Sreda, 21. februar 2007

Najino potovanje v Južno Ameriko se začne ob pol štirih zjutraj, ko zbudiva Ivo in Evo, ki naju odpeljeta v Benetke. Šele pred odhodom prav na hitro pripraviva prav malo prtljage.Za spanje ni časa, prespim vožnjo v avtu in potem na letalu od Benetk do Madrida. V Benetkah se še enkrat posloviva od Ive in Eve. V Benetkah kupim zvezek za zapisovanje dnevnika. V Madridu je sončno v Benetkah je še deževalo, leteli pa smo nad oblačnim morjem. Madrid ima novo letališče. Privoščiva si mangov shake, saj na letalu niso postregli niti s kavo ali čajem. Pri vstopanju na letalo za Limo je že vsaj pol Indijancev. Airbus 340-600 je poln. Ob vzletu vidim, da ima na repu kamero in potniki spremljajo vzlet kot bi sedeli na vrhu repa in tam od gledali letalo in vse okrog njega. Po dvanajst urnem poletu pristanemo v Limi. V mesto s taksijem za 19$. Taksist naju odloži v hotelu Ejecutivo v četrti Mirafiore. Sprehodiva se po okolici, iščeva lokal z glasbo. Nič kaj primernega ne najdeva. V parku igrajo in pojejo nekakšni trubadurji. Svetujejo nama Baranco Tam je res živahna četrt. V nekem lokalu igra trio, malo celo zapleševa, čeprav drugi ne plešejo.

Četrtek, 22. februar 2007

Zbudiva se okoli sedmih, greva proti morju, nimava kopalk zato se samo pustiva oblivat do kolen. Spet se odpeljeva v Baranco.V muzejskem vagonu - kavarni popijeva kavo. Spet na bus. Bolj po nesreči naju pripelje do prave Lime, tega verjetno še vedela ne bi, saj sem mislil, da sva že sedaj v Limi. V dveh turističnih agencijah se zanimava za možnosti za Cusco in se odločiva za letalo. Greva še do trga Armas, do frančiškanske cerkve, samostana in katakomb. Z busom v hotel, kjer sem dal hlače v kemično čiščenje. Kljub utrujenosti se še enkrat zapeljeva v središče Lime v lokal Las brisas de lago Titicaca. Program močno preseže pričakovanja po prostornosti, še bolj po programu. Zamenjata se sva približno deset članska orkestra, nastopi pa vrhunska folklorna skupina, njih je okoli 30, sami mladi. Dobro usklajeni plesalci in plesalke. Posebej presenetljivi so razkošni, bleščeči, pisani kostumi. Glasba je zelo kreolska. za naša ušesa postane enolična in ritmično neizrazita. Okrog enih sva dovolj utrujena, da ena prvih zapustiva lokal. Domov s taksijem.

Petek, 23. februar 2007

Vstaneva ob 4.15. Taksi naju čaka pred vrat. Za 25 soles do letališča. Priletimo v Cusco. Hotelski agentje ponujajo pakete, vzamem tistega za 290 soles za oba. Hotel Quori inti je 20$. Videti je soliden, takoj ponudijo mate čaj. Quori inti pomeni zlato sonce. Podava se na sprehod po Cuscu. Najprej grem kupit baterije in spominsko kartico, ki se je sinoči napolnila. Baterije in polnilec sem zjutraj pozabil v Limi. Najprej kupiva karnet vstopnic za kakih 20 plačljivih ogledov. Potem jih vrnem, ker vidim, da bom prav malo od tega utegnil obiskati. Nekaj točk je celo do 90 kilometrov oddaljenih od Cusca. Sprehod je utrudljiv, pozna se redkejši višinski zrak in na vsakem klancu lovim sapo. Ko sva po vzponu na eno od mestnih pobočij dovolj utrujena, greva v hotel in zaspiva za uro ali dve. Zvečer agentka Ingrid prinese vozovnice in vstopnice za Machu Picchu. Zvečer spet po mestu. Na trgu Plaza de armas igra pihalna godba, nekateri začnejo plesat. Takoj sva tudi midva med njimi kar se jim zelo dopade. Ogledujeva več lokalov. V kinu ali gledališču je koncert devetih kitaristov z inštrumenti vseh velikosti. Pravega plesa ni, očitno sva prav izbrala, ko sva ostala v lokalu El truco. Restavracija je bila verjetno nekoč boljša mestna palača. Zamenjata se dva odlična orkestra in dve skupini plesalcev. Vse v zgornjem razredu. Med gosti je večja skupina bogatejših Japoncev. Midva si drzneva odplesati valček na Cielito lindo in čačača na Guantanamero, kar je sprejeto z naklonjenostjo orkestra, gostov in osebja. Pred spanjem na kavo in čaj v italijansko kavarno.

Sobota, 24. februar 2007

Ingrid pride po naju s taksijem na železniško postajo. Že tam so nove baterije prazne. Kupim nove. Z vlakom čez hribe in kanjone ob divjih rekah. Izstopimo v Aqua calientes, kjer nas prevzame vodič. Privoščimo si kolač, ki ga ponujajo Indijanke. Avtobus nas potegne na Machu Pichu. Vreme je izredno lepo, napovedan je bil dež in še vodič se je čudil tako lepemu vremenu v tem času. Zato so bili odveč pelerini, ki sva jih zjutraj kupila po nasvetu poznavalcev. Spet sva ravno prav utrujena, da sva do odhoda vlaka sedela v kolodvorski restavraciji. Čisto drugačno formo je imel Indijanček, ki je naštudiral tek po bližnjici z Machu Piccha do doline. Na vsakem križanju s serpentinasto makadamsko cesto je pomahal avtobusu. V grapi je vstopil v avtobus ter pobral napitnino. Takoj se je z drugim spet odpeljal na vrh, da bo podvig ponovil. Vožnjo z vlakom do Cusca v glavnem prespim. Do hotela greva peš. Agentka Ingrid naju je čakala pa smo se zgrešili. Zvečer greva na trg. Zvabi naju glasba iz enega od diskov. Najprej pleševa sama, nato se plesišče napolni. Po eni uri se nama muzika zdi preveč enolična in še malo tavava po uličicah. V eni od mnogih kitajskih restavracij si privoščiva juho in mešanico riža, mesa in zelenjave. Oba precej pustiva, ker je preveč, pa še nič kaj kitajsko.

Nedelja, 25. februar 2007

Vstanem dovolj zgodaj, da se še pred najavljeno Ingrid sprehodim do stolnice, kjer mašuje škof in če prav razumem posveti osem novomašnikov. Ingrid precej zamudi. Pregovori naju, da kupiva paket Sveta dolina (Valle sagrada). Zdi se, da naju je ujela, vendar je ponudba bogata. Vozimo se v skoraj novem Mercedes kombiju, kakih 16 udeležencev. Vodič Hernan zna samo špansko in ketchua. Je simpatičen in prizadeven. Ob vsakem postanku je kar prevsiljiva ponudba spominkov. Vmes so tudi vredne stvari, cene so za moj vtis nizke. Vseeno ne kupim ničesar. V vsakem mestecu je tudi veselica. V kraju Ollantaytambo si ogledamo spet eno od mnogih arheoloških inkovskih kompleksov. Vodičeve razlage niso vedno prepričljive. Poudarjanje astronomije, posebej določanje enakonočja se mi zdi v tem klimatskem področju še manj pomembno. V večini krajev so veselice s karnevalskimi točkami. V Ollaytamtambu velika skupina pleše nerodno (narodno) kolo. Ženski pari si izmenjujejo sekire in počasi sekajo z baloni in plastičnimi posodami okrašeno drevo. Povratno vožnjo vodič Hernan skuša narediti bolj zanimivo s tem, da moramo odgovarjati na vprašanja. Midva zmagava in za nagrado dobiva figurico iz cunj – fantka. Kako je to mogoče, ko še vprašanj nisva razumela, verjetno sva mu bila simpatična. Na žalost pa pred sončnim zahodom iz avta ni bilo mogoče posneti posebno slikovitih prizorov. Najbolj žal mi je bilo za orača, ki je z volom in drevesom obračal zemljo. Na tem področju je vse obdelano, rodi bujno, nikjer ne vidim mehanizacije, kar je težko verjeti, da vse obdelajo ročno. V paket je vključeno tudi kosilo. Bufet z bogato izbiro. Zvečer sva sicer utrujena, vseeno se še sprehodiva. V hotelu je restavracija Inka wall. Naletiva na bogat program glasbe in plesa.

Ponedeljek, 26. februar 2007

Po zajtrku zapustiva hotel Qori inti, s taksijem na postajo in z busom proti Puni. Pot vodi po gorskih planotah 3000 metrov nad morjem. Vozimo se po poljih, pašnikih, najvišji prelaz je na 4334 metrih. Bil bi neopazen, če nebi bilo table, saj se pot položno dviga in spušča. Na žalost nikjer ne ustavimo. Na avtobusu prodajajo kruh in druge jedi. Na primer tamale, ki je nekakšna pogača iz koruznega zdroba. Zanimivo bi se bilo ustaviti v kraju Juliaca, kjer je zelo veliko karnevalsko oblečenih in opremljenih posameznikov in skupin. Že na avtobusu Ireno ogovori neki potnik in naju nato napoti v hotel La Casa del virrey. Tu ugotovim, da sem tale dnevnik pozabil na avtobusu. Grem na recepcijo in brez težav razložim, da pokličejo na avtobusno postajo. Ko se vrneva s sprehoda po mestu, me dnevnik že čaka. Hotelski agent nama proda paket jezero in avtobusne karte za La Paz. Pohod po središču mesta, internet. Na korzu prodajajo spreje, ki brizgajo belo peno. Mladina jih pridno uporablja ne glede na nejevoljen sprejem. Ulični zvodnik naju zvabi v lokal s programom Balcones de Puno. Godci in plesalca so dobri. Vsi igrajo vse inštrumente. Kartica v fotoaparatu je spet polna. Grem jo prepisat. Zapleševa čačača in sambo, kupiva CD in še malo po ulicah. Ugotoviva lokalno posebnost! Po 50 parov pleše skupinske plese po enaki koreografiji in to kar v dveh velikih dvoranah.

Torek, 27. februar 2007

Zjutraj naju naložijo v kombi in naju odpeljejo do pristanišča: Kakih 20 nas je. V programu je pristanek na plavajočih otokih Uros in nato na otoku Taquile. Na Urosu nas oberejo še za vožnjo s slamnatim čolnom. Dam mu 20 solov, pa bi bilo še 10 preveč. Tako se navadimo gledat na stvari. Včasih za vredno stvar nismo pripravljeni plačati ali pa bi hoteli skoraj zastonj. Na otoku Taquile ponudijo kosilo za 12 solov. Ni slabo vendar oba spet kmalu iščeva stranišče. Jezero ni premrzlo in bi se dalo kopat. Že na Urosu sem zagazil v pretenko plast protja in si zmočil noge do kolen. Ostali del poti sem bos in si do povratka posušim nogavice in čevlje. Po Punu greva naprej peš iz pristanišča, mimo tržnice, ki pa je enaka drugim turističnim tržnicam. Ogledava pa si muzej otoških ptic, ki je razstavljen kar v avtobusu. Z motornim triciklom se odpeljeva do mesta in se povzpneva še do razgledne točke, kjer poleg dveh križev dominira kondor. Internet tokrat uporabi tudi Irena. Še enkrat se sprehodiva po mestu. Pisane skupine vadijo enako kot sinoči na več mestih. Nisem vprašal, če kdaj plešejo tudi kaj drugega. Takih posebnosti in podrobnosti, ki se mi zdijo nenavadne in nerazumljive, je še veliko. Komaj je verjeti, da del mesta nima tekoče vode. To je še posebej problematično, videl sem na primer dekle, ki je nosilo vedro vode in počivalo na stopnicah. Podobno sem nekoč opažal v Sarajevu, ko so ženske v bakrenih vrčih nosile vodo od vodnjaka (česme). Tudi motorizacija tu ni prisotna kot je v mnogih mestih s podobnim standardom. Zelo malo je motociklov, veliko je triciklov na nožni pogon, ki so včasih naloženi, da voznik ne vidi čez tovor in tricikel vleče za ročaje na sprednjem delu. Zelo veliko tovora pa kar znosijo. Tehnika je skoraj vedno enaka. V veliko cunjo – kot kako šotorsko krilo - navzkriž povežejo culo in si jo privežejo na hrbet. Večino teh tovorov nosijo ženske, tudi starejše, morda celo predvsem starejše. Vse so tudi na debelo oblečene, bolj kot moški in mladina. Skoraj brez izjeme imajo na glavi klobuke, bolje rečeno klobučke, saj so praviloma postavljeni na vrh glave, tudi krajce imajo navadno ozke, zato sploh se služijo kot zaščita pred mrazom, soncem ali dežjem. So obvezni sestavni del garderobe. Vsi imajo lase spletene v dve kiti, ti dve na hrbtu združeni. Na koncu kit imajo obešenih nekaj cofov. Cunje ali deke, ki jih uporabljajo za cule pa si zložene oprtajo čez rame. Kadar so prazne, postanejo del oblačila. V teh oblačilih postanejo vse enake, postave se ne da niti slutiti. Obute so ali v preproste opanke ali čeveljce. Hodijo nič kaj elegantno. Povprečna višina je okoli 150 – 160 centimetrov. Še bolj smešno je, da si klobuk vložijo v plastično vrečko kadar dežuje. Večino opravil se opravi peš, sledijo bicikli. Sem ter tja so konji, vendar vprege in jahačev nisem opazil. Imajo osle in govedo. Te sem kdaj videl pri delu. Prašiči so precej svobodni, govedo in drobnica je ali privezani v ogradi, ali ima pastirja(ico). Kljub močno zagoreli polti, skoraj čokoladni imajo pogosto opekline nad lici pod očmi.

Sreda, 28. februar 2007

Po zajtrku naju in eno Kitajko taksi odpelje proti avtobusu. Po dveh ovinkih se spomnim, da sem v hotelu pozabil že drugi polnilec in baterije. Šofer sicer nekaj nerga, vendar se vseeno vrnemo. V avtobus vstopimo na ozkem zaprtem dvorišču. Videti je kot bi bil avtobus privaten, vseeno se odpelje še na postajo kjer pobere še nekaj potnikov. Na Bolivijski meji zamenjava perujski denar za bolivijskega. Irena ne najde svojega vstopnega kupona in moramo plačati 5$ - 40 bolivianov za nadomestnega. Prvič malo dežuje. Avtobus se ustavi na Copacabani na dve urni postanek. Kraj leži na južni strani jezera Titicaca in kaže vse znake turizma, čeprav jezerska obala in jezero nista nič kaj mikavna. Kraj je za ta svet nekaj kot pri nas Bled ali Portorož vendar veliko bolj revno in slabše urejeno. Greva še do cerkve, ki je zunaj in znotraj nad pričakovanji. Posebej lep je prostor pred cerkvijo. Celo dvorišče je izredno lepo tlakovano z mačjimi glavami. Zamenjamo bus, zdaj smo polni, sami turisti z vseh strani sveta. Midva sva med redkimi upokojenci. Večina je študentov. Proti La Pazu so črni oblaki. Ko se pripeljemo blizu mesta, vidimo, da je nevihta s točo že mimo. Bus ustavi pred hotelom Sagarnanga. Potniki jemljejo prtljago, našega nahrbtnika ne vidim. Ko že izgubim upanje, ga vseeno prepoznam med tremi ali štirimi ostalimi kosi prtljage. Portir hoče biti humorist in pripoveduje neke visoke cene. Začne se za 85$, nato 37$, povprašam v bližnji turistični agenciji, kjer pove, da je cena okoli 25 ali manj. Sprejmeva, soba je lepa. Nad bližnjimi dokaj neuglednimi objekti se vidi del mesta na pobočju. To je dovolj, da Irena uživa v lepem razgledu. Hitro do trga svetega Frančiška, kjer je okrog katedrale precejšnja gneča. Promet se počasi premika. Napotiva se na slepo po polnih ulicah, kjer je vse polno provizoričnih pouličnih stojnic z raznovrstno ponudbo. Narediva obhod dveh, treh blokov. Na glavnem trgu je precej zanimanja za nekakšen skeč s klofutanjem in prepirom. Tu in tam so verski in politični pridigarji. Privoščiva si ocvrtega prašiča. Je nasiten, priloga pa brez okusa. Krompir je popolnoma črn. Ireno mučijo znamke za razglednico, ki jo prinaša še iz Taquile. Iščeva tudi turistični urad. Ko ga končno najdeva, je že zaprt. V knjižnici povprašam za rodoslovje in mi knjižničar ne ve nič povedati. Iz tega sklepam, da kaj dosti ne more biti.

Na povratku v kavarni hotela opazim sliko, ki bi lahko bila od Ejti Štih. Izkaže se, da sem imel prav. Popijeva kavo. Vrneva se v hotel in spet ven iskat glasbo in ples. Po nepotrebnem obhodiva nekaj blokov in nazadnje pristaneva v La pena huari, ki je skoraj nasproti hotela. Ko se program konča, so internet lokali že zaprti in spet obhodiva nekaj ulic, da najdeva odprtega. Na povratku vidiva, da še v eni Peni igrajo. Vstopiva na čaj. Program traja vsaj še pol ure. Tu sta čaja 20 bolivianov, v Huari je bil samo pogrinjek 80 bolivianov in to s popustom sicer bi bil 12 ameriških dolarjev.

Četrtek, 1. marec 2007

Zunaj je oblačno, počasi se obirava, premetavava prtljago in papirje. Po zajtrku se oglasiva v najbližji turistični agenciji. Najprej sprašujem za nasvet, kako nadaljevati pot proti Buenos Airesu. Namesto tega pridemo do podpisa in vplačila za kolesarjenje do Coroica. Klativa se po okoliških ulicah polnih stojnic do tržnice. Vmes poskušava sir, pohane vampe, sokove. Z busom spet do Plaza de estudiantes, kjer je turistični urad. Brez bistvenih spoznanj greva do trga Murillo in spet do hotela Torino, kjer nama prijazni receptor potrdi, da imajo tu plesno šolo. Jutri zvečer lahko prideva. Tavava po že znanih ulicah. Kupit greva nekaj ropotuljic in piščali. Vse skupaj odpošljeva po pošti. Irena si kupi še usnjen nahrbtnik. Zvečer še enkrat na internet in spotjo v neko beznico, kjer Irena popije pol steklenice piva, jaz pa nič, ker strežejo samo pivo. Saj niti ne bi ostala če naju ne bi, ko sva že odhajala, k svoji mizi poklical nek osamljeni pijanček. Začuda pa je znal vsa besedila, ki so prihajala iz zvočnika. Pa še posluh in glas je imel. Zdaj ne iščeva več lokalov, ker so nama postali preveč enolični. Raje greva v hotel, kjer naj bi bil na programu Romeo in Julija.

Petek, 2. marec 2007

Zjutraj naju Pančo najprej povabi na zajtrk čez cesto, ker hotelska restavracija še ne dela. Precej čakamo in se z zamudo odpeljemo z vso potrebno opremo. Še prej podpiševa izjavo, da ne bova imela nobenih zahtevkov v primeru poškodb ali smrti. Jaz dobim svojega spremljevalca Paula, zapeljemo se na višino 4700 metrov v meglo in oblake. Tudi dežuje občasno. Vseeno sedeva na bicikl in se spustiva po lepi asfaltni cesti. Po pol ure pride do krajših vzponov. Poskusim, pa se premislim, saj začnem po nekaj sto metrih sopihati, šele potem sem ugotovil, da je bil vzrok v neprimerno izbranih prestavah. Čez naslednje pol ure se spustimo na staro inkovsko cesto. To je šele tisto. Doslej sem bil samo moker skoz in skoz, zeblo me je zlasti v noge in gležnje. Zdaj pa pridemo na slab makadam poln kamenja vseh velikosti. Na žalost je samo včasih lep razgled. Problem je tudi v tem, da ni lahko narediti dobre fotografije, ker je treba ustaviti, sneti rokavice… Potem imam aparat kar na hrbtu okrog vrata. To ni dobro, saj se preveč zmoči in se ga ne da več vklopiti. Šele precej kasneje se dovolj osuši, da spet dela. Cesta je pravi čudež, ne morem si predstavljati s kakšno tehnologijo bi jo gradili danes, za Inke pa si sploh ne morem predstavljati. Na sami poti bi težko govoril o posebnih razgledih, povsod gorske gmote porasle z džunglo, veliko navpičnih in poševnih slapov po črnih ostrih skalah. Ustavimo se za malico, tudi Irena je preživela precej strahu, ko marsikje poleg sebe ni videla roba ceste. Za kolesarjenje z dobro opremo in primerno prilagojeno hitrostjo se mi pot ne zdi nevarna. Ko po malici spet zajaham začutim bolečino v zapestjih zlasti v levem. Poskusim s posebno držo pa ne zaleže dosti. Ko že proti dnu naletimo na zasuto pot, začutim res močno bolečino. Odločim se, da ne bom več obremenjeval načetih zapestij. Čez zasuti del poti se z veliko težavo prebijajo spremljevalna vozila, večino morajo four wheel D potegniti z vitlom. Vsi pa pošteno blatni kmalu pridemo v dolino, kjer potoki velikokrat tečejo kar čez pot in jih kolesarji prebrodijo in pri tem vsaj v glavnem sperejo blato. Tudi jaz operem svoje čevlje in potem nadaljujem bos in v gatah.

Še malo naprej se v lepem popoldnevu ustavimo v gostišču z bazenom. Z Ireno si privoščiva plavanje. Po kosilu proti domu. Vodiču dam 50 bolivianov napitnine. Toliko očitno ni pričakoval. Vožnja proti La Pazu se vleče. Jutranjo zamudo smo tekom dneva povečali tako, da smo v hotelu šele okrog enajste ure zvečer. Zaradi tega sva zamudila nameravani obisk plesne šole v hotelu Torino. Vseeno greva spet ven, opraviva internet, si privoščiva pocestne hamburgerje in klobase. Kljub temu, da imava zabavne ponudbe dovolj, naju zvabi muzika iz lokala Layk'a. Izkaže se, da sva spet našla prav poseben lokal, zanimivo opremljen z etno elementi, ni kičasto. Še posebno pa nama je všeč izbor glasbe.

Sobota, 3. marec 2007

Zjutraj ugotoviva, da bus v Potosi ne pelje ob deveti uri, kot je zagotavljal Pančo. Vseeno plačava 75 dolarjev za tri noči in po zajtrku s taksijem na avtobusno postajo. Kmalu odpelje eden proti Oruroju. Vožnjo v glavnem prespiva. V Oruroju je vse videti nezanimivo. Vlečeva se po nič lepih in nič zanimivih ulicah do razgledne vzpetine. Tam zaslišiva dve pihalni godbi, izkaže se, da sva naletela prav na karneval. Preseneti bogastvo in množičnost. Kostume že poznava, plesne gibe tudi, glasba je vseskozi ista in sploh ne preneha. Ne vem kako godci zdržijo, kljub pisanost naju začnejo »boleti ušesa«. Poiščeva servis za prepis fotografij na CD. Internet je zelo počasen. Karnevalska veselica se še kar nadaljuje. Nekateri so pod vplivom alkohola. Tudi nama se ponujajo in iščejo stik Raje se sprehodiva proti avtobusu in spotjo popijeva kavo s pecivom. To bo zgleda današnje kosilo. Od tod z busom v Potosi. Tja pridemo okrog polnoči. Hoteli so zaklenjeni. Na trkanje se ne odzivajo ali pa so polni. Sprejmejo naju v hotelu Nuevo Millenio.

Nedelja, 4. marec 2007

Ravno pravočasno, da začnem s serijo odvajanja. Potosi nama ni prav nič všeč. Šele kasneje vidiva, da nisva našla pravega dela mesta. Stari del pa je kar zanimiv. V nekdanji cerkvi, ki je sedaj restavracija, si privoščiva čaj in kavo. Očitno postane, da s tem tempom ne bova daleč prišla in se odločim, da potovanje skrajšava z letalom. Letališče je v Sucre. Zato sedeva v taksi, ki naju in še tri druge prepelje namesto avtobusa. V Sucru spet ravno ob pravem času prideva v hotel Espana. Prav dosti se nama ne ljubi, vseeno greva po mestu. Udeleživa se maše v frančiškanski cerkvi. Župnik je podoben Lee Marvinu, pred mašo se sprehodi po cerkvi in se rokuje z vsemi. Posebnost je še močna uporaba kadilnice in petje s kitarsko in ritmično spremljavo, občinstvo in župnik pa zraven ploskajo po ritmu. Ministrantov je 12, dva se slovesno prestavljata s svečnikoma. Na koncu pridejo ljudje k oltarju, župnik pa jih z nekakšnim čopičem ali metlo blagoslavlja. Irena na cesti poje hot dog, jaz pa nič saj ne vem če smem. Mesto je bistveno lepše od drugih, ki sva jih do sedaj obšla, veliko bolj čisto in urejeno. Sicer je tudi tu veliko poulične trgovine.

Ponedeljek, 5. marec 2007

Prebava še ni boljša, jemljem zdravila, ki mi jih ordinira Irena. Irena zjutraj na zajtrk, jaz na letalske agencije. Vsi leti za Bouenos Aires so zasedeni za en teden naprej. Odločim se za tveganje in vzamem karto za Santa cruz, saj v Buenos Aires letijo od tam. Zjutraj si upam zaužiti banano, na letališču še čokolado. Hočem poklicati Ejti, pa je očitno napačna številka. Priletiva v Santa Cruz. Z busom do mesta, od koder pokličem Ejti. Tokrat jo dobim in pride po naju z avtom. Ima verjetno eno od najdražjih hiš v državi in vso polno različnih dragocenosti. Jaz sem še precej slabega počutja, zato greva kmalu spat. Mesto je klimatsko bistveno drugačno od dosedanjih, vsaj za 10 stopinj toplejše in bolj vlažno. Čutiti je tudi drugačno vzdušje, komaj kje še opaziš podobno nošo, kot smo jo vajeni do sedaj. Ženskih klobučkov sploh ni več.

Torek, 6. marec 2007

Po zajtrku naju Ejti odpelje do mesta. Kupimo letalske karte do Asunciona. Pokaže nama nekaj Luchotovih del. Obiščemo ga v njegovi firmi. Ogledamo si razstavo z naslovom Karneval. Središče mesta ima lep park, večina ulic ima vsaj nadstreške, če ne prave arkadne pločnike. Po gosposkem kosilu siesta. Nato malo kramljamo z Ejti v ateljeju in se odpeljemo po mestu in okolici. Pokaže nam dve bogatejši soseski, kjer se vstopa v ograjeni kompleks skozi kontrolni vhod. Pokaže nam še nekaj večjih objektov, ki jih je projektiral ali pri njih sodeloval Lucho. Ustavimo se v velikem objektu sestavljenem v glavnem iz bambusa in v še enem muzeju. Po večerji kmalu spat.

Sreda, 7. marec 2007

Zjutraj naju Ejti odpelje, kjer nam prijazno povejo, da je vozni red spremenjen in da bo letalo poletelo zvečer ob pol sedmih ne zjutraj ob pol desetih. Nazaj domov na zajtrk. Ejti še pred tem dam 10 evrov napitnine za njeno služkinjo Carmen. Prepustijo naju vrtnarju Hebertu, ki naju odpelje na peščene sipine kake pol ure od mesta. Pokrajina je spet drugačna. Sipine so oblite z vodo, toplo in čisto, nikjer žive duše, soliden nadomestek za morsko obalo. Veter zapiha, pridejo črni oblaki, ulije se dež, prevedrimo pod obalnim nadstreškom. Spet bogato kosilo, najboljša je limonada, ki jo stiskajo iz majhnih limon. Lucho še predstavi svojo urbanistično rešitev v Beniju, kjer je uspel dvigniti teren. To se je ob zdajšnjih poplavah izkazalo kot rešitev, saj so bili vsi drugi poplavljeni. Popoldne se malo vleče, saj nam ne kaže drugega kot čakati čas odhoda. Pregledujemo ilustrirane bolivijske in druge knjige, tudi jugoslovanske za primerjavo. Ireni pade v oči Nikola Arsenovič. Ejti naju še enkrat odpelje na letališče. Tokrat uspe, odletiva v Asuncion. V mesto naju odpelje taksi za 18$, od 20 mi vrne enega torej 19, kar se mi zdi tudi za ta svet veliko. Kljub temu, da se v mesto vozimo ponoči, je očitno, da je Asuncion vsaj za en razred bolje urejen od Santa Cruza, ki je bil tudi višji od prejšnjih. Prihajava torej na boljše in dražje.

Četrtek, 8. marec 2007

Prespiva v hotelu Santo Domingo, plačava 25$. Zjutraj se kljub pripekajočemu soncu zanašava na uro in prepozno ugotoviva, da je čas tu za eno uro naprej. Popijeva samo kavo in na avtobusno. Tu je vse težje, govorijo portugalsko in jih nič ne razumeš. Vodiča Lonely planeta za ta del nimava. Vseeno sedeva na bus in se pustiva voditi šoferjem. Ne vem kdaj prečkava paragvajsko-brazilsko mejo. Iz Asunciona se namreč z avtobusom pripeljeva v Ciudad del este in kar naenkrat sva v Fos de Iguacu. Od tam naju napotijo do slapov, kjer se pripravlja k resnemu viharju, pa se čudežno umiri. Prtljago v garderobo, midva k slapovom, res so vredni ogleda, tudi cel park je vzoren, vključno z metulji in rakuni. Potem spet nazaj v Fos de Iguasu, kjer naju poulični agent pospremi do hotela San Remo. Takoj poskušava v okolici najti kaj zanimivega, pa prehodiva nekaj nezanimivih blokov. Ireno zagrabi njen napad, hoče vsaj nazaj tja, kjer je bilo 'največ'. Peljem jo tja, pa gre raje v posteljo. Jaz na internet, jedla danes nisva nič. Popila sva steklenico kole. Zvečer sem kupil še vodo, ker niti sadja nisem našel v bližini hotela.

Petek, 9. marec 2007

Prespiva v Fos de Iguacu v hotelu San Remo. Časa je dovolj. Zajtrk ponuja veliko izbiro. Še najbolj mi paše lubenica. Sokovi se ne morejo primerjati z Ejtino limonado. Spet na avtobusno in z lokalnim busom čez argentinsko mejo v Puerto Iguacu, tam skoraj dve uri čakava, avtobusni karti staneta skoraj 100$. Kupit grem liter jogurta, ki je na žalost sladkast. Vožnjo z busom v glavnem prespiva, v Posadas nam avtobus zamenjajo. Do tam se vozimo nekako turistično – počasi, veliko se ustavljamo. V Posadas hočem postanek izkoristiti za internet, pa je prepočasen. Od tam naprej dobimo večerjo in smo zjutraj v Buenos Airesu.

Sobota, 10. marec 2007

V Buenos Airesu začnem z internetom in telefonom na avtobusni postaji. Rok Fink naju ne more sprejeti. Sprejmeva njegov predlog in se s taksijem odpeljeva po širokih ulicah do hotela Oriental. Spet takoj ven v park pred kongresom. Vmes spet telefoni, javljam se Juretu Vombergarju, Katji Zorc. Prepešačiva do obeliska in do Confiterie ideal – menda najbolj značilne tango šole. Prostor je nostalgičen, nekoliko temačen, ker še niso začeli. Greva zamenjat 100$ in dobiva 335 pesov. Tangerji pridno plešejo, vidim, da midva ne paševa mednje niti po slogu, še manj po obleki in čevljih. Jaz sem v natikačih in s srajco čez kratke hlače, Irena v hlačah in mokasinih. Vseeno se Irena ne more zadržati vsaj poskusu, ki ni niti evropski niti argentinski tango. Peš spet nazaj v hotel, kjer se stuširava. Ob 17.20 pride po naju Katjin šofer in naju odpelje k njej. Pridružil naj bi se še zgodovinar Narciso Binyan Carmona. Šofer gre še enkrat ponj. Večer pri Katji je zanimiv, ko pride še Narciso, gremo k prigrizku in čaju. Narciso mi podari svojo Historia genealogica argentina. Šofer naju spet zapelje pred Confeteria Ideal, vzdušje je enako, zato greva raje brez cilja naokoli. Nič kaj ne odkrijeva. Privabi naju nostalgična s 50 let starimi predmeti napolnjena precej velika restavracija Klak. Zdi se nama dovolj posebna, da naročiva raviole s salso, pa se kar malo siliva. Domov pridem ravno še pravi čas, da nimam težav z iskanjem sekreta.

Nedelja, 11. marec 2007

Vstaneva po osmi, jaz spet na sekret. Peš se odpraviva proti katedrali. Na nekem križišču naju neka ženska in moški opozorita, da sva od golobov posrana. Res vidiva, da sva na več mestih pokapljana. Ponudita nama toaletni papir in vodo in nama pomagata odstranjevati madeže. Nič hudega nisva slutila. Malo kasneje Irena ugotovi, da so ji ukradena očala in me vpraša, če imam denarnico in vse ostalo. Seveda jo imam in vse drugo tudi. Greva v katedralo in bolšji trg Dorego. Ogromno robe, tudi zanimive. Na prostem se pojavljajo tango orkestri. Verjetno bi še ostala, pa se začne muditi na sestanek z Juretom Vombergarjem. Telefon spet ne dela, samo denar pobira. Do hotela s taksijem, ko hočem plačati, je denarnica prazna. Kot bebec buljim vanjo. Na srečo sem dal Ireni 25 pesov, da lahko plača 10 za vožnjo. Občudujeva mojstrstvo tatinskega para, drugega nama ne ostane. V hotelu Oriental naju že čaka Jure Vombergar. Počaka, da se greva vsaj malo preobleči in očistiti tisto s čimer sta naju zmikavta ošpricala. Odpelje naju na svoj dom. Tam me čaka Mirko Vasle, da naredi intervju. Juretu naložim rodoslovni program BK5 in podatke. Po kosilu nas odpeljejo v slovenski dom. Kosilo je bilo mešano meso na žaru, verjetno same specialitete, pa nam ni šlo zelo v slast. Po maši, ki se je je udeležil tudi veleposlanik Avguštin Vivod, ta me celo spozna, pa ne vem od kdaj in kje, ter predsednik krovne organizacije Slovencev. Torej po maši se nadaljuje s proslavo ob začetku šolskega leta. Pripravijo presenetljivo bogat program skoraj 100 šolskih otrok. Jure in Meta naju potem spet odpeljeta do hotela. Ker sva brez denarja greva spat.

Ponedeljek. 12. marec 2007

Sinoči nisva šla ven, vseeno sva na zajtrku šele po deveti uri. Nato se odpraviva najprej zamenjat denar. To ni enostavno. Čekov banke ne menjajo in naju pošiljajo kar naprej in naprej. Celo uro hodiva dokler že pošteno naveličana ne najdeva American express poslovalnice. Od tam v Recoleto, boljši del mesta. Ogledava si pokopališče, verjetno eno najdražjih na svetu. Na srečo imajo tudi sekret. Internet. Iz Recolete se z busom podava še v La Boca, to je očitno del starega pristanišča, ki je pisano preurejen za turiste. Spomeniki, tango. Lubenice ne najdem, privoščiva si po dve banani in dve pomaranči. To je tudi danes vse razen zajtrka. Iz Boce spet z busom v mesto in spet sem ravno pravi čas v hotelu. Malo si oddahneva, nato spet malo ven. V bližini hotela najdeva simpatično plesišče.

Torek, 13. marec 2007

Spet se obirava veliko več kot je treba. Ob enih nama pred hotel Katja pošlje svojo nečakinjo Marjanco, zato ni veliko časa in se z busom odpeljeva do avtobusne postaje. Na hitro se odločiva, da bova do Ria potovala z avtobusom in z Viso plačava karte. Iz avtobusa opažam, da imajo velike razprodaje oblek. Če bi imel veliko časa bi verjetno kaj tudi kupil. Marjanca naju s taksijem spremi na železniško postajo, kupi povratni karti in naju kot otroka posede na vlak za Vincente Lopez, kjer stanuje Katja. Tam spet kavica ali čaj v finem slogu. Nato naju Katja s svojim Roverjem odpelje do El Tigre. Tam se s katamaranom popeljemo po kanalih reke Parana. Zvečer spet čaj in pogovor. Okrog osmih zvečer pokliče Katja svojo nečakinjo Meto Zorc, ki seveda že spi saj je v Sloveniji ura okoli 2 zjutraj. Midva z vlakom spet do mesta in z busom do hotela. Spotjo dvignem v pralnici dva para hlač. Za čiščenje plačam samo 5 pesov. Malo nama je žal, da sva prepozna za tango. Samo še za internet

Sreda, 14. marec 2007

Spiva slabo, zjutraj pospraviva, plačava in se po zajtrku spet odpeljeva do Katje. Ker se slabo počuti, odpade obisk kmetije njene sestre. Za šoferja nama najde Janeza Pleška. Janez Pleško je tu rojen, poročen z Argentinko in je tu samo še zato, da proda hišo, vikend in tovarno. Argentine je naveličan. Družina je že v Sloveniji v Pecah. Janez Pleško naju s svojim Renojem pelje do romarske cerkve v Lujan. Po sprehodu okrog in po cerkvi naju pelje še na mesno pojedino v Parillo. Restavracija je požeruškega tipa, kjer lahko poješ kolikor moreš – za isto ceno. Že samopostrežni bife bi bil za zdravega človeka več kot dovolj. Še po slovo k Katji in Janez Pleško naju odpelje na avtobusno, kjer sedeva v bus proti Riu. Na postaji se znebim zadnjih pesov za majico argentinske reprezentance.

Četrtek, 15. marec 2007

Noč kar dobro prespiva, okrog desetih dopoldne se ustavimo. Ker se kar nič ne zgodi, grem in vidim, da je cesta zaprta zaradi prevrnjenega avtobusa. Ob cesti leži bicikl v dveh delih, ljudje govorijo o truplu, menda se je bus hotel izogniti trčenju z biciklistom? To je bilo pri Estanciji La Lonja. Teh posestev je kot kaže polna cela Argentina in Južna Amerika. Od glavne ceste skrene neasfaltirana in navadno slaba in blatna cesta nekam v notranjost. Ponekod so polja, pašniki, gozdovi, džungla, žage, manjši zaselki z raznimi delavnicami, policijo… Okrog štirih popoldne po skoraj celodnevni (nočni) vožnji smo spet na brazilski meji pri Fos de Iguacu. Kmalu se še močno ulije, dobro da sva vsaj pod streho. Vožnja je enolična, kaj pa drugega, večino časa se nekako predrema. Večerjava v veliki avtobusni restavraciji, kjer izbirava med 15 jedmi, 15 solatami, 10 prilogami in 10 sladicami. Plačava 26 realov.

Petek, 16. marec 2007

Zbudimo se v Potukatu. Privoščiva si samo kavo v bifeju, kjer prvič vidim elektronsko obračunavanje na nekakšnih tablicah, kakršno dobi vsak gost. Dopoldne smo v Sao Paulu, popoldne spet ustavi za kosilo, vendar se mu Irena odpove. Popije samo kavo in pivo, jaz pa še tega ne. Okrog petih zvečer sva v Riu po dveh nočeh in dveh dneh avtobusa. Na postaji nama na informacijah priporočijo hotel Santa Clara. Z mestnim busom se vsaj pol ure voziva do Copacabane, od tam po krajšem tavanju najdeva hotel, ki pa ni 35$ ampak 70 dolarjev. Vseeno sprejmeva vsaj za eno noč. Hitro spet ven na internet, nato z metrojem do Lape, kjer naj bi bilo največ sambe. Prideva do gledališča, res je v okolici precej lokalov, nekateri so sicer živahni, vendar plesa ni videti. Vsi so zelo hrupni. Iščeva še naprej in že skoraj obupava, ko le najdeva primerno vzdušje v Edificio municipal, kjer kakih 15 mladeničev neumorno natepava nekaj, kar naj bi bila samba ali bosa nova. Vse je predvsem ritmično. Čeprav tudi pojejo in publika pozna besedila, midva ne spoznava nobenega komada. Kakih trikrat se še midva pojaviva na plesišču, sicer pa raje opazujeva bolj ali manj bujne babnice, ki drobijo po svoje. Sambi ta ples ni podoben. Tudi nazaj greva s podzemno železnico, čeprav naju je portir opozoril naj vzameva taksi.

Sobota, 17. marec 2007

Zajtrk v sobi. Razmeroma zgodaj greva proti morju. Spotjo najdeva cenejši hotel ali hostel in kasneje tu rezervirava za ostale tri dni. Copacabana je precej polna življenja, obala je lepa. Je pa pretežno oblačno in pesek vlažen. Sprehodiva se do južnega dela Copacabane, kjer je ena od ribjih tržnic. Spet nazaj v hotel greva rezervirat in v najin hostel po čeke. Portir hoče več kot 15% provizije, zato se raje napotiva proti American expressu. Ta je zaprt do ponedeljka. Na plaži pojeva piščanca, ki sva ga kupila mimogrede in jo mahneva v smeri Ipaneme. Začne rositi in kmalu kar resno deževati. Nekaj časa vedriva v veliki tri ali štiri nadstropni trgovini s starinami in umetninami. Marsikaj je res starega in bi sodilo v vsak naš muzej. Na odprtju neke razstave naju celo postrežejo z oreški in šampanjcem. Bližnji internet je drag, zato se odpovem temu poskusu vedrenja. Za kakih 15 minut greva k večerni maši, nato pa ne vidim druge rešitve, kot taksi do hotela.

Nedelja, 18. marec 2007

Po zajtrku spet spakirava, posloviva se iz hotela Santa Clara in se preseliva v Sun beach hostel na Rua Santa Clara. Pustiva nahrbtnik in se z metrojem odpeljeva do Carioce. Najdeva katedralo in se udeleživa maše. Po maši se župnik z nama kar dolgo pogovarja. Zna malo italijansko in govorimo v dveh ali treh jezikih. Pokličem Nikolasa Brucherja, ki predlaga, da se dobimo jutri. Bo sporočil. Malo poskusiva peš, pa ne gre dlje kot do cestne tržnice z zelenjavo, sadjem, mesom, siri. Z busom v Urca, tam pa z gondolo na Pao de sucar. Spet ne znava drugače kot peš kake pol ure, preden sedeva na pravi bus do Maracane. Tam je že živahno, za kratek čas se tudi ulije. Vstopnici sta po 20 realov, štadion se počasi polni. Navijači začnejo že vsaj tričetrt ure pred tekmo. Policije in redarjev v izobilju. Tekma naj bi bila derbi med Botafogo in Fluminense, lokalnima favoritoma. Posebej občutljivi navijači reagirajo na vsak prekršek. Tolažijo se s pivom. Dva soseda sta posebno pozorna do naju, Ireni točita pivo vsakih pet minut, se rokujeta in give me five. Proti koncu tekme le dočakamo gol. Množica še dolgo po koncu tekme prepeva in skandira. Na monitorju so navodila naj navijači zapustijo štadion vsak v svoji smeri. Midva sva nevtralna in videti je, da greva med poraženci na metro, ki je prepoln skoraj do končne postaje. Kupiva si malico, jo s potjo do hotela pospraviva in greva po internetu še enkrat na Copacabano in Ipanemo. Glasbe in plesa ne najdeva in z busom v hotel.

Ponedeljek, 19. marec 2007

Spiva v svoji sobi čeprav sta v njej dva pograda v treh nadstropjih. Stranišče in tuš je posebej, pa še brisač nimava. Po internetu in zajtrku jo mahneva do American expressa, kjer zamenjava zadnjih 300 $ in dobiva 600 in še nekaj realov. Mimogrede mora Irena kupiti krilo za 10 realov, eno ni dovolj, še eno za vsak slučaj Od American Expressa se odpeljeva v smeri Rodoviarie, od tam bi šla v Petropolis. Premisliva si in se odpeljeva do Cosme velho, od tam pa z vlakom na Corcovado do Kristusa Odrešenika. Stane naju skoraj 80 realov. Irena si ves čas govori, kako je vse lepo. Ko se z vlakcem spet odpeljeva do Cosme velho, telefoniram Nikolaju Brucherju. Dogovoriva se za ob osmih zvečer, prišel bo po naju v hotel. Irena medtem naredi novo kupčijo, kupi 7 žogic za 35 realov. Zvečer v trgovini vidim, da je komplet desetih 3 reale in jih kupiva še deset. Od Cosme velho se do Leblona voziva vsaj eno uro. Kupiva lubenico in na plažo Ipanema. Po pol ure naju namoči nevihta, vztrajava na plaži, kot večina drugih. Po sončnem zahodu spet z busom v hotel. Ob osmih pride po naju Nikolas Brucher, pelje naju do Lagune. Kako uro hodimo ob jezeru, nato v neko restavracijo na večerjo. Plačam jaz, pa sploh ni drago. Obljubi, da naju bo v sredo peljal na letališče.

Torek, 20. marec 2007

Po zajtrku jo mahneva v Petropolis. Se kar vleče. Najprej do Rodoviarie, potem dobro uro do druge Rodoviarie, od tam spet z lokalcem v Petropolis. Rodoviaria rečejo avtobusnim postajam, ki so navadno precej oddaljene od mestnega središča. Petropolis je očitno podeželska rezidenca kraljev in ostalih. Spet nagaja dež. Ogledava si muzej njihovega prvega pilota, jaz si ogledam še imperialni muzej. Tam si privoščiva kavo in kakav, nato spet po isti poti do Ria. Izstopiva v Castel blizu pristanišča. Ujameva mašo za svetega Jožefa. Skoraj po vseh južnoameriških cerkvah opažam kipe Jezusa, Marije in svetnikov oblečene v razkošna oblačila. Nato precej pešačiva do Lape tam se sicer pripravlja nekaj na prostem a se zaradi rahlega dežja ne morejo odločiti za začetek. Naveličava se čakat in s podzemno v hotel. Še enkrat greva ven, najdeva ogromno trgovino s CD – ji, kjer igra mali big band. Igrajo dober jazz.

Sreda, 21. marec 2007

Po zajtrku pustiva prtljago v recepciji in greva najprej peš do pokopališča. Od tam z busom v botanični vrt. Spet z busom do Leblona in nato po plaži in po mestnih ulicah do Copacabane. Morje je danes manj čisto. Mimogrede si privoščiva kosilo na vago. V hostel prideva, ko naju Nikolas že čaka. Zaman sprašujem za polnilec za baterije. Nikolas naju odpelje do letališča in se poslovi.

Četrtek, 22. marec 2007

Letiva čez Atlantik iz Ria proti Madridu. Večino časa prespiva. Dopoldne sva v Madridu. Do popoldne se kar vleče. Grem na internet, Irena še po letaliških trgovinah, jaz se učim vlogo. Zvečer pristanemo v Benetkah, kjer naju čakata Iva in Eva s svojim novim starim avtomobilom Renault 5. Okrog enajstih zvečer smo v Lipici. Cene nas čaka z repo in krompirjem ter zrezki. Naceta ni doma. Od nekod pride po polnoči. Jaz pregledujem navadno in elektronsko pošto do dveh zjutraj.