Mehika 2003

Popotni zapiski Petra in Irene Hawlina

19. 2. sreda

Okrog šestih zjutraj se Irena, Eva, Cene in jaz odpeljemo proti Benetkam. V Ljubljani prisede Jakatova Tina. Na beneškem letališču smo vsaj dve uri prezgodaj. Otroci gredo v Benetke, midva odletiva v Pariz. Tam presedeva v letalo za Mexico. Letimo strašno dolgo čez Anglijo, Grenland in severno Ameriko. V Evropi je vidljivost odlična, spet začnem gledati pod nami ledene plošče.

V Mexico city pridemo zvečer. Letališka procedura je počasna. Taksi je precej dražji, kot so nam govorili, hotel tudi. Mesto je razvlečeno, da ne veš kaj sploh bi. Ker sva tudi že naveličana potovanja, greva samo na krajši sprehod po okolici hotela Reforma na aveniji blizu Angelita. Cena 40 USS na noč z zajtrkom, kar je za hotel v ožjem centru ugodno. V nekem lokalu posediva, kjer imajo glasbeni program in celo plesalko, ki telovadi mešanico trebušnega plesa, salse, ritmične gimnastike. Pri vsaj dveh omizjih možje igrajo domino. Strežejo bajsike v kratkih krilih. Spat greva okrog desetih po lokalnem času, po našem pa bi bila že pet zjutraj in sva že skoraj 24 ur budna.

20. 2. četrtek

Zbudiva se zgodaj, saj je dan podaljšan za sedem ur. Po zajtrku se odpraviva do starega središča mesta. Mimogrede uspešno preskusim internet. V parku Alameda so najbolj zanimivi policaji na konjih. V Zocalu si ogledava katedralo. V okolici je cel kup pocestne trgovine v stilu Ponte rosso. Ogledujeva si razne posebnosti, indijanska skupina nastopa nedaleč od katedrale. Ko si ogledava postajo podzemne železnice, se znajdem sam. Še uro ali dve se zadržujem na Zocalu, nato si ogledam ruševine velikega svetišča in pripadajoči muzej. Proti večeru sem utrujen od celodnevne hoje. Ireno najdem v hotelu, oba imava za danes že dovolj in ne greva več ven.

21. 2 petek

Po zajtrku greva v hotel Fiesta Americana, ker v našem internet še vedno ne dela. Obema pride prav tudi luksuzno stranišče. Peljeva se še v petindvajseto nadstropje in se razgledujeva po mestu. Od tam greva proti Chapultepecu. Pot se vleče in proti koncu raje vstopiva v avtobus. Ogledava si zelo obsežen etnološki muzej. V restavraciji tudi obilno kosiva. Za samopostrežni bife odštejeva 250 pesov. Nasitila bi se lahko mnogo ceneje, vendar je bila izbira bogata in raznovrstna. Napotiva se še skozi ogromen park. Irena mora nujno do zgradbe televizije, kjer snemajo nadaljevanke. Prideva do ene, ki ni prava in je treba do druge. S podzemno izstopiva na postaji Viveros. Tam povejo, da je treba drugam. Z avtobusom se voziva vsaj še dvajset minut. ko končno prideva do zgradbe zaradi katere je bilo treba iti v Mehiko. Pot nazaj se še bolj vleče, tudi stroški. Po celodnevnem pešačenju bi skoraj spet ostala doma. Vseeno se s taksijem odpeljeva v Zona Rosa, kjer je nočno življenje. Prideva v hrupen lokal, kjer pa gostje radi plešejo in pleševa tudi midva. Vstopnina je za oba 100 pesov, dve kokakoli pa 170, kar se mi zdi drago. Domov odpešačiva.

22. 2 sobota

Po zajtrku greva spet v sosednji hotel pogledat pošto pa ni nič zanimivega. Danes je na programu Xochimilcho, ki je sicer del mesta, vseeno pa se tja potuje več kot eno uro. Najprej podzemna, nato nekaj podobnega – temu vlaku pravijo Treno ligero. Pri kanalih ne veva, kaj naju čaka, zato sva spet lahek plen. Za vožnjo s čolnom plačava 220, kar je vsaj dvakrat več kot bi smelo biti. Na kanalih je na stotine velikih pisanih čolnov, ki jih poganjajo z drogovi. Na čolnih imajo nekateri prave piknike. Cel kup je tudi godb. Vsi so oblečeni v narodne noše. Vse skupaj je komaj vredno napora, stroškov pa gotovo ne. Čisto drugače je na tržnici v bližini nekdanjega samostana mislim, da frančiškanskega. Tržnica je kombinacija tradicionalne in ničvredne sodobne robe. Tradicionalna pa je prav presenetljiva po pestrosti, po ponudbi pravih domačih proizvodov

Poskusiva drobec vsega tistega, kar ponujajo Nekoliko zadržana sva do vsega tistega, kar ponujajo, zaradi bojazni na katere opisuje Lonely planet. Na podzemni železnici je skoraj na vsaki postaji nekdo, ki poskuša potnikom prodati svojo kramo. CD ji so po deset dolarjev, knjižice vin podobno po pet.

23. 2. nedelja

Po zajtrku se odpraviva proti baziliki Guadalupske Marije. K cerkvi se vlečejo sprevodi. Nekateri nosijo kipe in slike Marije in Jezusa. Ko kupim film, sem naenkrat brez denarnice. Počutim se kot pravi bebec. Tudi sem. Denarnico sem med plačevanjem držal pod pazduho. Vseeno jo od takrat naprej nosim v žepu jopiča in ne več v hlačnem žepu.

Cerkev je velika kot športna hala, pa vseeno polna. Somašuje več kot dvajset duhovnikov. Poleg nove cerkve je še cel kup starejših. Cel kompleks tega romarskega središča je lepo urejen in je mogoče kljub veliiki množici vse obhoditi. Okrog je spet sejem in bogata gostinska ponudba. Družine in skupine si kar v parku in ob cerkvah prirejajo svoje piknike. S seboj imajo hrano in pijačo. Veliko je invalidov, slepcev…otrok. Vrstijo se godbe, folklorne skupine. Posebej slikovitih je nekaj sto jezdecev. Tudi to je oblika romanja. Menda jahajo že štiri ali pet dni. Tudi druge skupine romarjev od daleč prihajajo peš, nekateri gredo po kolenih že zunaj, drugi šele v cerkvi.

Okrog dveh se odpraviva na bikoborbo, ki je verjetno delno zrežirana. Po koncu greva peš do avenije Ingenios in v lokal Las delicias. Najprej poslušava mehiško glasbo, nato nastop španske flamenco skupine.

24. 2 ponedeljek

Zjutraj ( ne preveč zgodaj) greva v hotel Fiesta americana najprej pogledat pošto. Nič novega – dobre novice. V hotelu pospraviva in se peš odpraviva do Zocala. Prav dosti se ne obirava. S podzemno se odpeljeva na avtobusno postajo, ki je velika kot stadion. Z avtobusom se ob 12. 30 odpeljeva proti Oaxachi. Avtobus včasih pelje kar prehitro, da bi si lahko vse ogledal. Za ta namen bi bila veliko boljša varianta cenejši avtobus, ki bi se več ustavljal. Naš se je ustavil samo enkrat. Na prvi postaji je Irena pojedla sendvič, jaz pasem na drugi tvegal in od neke babnice kupil tisto, kar jim je ostalo od kosila. To so bile v koruzno ličkanje zavite »sarme«. Okusa ne morem določiti. Verjetno so skuhali malo koruzne sneti v testu. Pokrajina je kmalu zelo slikovita, gorata in redko posejana. Gozda je bolj malo, sem ter tja redki listavci, precej je borovih gozdov, posebnost pa so brezkončna pobočja in doline na gosto obrasle s stebričastimi kaktusi, jukami, agavami in drugim neznanim rastlinjem, ki pa največkrat ni pomešani, kot bi se pogoji spreminjali. Tega na zunaj ni videti. Vozimo se največ po vulkanskem pepelu v različnih barvnih odtenkih, manj je trdnih kamnin. Peljeva se mimo dveh vulkanov, eden je Popokatepetel (zelo verjetno) iz drugega se kadi iz enega od spodnjih vrhov. Sonce naredi ob zahodu mogočen Rosso de la sera. V Oaxacho pridemo, ko je že noč. Na avtobusni postaji najameva taksi in se še z dvema Kanadčanoma odpeljemo v isti hotel – Pasajero. Soba je nekoliko boljša, kot sva jih spoznala na Kubi. Sprehodiva se do trga, ki se tudi imenuje Zocalo. Vmes spet ogromne pisane tržnice, posebnost je njihova proizvodnja čokolade. Mesto daje prijeten občutek, pa ne vem zakaj. Trg Zocalo je poln lokalov. Boljši prostori so nad arkadnimi pločniki. Mariachi in druge skupine kar čakajo, kdaj bodo prišli na vrsto. Na cesti si privoščiva vsak svojo skledo juhe. Pred nama so kupi kuhanih prašičjih glav, poleg naju se mastijo Mehičani vseh starosti in obeh spolov. Ne vem če je res, tu vidim več lepote kot v prestolnici. Babnice so manj zavaljene, še vedno pa bolj majhne rasti.

Plesat greva v bar El sagrario. Menjata se dve skupine – trio in kvintet. Oboji so dobri, gostje pa nič kaj za ples. Midva sva prva, kar se dopade tako orkestru kot gostom. Publiko skušajo vključiti, sprašujejo te Where are you from in nato kličejo posamezna omizja k sodelovanju. Plesalci se bolj počasi razživijo, midva okrog enih odideva. Hotel zgrešiva in potem s pomočjo taksista ugotoviva za, kateri hotel sploh gre, saj sva ime pozabila in si izmišljujeva vse mogoče v stilu: ječmen odpri se, oves odpri se… dokler se ne izkaže, da je prav samo sezam – pasajero.

25. 2. torek

V hotelu ni zajtrka. Greva na Zocalo in tam v Cyber cafe pogledam pošto. Ta je tu do sedaj najcenejša, saj mi zaračuna le pet pesov. Največ je bilo včeraj v Fiesti americani – 57 pesov, dal sem seveda 60, kar je več kot desetkrat dražje.

Sedeva k zajtrku pod arkade k Marques del valle. Naročiva vahaškega, ki je sicer drag, vendar vreden svojega denarja. Lokal je kar blizu vrhu tovrstne ponudbe in presega konkurenco po opremi, postrežbi in zagotovo tudi po ponujenih dobrotah. Zato tu obsediva nekoliko dlje. Irena piše domov, jaz pa tale dnevnika za včeraj in danes dopoldne. Malo tudi čakava, da se bodo začele demonstracije. Že sinoči so se namreč pred vladno palačo (palazio del gobierno) zbrali proletarci vseh mehiških držav z rdečimi zastavami, srpom in kladivom in transparenti. Ko sva se vračala iz bara so večinoma že spali v parku, pod arkadami na kartonih, pokriti z deko ali celo brez. Veliko jih spi sede na odprtih kamionih. Demonstracije ne dočakava, tudi različni policaji ne. Teh je vsaj pet vrst, bolj ali manj oboroženih. Tu so turisti veliko bolj opazni, kot v Mexico City-ju. Sprehodiva se po mestu. Spotoma si ogledujeva trgovine, dvorišča, vrtove, galerije, muzeje. Omeniti je zlasti vredno muzej v Dominikanskem samostanu s cerkvijo, ki je večja in bogatejša od katedrale. Zanimiv je tudi muzej v hiši Benita Juareza. Sonce je tu močnejše, ali pa je pridobilo na moči, saj je naravnost vroče. Popoldne začneva iskati avtobusno postajo, od koder naj bi se jutri odpeljala proti morju. To spet ni enostavno. Po enournem pešačenju si pomagava s taksijem. Pozanimava se za vozni red, se ustaviva za dobro uro v hotelu in spet do Zocala. Prizori so isti kot sinoči, nastopajoče skupine tudi. Greva do bara Cathedral, ki pa je ob torkih zaprt in nama ne ostane drugega, kot El sagrario.

26. 2. sreda

Z nahrbtnikom do terminala, kjer nočejo sprejeti prtljage v garderobo. Ne kaže drugače – z nahrbtnikom se odpeljeva do El Tule, kjer je znameniti el arbol. Drevo z največjim obsegom v Ameriki. V Oaxaci sva ravno še pravočasno, da loviva s taksijem avtobus, ki za Puerto Escondido odpelje ob desetih. Avtobus je »navaden« kar pomeni, da je v precej slabšem stanju, kot so tisti iz prvega razreda. Kaki dve uri v glavnem prespiva, okolico začnem ogledovati, ko pridemo v hribe. Namesto trave rasteji tenki, tudi več kot pol metra visoki kaktusi. Tudi slučajno se ne bi mogel uleči na tla med njimi, tako pogosti so. Več časa za to se ponudi. ko se avtobus pokvari. Zakuhala mu je voda. Mislil sem, da ga je utrudila vožnja v klanec, pa se izkaže, da je okvara težja. Dvakrat mu dolijejo vodo, nato obstanemo za dalj časa. Nihče ne pove, kako nameravajo zadevo rešiti. Malo se zamotiva s pomarančami, čipsom, paradižnikovim pecivom. Smo na gorskem prelazu, verjetno višje od Triglava. Medtem, ko čakamo na nadomestni avtobus. gremo na kavo v »restavracijo«. Spoznamo dva Švicarja naših let, ki prav rada potujeta. Ona ima švicarski vojaški nož, na njem pa višinomer. Zdaj vemo, da smo natančno 2475 metrov visoko. Hribovska pot je zelo ovinkasta, okrog nas revne kolibe, saj tu nimajo od česa živeti. Od Pochutle, ki je že ob morju, se pot do Puerta Escondida zelo vleče. Je toplo in vlažno. Na avtobusni postaji naju nekdo v angleščini zvabi v hostel Shalom. Nameravala sva v Mayflower, kar je priporočal neki gringo na gorskem prelazu. Hostel Shalom je zares skromen, vse v zelo surovem stanju, pa še precej ven iz mesta. Kot ponavadi plačava vnaprej 150 pesov. Kakšno uro še obirava ovinke, pa ni nič zares živega. Turistov je še bolj malo.

27. 2. četrtek

Oblečeva se za plažo in se počasi privlečeva do Puerta. Še prej sem šel do prvega zaliva blizu hostela. Okolica je še zelo neurejena, do morja pa ni lahko priti. Mestna plaža, je veliko večja in lepša, turistov malo. Več je domačinov, ki se v glavnem kopajo oblečeni. Bolj kot kopajo, se so kolen ali do bokov namakajo. Plavati ne vidiš skoraj nikogar. Nekateri poskušajo surfat. Na najlepši plaži so znaki, da naj bi bilo kopanje nevarno. Res se bolj previdno prepuščam valovom, Irena si ne upa. Čuvaj me pride opozorit, pa ne vem ali je kopanje prepovedano ali samo opozarjajo na nevarnost, vseeno pa na smrt vsaj dveh mladeničev (23 in 32 let) spominjata kamniti tabli vzidani v obalno skalovje. Kupim ceneno masko in cevko, kar se izkaže za neuporabno, maska mi pušča, pa še motno steklo ostaja. Tudi morje ni dovolj bistro, zato ta poskus hitro opustim. Na turističnem kiosku se malo pogovarjava z babnico, ki se ji kar ljubi. Svetuje hotel čez cesto, greva pogledat in vidiva, da je 220 v primerjavi s 150 premajhna razlika. Shalom bi moral biti 60 ta pa vsaj 300 – hotel Rocamar.

Večino dneva se morava skrivati pred soncem. Šele pozno popoldne se odpraviva na daljši sprehod po brezkončni plaži. Na plaži se vrsti ponudba hrane, pijače, visečih mrež… Pojeva vsak po eno Tamales (v koruznem ličkanju kuhano testo) in kokosov oreh.

Zvečer poležavava še v hotelu. Šele okrog desetih greva pojest veliko ribo, nekaj takega kot arbun, nato v nek lokal z živo glasbo. Prijetno, samo premalo gostov, plesala pa sva samo midva.

28. 2. petek

Zjutraj postopam po zalivu. Ribiči se vračajo z ribolova. Z barkami kar z zaletom podrsajo na peščino. Da jim bolje drsi podložijo prekle. Ulov je obilen. Okrog posamezne barke se takoj naberemo radovedneži in kupci. Še več pa je galebov in pingvinov, ki se tepejo za tisto kar jim zmečejo ribiči. V senci pod palmami krpajo mreže in čistijo in filetirajo ribe. Z Ireno greva iskat pošto. Dobre pol ure se vzpenjava v hrib, na pošti nimajo znamk, tudi avtomata ne. Spet mehiška posebnost. Dol grede kupiva lubenico. Opoldne zapustiva hotel Rocamar. Popoldne sva največ v senci na plaži. Šele pozno popoldne grem do večjih valov, kjer še dovolijo kopalcem. Kadar se privali res velik val te je kar malo strah. Če te prav zgrabi, te kar trga in preobrača kot se mu zahoče. Menda, bi te lahko kar prelomil, zato se raje skrčim v kepo, pa te še trešči ob dno. To se dogaja samo v pravi fazi velikega vala, sicer pa te samo dvigne in včasih spodnese deroč tok, da ti pesek spodkopava izpod nog. Irena si ne drzne poskusiti. Škoda.

Proti večeru se odpraviva na avtobus. Prideva skoraj tri ure pred odhodom. Kupiva piščanca, paradajz in kruh in večerjava na pločniku.

1. 3. sobota

Vozimo se vso noč in v glavnem spimo. Ustavimo se v Juchitan in San carlos. Tu je sredi noči odprta restavracija z dokaj bogato ponudbo, jaz popijem sok, Irena kavo. V dopoldanskih urah sva v Tuxcli. Greva kar v cenen hotel čez cesto in dokončava sinočnjega piščanca. Napotiva se proti avtobusu za kanjon Del sumidero, pa kar ne najdeva postaje. Podava se po mrgolečih ulicah okrog centra in tržnic. Irena tu podleže skušnjavi in kupi šest karnevalskih oblek. Zapraviva zadnje pesose in začneva iskat menjalnico. V soboto opoldne je že vse zaprto. Napotijo naju petnajst blokov daleč. Taksistu razloživa, da sva brez denarja. Pelje naju in počaka. Na srečo ima Irena še 15 pesov, kar mu je dovolj, sicer bi čakal še celo uro, ker je v edini odprti banki tolikšna vrsta. Pred večjimi križišči je po nekaj klovnov, ki žonglirajo in izvajajo svoje štose. V dveh trgovinah z muzikalijami vprašam za ukulele, pa me samo debelo gledajo. Od banke, kjer se spet založiva z denarjem še enkrat v taksi, ki naju odpelje do avtobusa za Chiapa de corso. Tam se vkrcava na čoln, ki pelje skozi kanjon De sumidero do jeza hidrocentrale. Tam je pol ure postanka, ravno dovolj, da si Irena poteši žejo in željo za kavo. Jaz iz radovednosti naročim malo večjo piranho, kakršne menda lovijo kar pod restavracijo v ne preveč čistem akumulacijskem jezeru, ki pa je očitno dovolj čist, da v njem živi in raste marsikaj. Največ je kondorjev – kot vrabcev, štorkelj, kormoranov in nekaj nerazpoznavnih ptičev. Ne vem ali je v jezeru samo en krokodil, ki je kar čakal na nas. Prav dosti jih najbrž ni, saj se otroci kopajo. Kanjon je mogočen, čez 1200 metrov so visoke navpične stene, globina pa naj bi bila 260 metrov. Dan je vroč in za pijačo zapraviva več kot za jedačo. Zvečer greva na Parque Marimba. Park je prav vzoren z pavilionom, okrog njega se nabere obiskovalcev, ki zasedejo klopce, zložljive stole, ostali sp po robovih ograj. Na rob ograje sedeva tudi midva, vendar samo do prvega plesa. Ko odpleševa sambo, ki je tu neznana folklora, je najin rob zaseden. Plesalcev ni ravno veliko, midva očitno izstopava, saj sva v vsem drugačna, zato se toliko bolj ozirajo za nama in malo menjava najin »oder«. Mimo parka pride karnevalska povorka. Vse skupaj je razmeroma skromno. Pred skupino vsaj 20 bobnarjev je kakih 30 mažoretk, ki pa so kar v kavbojkah in majicah. Zraven so še nekakšni parkeljni. Ko v pavilionu nehajo igrati, se napotiva proti Zocalu. kjer zamudiva ognjemet in petarde, ki jih pritrdijo na različne obroče in vence, ki se potem vrtijo v vseh smereh. Zraven so še nekakšne figure ali strašila, ki so tudi polna petard. Ko prideva na trg je od vsega tega samo še malo smradu in ožganih ostankov. Trg je poln ljudi, ki v glavnem poslušajo nastop dveh bendov. Pleše skoraj nihče. Midva malo pokaževa svoje umetnije in ne ostaneva neopažena. Policaji naju pustijo pri miru.

2. 3 nedelja

Ob pol devetih se z avtobusom v San cristobal. Pot se vije čez brezkončne hribe. Pokrajina postane dolgočasna, slabo naseljena. Sem ter tja kakšna koliba, koruzna njiva v bregu in konj na paši. San cristobal je standardna uganka. Na postaji se pojavita Švicarja s katerima smo pred nekaj dnevi čakali na nadomestni avtobus. Priporočita hotel Nuria, drug »agent« naju posede v zastonj taksi in v drug hotel. Taksist naju odloži v tretjem, to je »Los robles«. Soba z dvema dvojnima posteljama stane 160 pesov. Prodirava proti centru. Opoldne sva v stolnici na škofovi maši. Nato proti postaji za San juan de chamula – indijanska vas. Tja in nazaj pelje kombi, ki reže ovinke kot na rallyeju. Prav danes imajo v vasi karneval. Sodeluje na desetine skupin. Večina je enotno oblečena, precej pa je tudi skupin, ki pripadajo drugim rodovom in plemenom. Turistov je morda procent. Samo indijanci, največ jih je oblečenih v značilna oblačila. Seveda je tudi sejemska ponudba, kioski… Med drugim prodajajo sladkorni trs, ki ga indijanci kar takega žvečijo. Sicer pa si pridno točijo tequilo ali nekaj podobnega. Nekateri omagajo in obležijo kjer jim pač zmanjka moči. Ena karnevalska skupina je stala okrog mize, kjer je vsakega člana čakala skleda juhe. Za aperitiv pa so iz kokosovih orehov pili motno pijačo. Vsakdo je izrekel nekakšno zdravico preden je na kratko srknil. Iz previdnosti sva se oddaljila, saj so pijačo začeli ponujati tudi okoliškim gledalcem. Prav presenetljivo pa je bilo to, da so imele skoraj vse skupine enako zasedbo in do vse igrale in prepevale en sam komad, zraven so se pa v ritmu, ki ni bil ravno izrazit prestopali tako, da bi moralo biti podobno plesu. Gostinska ponudba je vsaj za tujca bolj skromna. Pojeva dva tacosa in kuhano jajce v tortilli. Na koncu še jabolko in breskev. Jabolko je sorte delicious, breskev pa ima temno meso in je veliko slabšega okusa kot so naše. Fotografirati ni dovoljeno, Irena kupi nekaj razglednic. V mestu se spet sprehodiva do avtobusne postaje, da se pozanimava za vozni red. Zvečer greva na Zocalo, kjer tako kot v Tuxli sredi parka igrajo v paviljonu. Pleše jih še nekaj manj kot v Tuxli, kar pa naju preveč ne moti. Prodajalci so neutrudni in že kar preveč vsiljivi s svojimi trakci, kipci, čiščenjem čevljev in podobnim.

Ko nehajo igrati v pavilionu, greva še v bar Cocodrilo. Ireni dve tequilli in vino uredijo prebavo. Popoldne se nama je pridružil eden od mnogih pocestnih psov. Teh je res veliko. Videti je, da je precej brezdomcev. Pes nama je sledil vse do avtobusne postaje, nato do hotela. Presenetilo pa me je, ker naju je še vedno čakal, ko sva šla spet v mesto. Sledil nama je v park, kjer sva sedla v prvo nadstropje paviliona, v drugem je bila godba.

3. 3. ponedeljek

Bujenje naročiva za ob pol sedmih, zbudiva pa se že prej. Pešačiva do avtobusne postaje. Tam je spet Italijan, ki je že sinoči sedel zraven naju v paviljonu. Avtobus spet vozi po hribovskih cestah. Pokrajina je tu zelena, v glavnem džungla. Vmes se ustavimo v Ohocingu, kjer je že občutno bolj vroče, kot je bilo v Tuxli. Še bolj vroče in malo soparno in vlažno je, ko izstopimo v Palenque. Prtljago(nahrbtnik) v garderobo, nato blodiva po mestu. Irena gre menjat, v banki je spet zelo dolga vrsta, jaz medtem na internet. Po glavni ulici gor in dol, nato na kombi in k piramidam. Sva že pozna, saj je vse skupaj zelo obsežno. Poto ni časa, muzej pa je v ponedeljkih itak zaprt. Za ta ogled nisva prišla ob pravem času. Tu je treba biti zjutraj, takoj ko odprejo in si vse skupaj ogledati z vodičem. Ostanek dneva bolj zdolgočaseno prebijeva v vročem mestu. Vmes se pojavi bolj skromen, vseeno pa simpatičen pustni sprevod otroških skupin. Spet sva eno uro pred odhodom na avtobusni postaji. Avtobus ima za povrh zamudo v prihodu, po odhodu pa za pol ure ustavi v obcestni gostilni. Naročiva še en tacos.

4. 3. pustni torek

Zjutraj okrog šestih, izstopiva v Chetumalu. Nekdo takoj ponuja prevoz v Merido ali v Belize. Irena je takoj za to. Na avtobusni postaji popijeva kavo. Odpeljeva se čez mehiško mejo, plačava sto pesov nekakšne pristojbine za ponoven prehod meje. Na drugi strani nama zamorka pove, da bi morala za vizo in kaj vem kaj še plačati 600 dolarjev, kar se nama zdi preveč. Vrneva se čez reko Hondo in z busom nazaj v Chetumal. Vse skupaj nas je stalo okrog 450 pesov in kake tri ure. V mestu povejo, da turistični kiosk danes ne bo odprt, ker je praznik. V hotelu holliday inn in se po pregledani E- pošti odpeljeva na plažo v pol ure oddaljeni Bacalar. Butnem se v vodo in presenečen ugotovim, da je sladka. V vodi in na plaži je prijetno. V glavnem poležavava, pod našo marelo, ki jo zaračunajo 10 pesov povabiva še en par, ki išče senco. Ona je Angležinja, on Španec. Mislim, da so vsi drugi na plaži amerikanci, ki se večinoma kopajo oblečeni, plavat pa ne vidiš praktično nikogar. Tudi tu neprestano nekaj ponujajo. Vzamem kokos, banana chips, oranžado in sladico. Od tega sva toliko sita, da ne greva na kosilo kot sem nameraval. Ireni se začne muditi. Greva proti lokalni znamenitosti – azurnem jezercu. Gre za nekakšna brezna, zalita z vodo. To naj bi bilo globoko 90 metrov. Do njega ne prideva, saj se nama ne ljubi več pešačiti, poleg tega pa naju neki Ramon povabi, da si ogledava njegovo brezno, rečejo jim canote, ki je še globlje. Zgleda, da je Ramon vrtnar in oskrbnik ene od mnogih hiš okrog jezera. Pelje naju čez vrt do pomola in rampe za izvlečenje čolnov. Vesel je, da je dobil obiskovalca, saj v ta konec najbrž poredko kdo zaide. Vrneva se na cesto in se s taksijem odpeljeva v mesto, z drugim na avtobusno, s tretjim spet v mesto, kjer se začenja karneval. Ta je za razmeroma majhno mesto nad pričakovanji. Zvrsti se okrog trideset skupin, v glavnem plesnih.

Pred vladno palačo nastopi častna garda (ali nekaj podobnega). Sestavljajo jo bobnarji in fanfaristi. Njihova točka je tako dolga, da Irena vsaj petkrat zaspi. Množica se premakne do obale, kjer je zaključni nastop. Okrog odra je velik luna park. Sprehodiva se po obrežju. Morje je mlečne barve, podobno kot jezero, kjer je mivka fina kot moka in po dnu hodiš, kot po testu za šmorn. Gledamo zaključni nastop, ki se že kar vleče, poleg tega začne Ireno skrbeti ali bova vsaj eno uro prej na avtobusni postaji. Ne vem zakaj so ji avtobusne postaje tako všeč, saj po tem tam na stolu zaspi. Izbereva luksuzni razred, avtobus je res bolj komforten. Takoj zaspiva in se zjutraj zbudiva v Cancunu.

5. 3. sreda

Postaja v Cancunu je doslej najlepša, največja je seveda tista v Mexico citiyu. Irena se odloči, da greva v Czhitzen itzo. Vožnja z navadnim avtobusom se vleče, zato se prepričam in ugotovim, da se peljeva skoraj pol poti nazaj od koder sva prišla ponoči. Če je bil Chitzen Itza v načrtu, bi se morala namesto v Cancun peljati sem. Kaj hočemo, glavno da smo zdravi. Pot se vleče tudi zaradi cestnih ovir. Teh topas- ov je absolutno preveč, za povrh so tako nevarni, da moraš skoraj ustaviti avto, da jih prevoziš brez škode. Na eni avtobusni postaji sem videl oglas- plakat, da se topasi ukinejo. Takoj podprem ta predlog. Še ena posebnost- mega plakati so skoraj neznani. Tudi sicer je plakatov malo. Namesto tega so vse fasade popisane s stalnimi in aktualnimi napisi. Namesto tiskanih mega- plakatov napišejo in naslikajo prave avtorske izdelke. To obrt dobro obvladajo.

Zadnje dni sva potovala pretežno ponoči in prav nič ne vem, po kakšnih pokrajinah smo se vozili. Nocoj smo se verjetno ob morju, čeprav se ga najbrž ni kaj ob morju, čeprav se ga najbrž ni kaj dosti videlo. Verjetno je cel Yucatan porasel nizka ploščad, porasel z nizko džunglo.

Tudi danes se voziva po dokaj nezanimivi pokrajini, ob cesti so zelo revne hiše, bolj kolibe, vse je zanikrno. Tu je videti tudi precej suhih kamnitih zidov, podobnih nam znanim mociram. Ti zidovi so lepo zloženi. Gledal sem jih tudi pri postavljanju kolibe. Edino orodje, ki sem ga videl je bila mačeta. Z njo obdelajo, v glavnem olupijo bolj ravna stebla nekega drevesa. Iz teh močnejših prekel naredijo ostrešje, počez pritrdijo tanjše prekle, na to pa palmove liste za streho. Avtobus naju pusti pri vhodu v arheološki muzej. Pridruživa se skupini z vodičem. Okrog poldneva se odločiva, da bova kar tukaj prenočila, taksi naju odpelje do hotela, v sosednji restavraciji greva na kosilo, ki ni senzacija.

V hotel se greva tuširati in preobleči, nato v Chitzen itza, kjer je zvečer predstava Son y luz. V bližnjem kraju, ki se imenuje Pista je vse mirno, in nama ne kaže drugega, kot iti spat. Opoldne se nisem povzpel na piramido, že zaradi vročine. Nekoliko strašljivo je bilo tudi gledati, kako so se po vseh štirih ali sede vzpenjali, še bolj pa spuščali. Jaz kasneje po zgledu »demonstratorja« skoraj tekel v slalomu do vrha. Noge so se mi malo tresle, tudi pogled navzdol je dokaj vrtoglav. Če so bili Maji take rasti, kot jih vidiš danes, so se vzpenjali ali spuščali, samo zelo spretni in koncentrirani, zdravi in trezni ljudje, napačna stopinja je lahko smrtna. Dol sem šel nekoliko bolj previdno. Bil sem bos in ko sem si spodaj spet natikal sandale, sem verjetno od naknadnega strahu čutil slabost v nogah.

6. 3. četrtek

V Pisti (mestece pod Chitzen itzo) je že odprt kulturni center Cecijema, kjer sem včeraj naročil koledar oziroma datum rojstva po majevskem koledarju za Janeza (30. 10. 2001). Plačal sem 250 pesov. Z avtobusom se ob osmih odpeljeva do Tuluna in od tu brez doplačila podaljšava do Playa del Carmen.

Irena se je za Posada Lily, zato hodiva kake pol ure, da jo najdeva. Kasneje vidim, da bi bilo za sto pesov več na izbiro vse kaj drugega.

Pripraviva se za plažo. S potjo se ustaviva v eni od gostiln. Naročim škampe, Irena ni lačna in samo malo poskuša pri meni. Verjetno oba prvič pijeva Pina colada. Res sva že imela nekakšen zajtrk na avtobusnem postanku v Valladolidu. Med kosilom se dogovorim in vplačam izlet s čolnom ob obali Cosumela.

V vodo greva vedno izmenično, ker se bojiva za obleko in tisto, kar je v žepih. Sprehodiva se precej daleč, pa konca ni videti. Nazaj grede se začne mračiti. Glavna ulica za pešce je polna trgovin z boljšo robo. Verjetno se ne imenuje po naključju Peta avenija. Ireno vse bolj neustavljivo privablja kič. Predlagam, da gre sama po trgovinah, pa ni zato. Ko si ogledujem spretnega pocestnega »slikarja« si gre kupit pomfrit, ker ve da je padla v razred kičastih potrošnikov, moram biti spet kriv jaz, ki sem gledal malarja. Podobno je bilo dobro uro pred tem, ko sva se po njenem morala obleči, ko sva v kopalkah prihajala v bolj prometen del. Seveda sva potem celo na peti aveniji srečala posameznike brez srajce ali celo babnice v kopalkah in z ruto okrog riti.

7. 3. petek

Spet nabaševa nahrbtnik in ga odneseva v garderobo na avtobusni postaji. Pri peku si izbereva pecivo, pri internetu popijeva še kavo, na cesti oranžado. Irena se odloči, da gre z mano na Cosumel. Trajekt vozi skoraj eno uro. Na Cosumelu je privezanih pet ogromnih ladij. Grand princess je menda celo največja na svetu in na njej potuje pet tisoč potnikov. Vkrcava se s skupino kakih 20 radovednežev na manjšo barko, kjer nam razdelijo potapljaško opremo. Podvodni svet si je mogoče ogledati tudi skozi okno v dnu čolna. V vodo gremo na treh različnih mestih. Je kar zanimivo, vendar zame ne tako, kot v Trinidadu na Kubi, kjer sem lahko plaval po lastni izbiri in tudi več videl. Izlet traja tri ure. Sprehodiva se po mestu. Vstopiva v trgovino z glasbenimi instrumenti. Prodajalcu se ljubi in se morda več kot pol ure pogovarjamo. Kosiva ribjo juho, pohane filete in se po povratku v Playa del Carmen še enkrat sprehodiva po Peti aveniji. Irena kupi eno ruto, nato z avtobusom v Cancun. Na avtobusni postaji naju »agent« popelje do hotela San Carlos, kjer dobiva sobo za 200 pesov. (V Posadi Lily je bila 150 pesov). Tuširava se in greva po okolici. Ustaviva se v lokalu, kjer na cesti igra Marimba trio. Igrati nehajo še preden se midva odločiva plesat. Pojeva tacose, popijeva pino colado, pa nazaj v hotel. Na Cosumelu Irena kupi kaseto, s potjo pa bi rada otipala in si ogledovala vsako cunjo in spraševala za ceno.

8. 3. sobota

Najprej greva na tržnico, ki je čez cesto hotela. Ireno grabi nakupovalna mrzlica. Portir nama je rekel, da naj greva pogledat še tržnico, ki je večja. Spet se motoviliva preden s pravim avtobusom prideva do tja. Takoj vidim, da je to tržnica za turiste in dokaj nezanimiva. Irena vztraja. Grem na Mehiški zajtrk, ki je dokaj obilen. Nato jo pri internetu čakam, da pride iz banke. Ob desetinah trgovin s čevlji hoče, da jo peljem do tiste, ki sva jo že obredla in kupi dva para sandal. Jaz medtem listam stripe in dva kupim. Ireno komaj odtrgam iz tržnice. Očita mi, da ji ne dam niti pet minut. Rečem ji naj kar ostane, zvečer pa se dobiva v hotelu. To pa ne. Jezna hodi za mano in se spomni kakšno sceno sem naredil lani na Silbi, ko se je pokvaril računalnik. /to je zgodba o histeričnemu možu, vredna posebnega zapisa, opisi Irene, Lize, Ive, Eve bi bili duhoviti/

Odpeljeva se proti plažam. Prizori so res slikoviti in Irena pozabi, za kaj je bila prikrajšana na tržnici. Z avtobusom se peljeva skoraj do konca Cancunskih plaž. Greva do lagune in spet vidiva iguane. Plaža je lepa, morje se mi ne zdi nevarno kljub rdečim zastavam. V Puertu escondidu je bilo močnejše. Kmalu sprevidiva, da peš ne bova obhodila plaže. Z avtobusom greva do rta. Spotoma si ogledava nekaj hotelov- Hilton, Fiesta americana. . Podobni so tistim v Las Vegasu. Zvečer se v hotelu stuširava in greva kupit viedo kamero Sony handycam za 5160 pesov. Za kako uro posediva še pri Marimbi in odpleševa zadnji tango v Mehiki.

9. 3. nedelja

Zjutraj malo preizkušam video kamero. Irena začne priganjati, pa ne ve kam se ji mudi. Greva na tržnico in kupiva same nepotrebne stvari- salso, tortille, klobuk, marakas, fračo, sandale. S taksijem ob hotelih in laguni do letališča. Ker pozabiva preložiti v nahrbtnik, se moram posloviti od žepnega nožka, Irena pa celo od škarjic za nohte. Kontrole so zelo stroge in večkratne. Priletimo v Houston, kjer je treba še enkrat prevzeti in oddati prtljago. Pregledi so tu še bolj natančni. Sneti je treba hlačni pas in sezuti čevlje. Irena je bila temeljito pregledana, ker je imela v nekem žepu sponko za papir. Lady dont move and dont touch anything! Kmalu se znoči in imamo priložnost videti Washington, New York in nekatera druga mesta. Letimo proti Parizu, ostanek poti se vleče, vendar manj kot tja grede.

10. 3. ponedeljek

V Parizu se z vlakom odpeljeva do mesta in se sprehodiva do Montmartra, kjer na ulici pri trgu s slikarji in njihovimi umetninami spijeva kavo. Vmes še malo zapravljava, greva v Sacre Coeur in Notre Dame, vse več je Arabcev in črncev. Na letališču sva spet prej, kot je potrebno.

Zvečer na letališču v Benetkah čakajo Nace, Cene in Nešo. Torej vse v redu le najine prtljage ni. Da ne bi bilo čisto v redu, nas še v Medvodah ustavi policaj zaradi prehitre vožnje. Doma čakata Iva in Eva.