Peter Hawlina
Na Silbi sem skupaj z zapuščeno hišo dobil tudi nekaj pohištva. Večino sem skušal ohraniti. Med tem pohištvom je bila tudi pločevinasta omara. Zidar Đino Vukasović mi je povedal, od kod je ta omara.
Pred Božičem, leta 1943, je na južnem delu otoka nasedla nemška križarka Niobe. Silban Čedo Polović je imel radijski oddajnik in je o nasedli ladji obvestil partizane. Ti so prišli s trabakulo, ki je bila preurejena za lansiranje torpedov. Cilj je bil lahek in oba izstrelka sta zadela cilj. Nekaj posadke je bilo ubite, nekaj ranjenih, ostali so bili menda zajeti. Zapuščena razbitina pa je takoj privabila radovedne in sestradane domačine. Brž so pobrali, kar se je pobrati dalo. Nekaj je bilo hrane, obleke, obutve in drugih predmetov. Kak dan pozneje so na otok prišli partizani in od posameznikov pobirali naplenjeno robo. Menda so med vračanjem pridno tožarili, kaj naj bi imel še kdo drug in so tako dobili večino uporabnega plena. Pločevinasta omara se jim najbrž ni zdela uporabna in je ostala v lasti Dominika Venture, ki jo je s hišo prepustil meni. Šegavi Đino je, verjetno bolj v šali, pripomnil, da so plenilci med drugim pobrali in pojedli tudi nekaj ostankov nemških vojakov. To najbrž ni bilo res, čeprav je znano in še danes živijo ljudje, ki lahko pričajo o veliki lakoti, ki je nastopila po italijanski kapitulaciji. Po prenehanju italijanske oblasti, je usahnila tudi državna pomoč za nerazvite, ki je zadovoljevala vsaj najnujnejše potrebe. Italijanska okupacija na otoku ni ostala v slabem spominu. V tem času je bilo zgrajenih tudi kar nekaj komunalnih izboljšav. Omenimo lahko veliko komunalno cisterno za kapnico, začele so se betonirati poti, najpomembnejši pa je bil gotovo valobran na Žaliću, ki pa ni bil zgrajen dovolj trdno in ga je močan vihar podrl. Menda so bili tudi vojaki priljubljeni in so po svojem odhodu pustili vsaj enega potomca.
Omenil sem lakoto. Pravili so, da hrane na otoku ni bilo mogoče pridelati, ribolov ni bil zadosten, trgovina je bila prazna. Prisiljeni so bili v naturalno menjavo na kopnem. Za to pa je bilo potrebno priti do kopnega. Veslali so do Karlobaga, tam za kak nakit in boljši kos obleke dobili koruzno moko, slanino in drugo najnujnejšo hrano in spet veslali nazaj. Ko že govorim o veslanju, je treba vedeti, da so bili manjši čolni dolgo brez motornega pogona. Motor v čolnu je bil velika redkost. Kadar so ribiči ujeli več, kot so lahko sproti porabili doma, so višek odpeljali naprodaj v Zadar. Tja so celo noč veslali s tremi pari vesel in po počitku popoldne veslali spet domov.
Vrnimo se k naši križarki. Vse do zgodnjih devetdesetih let je na Mariničevem razglednem stolpu mimoidočim spominska tabla, ki jo je vgradila Zveza borcev, sporočala o partizanski akciji. Ta je uspela zaradi budnosti in prisebnosti domačinov, ki so brodolom opazili s tega stolpa. Sporočilo na tej plošči je nekoliko odrinilo legendo o zaljubljenem kapitanu. Spomnimo se še te legende:
Stolpu danes radi rečejo stolp ljubezni ali toranj ljubavi. Domačini mu rečejo samo toreta. Legenda pa govori o mladem mornarju, ki ga zavrnejo kot prerevnega snubca. Ne kaže mu drugega kot to, da se spet odpravi na morje. Po dvajsetih letih se vrne bogat. Na poti proti domu sreča svojo ljubezen iz mladosti. Prav taka je ostala, kot je bila pred dvajsetimi leti, ko je odhajal v daljni svet. Še lepša! Brž je uvidel, da je srečal hči svoje nekdanje izvoljenke. Seveda zdaj ni bilo težav s poroko. Zgradil je do takrat najlepšo in najbogatejšo hišo na otoku. Obdal jo je z obzidjem, kar sicer na Silbi ni redkost, vzorno je bil urejen tudi vrt. Pred hišo je kamnit pavilijon, od ceste do hiše vodi pergola s klesanimi stebri. V enem vogalu je bila mala stražarnica, ki spominja na trdnjavo, v drugem pa razgledni stolp. Na vrh vodijo marmorne stopnice, ki se vzpenjajo okrog šestkotnega, iz kamna grajenega, stolpa. Na vrhu je mala razgledna ploščad z ograjo in stebriči. Lep objekt, ki je bil verjetno večkrat fotografiran kot vse drugo na otoku in je postal simbol otoka, kot je v Pizi poševni stolp.
Ko smo že ravno pri Petru Mariniču, potomcu stare silbenske pomorske rodbine, povejmo še to, da je bil rojen leta 1816. Napoleon je bil takrat še živ, njegova izvoljenka, Antonija Mavro, je bila ravno eno leto starejša. Petar se 42 let star poroči z njeno, še ne 20-letno hčerko Isidoro Domeniko Rasol. Poleg najbogatejše hiše si zgradi tudi najlepšo grobnico. V njej pokopljejo Petra in Domeniko in nobenega od njunih enajstih otrok. Na grobu je napis PIETRO MARINICH – CAPITANO in DOMENICA CONSORTE. Datumov ni, je pa napis ONTA QUI OSSA SPOSTA. Grobnica je okrašena s stebriči in nekoliko spominja na pročelje hiše, v 'oknih' pa so še motivi jadrnice, mrtvaških glav nad prekrižanima kostema in drugi motivi, ki jih je pred kakimi štiridesetimi leti nekdo, ne vem zakaj, zamazal z betonom.
Tudi na pročelju svoje hiše ima napis PIETRO MARINICH – CAPITANO. Zakaj italijansko? Zato, ker se je imel za več od ostalih domačinov in se je družil samo še z bogatejšim slojem, ki je bil v tem delu sveta, zlasti v Zadru, pretežno italijanski. Zaradi svoje ošabnosti, italijanske orientiranosti, unionistične politične usmeritve in morda še česa, ga marsikdo ni maral. V sporu je bil tudi z nasprotno politično opcijo – narodnjaki. Bil je praznoveren in se je bal urokov. Neka babnica mu je prerokovala, da bo umrl takoj ko bo dogradil hišo. Zavaroval se je tako, da ene sobe ni nikoli dokončal. Grobnico je zgradil pokonci in tako, da na trikotni poševni strešici ni bilo mogoče stati in tudi ne zlivati gnojnice v grob. Grozili so mu, da tudi po smrti ne bo imel miru, zato je na grob vklesal naj bo preklet, kdor bi se dotikal kosti.
Vse skupaj se iz romantične legende sprevrača v morbidni libreto. Marinić stolpa ni gradil zato, da bi njegova draga videla, kdaj se bliža njegova ladja, saj mu kot bogatašu ni bilo več treba na morje. Stolp je zgradil predvsem zaradi postavljanja pred drugimi, čeprav praktične razgledne vrednosti ne gre omalovaževati, saj je pogled na morje v vasi možen razen s torete samo še iz cerkvenega stolpa. Vidi pa se tudi na okoliška dvorišča, ki so sicer varna pred pogledi z ulice. Tako bi morda res lahko gledal, kaj se dogaja na nekaterih dvoriščih, kar naj bi bil tudi eden od razlogov za gradnjo.
Vrnimo se k križarki Niobe. Ime je znano iz grške mitologije. Niobe je bila kraljica, Tantalova hči, ki je bila z vsemi darovi bogato obdarjena. Poleg lepote, bogastva in položaja, je imela šest sinov in šest hčera. Zaradi napuha se je zamerila svoji sorodnici Leto, materi Apolona in Artemide, češ, zakaj častite Leto, ki ima samo dva otroka, jaz jih imam dvanajst. Apolo in Artemida za kazen pobijeta vseh dvanajst.
Na omenjeni plošči je pisalo, da je bila nemška križarka pred tem potniška ladja Dalmacija. To bi pomenilo, da je bila morda tudi izdelana v Jugoslaviji. Zanimalo me je, kaj se o tej ladji najde na internetu. Poleg osnovnih podatkov o kraju in letu izdelave, o nosilnosti opremi in oborožitvi je tudi kratka zgodovina. Splovljena je bila v Bremnu kot manjša križarka za odprto morje. Leta 1925 je bila kot aktivna bojna ladja odpisana in prodana Jugoslaviji, kjer so jo primenovali v Dalmacijo in jo uporabljali kot šolsko ladjo. Leta 1941 so jo Italijani zaplenili in pod imenom Cattaro uporabljali za vojne namene. Po kapitulaciji so jo septembra 1943 v Puli zasegli Nemci. Vrnili so ji ime Niobe in je 6. 12. 1943 začela spet pluti za vojne namene z nemško in hrvaško posadko. Že po dveh tednih je v megli nasedla in po poročilu zgodovinarja, naj bi je ne torpedirali partizani, temveč Britanci z dvema torpednima čolnoma.
(To sem zapisal zato, ker se počasi umikajo tisti, ki bi o tem vedeli še kaj natančnega povedati. Več takih sem že nagovarjal, naj vendar kaj zapišejo, pa zaenkrat ne vem, da bi se tega že kdo lotil. Morda bo kak bralec tega teksta kaj od zapisanega dopolnil ali popravil.)
Potniška ladja Dalmacija