Leta 1998 je pri Cankarjevi založbi izšel obsežnejši priročnik z
naslovom Moj rodovnik, ki ga je napisal
Vasja Butina. Priporočila za delo so bila večkrat objavljena v časopisu Drevesa, ki ga izdaja Slovensko rodoslovno društvo. Krajšega
priročnika za začetnika pa do sedaj ni bilo. Ta je prvi. Napisan je z namenom,
da bi bil čim krajši in vseboval res samo tisto, kar bo ljubiteljskemu
rodovnikarju lahko prišlo prav, ko bo pri svojem delu usmerjal prve korake
Rodoslovje ni znanost. Morda bo kdo ugovarjal. Za to početje je
uveljavljen tudi pojem, ki stvari daje nekoliko znanstvenega pridiha in
nekateri se raje ukvarjajo z genealogijo kot z rodoslovjem ali tistim, čemur bi
še bolj ustrezno rekli rodovnikarstvo. Zapisovanje imen posameznih oseb in
njihovih sorodstvenih povezav res ni zahtevno opravilo. Dokaz za to je že v
tem, da so to ljudje počeli v vseh obdobjih v zgodovini in za to početje niso
hodili v posebne šole. Kdor se je tega lotil, ni rabil drugega kot nekaj dobre
volje ali pa zadostno motivacijo. Motivacija je bila največkrat pogojena z
materialnimi učinki, saj je bilo dokazovanje sorodstva mnogokrat potrebno
zaradi uveljavljanja določenih pravic.
Pustimo tu ob strani take posebne primere in se zadržimo
pri razmeroma preprostem početju, ki ga mora opraviti tisti posameznik, ki se
je odločil, da bolj ali manj na široko popiše svoje prednike in sorodstvo.
Izdelku navadno rečemo rodovnik. Rodovnik je torej zapisan ali izrisan prikaz
oseb, ki so med seboj v sorodstvenih odnosih. Pri tem početju se ni nihče
dolžan držati nikakršnih pravil. Vsakdo se lahko brez slehernih omejitev in
okvirov prepusti lastni domišljiji, odgovornosti, spretnosti, vztrajnosti,
veščini, smislu za urejenost, preglednost, estetskemu občutku in drugim
načelom, ki so pri tem delu lahko prisotni. Izdelek bo vedno rodovnik.
Skoraj pravilo pa je, da se rodovnikar prej ali slej
sooči z ugotovitvijo, da bo njegovo delo bolj kakovostno, če pri delu upošteva
izkušnje mnogih, ki so isto počeli že pred njim. Kolikokrat že so se
rodovnikarji z obžalovanjem zamislili: Zakaj mi vsega tega ni bilo mar že od
samega začetka. Veliko dela bi bilo prihranjenega in izdelek bi bil
kakovostnejši.
Rodovnik za tri ali štiri generacije prednikov ali
potomcev je sicer mogoče napraviti v razmeroma kratkem času. Popisanih ali na
različne načine izrisanih bo nekaj deset oseb. Sorodstvene povezave so v takih
popisih ali slikovnih prikazih navadno brez posebnih razlag razvidne vsakomur,
toliko bolj tistim, ki so sami sestavni del takega rodovnika. Takim res ni
treba poznati in upoštevati priporočil, ki so se pri tovrstnem delu
izoblikovala v tisočletjih.
Zgodi pa se včasih, da rodovnikar začuti potrebo, da bi
njegov izdelek ne služil samo njemu samemu ali najožjemu sorodstvu. Pripravljen
bi ga bil posredovati morebitnim sorodnikom. Rado se zgodi, da pri svojem delu
naleti na rodovnikarja, katerega delo se prekriva z njegovim delom. Izkaže se,
da sta oba zainteresirana za medsebojno izmenjavo in dopolnjevanje zbranih
podatkov. In nič ni narobe, če rodovnikar lepega dne začuti željo, da bi
njegovo delo ne imelo samo sprotni pomen; želi ga ohraniti potomcem - rodovnik
naj bi postal zgodovina.
Kdor je prišel do tu, nima več izbire. Samovolja in še
tako priljubljen način dosedanjega dela postane ovira. Spoznavanje in
upoštevanje priporočil postane neizbežno.
Priporočila
za delo. Prvo in najvažnejše priporočilo je, da začnemo takoj. V
hudi zmoti so tisti, ki željo po izdelavi rodovnika odlagajo na kasnejši čas.
Zamujajo neprecenljive žive vire. Najpogostejše kesanje za tako početje
izražajo z vzdihom: zakaj si nisem zapisal vsega tistega, kar mi je pravila
teta Mici?
Poleg živih virov so izgubi neusmiljeno podvrženi tudi
drugi viri, kot so dokumenti, zapiski, fotografije. Temeljitejše rodoslovne
raziskave, ki so navadno tudi časovno zahtevnejše, sicer lahko odlagamo za
kasneje, ‘ko bo za to več časa’. Ne smemo pa dopustiti, da izgubimo žive vire
in vse tisto, kar hrani družinski arhiv. Ne dopustite, da boste na lepem
presenečeni ugotovili, da vsega tega naenkrat ni več. Takrat bo prepozno in
marsičesa tudi s skrbnim in zamudnim, s tem pa tudi dragim raziskovalnim delom
ne bo več mogoče nadoknaditi. Začnite
takoj!
Začetek je več kot preprost. Vzemite kos papirja, nanj
vpišite svoje ime in priimek, datum in kraj rojstva. Nadaljujte z vpisom imena
in priimka očeta in matere. Tudi zanju vpišite datum in kraj rojstva, poroke in
smrti, če sta že umrla. Je kaj lažjega? Koliko časa je za to potrebnega?
Tak rodovnik je razmeroma skromen in večina se tega ne
loti že zato, ker meni, da to tako ni vredno zapisovati, saj po teh
informacijah lahko seže kdorkoli kadarkoli. Morda. Pa poskusite nadaljevati.
Zapišite še ime in priimek obeh parov starih staršev. To so že štiri osebe.
Veste še njihove datume in kraje rojstva, poroke, smrti? Veste dekliške priimke
obeh vaših babic? Veste morda celo več kot to? Veste kaj o njihovih starših?
Teh je bilo že osem. Osem priimkov, osem datumov za rojstva, poroke in smrti;
osem krajev za te dogodke. Odveč je omenjati, da jih bo v naslednji generaciji
že
Še bolj praktično in pregledno boste delo opravili, če
boste podatke vpisovali v priloženi obrazec Moji
predniki. Če vam en izvod ne zadostuje, si naredite potrebno število
kopij. Ko ste v obrazec vpisali vse, kar sami veste, ste naredili že veliko. Za
to ste porabili vsega nekaj minut. Morda vas je pri tem nekoliko jezilo, da ne
veste toliko, kot bi želeli. Toliko bolje. Večini so v takem primeru manjkajoči
podatki dosegljivi v neposredni bližini. Saj nekje hranimo še razne dokumente,
morda živijo (starejši) sorodniki, ki nam lahko tako rekoč mimogrede zapolnijo
praznine, nekaj bomo našli na nagrobnem spomeniku. Za vse to še vedno zares ni
potrebno veliko časa, za rodovnikarja pa je zelo dragoceno. Postali ste namreč
rodovnikar. Zavedajte se še tega, da ste verjetno edini v družini, ki se je
dela lotil. Ostali sorodniki bodo sicer voljni podatke dopolniti, največkrat pa
dosti več od tega ne bodo storili. Zanašali se bodo na vas. Med sorodniki se bo
razvedelo, da ste vi tisti, ki bo to naredil za vse njih. Če bo slučajno kdo od
njih kdaj rabil kaj rodovniškega, bodo rekli: pojdi k stricu Poldetu, on ima
čas za te stvari.
Do sedaj smo obravnavali samo del naloge. Govorili smo
o tem, kaj je potrebno za izdelavo bolj
ali manj popolnega rodovnika neke osebe - vas. Zapisali ste najnujnejše podatke
ki sodijo v vaš lastni rodovnik. Govorili smo o rodovniku prednikov. To je
rodovnik v pravem pomenu besede. Pogosto govorimo tudi o koreninah neke osebe.
Poleg tega poznamo še pregled potomcev neke osebe ali
zakonskega para. Temu rečemo pregled (spisek, prikaz) potomcev. Pogosto se
uporabljajo izrazi družinsko drevo, družinski rodovnik, všeč mi je malo
uporabljani izraz sorodovina. Pri tem je po pravilu izhodiščna oseba (ali par)
nekdo od naših prednikov. Ta je imel enega ali več otrok. Tudi ti otroci so
največkrat imeli družine z otroki, ti spet svoje družine in tako največkrat vse
do današnje zadnje generacije. Taki družinski rodovniki se mnogokrat bohotno
razrasejo, ravno tako pa se zgodi, da potomcev vsaj v kakšni veji ni več.
Rečemo, da je rod izumrl.
Tako pri rodovniku
kot pri družinskem drevesu, če s tem
mislimo na dva osnovna tipa rezultatov rodovnikarskega dela (pri prvem
predniki, pri drugem potomci), bomo pogosto naleteli na pojav prednostnega
obravnavanja nekaterih vej. Pod besedo veja si navadno predstavljamo družino,
družinski sklop ali zaporedje prednikov in potomcev. Veja je lahko bolj ali
manj košata. Največkrat se prednostno obravnavajo nosilci priimka, v naši
kulturi so to po pravilu moški. Tudi tu ni pravil. Vsakdo sme po svoji presoji
vključevati osebe v svoje rodovnikarske evidence. Gre zgolj za vprašanje
doslednosti. Pravi rodovnikar bo dajal prednost biološkim zakonitostim pred
vsem tistim, kar potrebuje zakonodaja in družbene norme. Še manj bodo pravemu
rodovnikarju tuje vsakršne oblike predsodkov ali celo diskriminacije.
Če ste se, ko ste izdelali svoj rodovnik, lotili še
izdelave družinskega drevesa, vam bo morda prav prišel še drugi priloženi
obrazec - Družinski list.
Tudi tega si boste razmnožili v potrebnem številu in vanj vnašali podatke o
družinah. Oba obrazca sta povzeta po zahodnoevropskih vzorih. Koristno bo, če
jih izpolnite kar se da natančno in popolno.
S popisom družin bo že nekaj več dela, kot ga je bilo z
rodovnikom. Boste popisali vse tiste družine, ki nastopajo kot potomci vaših
prednikov? Se zavedate, da imate dva para starih staršev? Boste popisali njuni
družini in vse družine njihovih otrok? Boste isto naredili za generacijo
prastaršev?
Če ste opravili doslej opisano, ste že veliko več kot
začetnik. Priporočila za začetnika vam niso več potrebna. Vi sami lahko
marsikaj uporabnega priporočite drugim. Iz rodovnikarja ste se razvili v
rodoslovca.
Dela s tem ni konec. Kako tudi? Z vsakim odkritim
prednikom ste pred novo nalogo: kdo sta njegova starša? Kdo so bratje in
sestre? So imeli družine? Take raziskave so navadno možne samo tako daleč,
dokler so nam na razpolago arhivirani dokumenti. Tega tu ne bomo načenjali. Naj
bo dovolj, če omenimo, da je rodoslovcu na voljo kar precej arhivskega gradiva.
To so predvsem matične knjige. To so zapisi o rojstvih, porokah in smrtih, ki
so jih začeli sistematično voditi po župnijah tam nekje v začetku 17. stoletja.
Vse te knjige res niso ohranjene, jih pa je več, kot bi si marsikdo mislil. O
tem kdaj drugič.
Priročnik za začetnika bi moral s tem končati. Vseeno bom
omenil še nekaj praktičnih priporočil. Sami boste pri delu spoznali, da se vam
zbrano gradivo hitro kopiči in postaja kljub še tako skrbnemu in sistematičnemu
delu vedno težje obvladljivo. Če ste poleg zbiranja osnovnih podatkov (imena,
priimki, datumi in kraji) zapisovali tudi vse tisto, kar da temu ogrodju še
nekaj ‘mesa’ in ‘duše’, to so življenjske zgodbe o posameznikih, družinah, to
so urejeni arhivski dokumenti, fotografije, družinski spominki, ste naredili
res veliko delo. Morda ste spravili skupaj celo družinsko kroniko. O vsem tem
tukaj nimam namena govoriti, saj daleč presega priporočila za začetnika.
Lahko pa že na samem začetku uporabimo nadvse koristen
pripomoček - računalnik in za ta
namen pripravljen računalniški program.
Programov je veliko in se med seboj bolj malo razlikujejo. V Sloveniji se je
najbolj razširila uporaba ameriškega programa Brother’s
Keeper (še vedno priporočamo verzijo 5, ne 6). Program je eden boljših, še
posebej primeren je zato, ker je preveden v slovenski jezik. Večina tovrstnih
programov je pripravljenih tako, da za delo z njim ni potrebna posebna
računalniška izkušenost. Navadno zadostuje, če znamo uporabljati tipkovnico in
miško. Ostale veščine bo uporabnik hitro pridobil ob sprotnem delu. Za delo s
programom so navadno na voljo tudi navodila za delo, tako tudi za omenjeni
Brother’s Keeper.
Program je pripravljen tako, da rodovnikarju ponudi
najprej obrazec, v katerega se vnaša podatke o osebi, nekakšen osebni karton.
To so, kot že omenjeno, ime in priimek, nato pa datumi in kraji za tri najbolj
pomembne dogodke: rojstvo, poroko in smrt. Poleg teh lahko uporabimo še
nekatere druge rubrike, kot npr. datum in kraj krsta (kar je važno, zaradi
preverjanja podatkov v vpisu), datum in kraj pogreba (kar je koristno, če bi
želeli uporabiti morebitne ostale podatke iz nagrobnika ali evidence, ki jo
hranijo na upravi pokopališča). Uporabnik lahko nastavi tudi rubrike po lastni
izbiri.
Ta 'osebni karton' je osnovni gradnik računalniške
rodoslovne datoteke. Lahko si ga predstavljamo kot kartico v kartoteki. Dodatna
prednost pa je najprej v tem, da program predvideva, da ob vnašanju oseb
določimo tudi sorodstveno povezavo z eno ali več drugimi osebami. Taka povezava
je zveza med moškim in žensko (poroka) in povezava med staršema in otrokom. Vse
to je potrebno vnesti samo enkrat, poljubno pogosto pa je potem mogoče te
podatke izpisovati v najrazličnejših oblikah. Vseh drugih prednosti in
možnosti, ki jih program dopušča, tu ne bom navajal. To bi spet preseglo okvir
priročnika za začetnike, poleg tega pa je večina tega vsebovana v priročniku za
delo s programom.
Rad bi opozoril le na nekatere koristne drobnarije, ki so
se uveljavile med dosedanjimi uporabniki tega programa v Sloveniji in postajajo
standardna
priporočila, ki jih pri tem delu daje Slovensko
rodoslovno društvo. Ponovno poudarjam, da niso obvezna.
V vsako rubriko
Vseh podatkov o vseh osebah vedno nimamo takoj pri roki.
V takem primeru nastavimo ‘osebni karton’ samo z razpoložljivimi podatki.
Namesto manjkajočega podatka je koristno zapisati podčrtaje. Npr. Ivanka ____,
če ne vemo priimka ali ____ Hribar, če ne vemo imena. Ravno tako je pri
nepopolnih datumih dobro zapisati npr. __.07.1923 ali __.__.1923. Če datuma
(še) ne vemo, je dobro vpisati orientacijski datum, ki je kolikor mogoče
verjeten, vendar ga je treba kot takega označiti, npr. ok. 1923 ali tudi ~1923.
Imena in priimke vpisujemo samo z velikimi začetnicami. Vedno najprej
vpišemo ime, presledek in priimek. Za ženske se dosledno vpisuje dekliški
priimek.
Toliko za začetek. Veliko uspeha!