Zakaj je nekaterim Silba všeč

(polemični izziv)

Peter Hawlina

Ronald

Približuje se letni čas, v katerem nas je navadno začela intenzivno klicati silbenska čarovnija. Bila so leta, ko smo v teh dneh že uživali zgodnje sredozemsko poletje. To je bilo zame v tistih davnih časih, ko moji otroci še niso hodili v šolo, ko si se iz Kopra do Silbe vozil 12 ur, ko so še živeli danes že pokojni legendarni predstavniki pretekle dobe, ko ...

Letos še nisem odprl koledarja na poletnih mesecih, da bi izračunal optimalno izrabo dopusta. Ne samo to, nerad priznam, da mi je ostalo še dvajset dni lanskega dopusta in imam nekatere termine v sicer nedotakljivem poletnem času že pokvarjene z dogodki, katerim se bom težko izognil. Kje so dobri lažni časi Tita in IBM-a?

Kljub vsemu računam, da se bova tudi letos dvakrat ali trikrat izmenično obiskala in pri tem dala duška najini neizmerni življenjski modrosti, ki z vsakim letom narašča premosorazmerno z upadanjem telesnih moči. Za pripravo na pogovor o svetovno pomembnih zadevah ti pošiljam naslednje pisanje.

Pred nekaj meseci je Cene začel pisati domačo nalogo o kraju, kamor hodi na dopust. Vmešal sem se v njegovo delo in nastal je priloženi tekst. Cene ga za nalogo ni mogel uporabiti, jaz pa sem tudi pozabil nanj. Danes sem pospravljal po računalniku in vse skupaj spet prebral. Zdelo se mi je, da sem zapisal nekatere zanimive resnice, ki jih navadno ne omenjamo ali pa jih celo želimo maskirati z različnimi površnimi deklaracijami.

Pomislil sem, da dam stvar prebrati še kakemu Silbanu. Takoj sem pomislil nate. Primeren si zaradi sposobnosti samostojnega razmišljanja, brez šablon in klišejev. Dokaj dobro razumeš naš jezik, nisi pretirano obremenjen s predsodki, imaš brihtno ženo in otroka.

Brez šale, zanima me tvoje mnenje o moji provokaciji. Če imaš v kakem delu podobna opažanja in če misliš, da bi bilo smiselno to sporočilo posredovati odgovornim osebam, potem predlagam, da to naredimo.

Na svidenje čez teden ali dva, pozdrav tudi ostalim zvezdogledom,

Lipica, 22. rožnika 1993

Zakaj je nekaterim Silba všeč

Primeri se včasih, da s kakšnim novim ali starim znancem nanese pogovor na dopust. Če moram tudi sam povedati, kam hodim na dopust, mi ni težko odgovoriti. Vsako leto namreč hodim na dopust na eno in isto mesto. To je otok v severni Dalmaciji, rečejo mu Silba.

Znanec pa takoj: A Silba? Tam je pa res čudovito! Vprašam ga, če je že bil kdaj tam, ker se mi zdi, da bi si ga moral zapomniti, če bi ga tam srečal, srečanju pa se je skoraj nemogoče izogniti, težko je ostati neopažen. Pove, da so mu o Silbi pravili prijatelji, ki so tam že mnogokrat bili. Vprašam ga, kaj jim je bilo tako všeč. Oh, pravi, vse! Jaz pa: Kaj, na primer? On: morje. Jaz: tako morje ni samo na Silbi, sam sem se kopal na otokih Olib, Premuda, Ilovik, Škarda, Ist, Grebeni in še drugih. Povsod je bilo enako morje.

Prijatelj se znajde v zadregi in doda: Tudi podnebje je čudovito. Povem mu, da ima enako klimo vsaj še 50 otokov v Jadranu.

Prijatelju postanem zoprn. Domisli se, da so na Silbi lepe plaže. Povem mu, da ne vem niti za eno samo lepo plažo na Silbi. Prav vse so močno nasmetene. Tam, kjer bi bilo morda mogoče leči na sonce na obalni pesek, je nagrmadeno toliko naplavljenih smeti, da jih je popolnoma nemogoče odstraniti in zato tega tudi nihče ne počne. Plaže torej tudi niso lepe in zaradi plaž ne more nihče hvaliti Silbe in biti nad njo navdušen.

Prijatelju zmanjka besed. Umolkne. Molk postane mučen in ta mučni molk me izzove, da začnem Silbo šele zares opisovati. Začnem tam kjer mora začeti vsak: s prihodom oziroma potovanjem.

Na ta otok je zelo težko pripotovati. Navadno porabiš za potovanje v eno smer kar 10 ali več ur, izven sezone še precej več. Poleti je sicer enkrat ali dvakrat tedensko možno potovati z gliserjem, ta pa je drag in zato manj popularen. Nekaterim enostavno predrag.

Pogosto se zgodi, da ladja sploh ne odpelje, čeprav tako piše v voznem redu, lahko pa se zgodi še bolj neprijetna kombinacija: na Silbi ne pristane, ker so menda premočni valovi ali kaj podobnega. To se seveda lahko zgodi tudi, kadar z vso prtljago na pomolu čakaš na odhod. Pred tem si moral po končanem dopustu pospraviti in zakleniti hišo in s tem ni malo dela. Ladje, ki naj bi te odpeljala malo bliže domu pa ni, in ne preostane ti drugega kot da se vrneš in ponovno spet vse razvlečeš ter skušaš odpotovati ob prvi naslednji priložnosti. S tem sicer nisem povedal vsega tistega, kar se o prevozih da povedati, pa naj bo za zdajle dovolj.

Če kdo misli, da je dopust na Silbi poceni, se spet moti. Prenočišče ni nič cenejše kot kje drugod, dobiš pa za enak denar manj. Tisti, ki so radi dobro postreženi, bodo na Silbi razočarani. Problem je že z vodo, ki je vedno zmanjkuje, vodovoda namreč nimajo. Edina voda je kapnica, poleti je hitro zmanjka in ne zadošča za porabo tistim, ki so vajeni vodnega izobilja v krajih iz katerih prihajajo. V zadnjih letih sicer skrbijo za dodatno oskrbo z vodo tako, da jo pripelje tanker Bokanjac in jo prečrpavajo v večje podzemne rezervoarje. Pri prečrpavanju pa voda na vseh koncih brizga iz poškodovanih cevi, zdaj sicer manj, ker je večina teh cevi položena pod zemljo.

Roba, ki jo lahko kupiš v trgovini je tudi dražja kot drugod. Prav vse je treba pripeljati iz Zadra, kar vse skupaj podraži, izbira je manjša, posebej je problematična hitro pokvarljiva roba. Lubenice, npr. so vsaj enkrat dražje kot v Zadru.

Ljudje, domačini, turistov nič kaj ne ljubijo. Gledajo jih kot nujno zlo. Prav jim pride samo denar, ki ga pustijo tam. Najraje bi videli, da bi jim denar kar po pošti poslali, sami pa bi ostali doma. Ker pa to ni mogoče, željno prežijo na goste, po možnosti tiste z devizami in ljubosumno ugotavljajo, da jih je sosedu uspelo dobiti več kot njim.

Zaradi povečanega števila ljudi v poletni sezoni je otok takrat še dodatno močno zasvinjan. Velike količine smeti ni mogoče sproti zadovoljivo odstranjevati, zato na zbirnih mestih močno smrdi, na njih se pasejo roji mrčesa, vran, galebov, miši in podgan. Os je včasih toliko, da si ne smeš dovoliti, da bi na prostem, na plaži ali na vrtu, karkoli pojedel. Takoj ko je hrana odkrita, jo napadejo roji os. Tu so tudi muhe, ki jih nekoč na otoku ni bilo.

Zvečer ne moreš zaspati, ker je v hiši vroče kot v savni, malo se ohladi šele v jutranjih urah. Poleg tega pa te neutrudno in neubranljivo napadajo komarji, ki seveda boleče pikajo, pa bi bilo dovolj moteče že samo njihovo nadležno zzzzzzzavijanje.

Zadnja leta sicer ni več meduz, ki so dobesedno onemogočale plavanje, takrat si lahko šel previdno v vodo in skrbno izbiral naslednji korak in mesto, kjer boš malo počofotal. Namesto meduz pa je morje včasih polno nekakšnih pajčevin, štren in zelene vate ali volne, pa tudi cvetenje morja ni nobena redkost. Kljub povedanemu pa vseeno, če smo objektivni, moramo priznati, da je morje bistro kot malokje.

Otok sam je položen, nima raznolikosti, čez in čez je poraščen z gozdom, grmičjem in drugim rastlinjem, prevladuje pa bodičasta in trnova goščava, ki je popolnoma neprehodna.

V kraju in po otoku je prepovedan ves promet, tudi kolo. Po cel dan pa ti ropotajo in smrdijo traktorji s prikolicami, ki razvažajo najrazličnejše tovore. Razvažajo vse tisto, kar izkrcajo iz ladij in kar je treba prej ali slej odpeljati na smetišče. Tega pa je vsako leto več.

Otok je bil pred 20-30 leti še zelo zapuščen, ostalo je okrog 150 prebivalcev z visokim starostnim povprečjem. Zapuščene hiše so se podirale. Nato pa so se najprej počasi, nato pa vedno hitreje začeli gradbeni podvigi, in iz simpatičnega dalmatinskega sela, ki se je ponašalo z nekaterimi primerki značilne in zanimive arhitekture, je nastala ponesrečena kombinacija starih zgradb; te so večidel neustrezno obnovljene, in veliko večjega števila novih. Nove pa so samo izjemoma lepega videza in na pravem mestu. Večina je prav ostudnih.

Največkrat so ta betonska čuda zgrajena brez ali pa s patološko domišljijo. Neredko jih krasijo oboki, stebri, balkoni, nadstreški; vse to brez proporcev. Plod kičastih sanj investitorjev, katerim navadno zmanjkuje sredstev in moči za uresničenje svojih sanj. Te hiše so največkrat posnetek tistega, česar so investitorji vajeni v predmestjih krajev, kjer sicer živijo. Tako lahko že po zunanjosti uganeš, od kod prihaja investitor; ta iz Banata, drugi iz Bosne, nekomu je všeč alpski stil ali lovska koča, neredko pa je to prava ciganska baraka. Naj bo hiša revna ali bogata, težko najdeš tako, ki na vrtu ne bi imela posebnega oltarja. To je na različne umetelne načine zgrajeno ognjišče, na katerem naj bi se pekle jedi na žaru. Te kapelice so morda najbolj očiten znak poneumljenega okusa.

Nihče od graditeljev ne ve kakšna morajo biti okna in vrata, kakšen napušč, kritina, ograja. Najbrž res nihče ni hiše prekril z edino pravo kritino, to je s korci, nihče ne ve, kakšen je pravi omet, zato se najdejo nekakšni šprici, bavarski ometi in morda, kar je najslabše, kamniti fugirani zidovi. V prepričanju, da so zvesti tradiciji, zgradijo kamnit zid. Vendar kakšen? V ničemer podoben originalnim. Isti je samo kamen. Prav nič pa gradnja, vezivo, fuge, struktura, dimenzije in proporci. Pa še kamen je nemalokrat uvožen. Največkrat je to takoimenovani benkovački kamen, ta pa se ne uporablja samo za tlak, to bi še šlo, uporablja se tudi za oblogo, oziroma imitacijo kamnitih zidov, kot nekakšna kamnita tapeta. Tako so tudi obloženi številni stebriči ali ograje. Ograje so posebno poglavje. Nekoč je bilo največ na suho zloženih, najmanj meter debelih zidov različne višine. Ti so določali parcelo in vijugaste poti. Poleg suho zloženih ograj pa so bile tudi zidane. Te so bile ožje, debele 40-60 cm in redko nižje od 2 m. Tudi ti zidovi so bili pravi okras, vezivo je bila apnena malta, vanjo pogosto vmešana ilovnata zemlja, med kamenjem vgrajeni kosi razbite opeke, največkrat skromno ometani ali pa so bile fuge zametane in zaglajene.

V zadnjih dvajsetih letih pa so postali moderni betonski zidovi, pri teh se tekmuje, kateri bo tanjši. Začelo se je tako, da je na otok prišel stroj, ki se mu reče drobilica. To je nekaj ton težka mrcina, ki s svojim goltancem požira in drobi kamenje, od sebe pa spušča bolj ali manj fino mlet prah in pesek. Dokler tega stroja ni bilo, so vse gradivo za gradnjo pripeljali od drugod, tudi pesek. Zdaj pa ga lahko pridelamo kar na otoku! In so ga! Drobilica je pridno požirala kamenje, ki ga je na otoku vendar na pretek. Če je česa dovolj, je dovolj kamna. Vendar! Katerega kamna? Ne le kupov kamenja, ki so tu in tam odveč in napoto. Ne! Drobilica ni izbirala. Pridno je požirala tisti kamen, ki ji je bil najbližji. Za to so bile kot naročene kamnite ograje, tu jim rečejo mocire, ponekod tudi gromače. Drobilica se je lotila prekrasnih tisočletnih mocir, kakršnih ne zna zložiti nihče več in so nenadomestljive. Za njo pa so ostajali kupi belega peska in opustošen videz. Iz tega peska pa so nastajale nove ograje, ki, kakor sem že rekel, kar tekmujejo, katera bo tanjša. Nekatere imajo 'lice', to pomeni, da je na zunanji strani videti večinoma kamnit zid, ta pa je grajen s pomočjo opaža, zato kamni niso položeni skladno in smiselno, položeni so praviloma tako, da je ploščat kamen pokonci postavljen ob opaž, znotraj pa zasut z betonom. Tako nastane nekaj, kar nima prav nič skupnega s pravimi kamnitimi zidovi.

Kmalu je kamna ob potkah v selu zmanjkalo. Požrešna drobilica ga je šla iskat v okolico. Tako je v vseh smereh, ki vodijo iz sela podirala in požirala enega najlepših okrasov, kar jih je otok imel. Vse poti in parcele po otoku so bile obzidane s takimi ograjami, ki so tvorile mozaično mrežo koristi in smiselnosti, reda in lepote. Teh ograj je bilo na stotine kilometrov. Varovale so pred vetrom in ognjem. Nastajale so dejansko tisočletja. In te tisočletne zidove, ki jih kot celoto lahko primerjamo z monumentalnimi objekti starih kultur, ki so vse do prihoda socializma kljubovali tudi najhujšemu vetru, je brezobzirno načela drobilica, jih mlela v pesek, to nepogrešljivo sestavino betonske dobe. In beton je prodrl povsod. Redkokatera uličica še ni zbetonirana, zdaj se betonira celo antično lepa, z božjepotnimi kapelicami posejana pot do pokopališča.

Če bi za prejšnja obdobja lahko govorili o obdobjih piratstva, pastirstva, ribištva, poljedelstva, vinogradništva, pomorstva, bi za obdobje zadnjih desetletij, bolj kot obdobje turizma, lahko uporabili oznako obdobje drobilice.

V letu 1992 je bil dograjen nov pomol v pristanišču. Stari je bil zgrajen iz obdelanega kamna in je vse do tega leta služil za vse potrebe tukajšnjih ljudi. Kaj je bilo tako novega, tako drugačnega, da je bilo treba zgraditi še enkrat tako dolg in močno razširjen pomol, ob katerem pristajajo tudi trajekti in lahko izkrcajo avtomobile, seveda tudi kamione? Odveč je pripomniti, da je novi pomol, delali so ga dve leti, betonski, sodoben v vseh pogledih, pod vsem tem betonom pa je utopljen stari, zgrajen iz klesanega kamna.

Povedal sem, da je otok obraščen. Nekaj te rasti predstavlja hrast, ki mu rečejo crnika. Les je trd in težak, uporaben tudi kot najboljša drva. Prodajajo ga na vago. Vedno so ga sekali, vendar pretežno za lastne potrebe, tovorili so ga z oslički ali pa nalagali na obali na barke. Zdaj je drugače. Tu so motorke in že omenjeni traktorji in traktorčki s prikolicami, ki jih je mogoče uporabljati tudi v omrežju omenjenih ozkih otoških poti in potk. Drobilice in teh traktorčkov nič ne ustavi. Če je potka preozka, pregazijo ograjo. Posekajo brez presoje in brez namena in principov dobrega gospodarjenja z gozdom. Sečno dovoljenje je nepoznan pojem, meja in lastnina največkrat tudi. Posekamo, naložimo kar je debelejšega, tanjši les, tega je vsaj polovica, pa obleži kjer je padel. Gozdnim inšpektorjem pogled do tu ne seže. Saj še v mestih (Zadar) niso učinkoviti, pa bi bili tu. Zato se od teh uradnikov na otoku občasno pojavijo samo gostinski in davčni inšpektor, haska pa tudi od teh ni nobenega.

Tako sem razlagal prijatelju, medtem je nekajkrat zadremal, jaz pa kar naprej pripovedoval in morda še kar ne bi nehal, če me ne bi ta nenadoma prav neprijazno vprašal: Ja, zakaj pa potem ti hodiš na dopust ravno tja?

Zakaj? Zakaj, pravzaprav?

Nisem mu vedel odgovoriti. Vprašanje me je presenetilo in od takrat mi ne gre iz glave.

Mar naj rečem, da mi je všeč nedeljska maša z odličnim ženskim zborom in župnikom don Žarkom? No ja, že res, pa to najbrž ni tisto. Ali je to pisana družba stalnih ali občasnih prijateljev? Že mogoče, pa kaj, ko je med dopustniki navadno več tistih, ki ne vedo kaj in kam bi sami s sabo in se zato prisesajo na tiste, ki teh težav nimajo. Mi je pri srcu zato, ker ima ta otok presneto malo tistega, kar tako nujno potrebuje potrošniško pohabljeni duh? Tu ni še zvočnikov na vsakem vogalu, ni stojnic in druge vsiljive ponudbe, ki se ji ne bi bilo moč izogniti, elegantno večerno obleko bi morda lahko uporabil samo za morebitni maskenbal, ni teniških igrišč, kina in bara. Sicer našteto skuša najti svoj prostor tudi tukaj, vendar, zaenkrat še v skromnih in včasih zelo simpatičnih izvedbah, kot npr. peka palačink na promenadi v večernih urah.

Kronično zasvojeni potrošniki si sicer lajšajo neznosno pomanjkanje in si pomagajo z raznimi prenosnimi nadomestki iz plastike in druge sintetike. V ušesa si vtaknejo slušalke, ki jih obvarujejo pred tišino ali zvoki morja, vetra, ptic in predvsem neutrudne poletne godbe škržatov. Pripadniki te populacije se še na razne druge načine trudijo, da bi ne videli in slišali narave okrog sebe. S seboj si na dopust in plažo prinesejo v konzervah vse tisto, kar je mogoče v konzervi prinesti s seboj. Tu so dimi, kreme, spreji in dišave, ki jim preganjajo naravni duh otoka, tu so knjige in revije, ki jim pogled odmaknejo od narave, tu so umetne pijače, ki jih varujejo pred čaji iz otoških zelišč. Raje pojedo ribo iz konzerve, kot tisto, ki bi si jo ujeli in pripravili sami.

Ali naj rečem, da se rad družim z domačini, jih spoznavam, poslušam in se od njih učim modrosti in izročila davnih rodov? Jih skušam posnemati v veščinah poznavanja morja in morskega ter pomorskega življenja? Pravi domačini, teh danes skoraj ni več, so se privadili življenjskim okoliščinam, ki jih pogojuje odročna lega otoka. Med drugim je bila to tudi skrb za zdravje ali celo za golo preživetje, ali pa samo bolj razvite sposobnosti za reševanje vsakodnevnih nalog, ki jih je pred njih postavljalo življenje. Številne generacije prednikov so na potomce prenašale tudi sposobnost preživetja v razmerah, kjer ne najdeš za vsakim vogalom mojstra za to in ono, tako so sami postali mojstri za vse. Skoraj ni bilo hiše, ki bi ne premogla delavnice, ta pa je bila opremljena z orodjem za skoraj vse poklice.

Poleg opisane prilagojenosti otoškim razmeram pa domačini ne kažejo posledic izoliranega življenja. Nasprotno, čutiti je močan pridih svetovljanstva, ki je posledica stalnega stika z ostalim svetom, ne le Zadrom in ostalimi mesti na kopnini, temveč skoraj dobesedno z vsemi kontinenti. Še vedno je čutiti tovrstne stike številnih generacij nekdanjih in sedanjih pomorcev. Poleg razgledanosti in prilagojenosti naravnim danostim pa bi omenil še eno lastnost domačinov. To je njihova vzkipljivost. Pogosto se dve osebi, največkrat sem videl moške, brez posebnega razloga tako grdo sporečeta, da bi si ne mogel misliti, da se bosta lahko še kdaj srečala. Vse si zmečeta v obraz, staro in novo, resnično in izmišljeno, vsak čas pričakuješ vsaj obračun s pestmi. Vendar tega ni; morda že naslednji hip pozabita na dogodek in spet komaj čakata, kdaj si bosta lahko medsebojno pomagala.

Ali mi je všeč otokova odročna lega, ki pa je istočasno na sami sredozemski pomorski magistrali, ob večni nenarisani poti, ki jo uporablja večina plovil in se otoka pogosto dotaknejo s krajšim ali daljšim postankom? Tega kozmopolitskega nadiha nima vsak od preje omenjenih otokov, ostale, zgoraj naštete značilnosti, pa gotovo niso omejene samo na Silbo?

Kaj je torej tisto?

Najbolj enostaven odgovor bi bil: Ker imamo tu svojo hišo, ki jo je kupil oče, lahko bi se reklo, zato, ker je hišo tu kupil že ded. Bila je to skromna in zapuščena hiša. Treba jo je bilo obnoviti. Pri tem je pazil, da jo je obnovil kolikor je le mogel brez nepotrebnih sprememb in sodobnih dodatkov. Obnovil je okna, vrata, streho, žlebove, cisterno, strope in pode. Tako kot je to bilo nekoč, ko so v njej živeli nekdanji prebivalci, ribiči in kmetje, pomorščaki ali vinogradniki. Brez elektrike, brez drugih inštalacij. Tako je naredil zato, ker je v taki obliki ta otok tudi spoznal. V petdesetih letih, ko je prvič prišel sem, drugačnih hiš ni bilo, elektriko je otok dobil šele v šestdesetih letih. Vzljubil je to čarobno drugačnost in neokrnjenost, lesene čolne, preprosto življenje domačinov. Tu se je takrat čas ustavil in otok za nekaj let ohranil v nespremenjeni obliki. Pripovedoval mi je o eni sami gostilnici, eni sami trgovini, ki je bila založena z najnujnejšim. Takrat ladje niso dovažale, traktorji pa ne razvažali vsega tega, brez česar danes ne znamo več živeti. Pijač niso dovažali, razen morda piva. V trgovini niso prodajali domačih pridelkov kot so olje, kis, vino, mleko, sir. Takrat ni nihče pogrešal neznanskih tovorov pijač in drugih izmišljotin v vsakovrstni embalaži. Ni bilo mesa, mesnih izdelkov, putra, jogurta. Bile pa so barve in laki, žeblji in žica, petrolejke in sveče, kaj vem kaj še vse takega, kar danes ne najdeš več v nobeni od šestih ali sedmih trgovin. Danes tudi posušenih polenovk, ki bi v šopu visele ob stelaži ni več, ni več bonbonov v steklenih kozarcih in tudi ne vencev bakarskih trajnih prest. Še danes pa pečejo domač kruh in ta je še danes skoraj ravno tako dober kot je bil takrat, ko ga je pekel še Bota. Kruh in nekaj čarovnije je še vedno ostalo in čarovnija bo tisto, kar me vleče na Silbo. Čarovnija, ki se je v veliki meri pritajila in je ni več tako lahko zaznati, povsem izginila pa ni in nikoli ne bo.

Moj oče ve povedati še nekaj, jaz pa mu vse bolj verjamem. Ta otok je bil po čarovniji znan že v tisti daljni preteklosti, ko so se zaznave te čarobnosti prenašale med ljudmi prek ljudskih pevcev. Veliko tega spomina je zabrisal napredek. Ohranjeno nam je še sporočilo, ki ga pripisujejo Homerju. Ta je, med drugim, vedel povedati o otoku na katerem živi kraljica Kirka. Ta je neznansko uživala, če je iz moškega naredila prašiča. Bolj ko je ta mislil, da mu ne more do živega, večje je bilo njeno zmagoslavje in zadovoljstvo nad narejeno škodo. Moj oče verjame, da se je ta čarovnica zabavala prav na tem otoku. Pravi, da ta čarovnica živi še danes, včasih jih je celo več naenkrat, njihova moč pa nič manjša, kot v Odisejevih časih. Stvari moraš samo znati videti, pa boš spoznal, da se ti navidezna bajka pokaže kot najbolj očitna resnica.

Potem, ko izda Kirkino skrivnost, nas popelje še na Grebene, tri nenaseljene skalne otočke, ki štrlijo iz morja. Pokaže nam, kje je nekoč pristal Odisej s svojimi tovariši, ko so se vračali iz Troje in blodili po takratnem Sredozemlju. Pelje nas v Polifemovo ovčjo stajo in nato v njegovo votlino, v kateri so opitemu Kiklopu z razžarjenim kolom izbili edino oko. Pokaže, kako so se preživeli pod ovčjimi trebuhi izmuznili ranjenemu velikanu, kako je ta za ladjo prevarantov, ki jih je vodil prevejani Nihče, zalučal težko skalo; zgrešila je le za las.

Od tu ni daleč do otoka, na katerem je tiste čase prebival Eol, gospodar vetrov. Ta je Odiseju podaril vrečo, v kateri so bili zaprti vsi vetrovi. Ko je Odisej zaspal, so nezaupljivi in zavistni mornarji, ne vedoč kaj je v njej, vrečo odvezali, vetrovi so ušli in viharji so jih neusmiljeno podili in onemogle prignali nazaj na Eolov otok, ki mu še danes rečejo Premuda.

Beseda premuda, kar je isto kot bermuda, označuje tisti del zemlje, kjer zemlja z vesoljem izmenjuje kozmično substanco, energijo, seme. Sama beseda naj bi v enotnem človeškem prajeziku pomenila posvečen kraj. Takih krajev je na svetu dvanajst in ponekod jih tamkajšnja ljudstva spoštujejo kot tabu. Tudi na Premudskem trikotniku so kozmične sile povzročale številne brodolome in skrivnostna izginotja. O tem pričajo mnoga najdišča razbitih ali celih amfor, v novejšem času pa je najbolj znan brodolom nemške križarke Niobe na južnem rtu pred Božičem 1943. leta, na istem mestu je leta 1991 nasedel kit, ki je tam trohnel nekaj tednov. Znano je strmoglavljenje vojaškega lovca pri Pocukmarku leta 1958. V zaliv Zaniski je pred desetimi leti tok prinesel v Virskem morju utopljenega ribiča. Da o najmanj dveh razbitih jahtah vsako leto niti ne govorimo, kaj šele o posameznikih, ki tudi vsako leto, zlasti poleti, vsaj za krajši čas, izginejo neznanokam. Med njimi so zlasti taki tujci, ki se na čarovnijo požvižgajo in se ne menijo za staro modrost, ki jo podzavestno pozna ljudsko izročilo in veleva skrajno previdno uživanje otoških čarov.

Očeta je sicer zanimivo poslušati, nikoli ne vem ali sam verjame vse to kar nam pripoveduje, jaz vsega še ne verjamem, vseeno pa v njegovi razlagi najdem najboljši odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje:

Zakaj je nekaterim Silba všeč?

Marinko

Rekao si, da bi rado pročitao moj inkriminirani tekst.

Ovaj tekst sam prije ljeta poslao Ronaldu Rasolu i mom bratiću Janezu Suhadolcu, profesoru na arhitekturi u Ljubljani. Ronald nije reagirao, a bratić je stvar direktno, bez da me pita, poslao u Delo i Vjesnik. U Delu je izišlo, a u Vjesniku, koliko znam, nije.

Iznenadila me je ideja da bi to moglo biti štampano u novinama i odmah sam predvidio i mogučnost pogrešnog razumjevanja osnovne ideje. A ta je traženje odgovora na jednostavno pitanje: Zašto neki vole Silbu?

Reakcije su bile mnogobrojne i zanimljive iznad očekivanja. Veliki broj ljudi rekao je da je tekst bio nekonvencionalan i, da je izazvao veči interes od svih turističko propagandnih članaka.

Takve reakcije su me uvjerile, da nisam nikome nanio štetu usprkos tvrdnjama nekih članova moje obitelji i nekih mojih prijatelja. Nisu, naime, manjkale uvrijeđene izjave da je u mojim očima sve negativno, da je u meni previše sarkazma. Neki su rekli da govorim istinu, neki su rekli, da je istina još mnogo gora, a neki su smatrali da istina ponekad toliko boli da o njoj bolje ne govoriti.

Čuo sam i to, da je lokalna vlast moje razmišljanje osudila. Mislim da mogu shvatiti njezino nezadovoljstvo. Mogu zamisliti kakve sve probleme ti ljudi sa skromnim sretstvima dosta uspješno rješavaju. Nisu krivi, ni oni, niti bivša lokalna vlast. (Koliko je meni poznato, ta se vlast u Silbi niti nije mjenjala.)

Nisu se samo na Silbi osječale posljedice sistema u kojem smo svi živjeli nekoliko decenija. Negativne posledice tog sistema mnogo su očitije u drugim mjestima i područjima. U svojim razmišljanjima govorim o Silbi, ali isto bi se moglo reči u mnogo većoj mjeri za mnoga druga mjesta. Imao sam prilike dosta putovati po gotovo svim državama Europe, a bio sam i u Aziji, Africi i Americi. Tako sam imao priliku uočiti iz prve ruke a ne kroz medije i dobre i slabe strane tzv. "napretka". Primjera ima stvarno mnogo. Jedan od poznatijih je primjer Saint Tropeza, kojeg su iz malog šarmantnog ribarskog mjesta pretvorili u konfekcijsko turističko središte na što je ovih dana na dirljiv način ukazala Brigitte Bardot. Poznat je primjer Zillertal u Austriji i još dosta drugih, ima ih u Sloveniji, ima ih u opčini Škofja Loka, gdje trenutno sjedim na županskom prjestolju.

Za SVE ono, što se na Silbi dogodilo a loše je po Silbu, kriv je isključivo sustav. Stanovnici Silbe nisu mogli tijek tadašnjeg života mjenjati. To je bio mentalitet epohe, koja se ne obazire na prirodne, socialne, populacijske, nacionalne, antropološke, povijesne prepreke. Taj mentalitet ruši sve što mu stane na put. Stoga se ne slažem s izjavom da su Silbljani došljake prihvatili. Tu nisu imali mogučnost izbora. Niti na Silbi, niti u Saint Tropezu i Škofji Loki. Oni su ih MORALI prihvatiti.

Istina je, da sam uvijek imao osječaj da sam primljen sa simpatijom, da je pogled otvoren i osmjeh na licu iskren. To ne mijenja činjenicu, da bi Silbljani i njima nepoželjnog stranca morali prihvatiti. Nema dakle danas smisla o tome govoriti. Sa simpatijom i ljubavlju ili bez nje, na to se tada nije moglo utjecati. Na tom mišljenju zasniva se i jedina mudrost koja mi je ostala u sjećanju nakon emisije "Silba - otok mudrosti" a izrekao je je tvoj stric dr. Ante Gašparov.

Prije svakog razmišljanja o tome šta je za Silbu dobro, trebalo bi pošteno razmisliti i odgovoriti na pitanje: Tko je Silbljanin? Koliko ih ima? Koliko ih je pravih?. Onih, koji opravdano mogu reći: Mi smo ti koji su vas primili.

Iz tog razmišljanja moguće je osjetiti da vjerujem, da je takozvana turistička obnova Silbi nanijela više štete nego koristi. Tako mislim ja, ali službeno mišljenje je drugačije. Svi ćemo široko otvorenih očiju gledati u turizam. Tu leži razlog konflikta izmedju turističke privrede i zarade s jedne strane i želje za očuvanjem prirode, kulturnog identiteta i zaštičenom parku s druge strane.

Silba nije ostala, ukoliko je uopće ostala park, zbog društva. Ostala je zbog objektivnih čimbenika kao što su njezini kapaciteti: površinski, prometni, obalni, lučki, vodeni, itd. Ti kapaciteti su ograničeni, bili su takvi i ostat će takvi i u budućnosti. To je silbanjska činjenica, sreća ili nesreća. Kako za koga. Nesreća za onoga koji je gladan masovne turističke zarade, a za onoga, koji ima osječaj za prirodu to je sretna okolnost. Ljude, masu ne usmjerava toliko taj osječaj za prirodu. Masa se ravna po tržišnim zakonima ponude i potražnje, propagande i marketinga. Mi u tome nismo konkurentni sa Španjolskom, Italijom, Grčkom, Turskom i Austrijom.

Još se sjećam sastanka pre dvije ili tri godine kod Tonija u Fregadonu. U biti se postavljalo temeljno pitanje: Što je dobro za Silbu? I možda još: Što želimo? i Što možemo? Poslje dva, tri sata razišli smo se, a da nitko od nekih dvadesetak ljudi nije dao odlučan, hrabar i jasan odgovor. Bojim se, da takvog odgovora nitko niti ne želi dati.

Ali bez takvog odgovora ništa se ne može promjeniti. Pa onda, ako smo time zadovoljni, u redu. Ali ako nismo, tako sam uvjeren, spasa neće biti i dalje ćemo trpjeti sve ono što nam se u takvom sistemu ne svidja kao i što prevareni muž zatvara oči pred činjenicom, da ga žena vara, tako i mi ne želimo prihvatiti pravo stanje stvari.

Ljudi su obično iznendađeni kad ustanove da ne znaju šta hoće. Pojedinac, porodica, mala grupa ponekad, ali rijetko zna šta hoće, mjesna zajednica vrlo rijetko i to samo za pojedine projekte, kolektiv obično ne zna, opčina ne zna nikad, država još manje. Deklarirana promišljena strategija, ako postoji, nije nikad volja naroda pa čak i u slučaju, da je ta izglasana na referendumu.

Tako je i u našem slučaju. Na Silbi su se ljudi već mnogo puta pitali da li žele turizam. I sigurno su brzo našli odgovore. Ali u odgovorima su sadržane sve nijanse od odlučnog NE pa do strasnog DA. Zavisi od toga koga pitaš. Ako pitaš one koji od toga pune blagajne, a to su gostionice, trgovine, iznajmljivači soba i još nekoliko sličnih, ti će, naravno, reći DA. Skoro svi drugi kažu NE. Ako bi mogli sve svrstati samo u te dvije suprotne kategorije bila bi interesantna analiza po kriteriju tko je pravi Silbljan. Skoro po pravilu su u kategoriji DA Nesilbljani, a u kategoriji NE su Silbljani.

Ako bi sada prvo pitanje: Šta hočemo? postavio malo drugačije: Što hočemo Silbljani? kakav bih odgovor dobio? Ja sam uvjeren da bi taj bio otprilike: Takvog turizma i takve poludjele građe NEĆEMO!

Ali, to je vječna činjenica, pravi glas naroda se nikad ne čuje. Ali se uvijek čuje glas jakog. Taj, koji ima šoldi, mnogo šoldi, kapital i možda još mafijske metode, koje na kraju krajeva ne prežu niti od upotrebe oružja. Mi govorimo, da živimo u suvremenom društvu, u pravnoj državi, da se gornje na nas ne odnosi. Tako govorimo i pravimo se da ne vidimo da nije tako.

Ovo sada već možda dobiva previše pesimističan ton. Stvar nije tragična, još manje katastrofalna. Sve je isto. Tako je bilo, tako je i tako bude. To je najljepše do sada rekao Krleža.

Stoga nema smisla da netko ozbiljno razmišlja o onome što je, s moje strane nehotice, objavilo Delo. To je, u svakom slučaju, bila za Silbu propaganda, a to je baš ono što Silbi i pravim Silbljanima ne koristi. Koristi onima koji na Silbi prave posao. A ti, kako sam več rekao Silbljani nisu. Koristi dakle vlasti. Pa me zbog toga čudi da je baš vlast ona koja moj tekst osuđuje.

Ta vlast možda i ne zna da ona služi Nesilbljanima, mada je to skoro nemoguće. U svakom slučaju ta vlast, isto kao nijedna druga, nema snage, da mjenja tijek života i događaja koje determinira državni sistem. Ja sam pisao o nekim posljedicama bivšeg sistema, za novog čemo tek vidjeti što hoče, što zna i što može.

Marinko, dosta. I previše. Htio sam samo slati obećano uz kratak komentar pa je nastala nova priča. Nova i nedovršena. Kao i prva. Spreman sam na konfrontaciju mišljenja i stavova. Ali uz preduvjet da svaki od sugovornika tekst pročita i razumije. Moje, barem deset let staro geslo je:

SILBA BO DOBRA, DOKLER BO SLABA

Lep pozdrav, Peter H.

Lipica, 4. vinotoka 1993

Ivo Maras Lipica, 17.11.1994

Silba

Barba Ivo

Danes sem, z več kot enotedensko zamudo, dobil prvo letošnjo pošiljko belega in rdečega vipavca, vina, v katerega sem se zaljubil že pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat sem zvest svojemu dobavitelju, Košuti iz Šempasa.

Natočil sem si nekaj glažkov in se spraševal ali mi pomeni letošnje toliko, kot mi je lansko, predlansko, in vsi pred tem. Odgovora ne vem natančno, ne vem niti, ali je mlado vino kaj vplivalo na to, da sem se spomnil obljube, ki sem Vam jo dal pred dvema tednoma.

Pri Sv. Marku sva se srečala. Najprej je bilo nekaj običajne zadrege, brž pa ste to zadrego srečanj starih znancev po daljšem presledku zavestno ali pa spontano premagali s tem, da ste izrazili interes za seznanjanje z mojim razmišljanjem o Silbi.

Po kratkem razgovoru sem Vam obljubil, da Vam bom želeno poslal in danes obljubo izpolnjujem. Pošiljam Vam tisto, kar sem pisal pred dvema letoma, tisto, kar sem pisal lani, pa še tisto, kar sem napisal letos. Vi ste edini, ki ima dosedanji komplet. V Delu je bilo objavljeno nekoliko skrajšano in spremenjeno prvo besedilo, zraven je spremno pismo dvema Silbanoma, Ronaldu in leto kasneje Marinku, dodajam nekoliko nepotrebno razmišljanje ob fenomenu Rigelnik. Za primerjavo razmišljanja o Silbi pa prilagam za celovito razumevanje zelo pomembno pisanje o kraju kjer živim, o Škofji Loki. To je letos izšlo v časopisu Lipov list.

Zavedam se, da sem se z razkrivanjem svojega intimnega razmišljanja o Silbi in Silbanih spustil v precejšnje tveganje, da namesto poglabljanja prijateljskih odnosov s številnimi dolgoletnimi dragimi in dragocenimi znanci in prijatelji vnesem v dosedanje, občasno intenzivnejše, povezovalno razmerje moteč in razdiralen odnos. Tak odziv pa pričakujem samo pri tistih posameznikih, ki mojih misli ne želijo sprejeti v dojemanju celotnega sporočila in podobe, ki jo to razmišljanje želi podati, takih, ki bi v iztrganih citatih želeli najti dokaz o mojem podcenjevalnem ali celo zaničljivem mnenju o obravnavani tematiki.

Ravno tako sem prepričan, da je v vsakem času, ne samo in ravno dandanes in tukaj, najlaže na stvari gledati skozi optiko naučenih stereotipov in poenostavljanj in v iztrganih citatih iskati dokaze za trenutno aktualne dnevno politične, oportunistično naravnane cilje, male zmage, katerih neposredni učinek je materialna korist, vedno kratkoročna in pičla, največkrat pa dolgoročno škodljiva posameznikom in skupnosti.

Ne bom se, morda res pod vplivom vipavca, spuščal v nadaljnja razglabljanja o kozmično nepomembnih stvareh. Vem, da si s tem pisanjem ne bom pridobil naslova častnega meščana Silbe, prej bom zaradi vsega tega izobčen. Vam in Vaši presoji tudi prepuščam odločitev o tem ali je smiselno moje misli posredovati še komu drugemu. Vseeno mi je ob temle pisanju Silba spet malo bližje, bližji ste mi Vi, ki ste me posedli za stol in vsi Vaši someščani, tudi tisti, ki se v mojem razmišljanju zagledajo v njim neljubi podobi. Ob tem sem si spet zaželel srečanja z Vami in drugimi prebivalci meni tako dragega kotička na našem planetu.

Nemara je malo preuranjeno, da Vam in vsem drugim nesmrtnim Silbanom, voščim blagoslovljen Božič in veliko zdravja, sreče in dobre volje. Morda se v prazničnih dneh celo vidimo in trčimo z dalmatincem, ne z vipavcem, štajercem ali šampanjcem, na vse lepo, kar bi si nekateri med nami morda celo zaslužili.

Zdravi bili!

Peter

Smo ali nismo

Prolog I.

Pred leti so sprožili modri Benečani misel, da bi se postavil še en most, ki bi služil potnikom in vozovom. Vendar se je to opustilo, ker so mestni očetje vsled mnogih opominov sprevideli, da bi potem Benetke veliko izgubile na svoji čarobnosti in znamenitosti.

Kako so pač Benečani zijali - bolj nevedni so morda celo mislili, da je sam hudi duh prišel iz pekla - ko je leta 1901 neki Amerikanec kot prvi po širokem Markovem trgu z biciklom nekoliko časa ponosno semtertja vozil. Seveda se je prebrisani policiji kmalu posrečilo, se tega čarovnega moža polastiti. Pobasali so ga z biciklom vred v gondolo ter se zibali ž njim ponosno po velikem kanalu v rotovž, kjer je "slavni" Amerikanec za svoj slavovod moral plačati 25 lir kazni. Misliti si moremo, da je bil pri tej priložnosti veliki Markov trg ves poln različnega občinstva. Smešno je - seveda za nas - bilo pa je resnično.

F. Mulec, Koledar Družbe Sv. Mohorja iz leta 1911

Prolog II.

Primer o katerem govori prvi prolog je že davno utonil v pozabo. Prav gotovo pa se vsi še spominjate naslednjega:

28. maja 1987 je na Rdečem trgu v Moskvi s svojim športnim letalom Cessna pristal Nemec Mathias Rust.

Spomnimo se še nekaterih podrobnosti: M. Rust je preletel rusko mejo in najbrž najbolj varovani del sveta (7000 radarjev, 1300 prestreznih lovcev, 10000 protiletalskih topov) do Moskve. Imel je srečo, da ga niso sestrelili, kot so to storili nemalokrat. Seveda so ga takoj aretirali, ga obsodili nezakonitega prihoda v SZ, nevarnega huliganskega obnašanja in kršitve mednarodnih letalskih pravil. Odletel je celotni sovjetski obrambni vrh; odstopiti je moral obrambni minister, razrešen je bil poveljnik protiletalske obrambe. Rusta so obsodili na 4 leta zaporne kazni, ga po 15 mesecih predčasno izpustili in izgnali. V domovini je nekaj časa užival veliko pozornost in simpatije, leta 1992 pa se je spet znašel v zaporu, ker se je izkazalo, da ni najbolj stabilna oseba. Ušpičil je več neumnosti, med drugim je v neki bolnici skušal z nožem umoriti bolniško sestro, ki mu ni hotela vračati ljubezni.

Podobnih primerov bi se še našlo, v to kategorijo morda sodi tudi pristanek nekega gumpca z ukradenim helikopterjem pred Belo hišo v Washingtonu leta 1974 ali prelet nekega drugega genija skozi 15 m širok Slavolok zmage z letalom, ki ima razpon kril 11 m in pristanek na Elizejskih poljanah. Preselimo se k našemu primeru, ki na naslednji strani zaradi glavnega protagonista nosi naslov:

Noblesse oblige

V petek, 15.7.94, malo pred šesto zvečer je na otoku Silba pristal trajekt Nehaj. Poleg potnikov sta na pomol zapeljala tudi dva avtomobila, Land Rover in Golf, oba s slovensko registracijo.

Za nepoučene je gornji odstavek nerazumljivo dolgočasen. Raymond Queneau bi ga lahko uporabil kot izhodišče za Vaje v slogu.

Malo bolj poučene ta informacija močno začudi. Vedo namreč, da se na Silbi z avtom skoraj nikamor ne pride, za povrh pa za prometno abstinenco dodatno skrbi še nekakšen odlok o prepovedi prometa. Če bi se kdo potrudil poiskati omenjeni odlok, bi iz njega najbrž izvedel, da se na otoku praviloma ne sme uporabljati nobenih prometnih sredstev, niti bicikla.

Tisti, ki razmere dobro poznajo pa vedo, da odloka niti ne bi bilo treba. Zadostuje zdrava pamet. Otok ima to srečno okoliščino, da na njem najbrž nikoli ne bodo nastale razmere, ki bi bistveno vplivale na spremembo prometnih navad in režima.

Če je po tem uvodu kdo pomislil, da na otoku zares ni prometa, se je uštel. Saj je otok obljuden. Na njem živi 150 do 200 stalnih prebivalcev z vsemi navadami in potrebami današnje dobe, poleti pa se nabere še kakih 1000 turistov. Večino robe, ki jo ta populacija potrebuje, se znosi ali zvozi z ročnimi vozički. Večje količine robe, ki jo vsak dan izkrcajo v glavnem iz zadarske ladje pa razvozijo motorizirana vozila. To so traktorji in traktorčki s prikolicami.

Po istem, za promet nemogočem omrežju potk, vsak dan vozi vsaj ducat traktorjev!? Če je bilo sprva mišljeno, da bodo služili samo za najbolj nujne potrebe, je danes opaziti nekaj težko opravičljivih izjem. Ne uporablja se jih samo za prevoz iz pristanišča do trgovine in potem za odvoz vsega pripeljanega na smetišče. Na nepojasnjen način so dovoljenje za uporabo dobili tudi številni posamezniki, ki s temi vozili prevažajo enako robo, kot jo vsi ostali znosijo ali zvozijo ročno.

Občasno se iz trajekta na pomol prestavi tudi težje vozilo, nemalokrat je to težji kamion. Ti res ostanejo na pomolu le do naslednjega trajekta, potem ko so svoj tovor pustili na otoku, ali pa so ga napolnili z robo, ki jo premore otok, to so skoraj izključno drva.

Še bolj poredko se zgodi, zgodi se pa vendarle, da se na otoku znajde še kaj hujšega od kamiona. Po naključju se je to zgodilo ponovno ravno v času v uvodu omenjenega dogodka. Na otoku so namreč ugotovili, da smeti niso odložene povsem v skladu z najnovejšimi dognanji tehnike odlaganja smeti. Za poseg na smetišču je potreben buldožer!

Na otok, kjer ni dovoljeno otroško kolo izkrcajo buldožer, nakladalec in še kamion. Do smetišča je približno dva kilometra in ker do tja ni primerno široke poti, si jo težka mrcina sama utre kar počez ob obali. Pri tem pod seboj pomendra vse tisto, kar se ji znajde na poti. Poruši kamnite ograje, ki ločujejo pred stoletji obdelane parcele, mendra grmičevje, drobi štrleče skale, pusti globoke kolesnice na peščenih odsekih vse do smetišča, kjer opravi svoje delo in se po isti poti vrne na pomol in ladjo. Za seboj pusti trajno sled, rano, ki je narava v desetletjih ne bo mogla zaceliti.

Vse to opisovanje prometnih razmer je namenjeno tistim, ki otoka ne poznajo, tistim, ki živijo v krajih, ki so se prometu že davno pustili premagati in kjer promet določa življenje, ne pa obratno. Po tem pojasnilu se lahko spet vrnemo k uvodnemu sporočilu.

Izkrcala sta se dva avtomobila. Izkrcanje je sicer skregano s konceptom življenja na otoku, ni pa prepovedano. Enako nesmiselno bi se bilo z avtom pojaviti sredi Benetk. Iz neznanega razloga se vozili še isti dan popeljeta po dveh, treh poteh po selu.

Če s samim izkrcanjem še ni bil prekršen otoški tabu, pa je s tem bil. V tem svetu in v teh okoliščinah to ni več manjši prometni prekršek, ki bi ga celo policaj lahko spregledal. Dejanje dobi prav nepredstavljive razsežnosti, naenkrat je očitno, da gre za nezaslišano in svetoskrunsko predrznost, ki prebivalce razburi vsaj toliko, kot bi jih najbolj nagnusno skrunjenje templja. Tolikšne pozornosti ni izzvala še nobena druga senzacija. Vsi govore samo o tem. V trenutku je pozabljen krvavi pretep dveh nevzgojenih psov. Ta pasji ravs je malo prej izzval stroge komentarje številnih na ladjo čakajočih zdolgočasenih radovednežev in intervencijo istega policaja, ki je kasneje pristopil k voziloma in voznikoma dajal neka navodila.

Take reakcije nikoli ni povzročila podražitev kruha, redukcija električnega toka, morda se še za zrušenje Masleničkog mosta ljudje niso zmenili toliko, kot za najnovejši slovenski greh. V trenutku postane nepomembna novica, da iz Reke ni odpeljal gliser z nekaj nad sto potniki in so ti s šesturno zamudo pripluli s turistično lesenjačo.

Zakaj neki toliko pozornosti? Na pomolu skoraj ne mine dan brez vsaj enega parkiranega vozila. Tudi po selu so se tu in tam že vozili.

Vozili sta imeli registracijo LJ-..... . Zvečine so bila doslej videna vozila z registracijami ZD, RI, PU in podobnimi. Teh smo bili vajeni. Ne spominjam se vozil iz drugih držav, spominjam pa se motociklov iz Italije in Nemčije. Vsega tega navadno ni nihče opazil, z izjemo kakega prenapeteža, ki je začutil potrebo in dolžnost slediti zapovedi otoka in neosveščenemu prišleku razložiti vse tisto, kar na nastali situaciji prav nič več ne spremeni in je zato povsem odveč. Tudi brez poduka je vsak izgubljenec hitro sprevidel zablodo in jo, takoj ko je bilo mogoče, popravil s svojim odhodom. Ravno v dejstvu, da gre za vozili iz Slovenije bi, po mojem mnenju lahko iskali pojasnilo za nenavadno razburjenje. Prepričan sem, da bi vozila z oznako I, A, D najbrž vzbudila le manjšo pozornost. Reakcijo na SLO bi verjetno presegla samo še YU (če se ta še vedno uporablja v Srbiji). Na dan so pridrli mnogi potlačeni očitki na račun zahodnih sosedov. Eden od nenajvplivnejših domačinov je ugotovil, da navedeni primer kar prav pride, da se pospravi z vsemi Slovenci na otoku. Enkrat za zmeraj! Da je ta misel prišla iz njegovih ust morda ni naključje, njegova skrb je namreč čistoča in odvoz smeti.

Še z marsičem bi lahko poskušal razložiti burno reakcijo, te namreč nikakor ne smemo iskati v morebitni preveliki enoličnosti življenja v malem kraju, kjer bi ljudje željno čakali na nevsakdanje dogodke. Nekaj je tudi tega in pa priložnosti za prodajanje lastne pameti in zgražanjem nad drugimi, ob tem pa se malo zastre lastne grehe. Resnični razlog je nezadovoljstvo! Nezadovoljstvo nad razmerami, nad standardom, politiko, vodstvom, brezpravjem, nad vse bolj uveljavljajočo se brezobzirno pravico močnejšega, nad navidezno razliko med kakovostjo življenja na Hrvaškem in Sloveniji, predvsem pa v nezadovoljstvu nad tem, da morajo biti vsa ta in še druga nezadovoljstva potlačena in pritajena. Posamezniki in skupine jih ne smejo pokazati. Zakon džungle je neusmiljen in jim je tesno zaprl usta. Nemo spremljajo vsakršno nasilje in kriminal in si pred njim zatiskajo oči. Ne smejo videti, kako se jim posredno ali neposredno krade njihova lastnina in jih postavlja v vse bolj neenak položaj. Ne smejo reagirati niti takrat, ko jim pred nosom posekajo njihov gozd ali v gradbeni pesek zmeljejo kamenje z njihove ograje.

Kot naročen se v tej situaciji pojavi dogodek, ki ga lahko brez bojazni komentirajo in najstrožje obsodijo, s tem pa dajo duška pritajenemu nezadovoljstvu. In tega se poslužijo celo inteligentnejši predstavniki te populacije v naravnost osupljivi meri. Najbolj linču naklonjeni posamezniki bi zadevo najraje vzeli v svoje roke, avtomobila in vse potnike z njimi bi preprosto vrgli v morje.

Vaje v slogu še niso končane. Če bi na stvar gledali kot na prometni prekršek, bi s storilcem opravil policaj. Tako v takih primerih delajo povsod po svetu. Raznesla pa se je vest, da storilec pravzaprav ni napravil prekrška. Hrvaške oblasti iz Zagreba naj bi policaja vnaprej obvestile, da je prišleku dovoljeno izkrcanje in celo vožnja po otoku. Policaj obiskovalca pričaka, od daleč ni videti, da bi vodil kakršenkoli postopek, bolj je videti, da voznikoma daje nekakšna navodila. Bilo je še nekaj govoric in ugibanj, ena od nepreverjenih je bila vest, da naj bi človek prišel z avtomobilom zato, da bi lahko odpeljal čoln, ki ga je tu kupil. Če torej prišlek ni naredil niti prometnega prekrška, bi lahko krivdo za razburjenje pripisali tistemu, ki je dovolil nepotrebno izjemo.

Po vsem povedanem najbrž že slutite, da prišlek ni nepomembna oseba, če ga kar z dvema avtomobiloma pripeljejo na otok, ki ga pred podobnimi pregrehami sicer varuje odlok, še bolj pa otoški tabu. Slutnja vas ne vara, prišlek je sam predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, Herman Rigelnik.

Vaje v slogu se s tem lahko šele zares začnejo. Jaz jih končujem.

Lipica pri Škofji Loki 18.7.1994