Popotovanje po Indiji

Popotni dnevnik Irene in Petra Hawlina. Na potovanju je nastalo še kakih 1000 fotografij in nekaj gibljivih posnetkov. Morda bodo nekoč vključeni v besedilo.

Četrtek 17. februar 2005.

Irena je zaspala na peči in si naravnala dve budilki. Jaz sem presedel pri računalniku in opravil le del tistega, kar bi rad. Sinoči še Krajnik ni mogel pognati Proklika, da bi pogledal stanje na društvenem računu. Do Avstrije peljem jaz, nato Eva. Pri Dunaju spet ne zadenemo odcepa proti letališču in ob tesni vožnji nam tovornjak odbije pokrov ogledala. Iva in Eva se poslovita, midva se zdolgočaseno prestavljava. Pozna se neprespana noč. Z Aeroflotom odletimo do Moskve, kjer je spet nekaj ur čakanja, pa nič kaj zanimivega za krajšanje dolgega časa. Za povrh sem še malo prehlajen. Ob pogledu v ogledalo se zgrozim. Polet do Delhija v glavnem prespiva. Ura je okrog štirih zjutraj, ko ni za v hotel in tudi ne za kam drugam. Ob izhodu se pustim prepričati taksistu, ki ponudi, da naju odpelje do turistične pisarne. Izkaže se da gre za privatno organizacijo, pred katerimi svarijo tudi vodiči (Lonely Planet). Tam nam svetuje, da greva v hotel, kjer bova plačala samo za eno noč, zjutraj pa naju bo taksist za 500R cel dan vozil po mestu. Sprejmeva in odloži naju v hotelu Astoria - Channa market Karol Bagh, New Delhi - 110005.

Petek 18. februar 2005.

Zbudiva se okrog devetih in se brez zajtrka s taksijem odpeljeva na ogled znamenitosti. Vodiča ni prav lahko razumeti. Med vožnjo opozarja na razne zgradbe. Izstopiva najprej pri predsedniški palači, v okolici pa so druga upravna poslopja. Podnebje je na srečo ugodno, niti mraz, niti vroče. Humanjun's Tomb je ena od mnogih grobnic, starih nekaj sto let. Vstopnina po 250 R se mi zdi kar visoka. Od enega do drugega znamenitega spomenika se voziva po dokaj slabih cestah, večinoma je gost promet. Vozijo pa spretno, še zlasti zame, ki bi se vožnji po levi težko privadil. Šofer naju hoče tudi zapeljati v nakupe. Težko mu poveva, da nimava namena kupovati, rada pa bi se sprehodila skozi bazar. Ustavi pri neki tržnici, ki pa ni tisto, kar sem mislil z bazarjem, saj prodajajo v glavnem ceneno sodobno robo. Vmes so precej nadležni razni krošnjarji, še bolj pa berači. Med njimi so najbolj vztrajne matere z otroki, ali pa otroci sami. Eden od njih je Ireno ves čas ščipal. malo je poskusil tudi z mano. Ogledamo si tudi lotosovo svetišče. Gre za neko ekumensko versko ločino, meni prej neznano. Reče se ji bahai. Po templju, urejenosti, obiskanosti in po razstavi v informacijskem centru je videti, da niso reveži. V tempelj ne smeš v čevljih, obiskovalci se sezuvajo in čevlje oddajajo v vrečkah v garderobo. Pri spomenikih in v parkih je precej vrtnarjev, kamnosekov, zidarjev… Vsi se prav počasi obračajo in delajo v glavnem čepe. Za obnovo spomenikov bi bila morda razlaga, da delajo po starih vzorih s starim orodjem.

Pustiva se zapeljati v trgovino z indijsko robo. Kljub temu, da vnaprej povem, da ne nameravam kupovati, samo gledati, se nama komaj uspe izmuzniti. Za konec naju pelje še v Lodi park, kjer se že stemni. Preden naju odloži pri hotelu, naju še enkrat potisne v obdelavo turističnemu agentu. Ta nama pripravlja različne kombinacije potovanj. Na koncu se izmažem z dogovorom, da se slišimo jutri. V najbližji cyber center grem pregledat pošto, nato s taksijem v hotel Meridien, kjer naj bi bila glasba in ples. Najprej slediva hrupu in se znajdeva na ohceti. Nato v baru ugotoviva, da ni pričakovati kakšnega plesnega vzdušja, zato se kar vrneva v bližino hotela. Ta nepotrebni poskus naju stane 300 tja in 100 R za nazaj. V zanikrni pocestni kuhinji poskusiva neki pasulj in krompirjev golaž. Za prilogo je riž in tortilje ter solata iz nekakšnih redkvic. V eni od »turističnih agencij« vprašava samo za vlak in končava s programom, ki vključuje taksi do Agre z vmesnim ogledom znamenitosti in karto za vlak do Bombaya. Vse skupaj znese okoli 160 $. Plačam 60 $ akontacije.

Sobota 19. februar 2005.

Zjutraj ni tople vode, tudi z mrzlo ni prehudo. Hujše je pri plačilu računa, saj mi namesto 18 $ zaračuna 46 $. Razloži, da je račun za dve noči, zraven še pribitek za luksuz. Ne uspe mi ga prepričati, saj je res, da se z njim nisem posebej dogovoril. Zanašal sem se na Farukovo zagotovilo, da lahko že zjutraj vzameva sobo, plačala pa bova za eno noč. Med pregovarjanjem se pojavita kar dva šoferja - Somer od včeraj in še Noor-ov za danes. Somer takoj pokliče recepcijo. Povem mu, da sem padel v kremplje drugemu jastrebu. Poskuša me nagovoriti, da mi bo on pripravil boljšo kombinacijo. Odneha, ko mu povem, da sem se dogovoril za 160$. Po tem sklepam, da Noor-ova varijanta ni bila predraga. Veliko zoprnih trenutkov. Najprej hočem plačati s čekom in dam receptorju blok. Na srečo Irena, ki v sobi še pospravlja opazi, da en ček manjka. Receptor sicer brez oklevanja vrne ček, vendar spet vidim, kako je spreten. Pride nova gostja - Italijanka. Nekdo jo pripelje, ona pa hoče zvedeti koliko stane soba. Receptor jo napoti v sobo, češ, da bo poizvedel, ona vztraja, on nekam pokliče in ji reče, da je oni ravno v kopalnici in naj le gre v sobo. Ona še malo odlaša, potem se vda. Me prav zanima, kakšen je bil izid. Jaz naprej barantam in poskušam z 20, nato s 25. Tudi receptor spušča, nazadnje se zmeniva za 30. Ko na hitro preračunavam se spet zmotim in mu dam 1500 R, namesto 1320, kolikor bi zneslo po njegovem kurzu. Kurz je od 4200 do 4500, pri vstopninah pa je očitno 5000, saj je vstopnina v dolarjih npr. 5 $ ali 250 R. To pripovedujem kot vzorec neprestanega obiranja. Z novim šoferjem, ki se izjemoma ne predstavi, se odpeljem do njihovega podjetja, kjer plačam še ostalih 85 $. Tudi tokrat bi mi mladenič najprej najraje vzel vseh 100, nato mi hoče vrniti 5, pritiska na kalkulator in mi kaže različne račune, na koncu mu na papir napišem izračun. Šofer govori podobno angleščino kot večina drugih Indijcev. Mislil sem, da na splošno dobro znajo, pa ni tako. Če nič drugega imajo poseben naglas ali izgovorjavo. Tako mi mora vsaj 10 krat ponoviti, preden uganem da me je vprašal, če sem »first time« v Indiji. Oba z Ireno sva spraševala what is festan? Vprašal pa ni samo iz dolgega časa. To vprašanje postavljajo zato, da vidijo v katero kategorijo žrtev spadava. Začne spraševati, če bova kaj pojedla, popila, kupila… Midva, da ne, on vseeno nekje ustavi in nejevoljen spet potegne, ko vidi, da se ne pustiva zapeljati. Spotjo se dvakrat ustavimo pri spomenikih. Najprej je neka znamenita cerkev v Manthuri. Tempelj je zaprt. Vseeno je ob vhodu bolj natančen osebni pregled, kot na letališču. Precej je v okolici tudi vojske. Fotoaparat in nahrbtnik naj bi oddala v čuvanje, zato to raje odnesem v avto. Tempeljski kompleks je lepo urejen in čist, okolica pa strašno zanikrna. Ob poti velikokrat vidim potice kravjakov in celo babo, ki jih gnete v enako oblikovane hlebce, ki se potem sušijo na soncu in jih zlagajo v skladovnice. Čisto drugače je, če takšne stvar vidiš na svoje oči ali si celo del vsega tega, kot če o tem bereš ali gledaš v filmih. Marsikaj težko dojameš, očitno pa je vse temeljito dognano in mora tako biti. Ustavimo se še pri neki grobnici, ki se skoraj lahko primerja s piramidami. Tloris je vsaj 100x100, arhitektura mogočna, a ne načičkana. Ne morem si misliti, da bi vsa ta masa nastala samo za en grob. Še večja uganka mi je, od kod se lahko nabere tolikšno bogastvo, ko pa povsod vidiš samo revščino. To je še posebej očitno v Agri, kjer je kontrast med veličino in nemočjo še bolj izrazit. Taj mahal je lahko eno od svetovnih čudes, lahko je tudi dokaz graditeljskega mojstrstva, ki ima povsod okrog skrajna nasprotja v vegastih, surovih, nedokončanih, nedomiselnih, zamazanih, nevzdrževanih javnih in zasebnih objektih. Močnejši vtis od Taj mahala daje trdnjava v Agri z dvojnim obzidjem in številnimi palačami. Tu manjka vsebina. Vsi prostori so prazni in si težko predstavljaš kako je bilo takrat, ko je vse še zares živelo. Vodiče odklanjava, saj si tako ne bi veliko zapomnil, morda še razumel ne bi vsega. Znebiti se jih ni lahko, držijo se te kot klop. Enemu ponudim, da ga najamem, če ugane od kod sem. Dam mu deset poskusov. Vnaprej se vda in niti ne poskuša. Ravno tako vsiljivi so prodajalci spominkov in druge robe, ki izredno spuščajo cene. Kupim kipec slona iz sandalovine. Šofer naju hoče vsekakor peljati še do gostilne in kakšne trgovine, da bi pobral svojo provizijo, pa ostaneva trmasta. Pelje naj na postajo. Tam mu dam še napitnino. Nahrbtnik oddava v garderobo. Irena spet močneje kaže nemir, išče možne in nemogoče slabe scenarije. Moram iti na blagajno, da mi preveri, če je karta prava in veljavna. Najprej se peš odpraviva iskat internet, nato vzameva tuk tuk, ki dostikrat crkne, preden naju odloži na kilometer oddaljenem cilju. Internet je zaseden, pošlje naju na čaj. Kavarna v hotelu je prazna. Šef sedi v svojem boksu, trije ali štirje natakarji pa ne vejo kako bi igrali svoje vloge. Šef napiše naročilnico, natakar gre naročit, čez kakih 10 minut prinese kavo in čaj. Podobna procedura je z računom. Internet je zdaj sicer prost, vendar ne dela. Na naslednjo lokacijo pelje drug tuk tuk. Tu je osem računalnikov, vsi zasedeni in morava kakih 15 minut čakati, da pridem na vrsto. To pišem zato, ker je bilo rečeno, da je internet v Indiji v vsaki vasi. Cel dan nisva jedla, lačna nisva. Vseeno nekje na Sadr bazarju Irena poje juho, jaz pa riž z zelenjavno mešanico. Malo spominja na kitajske restavracije. Irena že pogleduje na uro. Na postaji spet vsaj dvakrat vpraša, kje je vlak. Ko ji pokažem naš vagon, se soočiva s stanjem, pred katerim so naju agenti svarili. Na srečo vlak ni poln. Nemara sva edina tujca v sleeperju, zagotovo pa ni takih starcev. Vlak vozi hitro, ali pa se prav malo ustavlja ali pa vseeno tako trdno spim, da ne slišim več kot dvakrat postajnega vpitja. Saj spati se kar da na preprostem ležišču, če bi bilo le dovolj toplo. Za povrh še vsaj rahlo piha, zlasti kadar vlak upočasni. Verjetno zaradi kontrol. Topla deka bi vse rešila, tako pa se za silo rešim tako, da spraznem nahrbtnik in dam noge vanj. Zgoraj oblečem vetrovko, pokrijem s kapuco, čez pas si dam brisačo, ki nič kaj ne zaleže, saj je premajhna. Zjutraj je nekaj časa še slabše, ko nekdo odpre še vrata. Tračnice niso varjene in po dolgih letih spet slišim in rahlo čutim udarce koles.

Nedelja 20. februar 2005.

Nekaj zgornjih vrstic sem v resnici pisal že zgoraj, pod soboto. Saj se dan ne začne z jutranjim zbujanjem. Ves čas vožnje se menja budno stanje z dremanjem. Spočit pa nisi nikoli. Toaleta sploh odpade, za razliko z Indijci, ki se pridno umijejo, počešejo, operejo zobe. Enkrat sredi dopoldneva pride sprevodnik. Pove, da bomo v Bombayu zvečer okrog sedmih. To je veliko več kot sem pričakoval. Tolažil sem se, da bomo tam okrog poldneva ali malo več, saj je Faruk govoril o 12-14 urah vožnje. Tako dolge vožnje v teh razmerah skoraj ni mogoče pametno izrabiti. Malo bereš, pogled skozi okno kmalu postane dolgočasen. Vseeno naredim nekaj posnetkov in videov, je pa iz drvečega vlaka težko ujeti prav tisto, kar oko še utegne opaziti. Za tujca je posebnih prizorov brez konca. Vse je posebno, vendar je tega toliko, da za to postaneš neobčutljiv. Vozimo se pretežno po ravnicah, nekateri deli so obdelani. Videl sem ročno obdelavo, oranje s plugom ali ralom, ki ga vleče par volov. Seveda tudi traktor, vendar ni videti, da bi se tu dobro uveljavil. Še nakošene bale sena nosijo kar na glavah, tako kot butare. Vozov ni veliko, ker na podeželju ni cest, vsaj za težja vozila ne. V glavnem so vozovi na eno os in volovsko vprego. Vprežni voli so svetle barve in imajo živordeče pobarvane roge. Vseh kultur iz vlaka ne spoznam. Žito je zrelo, koruza je komaj dobro odgnala, so pa še velika strnišča lanske. Precej je bananinih nasadov, opaziti je sončnice, bombaž…

Vidim, da je najin razred pravi luksuz v primerjavi z nižjim. To vidim v drugem vlaku s katerim se srečamo. Dolg je, vsi vlaki so dolgi. Nagneten pa tako, da ljudje sedijo ali stojijo tudi v prehodih in kar visijo iz vlaka. Ljudje so v glavnem skromno oblečeni, zlasti ženske so skoraj vse v sarijih, moški precej tudi izven noše. Noše pa so zelo različne. Najbolj opazna je razlika v pokrivalih. Med seboj se verjetno dobro prepoznavajo in razlikujejo, jaz za noben tip ne bi vedel. Na eni od postaj na peronu kupim pohano šnito. Recept: Žvrkljaš jajce, morda dodaš še kakšno skrivnost in ga razmažeš na mastno ploščo. Ko začne krepeneti položiš na to palačinko dve rezini toasta in robove prepogneš čez toast. Še obrneš, da se malo popeče še na drugi strani, prepogneš še toast na toast in serviraš med dva kosa časopisnega papirja. Stane 10 rupij. To je vse kar zaužijeva, Irena si privošči še kavo, ki jo servirajo potujoči kramarji. Ti ponujajo tudi razne pijače. Ponujajo še oreške, časopise pa tudi razno drugo šaro, celo Miki miške iz cunj, vsiljivi pa niso. Vožnja se neznansko vleče. Tudi sprevodnikova napoved, da naj bi prišli okrog sedmih se grdo podaljša. Vlak ustavlja na mnogih mestnih postajah. Izstopim, ker nekdo na peronu zagotavlja, da je to končna postaja. Zdi se mi čudno, vendar je res a samo napol. Postaja je samo tipa končne, do mesta bi jih bilo še kar nekaj, kar razumem po tem, ko vidim, kje sem.

Taksist nas vozi do hotela Metro, ki hoče 2200 + takso. Ko vidi, da ne bom ostal mi ponudi 1350. Menjam 10 evrov za 540. Taksistu hočem dati 40, pa zahteva 300 kot naj bi kazal meter. Malo se prerekamo, vzeti noče niti 40 in odkorakava po svoje. Taksisti naju obletavajo kot muhe. Vseeno vztrajava pri pešačenju, policaja vprašam za cenen hotel. Vsaj pet jih je na kupu in priporočijo Lelaah. Vozniku avtorikše naročijo kam naj naju pelje, saj sam ne zna jezika. Na roko si tudi zapiše njegovo številko in ta verjetno zato pri hotelu zahteva samo 20 rupij. Hotel Leelah je zelo visokega razreda. Nekoga na recepciji vprašam, kaj mi svetuje. Izkaže se za ustrežljivega nekoristolovca. Svetuje Host Inn. Tudi do tja pešačiva in odganjava taksiste. V Host Innu mi da na izbiro od 1600 do … Dogovorimo se za 1100. Istočasno ponuja avto za 800 za cel dan. Boy nama pokaže sobo, vpraša če želiva vodo. Ko poskušam razložiti, da si vode ne upam piti, mi vseeno prinese steklenico vode, toaletni papir, brisačo in milo in pove, da je brezplačno. Obletavati naju začnejo tudi komarji. Zaradi opozoril se takoj namažem z Autanom.

Ponedeljek, 21. februar 2005.

Iz hotela nameravava z busom do mesta, nekdo nama svetuje vlak. Z rikšo se odpeljeva do postaje Andheri, ki je verjetno tista, na kateri sva včeraj pomotoma izstopila. Vzamem karto za prvi razred, pa bi bil lahko tudi brez nje. Končno izstopiva kjer bi morala že sinoči - na Victoria terminalu. Nahrbtnik oddam v garderobo, iščem še turistične informacije in ugotovim, da so na tej postaji samo rezervacije. Kmalu naju nagovori spet eden od svetovalcev. Za turiste, skratka za nepoznavalce kot sva midva je tak svetovalec kar koristen. Ta najin današnji nama je počasi prodal svoje nasvete, katere sem najprej poskusil zavrniti. Kljub nepričakovanim stroškom je bilo vseeno bolj koristno sprejeti vse kar je ponujal. Peljal naju je v hotel Sea Lord, kjer je bila soba 650 rupij. Z njim grem kupit tudi karte za bus za Goo. Presedeva v avto njegovega brata, ki naju štiri ure vozi in razkazuje znamenitosti. To so viseči vrtovi, Jain tempelj, od daleč parsi pokopališče, Ghandijevo spominsko hišo, Dhobi ghat – to je ogromna odprta pralnica, India gate. Pred hotelom Taj mahal se zapletem v pogovor z spremljevalcema avstrijskega predsednika Heinza Fischerja. Povesta mi, da sta na Tajskem videla razlago, da je Avstrija severno od Slovenije. Odpelje naju še do Church gate terminala, kjer ni lahko najti pravega turistično informacijskega centra. Dobiva zemljevide in informacije. Odpeljeva se do Crawford bazarja, kar pa ni tisto kar sem pričakoval. Od tam se sprehodiva do Marina drive in do Chowpatty plaže. Tudi tu ni tistega kar opisuje Lonely Planet. Spet v taksi do hotela, od tam pa do lokala z internetom. Poleg interneta dobim tudi prepis svojih fotografij na cd. Kupim še čitalec spominskih kartic. Še sprehod po okolici, ki pa ne nudi vabljive slike, nasprotno.

Torek, 22. februar 2005.

Ireno ponoči boli križ. Vstaja, išče poze in se izgovarja, da ni nič. Zjutraj ji po toplem tuširaju povsem odleže, se pa obirava precej več, kot bi smela, če bi hotela uresničiti program. Nahrbtnik pustiva pri avtobusni agenciji in se odpeljeva do knižnjice. Tam sva malo po deveti, odprejo šele ob desetih. Peš jo mahneva proti Indijskim vratom. Ireno spet začne boleti, pravi, da je to gripozno stanje. Dam si očistiti čevlje, čeprav že razpadajo. To stane 50 rupij. Vkrcava se na katamaran in se odpeljeva na Elephant Island. Po povratku se sprehodiva po bližnji okolici Indijskih vrat in jo peš mahneva nazaj proti najinemu nahrbtniku. Spotjo grem še enkrat v knižnjico, kjer mi gospa Meyer (verjetno poročena z Evropejcem) pove, da posebej o rodoslovju verjetno ne bo nič, so pa v posameznih knjigah predstavljeni rodovniki. Posebej omeni Tagoreja. Sicer pa pravi, da morajo svoje poreklo poznati vsaj za pet generacij in so pravila natančna, niso pa v vseh delih Indije enaka. Napisati in oddati je treba tudi kartico iz Bombaja, greva še na internet kjer sem presenečen nad pičlo pošto. Sleeper bus je spet novo doživetje. Irena ne more potlačiti smeha, ko pleza na eno od polic, ki je ležišče za dve osebi. Takih je v celem busu vsaj 16, morda celo dvajset, torej za 32 do 40 potnikov. Bus neznansko dolgo vozi iz mesta. Res neznansko dolgo vozi skozi dolg promet in mimo osupljivo bednih četrti. Tega ni mogoče dojeti, kaj šele opisati. Še snemanje ne bi zajelo vsega, posnel bi del površine, vsebine nikoli. Podobno je tudi v nadaljevanju poti. Pogled se navadi in se ne ustavlja več na zanikrnih bivališčih, smeteh, podrtijah. Ta revna bivališča so očitno normirana in se med seboj bolj malo razlikujejo. Najnižja kategorija je mogoče spanje pod milim nebom ali pod zasilno streho. Naslednje je kakih 2 x 3, ne dosti večja baraka iz različnih gradiv, lahko je to pločevina, plastika, les, trsje, palmovo listje. En prostor, včasih ima vrata, nekatera celo s ključavnico. Pogosto imajo vsaj eno žarnico in skoraj obvezno TV. Kurijo in kuhajo pa zunaj, torej na cesti. Te vrstne barake zasedejo vsaj pločnik, če ne še dela ceste. Pogosto je v kaki od teh barak še trgovinica ali kiosk s hrano. Zunaj se umivajo, perejo, pomivajo, pogosto tudi serjejo. Na eno od takih min sem celo stopil. Zvečer si ven postavijo posteljo, po tleh se posedejo, igrajo karte in še kaj drugega. Na primer nekak mini biljard, kjer ploščice zadevaš s frcanjem in jih pošiljaš v luknje, ki jih ima mizica na vogalih.

Sreda, 23 februar 2005.

Vožnja se vleče. Večino res prespiva, ni pa nič kaj udobno. Zjutraj sva v Goi. Že v Panaji te agentje izvabljajo iz busa in dopovedujejo, da je to kraj, kjer moraš izstopiti. Zaneseva se na mladi par, ki bo šel v Palolem, saj je tu menda najlepše. Izstopimo na naši zadnji postaji to je v Panaji. Od tu je treba vzeti avtobus za Margao. To se sliši preprosto, vendar samo za tiste, ki vejo kako in kaj. Sicer si na milost in nemilost prepuščen prežečim ponudnikom vsakovrstnih uslug, ki znajo biti zelo prepričljivi. V Margau se sprehodiva po osrednjem delu. Malo spominja na Mehiko, morda zato, ker je bila cela pokrajina portugalska. Kupiva zemljevid pri prijaznem trafikantu, zajtrkujeva in obiščeva internet. Kupim pokrivalo saj sva kapi nekje pozabila, sonce pa je za mojo plešo že prehudo. Opremim se še z dvema paroma kopalk, nobene mi sicer niso všeč, vendar se mi ne ljubi iskati drugih. Spet na avtobusno postajo, aja še prej na turistični urad, kjer ne vedo za nobeno prireditev, ki bi jo bilo škoda spustiti v teh dneh. Z busom končno prispeva do morja v Palolem. Greva naravnost na plažo in ostaneva do večera. Medtem izbiram bližnje hotele in izberem cenenega 350 rupij na noč. Zvečer greva najprej na sprehod po glavni ulici. Kraj je majhen, turistov ni veliko. Opraviva internet in greva v lokal Kentuckee, kjer igra trio za ples, pleše pa nihče. Pleševa samo midva in končno izpade vse skupaj skoraj kot program. Celo osebju je očitno všeč, šef nama da 300 rupij popusta pri računu za večerjo. Naročiva namreč malo lahkomiselno morsko ploščo za dva, prinesejo pa za osem do deset ljudi. Pojeva za šest, plačava pa vseeno manj, kot sva se na tihem bala. Še dobro, da sem na začetku odklonil rakovico, ki je tehtala okrog dva kilograma, stane pa en gram eno rupijo. Na koncu naju je še basist povabil, da prideva jutri plesat nekam drugam, kjer bodo igrali. Sprehodiva se še po plaži kak kilometer, kjer naj bi bila zabava ob polni luni. Res navijajo glasno muziko, streljajo s petardami, kurijo ogenj, vendar je bolj malo ljudi pa še ti samo posedajo.

Četrtek, 24 februar 2005.

V sobi ni rjuhe, morda jih sploh ne uporabljajo, spiva torej oblečena. Okrog osmih grem do obale in opazujem dogajanje. Ireno zjutraj boli noga. Odločiva se, da se odpeljeva v Margao na »sprehod«. Res se sprehajava po tržnici, opraviva internet, zajtrkujeva, kupim si sandale in še en par, ki je podoben bosanskim opankam in zgleda bolj ženski. Kupiva še dva para palčk za bobne in frulico. Brivec me obrije za 25 rupij. Sedeva na bus za Palolem in kmalu ugotovim, da se peljemo nekam drugam. Sprašujem potnike in sprevodnika. Vsi mi zatrjujejo, da je v redu, mi pa čez hribe in doline več kot uro. Na zadnji postaji izstopiva blizu morja in se po uličiči s stojnicami ustavljava in v eni celo kupiva neko cunjo, ki naj bi bila kikla. Prideva na plažo, povsem drugačno od naše. Sicer tudi ta ni majhna, je pa z obeh strani omejena z skalnatim polotočkom, v zaledju pa goščava palm s hiškami, dvignjenimi na kolih. Sprašujeva in pravijo, da je to Palolem beach. Gledam na zemljevid in se napotiva proti jugu. Po kilometru ali dveh mi postane jasno, da je to Palolem, najin hotel pa je drugje. Počasi pridem do rešitve uganke. Najin kraj je Colva. Nazaj na bus in v Margao, kjer tokrat veva, kam morava. Zvečer greva plesat v nek drug bližnji hotel. Plešem kar bos po pesku, saj plesišča sploh ni. Spet sva edina in deležna pozornosti celo iz ulice. Nekajkrat naju fotografirajo in sploh izražajo simpatije. Pojeva piščanca na dva različna načina, ki pa sta si oba zelo podobna po okusu in izgledu. Gre za neko gosto obaro, zraven pa riž in lepinja. Po pol ure me požene na sekret enako kot sinoči. Pred spanjem opraviva še internet. V sobi se, ko se prižge luč, po steni prav bliskovito zateče v špranjo za omaro nekakšen plazilec, verjetno kuščar.

Petek, 25. februar 2005.

Spiva spet dobro. Okrog osmih grem samo v kopalkah k morju. Ogledujem početje ribičev. Prelagajo velike košare rakcov. Povejo, da je to hrana za kurje farme. Ribe velike kot manjše škombre pa za silo očistijo, odtrgajo škrge in jih nasolijo, potem pa verjetno posušijo na soncu. Vrane in psi se do sitega nahranijo z odpadki. Bolj za hobi verjetno vlečejo nekateri tudi krajše mreže po plitvi vodi ali na parangal. Lovijo približno ped dolge ribe. Enemu takih jaz odnesem konec parangala dovolj daleč od brega, on pa potem počasi vleče na obalo. Za vabo ima ribje drobovje. Tam se malo pogovarjava z nekim Argentincem, ki je tu že nekaj let zapored po nekaj tednov. Pove, da lahko dobiš apartma za osem do deset tisoč rupij na mesec. V hotelu me čaka Honda skuter. Grem na testno vožnjo. Zamenjam peti ček za 100 dolarjev in se odpeljeva proti jugu. Vožnja je prijetna, samo kažipotov ni ali pa so komaj opazni. Tako nekajkrat prideva v slepe ulice. Posebej mi je žal, da ne najdeva trajekta, saj sem nameraval priti do Cabo de rama. Tako prideva do konca polotoka, kjer je kar nekaj luksuznih hotelov. Pri enem od njih - The Old Anchor greva na plažo. Vidiva, da so se specializirali na Ruse, saj je okrog polovica napisov, jedilnikov, obvestil kar ruskih. Privoščiva si kosilo - za konec palačinko z banano. Na povratku kupiva nov zemljevid, ker sem prvega izgubil. Narediva še izlet proti severu in se okrog petih vrneva cela in s celim motorjem Honda activa. Greva še na plažo, Irena noče zamuditi sončnega zahoda, ki pa, kot ugotavlja, ni tak kot na Silbi. Zvečer sva spet na plesu in večerji pri Kentuckee, kjer nastopa neki Emanuel kot one man band. Za najino pridno udeležbo nama podari svoj cd.

Sobota, 26. februar 2005.

Dopoldne na plažo. Odločiva se, da greva poskusit še malo naprej proti jugu. Spet z busom v Margau, opraviva internet in na železniško postajo. Časa je dovolj. Greva v restavracijo, naročim na slepo enega od menijev, Irena se vzdrži. S steklenico kokakole je vse skupaj 40 rupij. Zraven je ocvrta riba, sicer pa poštena porcija riža s prilogami in lepinjo. Vlak zamuja, gneča na peronu me skrbi, vendar oba dobiva sedež in vožnjo do Karwarja v glavnem sede predremava. V Karwarju z rikšo v mesto. Izbereva enega od najcenejših hotelov - to je Anand lodge. Soba stane 120 rupij. Z rikšo se odpeljeva do mostu čez reko Kali. Vidljivost sicer ni najboljša, vseeno je vtis zanimiv. Napotiva se do džamije, spotjo fotografirava delavce, ki prekladajo pesek iz ladje. Pri džamiji naju prevzame starejši bradati možakar, ki za naju prižge dišeče palčke in zmoli molitev. Povabi naju k njihovemu duhovniku na čaj. Irena se z njimi pogovarja arabsko in vsi so kar zagledani vanjo. Od tam še na vrh hriba, kjer je bila nekoč trdnjava, zdaj pa je budistični tempelj. Tudi tam naju eden od boncev povabi na požirek svete vode. Dam 10 rupij bakšiša in receptor mi izda potrdilo. Spet z rikšo v mesto. Tja sem plačal 30 za nazaj zahteva 40. V »mestu« je zvečer vse živo. Tu ni videti, da bi bili naštimani za turiste, zato mi je kljub zanikrnosti prav všeč. Irena se ne more zadržati. Za 500 kupi štiri sarije oziroma blago za njih. V slaščičarni si privoščiva štiri izvrstne sladice. Pred spanjem še sprehod po okoliških ulicah. Obiščeva še en verjetno budistični tempelj, kjer so glavni idoli upodobljeni kot opice. Opraviva še internet in zaman iščeva ples. Čez noč imava vključen ventilator, ker naju začnejo obletavati komarji. Pokrijeva se s sariji, saj je na postelji ena sama rjuha. Videti je sicer oprana, vendar slabo.

Nedelja, 27. februar 2005.

Okrog sedmih zjutraj prodajalec po hodnikih ponuja čaj in celo glasno trka na vrata. Tudi to je posebnost, prvič se ponudi in zato tudi odkloniva. Mahneva jo po okolici, greva do morja, nič kaj mikavno se nama ne zdi, čeprav ne morem reči, da bi me kaj posebno motilo. Tržnica je osupljiva po raznolikosti, založenosti in drugačnosti. Zapečem še en cd, da spraznim spominsko kartico. Z busom v Canacona in od tam na Palolem. Vzameva kolibo na kolih za 200 rupij. Popijeva kavo ob sončnem zahodu, ki ga je v slabi vidljivosti komaj videti. Sprehodiva se še do interneta. Restavracij je toliko, da pride skoraj po ena na vsakega turista. Zaman iščeva lokal, kjer bi se plesalo. Muziko sicer navijajo, vendar v glavnem neskončne techno komade. Irena pred spanjem zvrne še en Kingfischer, jaz pa kolo.

Ponedeljek, 28. februar 2005.

Spi se v redu, zbudim se vseeno zgodaj. Sprehodiva se do južnega in severnega polotoka po plaži, ki je kot letališče. Nekateri posedajo v joga drži, drugi tečejo, telovadijo, hodijo, se žogajo, skratka dolgočasijo tako kot midva, ki vzdolž plaže izvajava sprehod v valčku in two stepu, kar seveda ne ostane neopaženo. Pretežno lenariva, zajtrkujeva vsak svojo skledo solate, zraven pa sadni koktail, v lokalu, ki se mu reče »Brown bread«. Popoldne spet do južnega polotoka. Irena je očitno že naveličana, kar kaže na primer z željo po kavi, plesati jo je sram, jedla ne bi nič, ko naročim svojo porcijo pa pridno pomaga in naroči repete pomfrit. Malo tudi opazujem, kako so njihove kuhinje preproste. Imajo posebno peč. Na notranji strani pečejo lepinjo, sicer pa ribo in piščanca na nabodalih vložijo v to peč od zgoraj. To naj bi bil tandooree. Irena v glavnem pije Kingfischer pivo. Steklenica je večja kot pri nas, drži okrog 7 decilitrov, pivo pa je menda bolj milo, čeprav zvečer pripomni, da se ji vrti, menda zato ker nič ne pleše. Takih sklepanj je še več, vsi kažejo na stisko. Pred spanjem naju pritegne prenos podelitve oskarjev v neki restavraciji, kjer sicer nič ne silijo, vendar vseeno naročiva palačinke. Na plaži je ognjemet.

Torek, 1. marec 2005

Malo po sedmi grem proti severnemu polotočku, kjer naj bi se pri jogi zbrali privrženci. Spotoma je videti nekaj posameznikov, na skupnem mestu je samo en malo čudaški par - moški v provizoričnih gatah, ženska pa na balin ostrižena. Izvajata neke sinhronizirane gibe in poze. Brez cilja blodiva po že znanih poteh, zajtrkujeva v Cheeky chapa restavraciji, ki je zelo originalno zgrajena in opremljena. Tuhtava kako bova prišla do Rajastana in se odločiva za letalo, kar nama skrajša potovanje za približno dva dneva in verjetno prihrani precej »štrapaca«. Čez poldne malo zadremam v kolibi, Irena pa na plaži. Nato grem s fotoaparatom na južni polotoček. Irena bi šla z mano, čeprav je včeraj nekaj nergala, da jo »zmeraj vlačim« po nemogočih poteh. Na povratku pogrešim denarnico. Seveda je v kolibi ni in poskušam iti po isti poti kot prej. Najdem!!! Pri »Neptunu« (mojemu sovražniku) si privoščiva kozarec porta in čaj. Zvečer večerja, internet.

Sreda, 2. marec 2005

Jutro na plaži si preganjava z plesnimi vajami. Po zajtrku okrog pol dvanajstih se začneva poslavljati. Z busom spet v Margao, kjer kupiva letalske karte za Jodpur za 500 dolarjev. Nato z busom proti severu v Panaji. V avtobusu nama ves čas dolgočasi neki mladenič, ki ponuja vodenje… Izstopiva v Colangute in greva v najbližji hotel ob avtobusni postaji. Imenuje se Beach way in stane 250 rupij. Obideva dokaj natrpano plažo, najbolj od vseh do sedaj in glavno ulico z bazarjem. Zvečer v restavracijo Souza lobo, kjer je glasba. Pretežno sva spet sama na plesišču, samo izjemoma se pridružijo še dva ali trije drugi, čeprav je restavracija velika in skoraj polna. Naročim kingfish, ki je zares king size. Kljub velikosti jo obereva do kosti.

Četrtek, 3. marec 2005

Zjutraj se pustiva zapeljati tenkemu glasku, ki ponuja čaj. Mislil sem, da je kaka starka, pa je bil simpatičen fantič. Čaj je bil po deset, kar je trikrat dražje kot sicer na cesti. Kmalu za njim pride še drugi s svojo kanto čaja. Greva na plažo in se napotiva proti severu. Čez reko in čez greben, na katerem je samostan, kjer je delovala tudi mati Tereza, kar nama pove angležinja, menda dizajnerka, ki je veliko v Indiji. Pravi, da bo v kratkem imela svojo spletno stran z naslovom Jive.tribe.org Pove, da je za drugim ali tretjim grebenom druga plaža. Izkaže se, da je sicer res, vendar je do tja kar daleč. Prideva na plažo Anjuna, kjer se sprehajava med stojnicami, na katerih je v svojem času znameniti bolšji trg. Plaža se mi zdi ena slabših. Opaziva pa precej čudaških tipov. Izstopa starejši možak naših let z rastafari štrenami, ki so mu segale pod kolena. Kitko je imel tudi v bradi. Očitno sva prišla v hipijevsko gnezdo. To bi sklepal tudi po robi na stojnicah. Nazaj se za 100 rupij peljeva z rikšo. Z busom bi morala najprej v Mapuso, zato pa bi skoraj moral kupiti srajco. Pospraviva in se posloviva. Z busom do Panjima, od tam v Old Goa. Ogledava si tri cerkve in muzej. Pojem chicken tika, kar je precej papriciran in verjetno na tandooriju pečen piščanec v kosih. Irena naroči solato, misleč, da jo bo dobila celo skledo, pa je vsega nekaj rezin paradajza, kumar in čebule. Za uvod poskusiva nekakšen hamburger. Z busom nazaj v Panjim, od tu pa proti Vasco de Gama. Izstopiva na odcepu proti letališču in najprej del poti prepešačiva, nato do obale v Bogmalo. Z nahrbtnikom na plažo, nato si najdeva prenočišče, ki je tu dražje. Od 550 spustijo na 400 rupij. Na plaži je velik hotel. Ugotovim, da bodo zvečer goanski plesi, zato se pojaviva v preddverju že uro prej. Najprej začne igrati kvartet, ki skuša peščico gostov ogreti z voščilnico nekemu Harry-ju. Ko ta s svojo damo odpleše svoj solo ples, se na plesišču pojaviva spet samo midva.Godci so naju veseli in ko odpleševa, naju vprašajo, če bi znala tudi tango. Prav srečni so videti. Začne se folklorni nastop, kjer si ogledamo tri narodne plese. Bolj kot glasba in ples so zanimiva oblačila. Po programu je spet ples. Kmalu se pridruži še en par. Še prej pa nama izročijo lepo zavito škatlico, kot nagrado za izjemen nastop. Po nekaj plesih naju skušajo privabiti še s kozarčkom pijače. Vzdušje se res razživi in pri valčku nas je na plesišču že pet parov. Spet je nekaj osebnih pohval. Sprašujejo naju celo, če sva plesna učitelja. Edini internet je ob polnoči že zaprt.

Petek, 4. marec 2005

Ponoči se večkrat zbudim, ker nimava budilke. Vstaneva okrog pol petih. Taksist je na mestu ob dogovorjeni uri. Kupim še dva hlebčka kruha, ki ga v veliki košari na biciklu prevaža prodajalec in opozarja nase s trobljo. Na letališču se prestrašiva vsaj 100metrske vrste pred vhodom na letališče (le kaj je v dežju)? Izkaže se, da nama ni treba v to vrsto, pa ne vem zakaj, in prijava je opravljena gladko. V Bombaju opravim internet. Ko se greva prijavit za naprej, naju pošljejo na drug terminal, precej daleč od glavnega letališkega objekta. Še dobro, da je dovolj časa. Lahko bi bilo komplicirano. Z letališča v Jodpuru se z rikšo odpeljeva do železniške postaje, kjer nahrbtnik pustiva v garderobi in greva po železniško karto za Jeisalmer. Nato z rikšo na hrib v trdnjavo. Vstopnina je 250 rupij. Dajo nama vodiča na slušalke. Trdnjava je dokaj mogočna in v ohranjenem stanju. V mesto sestopiva peš. Znajdeva se v že znanem zanikrnem vrvežu. Irena že kaže znake naveličanosti. Prime jo tudi želja po nakupih. Greva na streho ene od hiš, kjer je restavracija z razgledom. Popijeva kavo in čaj. Kako uro še blodiva po bazarju, nato se z rikšo odpeljeva do On the rocks, kjer je prijetna restavracija, vendar nima glasbe. Spet v rikšo in v Umal Bhawan Palace, kjer je bil dvor maharadže. Ne pustiva se prestrašiti, vendar nama natakar na terasi priporoči naj greva raje v bar (da ne bi kvarila gosposkega vtisa). V baru naročiva kozarec vina in pepsi. Vino je bila napaka, saj je kozarec merlota stal 360, pepsi pa 85. Ker sem imel 300 plačam z vizo. Natakarji so vseeno zelo prijazni in mi razkažejo še sosednje prostore. Dvorec je verjetno iz prve polovice 20. stoletja. Sedanji maharadža je menda v bolnici, ker se je ponesrečil pri igranju pola. Livrirani portir nama spet pokliče rikšo, ki naju odpelje do železniške postaje. Tam spet menjava 100 dolarjev. Kurz na cesti je 41.5 kar je najmanj do zdaj. Časa je še dovolj za internet. Na postaji in okoliških ulicah in pločnikih je vse polno takih, ki ležejo kar na tla, precej pa je tudi postelj, ki so druga ob drugi zložene pred hišami na pločnikih. Enega od hotelirjev vprašam koliko je pri njem postelja in pove, da je treba za hotel z mnogimi zvezdami plačati samo sto rupij. Spalnika sva že vajena in tokrat tudi ni hladno.

Sobota, 5. marec 2005

Tako se zbudiva ob pol šestih zjutraj v Jeisalmeru. Že na vlaku me agent nagovarja in hvali svojo ponudbo. Na postaji naju obkoli kak ducat taksistov. Vsak ponuja isto. Za 10 rupij pelje z Jeepom v mesto. To ima vsakdo za uvod. 10 rupij je malo, zato je nezaupljivost še večja. Kaj mi kaže drugega, kot sesti v enega od jeepov. Komaj dobro spelje, že naj bi jaz šel povabit neko žensko, da prisede v jeep. Ker ne reagira na moje naročilo, izstopiva in sedeva v rikšo. Tudi ta šofer navija isto ploščo. Povem mu, da bom gotovo nekje zajtrkoval, da pa ne rabim zato nobenih navodil. Pusti naju pred glavnimi trdnjavskimi vrati. Komaj prideva malo stran od trga, ugasnejo vse luči. Nehote najprej pomisliš, da je to naredil nekdo namenoma. Dokler je bilo razsvetljeno je bilo videti skrivnostno, zdaj v temi pa kar nekoliko tesnobno za povrh ne veš, kam bi šel. Ko se oči privadijo na temo, nekaj svetlobe pa vendarle daje tudi zadnji krajec, se previdno pomikava sama po ozkih ulicah in ob obzidnem hodniku do zahodnega konca trdnjave in se spet obrneva po drugi poti od koder sva prišla. Budne so samo krave. Prebujajo se tudi po hišah. Ko prideva do templja, je tam že precej molilcev. Šele zdaj, morda je minila cela ura od prihoda v mesto, vstopiva v enega od hotelov. Greva na teraso, kamor nama prinesejo čaj in počakava sončni vzhod. Na sosednjih strehah so vsaj trije, ki prakticirajo jogo, vsak na svoj način. Malo me ima, da bi jim pokazal najin stil joge, na primer v valčkovem ritmu, pa tega ne uresničim. Naročiva še zajtrk - toast s kavo, ko se pojavi lastnik s svojo ponudbo. Vodič po mestu bo 250 rupij. Jeep, ki naju bo peljal v okolico in na safari s kamelami pa 1000. Sprejmem. Pred tem za 200 zapečem tisto kar se mi je nabralo v fotoaparatu, ker sem imel sinoči vtis, da ni bilo v redu opravljeno. Z vodičem gremo po mestu. Ponekod je izredno čisto, saj sproti pometajo in pomivajo tlak pred svojimi trgovinami. Večina ulic je enaka kot povsod drugod. Irena se začne dolgočasiti. Gleda bolj v tla kot okrog sebe. V trgovini s srebrom že hoče spraševati za ceno, pa napol protestno potlači skušnjavo in hitro zapusti lokal. Šofer naju nato zapelje do enega od mnogih templjev, ki stoji na začetku puščave izven mesta. Nato po kakih 40 kilometrih pridemo do kamelarja, ki nama najprej ponudi kavo, nato osedla še drugo kamelo in najde še enega vodiča. Skobacava se v sedlo, kar je za Irenine kolke komaj izvedljivo. Jahamo kake pol ure in pridemo do pravih puščavskih sipin. No ja, si mislim. Če ne bi toliko opevali tega kameljega safarija, se zanj ne bi zmenil. Ob povratku v hotel Paradise sprejmeva ponudbo in se stuširava preden naju rikša odpelje na postajo. Najin kupe je prazen in se počutiva prav ugodno. Drugače je od Jadpura do Jaipura nagnete potnikov. Najini rezervaciji sta zdaj drugod, vagona s to oznako pa ne najdem. Irena je seveda nervozna, čeprav vlak stoji na postaji več kot pol ure. Kondukter nama kmalu najde najini ležišči in v glavnem kar dobro spiva.

Nedelja, 6. marec 2005

Ob šestih zjutraj je na postaji zanimiva scena. Skupina uradnikov, delavcev in policajev pričakuje obisk direktorja železnic. Polagajo rdeč tepih, čaka ga bel avto. Okrog postavljajo lonce z rožami. Bližnja okolica je pometena, smeti pa za vogalom, okrog perona je posut prašek, verjetno proti mrčesu. Samo inšpekcijski vagon dostavijo in čez kakih 15 minut izstopi pričakovana oseba, jo z rokama v žepu mahne v avto in rahlo odkimava salutantom. Istočasno je nekaj korakov stran drug prizor. Med tiri se sprehajajo podgane. Ena se spravi na kup dreka in prav nič niso boječe. Preseneti pa me, da se ne umakneta, ko prek njiju zapelje lokomotiva. Prav nič se ne pustita motiti. Šele po odhodu direktorja policije pride prvi voznik, ki začne s svojo ponudbo. Postajenačelnik, ki še nadzoruje pospravljanje tepihov in lončkov z rožami, ga samo s kretnjo odžene, takoj uboga. Že poskusi drugi in ko razlagam, da že imam prevoznika, Raj spet pride in mu slediva do rikše. Po dveh, treh ovinkih pridemo do hotela, ki stane 800. Lastnik bo sicer pripravljen spustiti za polovico. Pogledat naj grem sobo. Ko pristanem, mi še reče naj Raju rečem, da sem se dogovoril za 250, pa mi bo spustil še za 50. Veliko bi se lahko naučili od Indijcev ali pa oni od nas. Malo zadremava, se stuširava in ob devetih naju čaka šofer rikše, ki naju cel dan za 100 rupij vozi od spomenika do muzeja, živalskega vrta…. Spotjo naju odloži v restavraciji in trgovini s čevlji. S temi ponudbami odneha, ko vidi da res ne nameravava kupovati. Zvečer naju odpelje do hotela in mi pomoli knjigo vtisov. Napišem, da bi se lahko slovenski turistični delavci lahko veliko naučili od Indijcev, kjer je vsak šofer rikše popoln turistični servis. Ni treba posebej omenjati, da je prometni akrobat in žongler. Dobiš vtis, da drugim udeležencem v prometu posreduje svoje potrebe in ga razumejo celo živali. Za povrh pa je vljuden in spoštljiv do ignorantskega turista. Opravim internet in greva iskat še zadnjo večerno zabavo. Eden od rikšarjev predlaga restavracijo Indiana, kjer je folklorni program s tremi godci, plesalcem in dvema plesalkama. Kaj posebnega se mi ne zdi, je pa bolje kot nič. Še slabša pa je hrana, ali pa sem slabo izbral. Tandooree plošča ima poleg raznih prilog dva koščka piščanca in še dva koščka žilave ovčetine. Vse skupaj je precej papricirano, še bolj pa račun, saj naklepljejo čez 600 rupij, pa bi bilo že 200 dovolj.

Ponedeljek, 7. marec 2005

Ponoči je deževalo in tudi dopoldne nekajkrat prav na kratko. Za dež se nihče ne zmeni. Najin včerajšnji rikšar je, kot kaže, pozabil na naju. Z bicikl rikšo naju odpelje do postaje, kjer kupiva vozovnico do Delhija (166 rupij). Od tam spet z bicikl rikšo do mestne palače, kjer dobim pri direktorju muzeja in kustosu kopijo enega od rodovnikov. Irena za 400 rupij kupi še en set blaga za sarije. V palači še sedeva v kavarno in si privoščiva vsak svojo slaščico, tortico še prepoznava, druge ne. Ostanek časa zapraviva za tavanje okrog palače (Tava mahal). Kupiva še začimbe, Irena še eno sari fliko, bobenček, dava še nekaj miloščine in se ob 4.15 iz Jaipura odpeljeva z vlakom proti Delhiju. Na vlaku se spet zvrstijo prodajalci čaja, kave, prigrizkov, berači. Zdaj si že upava privoščiti njihovo ponudbo na primer sadno zelenjavni krožnik, nekakšno zrnje ali oreške s čebulo in paradajzom. Irena ima mrzlico zadnjega trenutka in bi, ker ne more drugje zapravljati, kupila kar deset porcij te jedi. Saj še tolikim ni nič kupila, je utemeljitev. Ta izgovor uporablja pri vsakem nameravanem ali uresničenem nakupu. Rikša do letališča je 200 rupij. Spet sva precej prezgodnja. Časa je še za internet, ki je tu nov in zelo hiter, stane pa 200 rupij na uro in ne moreš delati na minute. Recept za zelenjavno sadni krožnik: na koščke narezana banana, paradajz, korenje, jabolka, melona začinjeno z limono in soljo, morda še kaj drugega.

Torek, 8. marec 2005

Imava še nekaj sto rupij in Irena jih zapravi z izgovorom, da bi jih sicer itak vrgli stran in je ne moti, da je tu roba vsaj desetkrat dražja kot je bila zunaj.

Celo v Moskvi, kjer bi lahko kupovala samo za evre, najde izgovore zakaj bi kupila čokolado ali majice z ruskimi motivi. V Moskvi sneži, ob vzletu se zjasni nato pa letimo nad oblaki. Tudi na Dunaju drobno sneži, vendar je vreme v glavnem sončno. Na letališču naju pričakata Cene in Matjaž Vouk. Domov vozim jaz. Vso pot pripovedujeva popotne doživljaje. Vmes nas ustavi policaj in zaradi prehitre vožnje zaračuna 30E kazni.

Okrog dveh smo v Lipci. Pričakajo nas Liza, Flora, Lija in Nace. Računalnik in telefon res ne delata. Pokličem Krajnika, ki obljubi, da bo prišel pogledat zvečer, pa ga ni bilo.

Pregeledujem pošto.