Rodoslovni priročnik
Peter Hawlina
Predstavljanje
rezultatov rodoslovnega dela
Zanesljivost
rodoslovnih podatkov in kakovost rodovnikov
Ko smo pred kakimi
petnajstimi leti začeli računalnike uporabljati tudi doma, sem nekje našel
program za vodenje rodovnika. Iz radovednosti sem ga preskusil. Vnesel sem
svoje ime, priimek, datum in kraj rojstva, enako podatke o svoji ženi in
otrocih, nadaljeval sem s starši, brati, svaki, nečaki, tetami, strici, bratranci…,
snah, zetov in vnukov takrat še nisem imel. Nabralo se je nekaj več kot 100
oseb. Vnesene podatke sem natisnil v različnih prikazih in pokazalo se je, do
kod seže moje poznavanje prednikov in sorodnikov. Začeto je klicalo po
nadaljevanju. Najprej sem zbirko dopolnil s tem, kar so mi vedeli dodati
sorodniki. Srečna okoliščina je bila tudi ta, da so večjo ali manjšo pozornost
dokumentiranju sorodstva posvetili že nekateri predniki ali sorodniki in
potomcem zapustili rezultate svojega dela. Tudi te sem pridružil nastajajoči
zbirki. Število vpisanih oseb se je povzpelo na blizu 1000. Sproti sem
izdeloval tiskane prikaze različnih sorodstvenih sklopov in vabil tudi
oddaljene sorodnike, da se pri delu pridružijo.
Več ko sem izvedel, bolj je
raslo zanimanje; več ko je bilo narejenega, več dela se je kazalo. Videl sem,
da nadaljevanje ne bo mogoče brez obiska arhiva. Na mizo v arhivski čitalnici
sem dobil knjigo z vpisi rojstev. Ko sem jo odprl, sem presenečen ugotovil, da
te pisave ne znam brati. Obsedel sem in se trudil z razbiranjem starinske
pisave samo zato, ker me je bilo sram priznati poraz. Splačalo se je. Počasi so
se začela prikazovati imena in priimki in drugi podatki o vpisanih osebah. Z
vsakim naslednjim obiskom je postajalo razbiranje zapisov lažje.
V priložnostnih pogovorih o
tem početju sem spoznaval posameznike, ki so do rodoslovja kazali podobno
zanimanje. Začeli smo si izmenjevati izkušnje in včasih tudi podatke. Začeli
smo se sestajati in po nekaj letih neformalnega druženja smo ustanovili rodoslovno
društvo.
Delo slovenskih rodoslovcev
je s tem dobilo vidnejše obrise delovanja. Uvedli smo redna mesečna srečanja in
tematska predavanja. Izdajamo časopis Drevesa, ki je zagotovo najobsežnejša
rodoslovna literatura v slovenskem jeziku. Kolega Vasja Butina je izdal knjigo
Moj rodovnik, izšlo je večje število družinskih kronik, prirejali smo razstave,
predavanja, konference, celo mednarodno konferenco, spoznavali smo se z društvi
iz tujine in postali v tujini celo bolj poznani in priznani kot v domovini. K
temu je zagotovo največ prispevala spletna stran društva.
Kljub povedanemu in še vsem
tistem, kar v tem kratkem uvodu ni bilo omenjeno, se je že dolgo nakazovala
potreba po kratkem priročniku. Poskusimo!
Kadar v družbi pogovor nanese
na rodovnik, se hitro najde kdo, ki izjavi, da ga ta zadeva zelo zanima, pa ne
ve, kako bi se je lotil. Drug razlog za odlašanje s tem početjem pa je
(trenutno) največkrat pomanjkanje časa.
Prvi izgovor naj bi temeljil
na prepričanju, da je ukvarjanje z rodovnikom zapletena zadeva, za katero je
potrebno posebno znanje, če ne celo šola. Drugi izgovor pa na prepričanju, da
je za tako početje potrebno veliko časa.
Poglejmo si pobliže upravičenost teh dveh izgovorov.
Še prej pa se dogovorimo o
tem, kaj je rodovnik in kaj rodoslovje. Rodovnik je evidenca sorodstva. Ta po
pravilu vsebuje zapise o imenih in priimkih oseb ter datumih in krajih
njihovega rojstva, poroke in smrti. Temu početju rečemo rodoslovje, osebi, ki
to počne, pa rodoslovec. Vsakdo, ki raziskuje in izdeluje rodovnik, je
rodoslovec. Za to posebna šola ni potrebna.
Rodovnik v pravem smislu
besede je evidenca prednikov neke osebe. Vsakdo ima očeta in mater, ta dva prav
tako imata ali sta imela očeta in mater in tako naprej. Bi poskusili?
Če ste pripravljeni, vam ni
treba drugega kot na prazen list vpisati svoje ime in priimek ter datum in kraj
rojstva. Vsakdo ve te podatke in zapis teh podatkov terja nekaj sekund. Skoraj
vsakdo bo vedel tudi imeni in priimka svojih staršev, morda bo nekaj težav pri
datumu in kraju rojstva, poroke in, če sta umrla, pri datumu in kraju smrti.
Vendar bo večinoma tudi za ta zapis potrebna manj kot minuta. Nekaj več težav
lahko nastopi pri naslednjem koraku, ko naj bi vpisali enake podatke še za dva
para starih staršev. Redkokdo bo še na pamet vedel
vsa imena in priimke; za ženske so potrebni dekliški priimki. Še manj bo
tistih, ki bodo vedeli datume in kraje rojstva, poroke in smrti za oba deda in
obe babici. Za vpis teh podatkov bo nekaj minut premalo. Če ste poskusili
slediti temu postopku, ste v tem trenutku šele zares ugotovili, koliko veste o
svojih prednikih. Marsikdo bo presenečen nad tem, kako malo pravzaprav ve in ga
bo morda prav to spoznanje spodbudilo, da neznano razišče.
Rodovnik je torej sestavljen
iz imen, priimkov, datumov in krajev rojstva, poroke in smrti. To so temeljni
kamni rodovnika. Soliden rodovnik bi moral za vsako osebo vsebovati vse te
podatke. Nič kaj razumljivi niso rodovniki, ki vsebujejo samo imena, morda še
priimke, ne pa tudi datumov in krajev za rojstvo, poroko in smrt. Taki
rodovniki so razumljivi samo avtorju in morda še najožjim sorodnikom. Nepopolni
so tudi rodovniki, ki zasledujejo in evidentirajo samo eno vejo prednikov,
največkrat moško, tisto torej, po kateri se navadno iz generacije na generacijo
prenaša priimek. Taki rodovniki so asimetrični in pristransko obravnavajo
prednike, kot da oče in mati v vlogi prednika nista enakovredna.
Toliko za začetek o rodovniku
v osnovnem pomenu te besede. Prepričali smo se, da za tak rodovnik ni potrebno
nobeno posebno znanje in to početje tudi ni časovno zahtevno. Evidentirali smo
vsaj dve generaciji svojih prednikov. Če bi nam toliko o sebi zapustila dva
naša deda in dve babici, bi brez stroškov in napora imeli rodovnik za pet
generacij prednikov, vsega skupaj 31 oseb. Take sreče najbrž nima vsakdo. Bolj
pogosto se zgodi, da nam nihče od prednikov ni zapustil rodovnika in smo pri
zgoraj opisanem početju prišli komaj kaj dlje od obeh dedov in babic –
evidentirali smo v dveh ali treh generacijah komaj kaj več kot 10 prednikov. Ni
veliko, nekaj pa je in ponavljam: za to početje in ta rezultat ni bilo potrebno
posebno znanje, porabili smo zanemarljivo malo časa in nismo imeli stroškov.
Naj bo to za začetek dovolj o
osnovnem tipu rodovnika. Poleg rodovnika neke osebe, kjer so evidentirani vsi
znani predniki te osebe, poznamo še drugo vrsto rodovnika – rodovnik potomcev
ali tudi rodovnik družine.
Tak rodovnik je evidenca vseh
znanih potomcev nekega prednika ali para prednikov. Izhodiščna oseba ali
zakonski par sta prva znana prednika. V rodovniku bosta predstavljena ta dva in
vsi njuni potomci v vseh generacijah.
Tudi pri tem tipu rodovnika
se včasih zgodi, da se med potomci upoštevajo samo moški potomci – potomci z
istim priimkom. Tudi tak rodovnik je pristranski, nepopoln in po spolu
neenakopraven. Bolj pravilen in popoln je tisti, ki enakovredno upošteva moške
in ženske potomce.
Pri družinskem rodovniku ali rodovniku
potomcev se nam bo verjetno nabralo nekaj več oseb kot pri rodovniku prednikov.
Vseeno pa bo tisto, kar sami vemo, opravljeno komaj kaj več kot v eni uri. Tudi
za to početje ni potrebno posebno znanje in ni zvezano s stroški. Ne pozabimo,
da je tudi za tak rodovnik potrebno za vsako osebo vnesti poleg imena in
priimka še datum in kraj rojstva, poroke in smrti.
V prejšnjem poglavju smo
podali nekaj uvodnih napotkov za rodoslovca – začetnika. Spoznali smo, da je
sestavljanje rodovnika povsem preprosto opravilo, ki ne zahteva veliko časa in
praktično nobenega znanja. Za poskus je lahko vsak od bralcev vpisal osnovne
podatke o sebi, svojih starših in starih starših. Približno toliko o svojih
prednikih ve večina vseh, ki se na tak način preskusijo. Osnovni podatki so
datum in kraj rojstva, poroke in smrti. Vseh teh podatkov za dve generaciji
prednikov najbrž ne vemo na pamet. Večinoma pa vemo, kje jih lahko dobimo.
Zapisani so v dokumentih, ki jih hranimo v družinskem arhivu. Vklesani so na
nagrobnih spomenikih. Teh podatkov nam še ni treba iskati v zasebnih, državnih
ali cerkvenih arhivih. Če s tem početjem nismo predolgo odlašali, lahko
marsikaj vprašamo še živeče starejše sorodnike. Kdor je z izdelavo rodovnika
začel takrat, ko so živeli še stari starši, je zelo verjetno od njih lahko
pridobil informacije o vsaj dveh generacijah njihovih prednikov. Kdor je imel
tako priložnost, je v zanemarljivo kratkem času lahko sestavil svoj rodovnik za
štiri ali pet generacij. Evidentiral je podatke do generacije prapradedov in
praprababic.
Kdor je generacijo dedov in
babic zamudil, ima morda vsaj še starše, strice, tete in druge sorodnike, ki mu
lahko brez težav posredujejo marsikatero manjkajočo informacijo. Za začetno
rodoslovje je to nadvse pomembno in zato velja ponovno poudariti, da je treba
začeti brez odlašanja. Med bližnjimi in bolj oddaljenimi sorodniki se je vredno
tudi pozanimati, ali ni morda že kdo drug od sorodnikov sestavljal rodovnik.
Vas je doslej povedano
prepričalo? Ste sledili dosedanjim priporočilom? Ste zapisali vse kar sami in
vaši najbližji veste o prednikih in sorodnikih? Če da, potem je naslednji korak
obdelava podatkov.
Če smo se do sedaj ukvarjali
samo s popisovanjem svojih prednikov, nam bodo pri tem manjkali vsi bratje in
sestre, strici in tete, bratranci in sestrične, nečaki in nečakinje, da ne
govorimo o morebitnih ženah ali možeh, otrocih, zetih in snahah, če omenjam
samo vse tiste, ki po splošnem razumevanju sodijo med bolj ali manj bližje
sorodstvo. V tako pripravljeni evidenci se nam bo nabralo vsaj 100 oseb. Pri
tem se že lahko vprašamo, kako bi zbrane podatke najbolj pregledno razvrstili.
Vsakdo se lahko predstavitve
podatkov loti na svoj lasten način in pri tem pogosto pride do izvirnih in
zanimivih rešitev. Poskusite.
Kdor misli, da tega dela ne
bi znal narediti na primeren način in še zlasti, če se je odločil, da z
izdelavo rodovnika ne namerava končati pri nekaj generacijah prednikov in
sorodnikov, si lahko delo vsestransko olajša, če začne za ta namen uporabljati
računalnik.
Računalnik je pri rodoslovnem
delu vsaj toliko uporaben, kot je pri delu z besedili, da ne omenjam številnih
drugih prednosti.
Za rodoslovno delo je na trgu
široka izbira programov. Vsi so bili izdelani v tujini, največ v ZDA. Med seboj
so si podobni vsaj v osnovnih funkcijah. Razlikujejo se približno tako, kot se
med seboj razlikujejo različni modeli avtomobilov. Eden od priljubljenih
programov je že preveden v slovenski jezik, zato ima v Sloveniji pred vsemi
drugimi bistveno prednost. Zadržali se bomo pri njem.
Imenuje se Brother's Keeper. Preskusno
verzijo si lahko vsakdo brezplačno naloži s spleta, če želi popolno
registrirano verzijo, pa jo pri avtorju dobi za 50 USD.
Prednost dela s programom je zlasti
v tem, da nam program prihrani veliko dela. Podatke o osebi vnesemo enkrat,
potem pa jih poljubno urejamo, dopolnjujemo, prikazujemo, izpisujemo in
opravljamo še mnoge druge operacije.
Program je zastavljen tako,
da uporabniku na zaslonu ponudi prazen obrazec z osnovnimi rubrikami, kot smo
jih omenili že v uvodu: ime in priimek, datum in kraj rojstva, poroke in smrti.
Te rubrike niso vse, ki so nam na razpolago, so pa najbolj potrebne in je
zaželeno, da so čimbolj popolne.
Ko smo vnesli podatke o prvi
osebi, nas program samodejno povabi, da podobne podatke vnesemo o naslednji
osebi. To je navadno mož ali žena prve osebe. Ko smo končali s to osebo, nam
ponudi rubriko za vnos datuma in kraja poroke, temu pa sledi obrazec za vpis
otrok. Vnose bomo poljubno nadaljevali z vpisovanjem oseb, ki so z začetnimi v
kakršnikoli povezavi. V poljubnih smereh lahko dodajamo prednike in potomce,
brate in sestre ter vse druge sorodnike. Program vnesene osebe povezuje v
relaciji mož-žena in starši-otrok. Ti dve povezavi zadostujeta za vzdrževanje
sorodstvene evidence in poljubne prikaze.
Prednost dela z računalnikom
se hitro pokaže. Ne le, da je vzdrževanje evidence enostavnejše, delo je
preglednejše, vsakovrstni prikazi pa dobesedno zastonj. Možni so številni različni
prikazi prednikov, sorodnikov, družin, celih spiskov, statističnih obdelav in
še marsičesa.
Brez računalnika bi evidenca
nekaj 100 oseb lahko kmalu postala težko obvladljiva, z računalnikom pa ni
težav z obvladljivostjo ne glede na število vpisanih oseb.
V dosedanjih poglavjih smo
rodoslovje poskusili predstaviti kot preprosto početje, ki ne zahteva posebne
izobrazbe in ni vezano na kakršnakoli pravila. Vsakomur je prepuščeno, da po
svojem okusu in načinu zapiše vsaj temeljne informacije o svojih prednikih in
sorodnikih. Videli smo, da večina
tistih, ki se tega loti, lahko po spominu zapiše podatke o svojih starših in
starih starših. Po spominu lahko naniza še strice in tete ter njihove družine.
Tako se bo nabralo nekaj deset sorodstveno povezanih oseb. Ko smo izčrpali svoj
spomin, se za dodatne informacije navadno lahko obrnemo na sorodnike, zlasti
starejše. Uporabimo lahko tudi družinski arhiv, nekaj informacij nam hranijo
nagrobni spomeniki, če imamo srečo pa se včasih dogodi, da že v začetku svojega
rodoslovnega raziskovanja izvemo za podobno početje nekega drugega sorodnika in
s tem brez posebnega truda obogatimo svojo (in njegovo) evidenco. Še to smo
omenili, da je pri tem delu v veliko pomoč računalnik.
Če ste tudi vi pri svojem
delu prišli tako daleč, imate za nadaljevanje na izbiro dve poti. Najbolj
pogosta je obisk arhiva. Za rodoslovca zanimivi podatki so, kot vemo, ime in
priimek, datum in kraj rojstva, poroke in smrti. Ti podatki so nam navadno za
dve ali tri generacije dostopni na do sedaj opisani način, torej po lastnem
spominu, spominu sorodnikov in domačem arhivu. Generacija prednikov, za katere
nam začenja zmanjkovati podatkov, se je rojevala v drugi polovici 19. stoletja.
Za to obdobje bomo v
različnih arhivih našli še dokaj dobro ohranjeno arhivsko gradivo. Med
najrazličnejšim arhivskim gradivom so za rodoslovca daleč najbolj uporabne
župnijske matične knjige. Že od začetka 17. stoletja, ponekod pa tudi prej, so
bili župniki dolžni zapisovati vsak krst (rojstvo), poroko in pogreb.
Rodoslovcu je torej na razpolago dokaj zanesljivo rodoslovno gradivo za skoraj
štiristo let. Če naj bi se generacije vrstile v obdobjih po 25 do 30 let, nam
to gradivo hrani podatke za več kot deset generacij, lahko celo 15 in več. In če
naj bi se z vsako generacijo podvojilo število naših prednikov, bi v deseti
generaciji našli že preko 1000 različnih oseb.
Najbolj uporabno arhivsko
gradivo za rodoslovca so torej matične knjige. Tja do srede 19. stoletja so te
knjige dokaj lahko berljive in vsebujejo dokaj popolne podatke. Ob vsakem krstu
je župnik vpisal ime in spol krščenega otroka, datum in kraj rojstva in krsta,
ime, priimek in stan očeta ter isto za mater. Vpisal je tudi veroizpoved, ali
je otrok zakonski ali nezakonski, temu so sledila imena, priimki in stan
botrov, ime in priimek babice in ime in priimek krščevalca.
Za rodoslovca so prvenstveno
zanimivi podatki o krščencu in njegovih starših. Če smo pri našem delu prišli
do osebe, za katero nam je znan datum in kraj (župnija) rojstva, nam ni treba
drugega, kot odpreti knjigo krstov te župnije na ta datum in našli bomo podatke
o naslednji generaciji - očetu in materi zadnje znane osebe. Našli bomo torej
tisto, kar rabimo za nadaljevanje, če se s to najdbo nismo zadovoljili. Ravno to
pa je značilen pojav pri rodoslovnem raziskovanju. Raziskovalec postaja z vsako
najdbo bolj radoveden in z vsako najdbo se mu odpira širše raziskovalno
področje. Imeni in priimka staršev najdene osebe nam namreč zadostujejo, da se
lotimo iskanja zapisa njune poroke. Poročila sta se po pravilu (izjeme so
redke) pred datumom rojstva njunih otrok. Torej bomo poskusili v isti župniji
iskati zapis poroke tega para staršev.
Še več rodoslovcu pove zapis
o poroki. Tudi ta je skoraj do začetka 19. stoletja vseboval ime in priimek,
kraj bivanja, stan in starost (ali datum rojstva) za ženina in nevesto, za
povrh pa še ime in (dekliški) priimek staršev ženina in neveste. Starejši
zapisi niso tako popolni. Opuščali so podatke o starosti, naslovu, starših,
zlasti po materini strani. S takimi pomanjkljivejšimi viri je raziskovanje
veliko bolj nezanesljivo in zamudno.
Postopek iskanja prednikov
poteka navadno tako, da skušamo skrajnim osebam najti starše. Če nam je znan
njihov kraj in datum rojstva, največkrat iz zapisa krsta ne bo težko pridobiti
podatkov o obeh starših. Ta dva sta se po pravilu poročila pred rojstvom otroka
in upamo lahko, da je bila poroka v isti župniji. Delo bomo torej nadaljevali
tako, da bomo iskali zapis poroke staršev. Iz tega zapisa bomo spet zvedeli za
imena staršev v naslednji generaciji in postopek na podoben način nadaljevali.
Ob vsaki naslednji generaciji
se nam pojavita dva nova priimka mater ženina in neveste. Če bi nas zanimali
samo predniki, bi se ne ozirali na zapise istih priimkov na istem naslovu. Če
pa nas zanimajo tudi bratje in sestre naših prednikov in njihovi potomci, bomo
kmalu ugotovili, da bi bilo najbolje uporabiti vse zapise, kjer nastopajo
»naši« priimki. Rodoslovci zelo pogosto pridemo do spoznanja, da smo res »vsi v
sorodu« in bi bilo treba v (računalniško) rodoslovno zbirko prepisovati kar vse
razpoložljive zapise. Ta naloga je praktično neizvedljiva, vseeno pa so znani
primeri skoraj popolne obdelave neke župnije za neko obdobje, največkrat 19.
stoletje, kar je navadno opravljeno s pomočjo popisov župljanov. Na ta način
nastajajo ne rodovniki ene osebe, družine ali družinskega sklopa, temveč
povezani rodovniki celotne župnije. To so že izjemni podvigi, vrnimo se raje k
temeljnemu vzorcu.
Zgoraj opisani postopek bo
bolj razumljiv, če ga prikažemo na primeru. Vedeli smo npr, da je bil »naš
ded«, Anton Suhadolc, rojen 31. 5. 1861 na Dobrovi pri Ljubljani. Poiskali bomo
knjigo rojstev za župnijo Dobrova in v zapisu njegovega krsta našli, da je bil
njegov oče Matija Suhadolc, cerkovnik in delavec, njegova mati pa Ana Bergant,
mlinarjeva hči. Anton je bil rojen na Dobrovi 22, po domače pri Mežnar. Če nas zanimajo njegovi bratje in sestre,
bomo v isti knjigi krstov iskali še nekaj let nazaj in naprej in v našem
primeru našli, da je imel »naš ded« dva starejša in enega mlajšega brata ter
dve mlajši sestri. Prvi sin v tej družini, Franc, je bil rojen leta 1856, torej
bomo zapis poroke iskali pred tem datumom. V našem primeru se je to zgodilo kar
osem let pred rojstvom prvega otroka. Matija Suhadolc in Ana Bergant sta se
poročila v Dobrovi 6. 3. 1848. Iz tega zapisa izvemo, da je bil Matija sin Luke
Suhadolca in Marije Vampel, Ana Bergant pa je bila
hči mlinarja Janeza Berganta in njegove žene Uršule Hudnik.
Je treba posebej povedati, da
lahko raziskavo nadaljujemo z iskanjem zapisov o rojstvu oz. krstu za omenjene
Luko Suhadolca, Marijo Vampel, Ano Bergant in Uršulo
Hudnik? Je treba raziskovalcu dati napotek, naj poskusi najti zapis o poroki
med Luko Suhadolcem in Marijo Vampel ter med Janezom
Bergantom in Uršulo Hudnik? Mislim, da ni potrebno. Globino in širino
nadaljnjega raziskovanja si bo vsak raziskovalec izbiral sam.
Pri dosedanjem opisu raziskovalnega
postopka smo se dotaknili dveh vrst matičnih knjig - krstnih in poročnih. Med
matične knjige prištevamo še knjigo umrlih. Zapis o smrti in pogrebu navadno ni
tako rodoslovno informativen kot je zapis o krstu ali še bolj zapis o poroki.
Ob pogrebu je največkrat vpisano samo ime in priimek umrle osebe, starost,
datum, kraj in razlog ali vzrok smrti. Le redko je vpisan dekliški priimek
umrle poročene osebe ženskega spola, še bolj poredko so vpisani starši ali
zakonec umrle osebe. Za neposredno rodoslovno pridobivanje informacij o
prednikih ali sorodnikih že vpisanih oseb je torej mrliška knjiga manj
uporabna. Zanimiv pa zna biti razlog smrti, zlasti kadar bi želeli med predniki
in sorodniki zasledovati zdravstveno sliko in morebitne pojave dednih bolezni.
Zato pa je rodoslovno toliko
bolj zanimiv še en arhivski vir, ki sicer ne spada med matične knjige, vsebuje
pa na enem mestu podatke, ki bi jih sicer iskali na desetinah strani matičnih
knjig. To je popis župljanov po gospodinjstvih, za katerega se pri nas še vedno
bolj uporablja latinski naziv - status animarum
(stanje duš). Za devetnajsto stoletje in bolj poredko za obdobje pred tem, so v
vsaki župniji vodili tudi evidenco župljanov, nekakšen popis prebivalstva. Ta
evidenca sicer nima uradne veljave matične knjige, saj je res, da so napake v
njej nekoliko pogostejše kot v matičnih knjigah, vendar te napake spet niso
tako pogoste, da bi zaradi tega ta dragoceni vir zanemarjali. Zapisi v popisu
župljanov so razvrščeni po posameznih zaselkih v okviru župnije in v okviru
zaselka po hišnih številkah. Za vsako gospodinjstvo je navadno vpisano tudi
domače ali hišno ime, rečemo tudi nomen vulgaris (npr. Mežnar). Po pravilu je najprej vpisano ime
in priimek očeta, njegov datum (in kraj) rojstva, poroke in morebitne smrti.
Pod tem zapisom je zapis njegove žene z enakimi atributi, temu pa sledijo po
zaporedju rojstva vsi otroci. Pogosto v kasnejšem obdobju eden od otrok nasledi domačijo in je popis
družine novega gospodarja z ženo in otroci zapisan na isti strani kot zapis
prejšnje generacije. Tako bo lahko rodoslovec na eni sami strani našel
informacije o vsaj dveh, če ne celo treh generacijah prebivalcev ene domačije.
V obeh družinah je lahko do dvajset ali celo več oseb, za katere bi sicer
morali posebej iskati zapise o rojstvu, poroki in smrti, če bi hoteli
popisovati celo družino svojih prednikov. Za povrh je v takih popisih še
evidenca opravljenega velikonočnega izpraševanja, kar ima za rodoslovca manjši
ali zanemarljiv pomen. Bolj koristne so lahko opombe pri posameznih osebah,
kjer je zabeleženo npr, da se je družina preselila, da je posameznik odšel v
Ameriko. Še bolj je lahko koristna opomba s kom in kdaj se je kdo od vpisanih
družinskih članov poročil in podobno. Popis župljanov je skratka najbolj zgoščen
vir rodoslovnih informacij o družini v devetnajstem stoletju.
Poglejmo še, kje bo
rodoslovec dobil omenjene matične knjige in morda še popise župljanov. Matične
knjige so bili dolžni voditi župniki in so last župnije. Zaradi posebnega
pomena so se po priporočilu škofije te knjige začele zbirati v škofijskih
arhivih, kjer je zagotovljeno varnejše hranjenje in je manj nevarnosti, da bi
prišlo do hujšega poškodovanja ali celo uničenja tega gradiva. Temu priporočilu
so sledile številne župnije s področja Ljubljanske in Mariborske škofije. Za ti
dve sta v Ljubljani in Mariboru ustanovljena škofijska arhiva. Za rodoslovca je
važno vedeti, da se je dobro najprej pozanimati, kje se hrani gradivo, ki ga
pri svojem raziskovanju potrebuje. V ta namen sta obe omenjeni arhivski
ustanovi izdali vodnik po svojih zbirkah, v njem pa bo vsak raziskovalec za
vsako iskano župnijo našel spisek razpoložljivega gradiva. Koprska škofija
matičnega gradiva še ni v večjem obsegu zbrala v svojem škofijskem arhivu, zato
je za to škofijo večina matičnih knjig še vedno v župnijskih arhivih.
Marsikateri nesojeni
rodoslovec je že potožil, kako rad bi raziskoval svoje poreklo, pa mu je to
onemogočeno, ker so matične knjige za »njegovo« župnijo uničene. Res je
marsikdaj zaradi različnih razlogov prišlo do uničenja ali izginotja
marsikatere matične knjige. Prav zaradi takih primerov v preteklosti, so bili
dolžni župniki od leta 1835 dalje vsako leto na svojo matično škofijo pošiljati
prepise krstov, porok in pogrebov za tisto leto. Prepise torej hranijo
škofijski arhivi (nekatere župnije iz sedanje Slovenije so nekoč spadale pod
arhive, ki so danes izven meja naše države, npr. Trst in Gorica). Tudi prepisi
naj bi ne bili enako zanesljivi kot originali in naj ne bi imeli uradne
veljave. Vseeno pa so za rodoslovca skorajda enako koristni kot bi bili
originalni zapisi, še zlasti, če so ti v resnici izgubljeni.
Preden končamo poglavje o
matičnih knjigah je potrebno rodoslovca opozoriti tudi na to, da je za
marsikatero župnijo izdelan abecedni indeks vpisov v matične knjige krstov,
porok in smrti. Tak indeks nam še dodatno skrajša čas iskanja nekega dogodka v
izvirnem dokumentu. Tudi taki indeksi so popisani v vodniku po fondih
posameznega arhiva. Nekateri arhivi imajo vodnik po fondih dostopen tudi na
spletu, Škofijski arhiv Maribor ima
poleg tiskanega tudi izvod na zgoščenki, Nadškofijski arhiv Ljubljana pa
zaenkrat samo natisnjenega in priročnega v sprejemnici arhiva.
Matične knjige in popisi
župljanov so torej primaren rodoslovni vir. Kdor bo s pomočjo teh virov
poskušal slediti vsem svojim prednikom, bo že samo s tem virom imel več kot
dovolj dela. Za dvajseto in nekaj manj za devetnajsto stoletje so sicer na
razpolago tudi delno ohranjeni popisi prebivalstva in drugi civilni arhivski
viri. Mednje bi predvsem uvrstili različne upravne evidence. Te pa na žalost
niso ohranjene za vse dele Slovenije, če se ne spuščamo prek domačih meja, kar
bi presegalo domet tega priročnika. Poleg upravnih bi lahko omenili še
premoženjske, sodne, stanovske in druge evidence. Vse te lahko včasih pridejo
zelo prav, vendar tudi njihovo predstavljanje presega ambicije tega priročnika.
Večina sodobnih rodoslovcev
si pri svojem delu pomaga z računalnikom. To so več kot potrdile tudi ankete
med člani Slovenskega rodoslovnega društva (SRD). Pred tem so si rodoslovci pri
svojem delu pomagali skoraj vsak po svoje in je zato prihajalo tudi do toliko
različnih sistemov dela in načinov prikazovanja. Računalniški programi in drugi
računalniški pripomočki nas pri tem razvajajo, saj nam tako rekoč zastonj
izdelujejo najrazličnejše prikaze rezultatov raziskovalnega dela. Če nam en
program pri tem ne zadošča, lahko podatke prenesemo v kakega drugega, saj je
množica osnovnih in dopolnilnih računalniških orodij skorajda nepregledna. Če
tudi s temi še nismo zadovoljni, se lahko prepustimo lastni iznajdljivost in
veščini ali pa nalogo zaupamo bolj izkušenemu oblikovalcu ali celo umetniku.
Podatki v elektronski obliki
pa poleg nekaterih že omenjenih koristi prinašajo vsaj še eno. To je skrajno
preprosta in stroškovno zanemarljiva izmenljivost podatkov. Podatke v
elektronski obliki si je namreč veliko lažje izmenjati kot tiste na papirju.
Pri današnji računalniški opremljenosti in tehnoloških možnostih pa je
izmenjava možna po medmrežju in so s tem odpravljene
siceršnje krajevne, časovne in finančne omejitve.
Velika večina rodoslovcev
svojih raziskav ne opravlja samo zase. Nasprotno! Večina želi rezultate svojega
dela posredovati sorodnikom, ne glede na to, kako tesno je sorodstvo. Pri
nekoliko širši raziskavi bo imel vsak rodoslovec kaj kmalu opravka z doslej
neznanimi sorodniki. Med njimi se bo gotovo našel tudi kdo, ki do rodoslovja
goji podobno zanimanje in v takih primerih bosta oba nova znanca obogatila
svoje zbirke in razširila svoje rodoslovno obzorje. Odveč je ponavljati, koliko
lažja bo izmenjava, če sta oba uporabljala računalnik in se pri delu držala
priporočil glede enotnega zapisovanja podatkov. Za izmenjavanje podatkov je
skoraj neizbežno poznati osnovna priporočila in se jih dosledno držati. Tudi ta
priporočila so bistven rodoslovni pripomoček. V Slovenskem rodoslovnem društvu
so znana in objavljena.
Raziskovalci, katerih
področje raziskovanja se prekriva, tega največkrat ne vejo. Kolikokrat se
dogaja, da različni raziskovalci porabijo dneve in tedne na istem gradivu in v
svoje rodoslovne evidence vpisujejo iste osebe in družinske sklope. Odveč je
opozoriti, da tudi uporabljajo in obrabljajo isto arhivsko gradivo! Kolikšen bi
bil prihranek, če bi že vnaprej vedeli drug za drugega. Prav zato je koristno,
da vsakdo drugi rodoslovni srenji že kmalu predstavi področje svojega
raziskovanja. To so priimki raziskovanih družin in kraji, kjer so živeli.
Seveda tako predstavljanje ni preprosto, ni pa nemogoče. Ena od teh možnosti,
ki se je že mnogokrat koristno dokazala, je druženje z drugimi rodoslovci. Prav
to delajo člani Slovenskega rodoslovnega društva. Poleg rednih mesečnih srečanj
prirejajo vsak mesec tudi strokovno predavanje. Srečanja in predavanja so prav
presenetljivo koristen pripomoček.
Seveda pa so raziskovalci
pogosto daleč drug od drugega, njihova področja raziskovanja pa se vseeno
stikajo in prekrivajo. Tak primer so povezave z družinami, ki so si sorodstveno
nekaj kolen vsaksebi, ločijo pa jih tudi velike razdalje. Potomci skupnih
prednikov lahko živijo celo na različnih celinah. Pred kakimi desetimi leti
taki skoraj ne bi mogli vedeti drug za drugega. Danes internet odpravlja tudi
to oddaljenost. Računalniško vodene rodoslovne podatke lahko na preprost način
na internetu predstavimo dobesedno celemu svetu in to je dandanes prav poseben
in vse bolj uporabljan računalniški pripomoček. Vsakdo lahko svoje podatke
posreduje v osrednje svetovne rodoslovne zbirke in vsakdo lahko v teh zbirkah
tudi poskuša najti sebi koristne povezave.
Po dosedanjih poglavjih bi
morali biti tisti, ki niso ostali pri branju, temveč so sproti sledili nakazanim
korakom, postati že dokaj izkušeni rodoslovci in bi pri svojem delu
evidentirali vsaj nekaj ducatov oseb. Tisti, ki še niso tako daleč, oziroma še
niso niti začeli, se največkrat sklicujejo na to, da trenutno še nimajo časa
ali celo, da za rodoslovje nimajo sredstev. Poglejmo torej, koliko časa in
denarja terja ta dejavnost.
Rodoslovje ni zastonj, kot ni
nobena druga stvar. Seveda pa so postavke kot potrebni čas, denar, da ne
govorimo o posebnih veščinah in še čem drugem bistveno odvisne od »širine in
globine« raziskovalnega dela. V odvisnosti od teh postavk se cena giblje od nič
do neskončno.
Poglejmo primer:
Evidentiranje osnovnih rodoslovnih podatkov o sebi, svojih starših in starih
starših je vpisovanje imena, priimka, datuma in kraja rojstva, poroke in smrti
za sedem oseb. Za to niso potrebni ne dnevi ne ure. Delo je lahko opravljeno v
nekaj minutah. Tudi to je rodovnik. Če bi oba naša deda in obe babici opravili
to preprosto nalogo zase in nam to zapustili, bi imeli svoj rodovnik evidentiran
za pet generacij in bi štel 31 oseb.
Kadar se kdo loti izdelave
svojega rodovnika, navadno ne obstane pri evidentiranju dveh generacij
prednikov. Če ima še živeče starše ali celo stare starše, se mu bo na tak
preprost način zastavljeni rodovnik še vedno brez omembe vrednih stroškov
podaljšal vsaj še za eno ali dve generaciji. Ob tem bom ponovil in poudaril,
kako pomembno je, da vsaj to, v nobenem pogledu zahtevno nalogo, opravimo
takoj. Takoj vpišimo vse svoje prednike in od živečih prednikov pridobimo vse
tisto, kar o istem vejo oni. To priporočilo je morda ravno zaradi svoje
preprostosti tolikokrat prezrto in ravno tolikokrat obžalovano, ko je za
njegovo uresničenje prepozno.
Večina pa ne pozna samo
podatkov o starših in starih starših. Pozna svoje brate in sestre, strice in
tete, bratrance, otroke, nečake, vnuke, snahe, zete, svake, svakinje in tako
dalje. Če se potrudimo evidentirati vse tovrstne sorodnike, nam bo to vzelo
nekaj ur, stroškov pa še vedno ne bo praktično nobenih.
Preden v tej smeri razmišljamo
naprej, se moramo dogovoriti, koliko je vreden rodoslovčev porabljeni čas.
Vemo, da je čas denar, vendar večina na lastni porabljeni čas ne gleda kot na
strošek in ga zato tudi tu ne bomo obravnavali kot takega, čeprav se lahko
zgodi, da bo marsikateri rodoslovec svojim raziskavam posvetil ves
razpoložljivi čas. Ostanimo pri stroških.
Stroški navadno nastanejo
takrat, ko moramo zaradi manjkajočih podatkov opraviti daljšo pot in seveda
takrat, kadar se odločimo, da za izdelavo rodovnika najamemo nekoga drugega.
Če najprej ostanemo pri
nujnih obiskih krajev, kjer živijo ali so pokopani naši sorodniki ali kjer
hranijo za konkretno raziskavo potrebno arhivsko gradivo, so s tem povezani v
glavnem le potni stroški.
Dodatni stroški nastanejo,
kadar se odločimo za naročilo rodoslovne raziskave, kar je navadno pogojeno
zaradi resničnega pomanjkanja časa in izkušenj. Uporaba arhivskega gradiva
terja od raziskovalca obvladanje marsikatere veščine, predvsem sposobnosti
branja starih rokopisov, ki so včasih pisani v posebnih pisavah, če omenim samo
gotico, te pa neizkušenemu raziskovalcu navadno niso berljive. Če hočemo
nadaljevati, se moramo tem veščinam priučiti ali pa delo prepustiti
izkušenejšemu raziskovalcu.
Napisal sem izkušenejšemu
raziskovalcu. Rodoslovca ne oblikuje nobena šola. Oblikujejo se sami ob svojem
delu. Verjetno je samo v ZDA mogoče pridobiti naslov profesionalni rodoslovec,
ki ga podeljuje nacionalna rodoslovna ustanova. V Evropi takih »izprašanih«
rodoslovcev ne poznamo, kar pa ne pomeni, da jih ni. Ni jih veliko, morda nekaj
odstotkov od tistih odstotkov, ki so se rodoslovja lotili v širšem obsegu in ob
tem pridobili dovolj izkušenj in ugleda v rodoslovni srenji, da postanejo
iskani tudi za plačane raziskave. Njihova cena je največkrat izražena s
porabljenim časom, cena ure pa se giblje podobno kot se gibljejo cene za inštruiranje učencev na različnih stopnjah, torej od tri do
šest tisoč tolarjev. Vedeti je treba, da so cene za podobne storitve v tujini
vsaj enkrat večje in so po pravilu nižje od cen raznih monterjev in
serviserjev, da ne govorimo o nekaterih drugih poklicih.
Ko govorimo o profesionalnih
rodoslovcih, ne smemo spregledati strokovnih delavcev v civilnih in cerkvenih
arhivih. Cena za njihove storitve je lahko brezplačna pomoč ali storitev proti
plačilu. Tu gre zlasti za izdajanje uradih potrdil, največkrat krstnih,
poročnih in mrliških listov.
Vsako tako potrdilo stane (navedbe po ceniku aprila 2004) 900 tolarjev. V
zahtevku za izdajo takega potrdila je treba navesti ime, priimek, datum in kraj
rojstva, poroke ali smrti. Ravno teh podatkov pa navadno nimamo in v tem
primeru se navadno lahko dogovorimo za raziskavo, ki bo zaračunana po
porabljenem času. Za orientacijo naj omenim, da je cena za uro raziskovalnega
dela strokovnega delavca v Nadškofijskem arhivu Ljubljana 3.500 tolarjev.
Če bi me po vsem tem nekdo
vprašal, koliko stane rodovnik, mu ne bi mogel odgovoriti. Morda bi bil
kompromisen odgovor, da bi strokovnjak utegnil izhodiščni rodovnik z dvema
generacijama prednikov razširiti na štiri generacije, to je trideset
evidentiranih prednikov, za kakih 25.000 tolarjev. Ta orientacijska cena se
lahko od primera do primera spreminja, vendar komaj kdaj navzdol.
Omenil sem samo tiste
raziskave, ki nastanejo s pridobivanjem rodoslovnih podatkov. Nisem pa načenjal
vsega tistega, kar si posameznik ob tem še lahko domisli. Za izdelavo
imenitnejšega in na posebno željo oblikovanega rodovnika lahko naročnik
različnim mojstrom odšteje zelo različne zneske, na splošno pa najbrž drži, da
lahko rodoslovje uvrstimo med cenejše konjičke, če to početje sploh lahko
uvrščamo med konjičke.
Kadar se kdo loti rodoslovja,
to je evidentiranja prednikov in potomcev, skratka sorodnikov, lahko to začne in
konča, kakor mu drago. Nobenih predpisov mu ni treba upoštevati, nobenih
zgledov posnemati. Rezultat bo vedno rodovnik. Prav na ta način tudi nastajajo
tako mnogovrstni rezultati, skoraj vsak nekoliko različen od drugega in včasih
prav presenetljiv.
Vseeno pa so se tudi pri tem
delu nabirale izkušnje in kot povsod, se lahko tudi tu učimo na napakah. Da pa
ta šola ne bi bila predraga in da ne bi po večjem vloženem delu ugotavljali, da
z rezultatom nismo zadovoljni, bo lahko prišlo prav, če se seznanimo s
priporočili. Posebej izrazita postane potreba po čimbolj enotnem formatu
rodoslovnih podatkov in sorodstvenih prikazov, kadar so namenjeni izmenjavi s
sorodniki in drugimi raziskovalci. Še več, večina rodoslovcev želi rezultate
svojega dela čim bolje predstaviti. Danes je mogoče na skrajno preprost način
te rezultate predstaviti tako rekoč vsemu svetu.
Še eno dejstvo deluje v smeri
upoštevanja enotnega formata in načina rodoslovnega dela. To je računalnik.
Rodoslovno delo je s pomočjo računalnika neprimerno produktivnejše od
klasičnega načina in za povrh odpira možnosti, ki jih klasični način ne pozna.
Ker je računalnik dandanes
tako zelo prisoten v vsakdanjem življenju, se bo tudi ta pogovor pretežno
naslanjal na delo z računalnikom, čeprav bo povedano uporabno tudi v klasičnem
načinu dela.
Vemo, da so temelji vsakega
rodovnika podatki o osebah in sorodstvenih razmerjih med njimi. V rodoslovju
sta pomembni dve sorodstveni razmerji: poroka (ali partnerska skupnost brez
formalnega akta sklenitve zakonske zveze, ki ima za posledico enega ali več
otrok) in razmerje med starši in otrokom. Podatki o osebah so lahko dokaj
obsežni, nemalokrat pa dokaj skopi. Zaželeno je, da za vsako osebo pridobimo in
evidentiramo osnovne rodoslovne podatke: ime in priimek ter datum in kraj
rojstva, poroke in smrti.
Za evidentiranje teh podatkov
predvidevajo rodoslovni programi obrazec z rubrikami, kamor vpišemo posamezne
elemente. Ti elementi so v glavnem naslednji:
IME - Priporočljivo je
vpisovati ime, kot je bilo vpisano ob rojstvu. Morebitne druge oblike imena ali
nadimke je bolje vpisovati v rubrike za opombe. Po
drugi strani pa je nesmiselno vpisovati imena, zapisana v času uradne rabe
nemškega, latinskega ali kakega drugega jezika. To velja zlasti za devetnajsto
stoletje in obdobja pred tem. Namesto nemških in latinskih oblik je bolje
vpisovati prevladujočo današnjo obliko zapisa imena. Torej Janez namesto Joannes, Johann, Johannes in podobno.
PRIIMEK - Velja enako kot za
ime. Pri osebah ženskega spola vpisujemo samo dekliški priimek in ne priimka,
ki ga prevzame ob morebitni poroki. Tudi tu je priporočljivo, da posebne oblike
zapisa istega priimka v različnih zgodovinskih obdobjih prilagodimo današnji
prevladujoči obliki, posebne oblike pa po potrebi zapišemo v opombe.
DATUM - Vse datume zapisujemo
v evropskem formatu – DD.MM.LLLL. Kadar datum ni znan, ga skušajmo oceniti. S
tem osebo časovno opredelimo. To zlasti velja za letnico rojstva. Leto rojstva
lahko ocenimo v razmerju do datumov drugih oseb – staršev, zakonca, otrok.
Ocenjeni datum (letnico) označimo kot ocenjeno tako, da pred njo vpišemo tildo (~), to je tudi v matematiki uporabljan znak za
približno.
Če imamo torej znan datuma
ali vsaj letnico rojstva za neko osebo, bomo lahko možu prisodili za leto ali
dve starejšo letnico rojstva, za ženo leto ali dve mlajšo, za starše približno
25 let več, otroke pa ravno toliko manj.
KRAJ - Posebej važna je
navedba kraja ali vsaj župnije rojstva, zlasti za starejše generacije, saj nas
bo to vodilo pri nadaljevanju raziskav. Enako pomembna je navedba kraja poroke
in skoraj nič manj kraja smrti ali, še bolje, kraja pokopa, saj nam nagrobni
spomeniki marsikdaj izdatno pomagajo pri dopolnjevanju rodovnika.
Poleg teh temeljnih sestavin
so dobrodošle še vse druge navedbe, ki pomagajo dopolniti sliko o posameznikih,
družinah in rodbinah. Vendar so za ta namen druge rubrike in dodatki, saj
današnja tehnologija omogoča dopolnjevanje temeljnih sestavin s pomočjo vseh
klasičnih in sodobnih medijev. Izogibati pa se je treba opisu oseb z vidika
enega opazovalca, ker to postane rodovnik neke osebe. Tako v rodovnik ne sodijo
pripombe z opisi sorodstvenih razmerij, npr. stric Žane
ali naša babica Fani. Odveč so tudi opombe kot npr. druga žena strica Poldeta,
saj mora bito isto razvidno iz osnovne evidence in prikazov.
To so temeljna priporočila. V
Slovenskem rodoslovnem društvu je bil že pred desetimi leti objavljen osnutek
priporočil v rodoslovnem časopisu Drevesa, kasneje so bila še natančneje
določena in pojasnjena. Ta osnutek je sčasoma postal standard, ki velja za
izdelke, ki se predstavljajo in objavljajo pod naslovom društva ali so
posredovani v društveno referenčno rodoslovno zbirko. Posamezni člani so sicer
pri svojem delu povsem prepuščeni lastnemu okusu in načinu dela, vendar jih je
vsaj tri četrtine takih, ki omenjene standarde upoštevajo. Ta večinska praksa
priporočila samodejno razglaša za (slovenski) rodoslovni standard.
Podatke, ki jih uporabljamo za
sestavljanje rodovnika, pridobivamo v glavnem iz lastnega védenja, posredovanja
informacij od drugih in iz arhivskega gradiva.
Težko je oceniti zanesljivost
katerekoli od naštetih kategorij glavnih virov. Lahko se morda zanesemo na
lastno védenje, nekoliko manj smo morda prepričani o zanesljivosti podatkov, ki
nam jih posredujejo sorodniki in drugi informatorji. Koliko pa so zanesljivi
arhivski viri?
Med arhivskimi viri veljajo
za najbolj zanesljive matične knjige. Še enkrat ponovimo, da so to zapisi rojstev
(nekoč krstov), porok in smrti. To so primarni in obenem najbolj zanesljivi
rodoslovni viri. Povsem natančni tudi ti niso in težko bi bilo oceniti delež
možnih napak. Nekoliko manj so zanesljivi prepisi in razni popisi kot npr. popis župljanov (status
animarum) in še drugi arhivski viri, ki za povrh niso
tako zelo rodoslovno povédni kot matične knjige.
Pri natančnosti zapisa v
matični knjigi sem mislil predvsem na to, da se je zapisovalcu lahko nehote
zapisal napačen podatek. Morda je šlo kdaj tudi za namerno ponaredbo. Druga
vrsta napake pa je posledica dejstva, da biološki starši niso vedno tudi
zakoniti starši. Ob krstu pa se je praviloma zapisovalo zakonite starše in ne
bioloških, tudi v primeru, kadar ti niso bili isti. Kadar mati ni bila poročena,
so ob krstu vpisovali samo ime in priimek matere, ne pa tudi očeta, ne glede na
to, da je bil morda poznan. Take prakse sicer ne moremo označiti kot napako,
kvečjemu lahko obžalujemo, ker se nam zaradi manjkajočega vpisa očeta raziskava
v tej smeri verjetno povsem ustavi.
In drug primer. Za očeta se
je dosledno vpisoval materin mož, tudi v primerih, ko ta ni bil biološki oče,
pa naj je bilo to dejstvo znano ali pa ne. V takih primerih bi lahko rekli, da
je šlo za zavestne ali nezavedne, tihe posvojitve. Rodoslovce pa verjetno brez
izjeme zanimajo biološki starši in ne morebitni posvojitelji. Tako se kaj lahko
zgodi, da kak rodoslovec vloži mesece ali leta raziskovalnega dela, ne da bi
vedel, da ga ne vlaga v raziskovanje lastnega rodovnika.
Hočeš-nočeš se bomo morali
sprijazniti, da zakoniti starši niso vedno tudi biološki. Kolikšen je delež
takih primerov, je zaenkrat še več ali manj stvar ocene, ki se giblje od dveh
do 15 odstotkov. Če bi verjeli tem ocenam, bi se morali zavedati tudi
neizprosnega dejstva, da se verjetnost dogodka pri ponavljanjih množi in ne
sešteva. V vsaki generaciji imamo po dva prednika, v dveh šest, v treh
štirinajst, v štirih trideset. Izkušenim matematikom in statistikom
prepuščam določanje zanesljivosti starševstva za šestnajst prednikov neke osebe
v četrti generaciji.
Tudi primarni rodoslovni
viri, torej matične knjige, niso povsem zanesljiv zapis temeljnih rodoslovnih
dogodkov, čeprav imajo zakonito veljavo.
Ne glede na človekova
prizadevanja, da bi kolikor je le mogoče natančno beležili omenjene dogodke, je
za veliko bolj natančen zapis poskrbela narava sama. Ne le za veliko bolj
natančen, temveč povsem zanesljiv. Vse od človekovega nastanka se je rojstvo in
vse človekove telesne lastnosti oblikovale po načrtu, ki ga je otrok podedoval
po starših.
To je znanost odkrila v drugi
polovici dvajsetega stoletja. Genetika se od odkritja DNK izredno hitro
razvija, morda hitreje od razvoja računalništva, ki je odločilno pripomoglo
tudi pri razvoju genetike.
Tu bom področje genetskih
raziskav in njihovih možnostih v rodoslovju samo na kratko nakazal. Za začetek
bom citiral uvodni odstavek iz knjige Genom, ki jo je napisal Matt Ridley: »Človeški genom – celoten niz človeških genov
– prihaja v paketu triindvajsetih ločenih parov kromosomov. Dvaindvajset parov
je oštevilčenih po približni velikosti od največjega (številka 1) do
najmanjšega (številka 22), medtem ko preostali par sestavljata spolna
kromosoma: dva velika kromosoma X pri ženskah ter en X in en majhen Y pri
moških.«
Na naslednjih straneh
preberemo: »Človeško telo sestavlja
približno 100 bilijonov celic. Vsaka ima jedro in v njem dva popolna niza
človeškega genoma (razen v celicah jajčec in spermijev, ki imata vsak po eno
kopijo). En niz genoma smo dobili od matere, drugega od očeta«.
Naj bo dovolj teorije. Za
najnujnejše razumevanje genetike v rodoslovju je važno, da vemo za obstoj
materinega (mtDNK) in očetovega (Y kromosom) dednega
sporočila, ki se iz generacije na generacijo praktično ne spreminjata. Za
tukajšnjo razpravo se zadovoljimo z dejstvom, da se Y kromosom nespremenjen
prenaša z očeta na otroke in ga na naslednjo generacijo (vnuke) prenašajo samo
moški potomci in ravno tako se mtDNK prenaša z matere
na otroka in ga na naslednjo generacijo prenašajo samo hčere.
Če ostanemo pri tem
preprostem pravilu, nam ne bo težko razumeti, da v vsaki celici svojega telesa
nosimo nezmotljiv zapis o svojem rodoslovnem poreklu. Tega zapisa pa s prostimi
očmi ne vidimo. Tudi z mikroskopom ne. Razbrati ga je mogoče samo z laboratorijsko
analizo. Te analize so še vedno razmeroma zapletene in temu primerno drage.
Trenutno je treba za tako analizo odšteti približno 80.000 tolarjev. V tujini
160 dolarjev. Cena je zagotovo prepričljiva omejitvena postavka. Za primerjanje
genoma dveh oseb, bi moral vsak od teh dveh dobiti sliko svojega genoma.
Rodoslovec, ki bi želel
genetski dokaz za pravilnost svojega rodovnika pa bi moral imeti slike genoma
vsakega prednika. Večina teh ni več živih in tako prav daleč ne bomo prišli.
Lahko pa si pomagamo drugače. Najprej bi lahko napravili genetsko primerjavo
med živečimi brati in sestrami. Naslednja možna primerjava bi bila med
bratranci in sestričnami po očetu in po materi in tako naprej do bratrancev v
katerikoli generaciji.
Obstaja pa še druga razmeroma
preprosta možnost. Zaenkrat je tudi ta bolj teoretična kot praktično
izvedljiva. Če bi svojo genetsko sliko lahko primerjali s slikami vseh drugih,
nekako tako kot v kriminalistiki iščejo enakost prstnih odtisov, bi nemara
našli enako sliko pri povsem neznani osebi moškega ali ženskega spola. Zadostna
enakost bi pomenila, da sta ti dve osebi v sorodu. Morda jima to spoznanje samo
po sebi še ne bi prav veliko pomenilo. Rodoslovci pa bi dobili tretje orodje
pri svojem delu, če je prvo lastno védenje in drugo arhivsko gradivo. To tretje
orodje je za povrh nezmotljivo, kar za prvi dve ne moremo trditi.
Ker smo v zahodni kulturi
vajeni prenašati priimek po moški liniji, bi morale biti tudi osebe z istim
priimkom (vsaj pri manj razširjenih priimkih) genetsko sorodne. Prav to zlasti
v ZDA že vneto preskušajo. Tam nastajajo primerjalne datoteke, kjer so za
primerjalne namene že tisoči vzorcev.
Nemalokrat se zgodi, da
raziskovalci pri svojem delu pridejo v slepo ulico, največkrat zaradi
odsotnosti prvega ali drugega »orodja«. Zdaj smo na pragu dobe, ko so tudi pred
rodoslovci bližnja srečanja tretje vrste.
V dosedanjih poglavjih smo se
omejevali na temeljne sestavine rodoslovnega dela in kaj več tudi ne
nameravamo. Vseeno naj ne bo odveč, da se vsaj dotaknemo tudi praktično
neizbežne situacije, v kateri ne vidimo več možnosti za nadaljevanje. Verjetno
se v taki situaciji znajde skoraj vsak prizadevnejši rodoslovec. S koncem
rodoslovnega raziskovanja se moramo navadno sprijazniti, če smo pri sledenju
prednikov prišli do najstarejše ohranjene matične knjige. Starejši od matičnih
knjig so urbarji, ki pa ne spadajo med rodoslovno zanesljive vire, saj samo ime
(in priimek) osebe še ne določa dovolj zanesljivo.
Primer take situacije je
rodoslovno delo kolega Franca Cankarja, ki je svoje prednike (in sorodnike)
raziskal do skrajnega evidentiranega moškega prednika in je isto naredil tudi
za pisatelja Ivana Cankarja. Prišel je do dveh Cankarjev, ki sta pred štiristo
leti živela kot soseda v Veliki Ligojni. Z veliko
verjetnostjo lahko domnevamo, da sta bila sorodnika, gotovi pa brez dokazov ne
moremo biti. Za take situacije, ko smo pri raziskavi po matičnih knjigah
izčrpali možne vire, ne moremo govoriti o slepi ulici.
V slepi ulici se rodoslovec
navadno znajde takrat, kadar ne ve, v kateri župniji se je zgodil dogodek, ki
ga uporabljamo kot temeljni kamen rodovnika – rojstvo, poroka ali smrt. V takih
primerih običajno razpolagamo z imenom in priimkom in znano ali ocenjeno
letnico dogodka. Priimek včasih lahko uporabimo kot orientacijski pripomoček.
Dandanes nam Telekomov telefonski imenik pregledno pokaže porazdelitev
posameznega priimka na področju današnje Slovenije. Nekaj upanja lahko imamo,
da je bila porazdelitev istega priimka podobna že tudi pred 100 ali več leti.
Ko bi tudi takrat imeli
podobne »telefonske imenike«, bi bilo iskanje izhoda iz slepe ulice precej
lažje. Nekaj podobnega telefonskemu imeniku izpred 100 let smo sestavili v
Slovenskem rodoslovnem društvu tako, da smo v računalniško datoteko prepisali
spisek članov Mohorjeve družbe pred sto leti, ko je bilo v to družbo včlanjenih
okrog 80.000 oseb.
Za ta namen vse bolj postaja
uporabna tudi združena rodoslovna zbirka članov. Ta šteje že blizu pol milijona
oseb in se vse hitreje širi. Ta referenčna datoteka, ki je članom dostopna na
društvenem računalniku v Ljubljani, je tudi sicer koristen in priporočljiv
pripomoček vsakemu raziskovalcu, preden se sam spusti v obsežnejše raziskovalno
delo.
Posebej zagatne situacije je
vredno objaviti in s tem k reševanju privabiti še druge poznavalce. Objava je
možna v rodoslovnem časopisu, še več možnosti za objavo pa predstavlja
internet, kjer so za ta namen pripravljene različne možnosti. Take objave kot
tudi morebitni odgovori so brezplačni.
V posebej brezizglednih
situacijah pa bo morda pomagalo, če širši krog reševalcev motiviramo s primerno
nagrado. Naj navedem primer. Frančiška Marolt, mati moje babice po materini
strani naj bi bila po družinskem izročilu učiteljica, rojena na Vrhniki. Poleg
imena in dekliškega priimka je bil znan tudi datum rojstva. Znan je bil celo
datum poroke, ne pa tudi kraj rojstva in poroke. Poroka je bila navadno v
župniji, kjer je bila doma nevesta. Niti rojstva niti poroke Frančiške Marolt v
njih nisem našel. Pregledal sem še knjigo oklicev. Prav to omenjam v tem
poglavju kot nemalokrat rešilni izhod, kadar v domači župniji ne najdemo zapisa
o poroki. Ženin in nevesta sta bila oklicana vsak v svoji župniji. Oklici so
lahko včasih dober izhod iz slepe ulice. V mojem primeru niso bili. Ne
Frančiška Marolt ne njen ženin Martin Peruzzi nista
bila oklicana v župniji, kamor naj bi pripadala. Po neuspešnem iskanju v
vrhniških arhivih, sem z enakim (ne)uspehom nadaljeval v nekaterih sosednjih
župnijah. Precej neuspelih poskusov se je nabralo v kakih desetih letih in
zgodilo se mi je celo, da sem se ponovno znašel pred istim arhivskim virom, ker
sem po določenem času že pozabil, kje vse sem poskušal. Ob tem bi bilo vredno
ponoviti priporočilo, da si raziskovalec pri svojem delu vodi tudi evidenco
opravljenega dela. To je sicer dobro priporočilo, ni pa ga lahko izpolnjevati,
saj pri nekaj sto, tisoč ali celo deset tisoč osebah take evidence skoraj ni
mogoče voditi. Enako velja za priporočilo, da bi si za vsak evidentiran dogodek
zapisovali tudi vir podatka. Tudi to priporočilo je zelo dragoceno, res pa je
tudi, da so pri popolnih podatkih navedbe o virih pogosto povsem odveč. Vseh
podrobnosti tega neuspešnega iskanja se niti ne spominjam več. Poizvedbo sem
nekajkrat objavil v časopisu Drevesa in na spletu. Tudi to omenjam kot možno
pomoč pri iskanju izhoda iz slepe ulice. Meni ni pomagalo. Po več kot desetih
letih tavanja sem se odločil še za poskus z razpisom nagrade. Pršut in meh vina
sem obljubil najditelju zapisa poroke Martina Peruzzija
in Frančiške Marolt. Prijetno me je presenetil kustos ljubljanskega
nadškofijskega arhiva, ko mi je pred nekaj meseci predložil izpisek tako dolgo
iskanega dogodka. Koliko časa in stroškov bi prihranil, če bi nagrado razpisal
že pred leti. Iz izpiska je postalo očitno, da sta se prednika poročila v
Ljubljani pri Frančiškanih, in nevesta ni bila rojena na Vrhniki, od tam sta
bila njena starša!?
Ta primer naj opogumi tiste,
ki mislijo, da iz slepe ulice ni izhoda. Včasih ga res ni, ne kaže pa se
prehitro predati.
Večina sodobnih držav ima v
zakonodaji urejeno tudi varovanje zasebnosti. Podatki, ki jih pri svojem delu
uporabljamo rodoslovci, večinoma sodijo v to kategorijo. Zlasti to velja za
živeče osebe. Zato nam v arhivih, cerkvenih in civilnih, po pravilu ni dostopno
gradivo mlajše od 100 let. Pri matičnih službah upravnih enot imajo matičarji
natančna navodila za delo in iskalcu radi ustrežejo v okviru danih pooblastil.
Na srečo so rodoslovcem podatki o sorodnikih za zadnjih 100 let dostopni na
drug način in nam zanje ni treba obiskovati arhivov, starejši pa so itak izven
zakonskih omejitev. Toliko, na kratko, o dostopnosti podatkov.
Varovanje osebnih podatkov je
dobro upoštevati tudi pri lastni evidenci in zlasti pri objavljanju rezultatov
svojega dela. V večini nam podobnih držav se je uveljavila praksa, da pri
objavljanju podatkov o živečih osebah izločimo datume. Tega priporočila se
sicer ne držijo vsi in povsod in zaenkrat še ni znan primer, da bi bil kršitelj
sodno preganjan. Za primerjavo vzemimo rodovnike plemstva. Objavljeni so na
internetu z vsemi podrobnostmi in težko bi dandanes razumeli tovrstni
privilegij noblese pred vsemi navadnimi smrtniki.
Podobno je težko razumeti, da je vpogled v zemljiško knjigo povsem javen, datum
rojstva moje vnukinje pa naj ne bi bil.
Kdor se hoče na vsak način
zavarovati pred očitki nedovoljenega objavljanja osebnih podatkov, naj si pred
objavo pomaga z računalniškimi rutinami, ki poskrbijo za usklajenost z
zakonodajo.
Med te bi na prvo mesto
uvrstil računalnik z rodoslovnimi programi in internetom z vsem, kar ta
premore. Na računalniške medije se postopoma selijo vse obsežnejše arhivirane
datoteke. Tega je veliko več v tujini, zlasti v ZDA. Naj omenim samo prek
interneta dostopno evidenco priseljencev, njihove popise prebivalstva do leta
1930, spisek umrlih in zlasti datoteke z rodovniki, ki štejejo milijone
vnesenih oseb. Ti pripomočki so zlasti uporabni za Američane in naše zahodne
sosede. Nemogoče je našteti, kaj vse je dandanes tudi rodoslovcem dostopno na
internetu. Zlasti med starejšimi rodoslovci je včasih slišati pripombo, da
računalnika ne znajo uporabljati. Po drugi strani pa je že marsikateri starejši
rodoslovec ugotovil, da za rodoslovno delo z računalnikom ni potrebna posebna
izobrazba in so se ga hitro in s pridom privadili. Če se za kaj takega kljub
vsemu ne morejo odločiti, pa je morda mogoče k delu pritegniti koga od otrok
ali vnukov. Saj bo prej ali slej nekomu treba zapustiti rezultate dosedanjega
rodoslovnega dela.
Nič težko ne bi bilo v
prilogo tega priročnika dodati nemškega in latinskega slovarja najbolj pogosto
uporabljanih rodoslovnih pojmov. Nekateri drugi slovarji, kot npr. slovar
krajevnih imen, so za ta priročnik itak preobsežni. Izjemoma dodajam
primerjalno tabelo latinice in gotice. Na spletu so objavljene številne
referenčne tablice kot npr. http://www.genealogienetz.de/gifs/script1.gif,
http://www.genealogienetz.de/gifs/script3.gif,
http://www.genealogienetz.de/gifs/script2.gif.
Številni drugi rodoslovni
pripomočki bi bili za ta priročnik preobsežni, največkrat so tudi dostopni v
priročnih knjižnicah glavnih arhivov.
Tiste bralce, ki jih
rodoslovna tematika zanima podrobneje kot je opisana v tej knjižici, vabim, da
poseže še po drugi literaturi v domačem in tujih jezikih, neizmerna pa je
ponudba na spletu. Približali se ji boste brez težav, če kot iskalni argument
podate besedo rodoslovje ali eno od tujih oblik iste besede: genealogy, genealogie, genealogia. Naslova spletnih strani, ki jih vzdržujeta
člana Slovenskega rodoslovnega društva sta http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/rod.htm
in http://genealogy.ijp.si. Od tu so
nakazane povezave na številne druge rodoslovne zakladnice. Najbogatejša zbirka
rodoslovnega gradiva pa je verjetno tista, ki je dostopna prek portala http://www.cyndislist.com. Spletne objave
so podvržene razmeroma hitrim spremembam. Danes so, jutri jih ni. Trenutno je
za slovenske rodoslovce najbolj uporaben indeks na www.genealogy.si in referenčna datoteka na www.geneanet.org.
Toliko za začetek. Še veliko
bi se dalo povedati, pa bo skorajda zadostovalo, če še enkrat ponovimo: Začnimo
takoj!
