Poročilo o aktivnostih
Po mojem odstopu v maju 2007
je funkcijo predsednika prevzel podpredsednik. Ta je nekajkrat izrekel očitek,
da funkcije nisem predal v postopku primopredaje. Primopredaja ni bila nikoli
praksa v MD. Na seji sem sicer napovedal, da nameravam sklicati svečano sejo ob
70-letnici MD in tam tudi ponuditi odstop. Uklonil sem se mnenju članov UO, da
odstop ni primerna točka za sejo, zato smo se dogovorili, da odstopam na seji.
Člani UO so bili sproti
obveščani o naši aktivnostih in vseh aktualnih zadevah. Pred majsko sejo smo
imeli dva zbora članov, kjer smo podali tudi poročila. Članom UO torej ni bilo
kaj poročati. Vse važne zadeve so bile sproti objavljane tudi na naši spletni
strani.
Članom MD, ne članom UO, pa
sem vseeno dolžan dati vsaj kratek povzetek dela v času mojega mandata.
Funkcijo predsednika sem marca
2006 sprejel na Zboru članov. Sprejel sem jo po tem, ko je niso bili
pripravljeni sprejeti drugi povabljenci. Ne samo, da ni bilo pripravljenosti za
prevzem funkcije predsednika, tudi podpredsednika smo dobili šele na tretji
seji UO. Blagajnika smo imeli samo imenovanega, delovati ni niti začel. Ko bi
moral zaradi nujnih zadev začeti, je dal odpoved.
Ob svoji izvolitvi me je eden
od prisotnih pozval, da podam svoj program. Naravnost sem povedal, da se nisem
potegoval za predsedniško mesto in zato tudi nimam programa. MD je na splošno
društvo, kjer je večina dejavnosti individualnih in volonterskih, timskega dela
je zelo malo. Zato bom predvsem skušal skrbeti za nadaljevanje ustaljenih oblik
dela. Poskusil pa bom delo narediti učinkovitejše tako, da bo vsak predlog za
obravnavo na UO podprt z vsemi potrebnimi parametri za sprejemanje, predvsem z
imenovanjem za izvedbo odgovorne osebe. Ne izključujem sicer diskusijskih tem,
vendar so te za vodstvo MD neobvezujoče.
Takoj ob začetku sem bil
soočen z dejstvom, da je Loški muzej pod
novim vodstvom prenehal opravljati vsa infrastrukturna opravila, kakršna je
opravljal vseh sedemdeset let in vodstvu MD zanje skorajda ni bilo treba vedeti.
Ker je bil LM odslej pripravljen nekatera opravila opravljati proti plačilu,
smo za pošiljanje pošte poskrbeli sami ali kar jaz sam. Tajnica Tjaša Kržišnik
je brez plačila imela pregled nad prispelo pošto in finančnimi transakcijami.
Na sploh se je izkazala kot prisebna in praktična izvajalka sprotnih zadev.
Podedovana evidenca članov ni bila vzdrževana.
Okrog petsto naslovov iz kartoteke sem kar sam prepisal v računalniško
datoteko. V nekaj tednih je v njej ostalo okrog 250 članov. Spisek članov sem
dopolnjeval z elektronskimi naslovi in s tem še za četrtino zmanjšal potrebo po
obveščanju po pošti. Spisek e-naslovnikov pa sem dopolnjeval z naslovi
nečlanov, ki so izrazili željo, da prejemajo občasna društvena obvestila.
Ne samo zaradi izostanka
administrativne podpore Loškega muzeja, sem poskusil naše delovanje
poenostaviti. Vsi člani upravnega odbora so imeli elektronske naslove, zato smo
večino obveščanja in korespondence prenesli na elektronski medij. Posodobiti
sem želel ne le način dela društvenih organov. Z elektronskimi možnostmi sem
želel delo MD odpreti navzven in
omogočiti članom bolj sproten stik z dejavnostjo in aktualnostmi. Med kolegi
sem zaman iskal urednika spletne strani, saj je bil tehnični urednik
pripravljen opravljati samo občasne tehnične naloge. Na moja povabila, da bi
pri dodajanju vsebin sodelovali tudi društveni funkcionarji, ni bilo odziva.
Niti eden namreč ni prispeval niti lastne predstavitve. Toliko bolj sem
pogrešal dodajanje vsebin, ki bi spletno stran naredile zanimivo za obiskovalce.
Stran zato ni dobila želene oblike in vsebine. Kljub temu je obisk vsak mesec
naraščal in januarja 2007 dosegel 1370 obiskov. Ko sem stran tudi jaz prenehal
oskrbovati, je bil povprečni mesečni obisk pod 800 obiskov.
Delovanje MD sem želel promovirati
tudi izven članstva, izven Loke in izven
Slovenije. V teh prizadevanjih sem bil osamljen. Močnejše sodelovanje v tej
smeri se je začelo na pobudo dr. Franceta Križnarja, ki me je opozoril na
njegovo sodelovanje s hrvaško Pasionsko baštino. Ocenili smo, da bi kazalo vse tisto, kar se
nepovezano dogaja kot posledica najstarejšega dramskega besedila v slovenskem
jeziku, povezovati in vsaj odličnejše manifestacije ustrezno publicirati in
promovirati. MD bi poskušalo mnoge pojavne oblike povezovati in vsaj spletno
objavljati, predvsem pa nastopiti kot subjekt, ki je sposoben Loški pasijon predstaviti svetu, se
spoznati z ostalimi pasijonskimi kraji in na podlagi tega omogočiti širšo
popularizacijo naše vrednote.
Za začetek smo navezali stik
z omenjenim hrvaškim združenjem. Dva njihova predstavnika sta se odzvala našemu
vabilu in se jeseni 2006 udeležila odprtja Evropskih
kulturnih dnevov. Ob tej priložnosti smo se
dogovorili za izmenjavo koncertnega
programa. Ta dogovor se je v velikonočnem času leta 2007 uresničil s
koncertom, ki ga je zbor koralnih pevcev pod vodstvom prof. Toneta Potočnika
izvedel v zagrebški cerkvi svete Katarine in izvedbo Molitvenega bogoslužja Francoisa Couperina v izvedbi
organista Maria Penzarja in solistk Martine Borse in
Jelene Kordić v cerkvi sv. Jurija na Fari.
Vse te aktivnosti naj bi bile
šele uvod v nadaljevanje vzdrževanja 'pasionske kodicije' Ta izraz
se je namreč začel prijemati v času naše kandidature za sprejem v evropsko
združenje pasijonskih krajev – Europassion. Po potrpežljivem nagovarjanju je vodstvo Europassiona spoznalo primernost našega vključevanja in nas
povabilo na letno generalno skupščino v Wintrich, na
kateri bomo uradno sprejeti v združenje.
Ker sem v času priprav slišal
nekaj izrecnih pripomb in pri nekaterih začutil odklonilno stališče, sem pred
najavljeno prisotnostjo dr. Križnarja in mene hotel preveriti, ali zares
delujemo v interesu Muzejskega društva in Škofje Loke. Kljub predhodni enotni
podpori, sem na svojo zahtevo izrecno podporo dobil samo od dveh članov
upravnega odbora. Izostala je podpora župana in podžupana. Prisiljen sem bil
svojo napovedano udeležbo na generalni
skupščini odpovedati, kar pri vodstvu Europassiona
ni pustilo dobrega vtisa.
Ob tem je tudi povsem
prenehala vsakršna dejavnost MD v zvezi z Loškim pasijonom, ko naj bi se s
sprejemom šele razmahnila. Kljub temu, da smo bili sprejeti v Europassion, nas na njihovi spletni strani ni.
V svojem mandatu sem se poleg
povezovalnih dejavnosti v zvezi z Loškim pasijonom predvsem posvetil reorganizaciji poslovanja, ureditvi in
posodobitvi članske evidence in
vzdrževanju stika s člani. Zaradi
obveznega sprejemanja finančnih poročil na Zboru članov smo prisiljeni pred
koncem marca sklicevati Zbor članov. Torej morajo do takrat člani tudi poravnati
članarino. Ker se je članarina najraje plačevala skupaj z Loškimi razgledi, sem
predlagal, da morajo LR iziti vsako leto do kulturnega praznika. Predlagal sem poenostavitev tudi glede članstva in
članarine. Redni član plača članarino in LR v enem znesku. Predlagal sem
kategorijo družinskega člana. Ta ima vse pravice, ne prejme pa LR in ne plača
članarine.
Glede urejanja LR sem ves čas
svojega mandata zahteval predlog sestave
Uredniškega odbora, da bi ga UO šele potrdil. Nisem ga dobil. Poleg tega
sem predlagal, da se premisli in objavi uredniška
politika. Številke LR so preobsežne, ker se nekritično objavljajo praktično
vsi ponujeni prispevki, tudi ničvredni. Honorarje bi ukinil, sprejemal bi samo
lektorirane prispevke. Izjeme bi obravnaval Upravni odbor.
Od začetka svoje vključenosti
v UO MD sem ponavljal pobudo, da je treba delati na posodobitvi načina dela.
Ena od teh je tudi digitaliziranje naših
publikacij. Predvsem sem kolege nagovarjal, da bi gradivo, ki ga pred
izdajo že imamo v digitalni obliki, uredimo in objavimo elektronsko, na CDjih in spletno. Do tega ni prišlo niti v času mojega
predsedovanja. V povezovanju z dvema kolegicama, strokovnima delavkama NUKa in s sodelovanjem Knjižnice Ivana Tavčarja, smo v
imenu MD prijavili projekt digitaliziranja LR. Ob finančni podpori Občine in
Ministrstva za kulturo je NUK uvrstil LR v svoj program. Jeseni 2007 je bil
projekt digitalizacije 50 številk LR zaključen in tudi javno predstavljen.
Gradivo, ki ga je Uredniški odbor prejemal in ga še prejema v elektronski
obliki pa še vedno ostaja samo kot gradivo, ki služi za pripravo tiska. Kako
lažje bi bilo to gradivo preoblikovati v PDF in HTML format ter ga objaviti,
namesto, da ponovno skeniramo tiskano verzijo in pri
tem neizbežno dobimo slabšo kakovost.
Opravljal sem in še opravljam
nekatere dejavnosti, ki formalno niso v programu MD. Največji tak projekt je
zagotovo primerjalna razstava nekdanjih
freisinških posesti. Ta projekt je bil osrednje obeležje ob 60-letnici MD
leta 1997. Večino stroškov zanj je občina takrat pokrila. Ni pa bila
pripravljena podpreti nadaljevanje projekta in prevod v nemški jezik. Tudi
vodstvo MD se je odločilo, da projekta v nadaljevanju ne bo uvrščalo v svojo
dejavnost. Občina in MD sta se nadaljevanju projekta odrekla. Ker mi je bilo
škoda vloženega časa in sredstev, sem samostojno nadaljeval delo na projektu.
Naredil sem kopijo razstave v nemškem jeziku. Slovenska in nemška verzija
razstave sta bili postavljeni devetkrat v Sloveniji, trikrat v Nemčiji in
trikrat v Avstriji. Ob vsaki ponovitvi je bil razstavi dodan kak element in je
izšel nov prospekt. Nobena od teh razstav ni dobila podpore občine ali MD. To
omenjam kot primer dejavnosti, ki ni deležna domače podpore. Za primerjavo
povem, da smo v letu 2007 med dejavnosti MD vključili fotografsko razstavo na
temo Loškega pasijona v Freisingu in zanjo zaprosili občino za podporo v višini
2.350€. Kdor pozna oba projekta, bo znal primerjati.
Ob dnevih Evropske kulturne
dediščine sem pripravil postavitev razstave Zamorc s krono s segmentom namenjenim papeževem grbu v okroglem stolpu in
v Groharjevi galeriji Rodoslovno
informativno točko.
Dejavnost Slovenskega rodoslovnega društva, ki
ima sedež v Škofji Loki, sem skušal pogosto povezovati z dejavnostmi MD in
obratno. Prirejali smo združene Blaznikove
večere. Rodoslovna pokritost Škofje Loke močno prednjači pred drugimi kraji
in področji v Sloveniji. V času predsedovanja
Slovenije Evropski zvezi sem nameraval ponuditi nekaj združene dejavnosti
MD in SRD.
Namesto tega bo zdaj mednarodna rodoslovna konferenca v
Ljubljani. Udeležili se je bodo zlasti Američani slovenskega porekla. Ob
konferenci nameravam pod naslovom Slovenskega rodoslovnega društva v Ljubljani
postaviti tudi tri svoje razstave: Rodoslovno
razstavo (prva je bile leta 1998 v Loki), razstavo Grbi se vračajo in Zamorc s krono.
Če kdo ne ve, zakaj sem
odstopil s funkcije, ki jo imam za najbolj častno in jo primerjam s funkcijo
predsednika akademije znanosti in umetnosti, in da ne bo ugibanja in napačnega
sklepanja: odstopil sem zaradi latentnega tihega nesodelovanja ključnih
subjektov, to so člani UO in občine. Večkrat sem povedal, da me tak način
sodelovanje navaja k odstopu. Dokončno sem se za to odločil po tem, ko na seji
ni bil potrjen zapisnik prejšnje seje in ko so nekateri člani izrecno izrazili
nepripravljenost za predlagani način in vsebino dela. Očitana mi je bila tudi
privatizacija Muzejskega društva. Nezaupnica mi je bila izrečena tudi z molkom
občine – župana in podžupana, ko sem tik pred odločilnim dejanjem rabil izrecno
podporo.
Svojo neprilagojenost
splošnemu odnosu do društva sem spoznal tudi na zadnjem Zboru članov.
Sprejemala so se nova društvena pravila. Moj predlog je bil, da delovna skupina
obstoječa pravila prilagodi novemu zakonu o društvih in jih razbremeni balasta.
Po mojem prepričanju bi morala biti pravila tovrstnega društva skrajno skopa.
Veljati pa bi moral nenapisani etični kodeks. Dejanja članov naj bi bila
rezultat odgovornosti, ki jo nalaga članstvo v Muzejskem društvu - noblesse oblige! Namesto tega so
se pravila bujno razrasla. Vneseni so členi, ki predvidevajo odstop
predsednika?!? Kaj koristijo še tako precizna pravila, če članom in drugim
subjektom ni treba 'držati besede'.
Pripravil sem tudi nekakšno primopredajno poročilo.