Najlažja zapoved.

Tisti, ki so imeli kaj vzgoje v mladih letih, so se spoznali tudi z desetimi božjimi zapovedmi. Marsikdo jih zna še danes na pamet, veliko več je takih, ki jih ne znajo.

Zapovedi v glavnem zapovedujejo, vendar je pri nekaterih bolj čutiti svarilo ali morda priporočilo, ne pravo prepoved. Veruj v enega Boga je nedvoumna, ne kradi, ne ubijaj, ne pričaj po krivem, ne skruni božjega imena, ne nečistuj, posvečuj Gospodov dan ravno tako. Ne želi svojega bližnjega blaga in ne želi svojega bližnjega žene sta nekoliko ohlapnejši. Svetujeta ti, da si tega ne poželiš. Ne prepovedujeta, da to počneš, od konkretnega dejanja te odvrača še pred samim začetkom, odsvetujeta ti že samo željo. Zapoved sicer nič ne poskrbi za ženski spol. Ne reče: Ne želi svoje bližnje moža! Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako so v vseh časih stvari sprevračali. Večji pomen so pripisovali moški iniciativi, čeprav jo ima moški samo izjemoma. Redko zapade v stanje, ko bi bil res on tisti, ki si je nekaj vtepel v glavo in se ni pripravljen ustaviti nobeni oviri. Morda so tudi taki primeri, po pravilu je ravno obratno. Ženska stvar začne, zelo redko sicer naravnost in nedvoumno. Navadno je igra rahlo prikrita. Posebna prefinjenost največkrat ni potrebna. V tem ni velike učenosti in zvijače ne bi bilo težko spregledati. Vendar težava ni v tem, ali je izbrana oseba sposobna spregledati, gre samo za to ali to hoče. Navadno je že sposobna, hecno je to, da zna ženska s tako preprostimi zvijačami doseči vtis, da je igro vodil moški, sama je nemočna žrtev.

Še preden si oba oddahneta, že zavzame ženska vlogo tiste, ki je nekaj dala, nekaj izgubila ali ji je bilo celo nekaj nasilno vzeto, ukradeno. Kaj je dala? Ženska vedno samo dobi. Včasih res nekaj da. Da po devetih mesecih. In tega ne da ravno tistemu, ki je ob združitvi dajal. Da največkrat sebi in njemu, še bolj pa vsemu svetu, prebivalstvu planeta.

Vrnimo se k zapovedim. Spustili smo tisto, ki edina obljublja plačilo tistim, ki jo izpolnjujejo. To je četrta: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.

Kdo si ne želi dolgega življenja? Za povrh ti bo še dobro. Zakaj torej ne bi spoštoval očeta in matere? Kar spoštoval(a) ju bom, bi si lahko vsakdo porekel.

Očitno to ni tako lahko. Če bi bilo, bi bil nasvet, ki ga daje zapoved, odveč. Koga smo vajeni spoštovati? Največkrat spoštujemo tiste, ki so nam na kakršenkoli način nadrejeni. So višje od nas. Se jih bojimo. So bolj učeni, vplivni, bogati, močni in podobno. Manj je tistih, ki jih spoštujemo zato ker so sposobni ljubiti, znajo biti iskreni, pošteni, nesebični, neustrašeni, so moralni, skromni, človeški, so zabavni, iskrivi, jih odlikujejo različni darovi, ....

Oče in mati si morata spoštovanje zaslužiti! Spoštovanja morata biti vredna! Otrok jih ne more spoštovati na ukaz. To bi pomenilo; spoštuj nadrejene! To spoštovanje je sicer koristno, včasih neizbežno. Nadrejeni, to pomeni oblast, ima vedno premoč nad podrejenim in že samo s tem je vsiljen tudi odnos podrejenosti, ki bi mu lahko rekli spoštovanje. Vendar to ni in ne more biti tisto spoštovanje, ki je mišljeno z večno modrostjo človeštva, izraženo v četrti zapovedi. Ne gre za spoštovanje v smislu pokorščine.

Ko dojamemo to enostavno resnico, postane takoj popolnoma jasno, da četrta zapoved ni namenjena otrokom, temveč staršem. Starša morata poskrbeti za to, da ju bodo otroci lahko spoštovali. Če starša svojim otrokom želita dobro, jim bosta dala vsaj osnovne pogoje za to, da ju bodo otroci lahko spoštovali.

Nadaljevanje je odveč. Vsi starši, skoraj brez izjeme, mislimo, da znamo skrbeti za svoje otroke. Hranimo jih in oblačimo, šolamo in jim nudimo marsikaj koristnega in precej nepotrebnega. Včasih kdo od staršev celo razglaša, da živi samo za otroke, se zanje žrtvuje in podobno. To je grda laž, ki jo navadno nihče ne želi razkrinkati.

Zapoved pravi: Spoštuj očeta IN mater. Morda se sliši nekoliko patriarhalno, ker je oče na prvem mestu, mati je nekako dodana. Lahko bi zapoved skrajšali in rekli Spoštuj starše. Pa ni tako. Zapoved je natančna. Dobro in dolgo boš živel, če boš spoštoval očeta IN mater.

Zdaj vemo vse. Oče, ki želi svojemu otroku obljubljeno nagrado, si bo moral prizadevati, da bo otrok spoštoval njega. Če mu bo to uspelo, bo moral poskusiti, če tega ni samo po sebi, doseči še spoštovanje do matere. In enaka naloga je zadana materi. Spoštovanja morata biti vredna kolikor je mogoče izenačeno. Zato nič ne koristi, če bi si eden od njiju želel pridobiti več spoštovanja kot ga ima partner. Trud je bil zaman. Moder je torej tisti posameznik, ki se ne trudi za doseganje lastnih, temveč tisti, ki se trudi za doseganje skupnih vrlin.

Ta zapoved postane kar naenkrat ena najtežjih. Zahteva, da starši poznajo in se ravnajo po vseh drugih zapovedih. To je najmanj, za pravo spoštovanje je to skoraj premalo. Saj ne bom spoštoval nekoga zato, ker ne ubija in ne nečistuje, ne preklinja in krivo ne priča, ker gre v nedeljo k maši in veruje v enega Boga (Očeta, Sina in Svetega duha). Za spoštovanje mora biti že še kaj več.

Zato bo težko pričakovati spoštovanje otrok do staršev, ki spoštovanja drug do drugega ne znata prepričljivo pokazati in dokazati. Staršev, ki podležeta tako vabljivi skušnjavi, da lastne napake, stiske, slabost in nemoč sama sebi navidezno odvzemata tako, da jih skušata pokazati na najbližjem. To je največkrat zakonec, takoj za tem otroci.

Tu šele pridemo do situacije, ko bi četrta zapoved lahko veljala tudi za otroke. Veljala bi takrat, kadar bi se otrok skušal razbremeniti tako, da bi breme krivde prevrgel na starše, starše naredil krive za lastne grehe. Če starši pri grehih otrok zares nimajo krivde, potem je v teh primerih v četrti zapovedi odgovoren otrok. To pa je zelo redko.

3.2.1996 Peter Hawlina