Bivalne razmere na Silbi

Peter Hawlina

Preden opišem konkretno hišo, naj ne bo odveč krajši uvod.

Danes je na otoku Silba več kot 1000 bivalnih objektov. Večina teh je namenjena za počitniško rabo in so v zasebni lasti. Silba ima okrog 200 stalnih prebivalcev. Njim več kot zadostuje okrog 150 od omenjenih 1000 hiš. Pozidava otoka se še ni ustavila. Vsako leto se zgradi nekaj deset novih objektov. Ti objekti se uporabljajo nekaj poletnih tednov. Ves ostali čas so zaprti.

Vrnimo se kakih petdeset let nazaj. Na otoku je kakih 300 objektov in okrog 130 prebivalcev. Večina je upokojencev. Njim zadostuje precej manj kot 100 hiš. Ostale so zaprte, v propadajočem stanju, saj je minilo že okrog 50 let odkar so jih prebivalci zapustili in prenehali vzdrževati. Strehe so popustile. Vdrle so se in ostali so največkrat zunanji zidovi. Rastlinje je preraslo vrtove, na in v ruševinah raste grmičevje in drevje.

Če gremo še petdeset let nazaj, se znajdemo v prelomu dvajsetega stoletja. Na otoku je okrog 2000 stalnih prebivalcev. Njihovo eksistenco zagotavlja obdelovalna zemlja, drobnica s sirarstvom, ribolov, moški so predvsem zaposleni kot mornarji. Večina otoka je obdelanega, največ je vinske trte in oljke. V tem času pride po vsem svetu do skoraj popolnega uničenja vinske trte. Na Silbi je ne obnovijo. Tudi ostale tradicionalne dejavnosti se znajdejo v veliki krizi, kar večino prebivalstva prisili, da si najdejo boljše možnosti za obstoj. Iščejo jih v obalnih mestih in tujini, zlasti v Italiji in severni in južni Ameriki.

Če se vrnemo v obdobje pred izumom parnega stroja in njegove uporabe za plovbo, se znajdemo v času, ko je pomorski promet potekal pretežno s pomočjo jader. To je bilo za Silbo zagotovo najbolj cvetoče obdobje. Na otoku je namreč presenetljivo veliko lastnikov brodovja za tovorni promet, največ za prevoz živine. Je potrebno poudariti, da so bile lesene in jih je gnal veter? Silbensko tovorno brodovje konkurira mnogim drugim. Večina moškega prebivalstva je zaposlena v tej gospodarski panogi, ženske skrbijo za dom, polje in domače živali.

Prebivalcev je več kot 2000 in v tem nekaj stoletij trajajočem obdobju je bilo zgrajenih večina še danes stoječih stanovanjskih objektov. To obdobje, ki je trajalo nekako od 16. stoletja do začetka parne plovbe, je tisto, ki je dalo otoški pozidavi prevladujoč videz. Za to obdobje je ohranjenega že nekaj več arhivskega gradiva.

Za obdobje pred tem je dokaj težko rekonstruirati način življenja, število prebivalstva, obseg in kakovost pozidave. Domnevamo lahko, da je bilo prebivalcev manj in so živeli v skromnejših bivalnih razmerah – večje število v manjših hišah. Dandanes je morda ohranjena samo še ena ruševina iz tega obdobja. Notranji tloris je 4x7 metrov. Zidovi so suho zloženi in več kot meter debeli. Imeli so en vhod in eno slemensko okence. Tla so bila iz steptane zemlje.

Sledov o še starejšem načinu življenja skoraj ni ali pa ni raziskano. Zagotovo pa je bil otok vsaj začasno naseljen že v bronasti in celo kameni dobi, če je verjeti najdenemu pestnjaku in kremenastih strgalih in nožičih na sosednjem skalnatem otoku. V enem od zalivov je sled antičnega pristanišča. Ne glede na zgodovinsko obdobje pa je otok, odkar obstoja človek, ležal ob glavni jadranski pomorski poti, ki je vodila od Otrantskih vrat do Benetk in Ogleja.

Če se vrnemo k pozidavi, bi ponovili, da je bila večina stanovanjskih objektov, če izvzamemo te, ki so bili zgrajeni v zadnjih desetletjih, zgrajenih pred dvesto do tristo leti. Takratni sloj prebivalcev so v glavnem sestavljali moški mornarji in ženske gospodinje in kmetice. Premoženjsko so izstopali lastniki brodovja, tem so sledili kapitani in nekateri obrtniki vključno s trgovci, tem pa ribiči, delavci in dninarji.

Premoženjskemu in družbenemu stanu so ustrezala njihova bivališča. Okrog 70% hiš je bilo v rabi srednjega sloja, okrog 10% je bilo bogatejših in okrog 20% revnejših. Vse hiše so imele zunanje zidove iz neposredne okolice ob gradnji pridobljenega in grobo obdelanega kamna. Kamnoseško so bili izdelani samo portali vrat, okviri oken in razmeroma redka stopnišča, balkoni, konzole ali celo kapni žlebovi. Ta obdelani kamen je bil v glavnem pripeljan z Brača. Notranji zidovi, kolikor jih je bilo, so bili iz opeke, ki je bila največkrat pripeljana iz Benetk in drugih obmorskih krajev. Apno so delno žgali na otoku, za malto so ga mešali z zemljo in ilovico. Cementa v teh gradnjah ni. Ostrešja so bila lesena, kritina pa brez izjeme tradicionalni preprosti korec. Premožnejše hiše so si privoščile različno prostorne vodnjake za kapnico. Ti so bili pred izumom cementa redki in so bili zatesnjeni z ilovico. Manj premožni so kapnico zbirali v različno velikih lončenih vrčih, ki so bili tudi 'uvoženi' iz Italije. Voda je bistveno določala način življenja, ravno tako kot ga je določala oskrba z najrazličnejšimi potrebščinami. Samo premožnejši sloj si je smel privoščiti uvožene priboljške. In so si jih privoščili. O tem še pričajo sicer redki kosi eksotičnega pohištva in porcelana.

Način življenja je določala tudi energija. V tem se otok ni bistveno razlikoval od kopnega vse do uporabe električne energije. Elektriko je otok dobil šele v šestedestih letih dvajstega stoletja, kar je bilo vsaj petdeset let za večjimi mesti. Do takrat so si svetili s petrolejkami in pred tem s svečami. V petdesetih letih se je tudi v Dalmaciji za gretje, kuhanje in luč uporabljati vstekleničeni butan, ki se tudi po uvedbi elektrike v kuhinjah še na veliko uporablja.

Energijo omenjam zlasti zato, ker je uvedba elektrike bistveno spremenila način življenja in tudi gradnje oziroma razporeditve prostorov v hiši ali stanovanju. Otoške hiše do šestedesetih let 20. stoletja niso imele tekoče vode, zato tudi ne kopalnic in stranišč na splakovanje. Voda se je z vedrom zajemala iz vodnjaka. Ta način oskrbe in skrbno ravnanje z zelo omejeno količino pitne vode je značilno določal način življenja. Notranja arhitektura hiš torej ni poznala kopalnice in stranišča, drugačna je bila tudi takratna kuhinja. Umivanje je bilo omejeno na nekaj prgišč vode iz lavorja, lahko si predstavljamo pranje in druge oblike porabe vode. Hiše v naselju so imele zidana stranišča po vrtovih v bližini hiš, številne bolj osamljene pa stranišč niso imele. (Spomnimo se, da na Kranjskem ni bilo nič drugače, s tem, da so bila stranišča tu lesena, ne zidana).

Naj bo uvoda dovolj. Bolj avtentičen opis obravnavane problematike lahko bralec poišče v delu domačina, profesorja Petra Starešine: Pomorstvo Silbe.

Opisal bom še hišo, sta jo za potrebe družinskega počitnikovanja kupila moja starša leta 1957. Takrat je bila na Silbi morda vsaka tretja ali četrta hiša naseljena. Vse ostale so bile že 50 ali več let zapuščene in večina v zelo slabem stanju. Ta hiša je še imela streho, vendar je bilo ostrešje in vsi drugi leseni deli v tako slabem stanju, da jih je bilo treba zamenjati z novimi. Del strehe se je sesul že prej.

Hiša je bila nadstropna z notranjim tlorisom 8x8 metrov. Kuhinja je bila zgrajena posebej v prizidku, ki se je držal hiše. Po velikosti in kakovosti bi hišo lahko uvrstili v srednji razred. V pritličju je bil poleg omenjene kuhinje en sam prostor, lesene stopnice so vodile v nadstropje, kjer sta bili dve sobi. Strop in obenem pod v nadstropju je bil lesen. Stranišče je bilo na dvorišču, kjer je moral biti nekoč tudi manjši svinjak. Kuhinja je merila 3x5 metrov in je imela zidan kamin z leseno napo. Za kuriščem je bila peč za kruh, ki je zunaj štrlela v vrt. Dimnik nad kaminom je bil edini dimnik v hiši. Imel je izvirno obliko, kot je bilo na splošno v navadi tudi pri drugih hišah. (Hiša torej ni imela ogrevanja. To posebej poudarjam zato, ker imajo današnje hiše pogosto centralno kurjavo, v zadnjem času pa se proti poletni vročini vse bolj borijo tudi s klimatskimi napravami, ne le z ventilatorji.) Pod v kuhinji je bil tlakovan z opeko, ravno tako pod pred kuhinjo, v hiši je bil lesen. Na dvorišču je bila zelenjavna in cvetlična greda in vodnjak s kapnico. Ta je imela dimenzije 2x2x2 metra, torej naj bi polna imela okrog 8 m3 vode. Kapnica je ob dežju pritekala v vodnjak skozi filter. Filter je bil sloj obrežnega proda. Ta voda je morala zadovoljite celotne potrebe prebivalcev, saj druge pitne vode ni bilo. Kakih sto metrov stran je bil vaški vodnjak s talno vodo, ki pa je imela slankast priokus in se je v hudi stiski uporabljala tudi za pitje. Tudi to omenjam zato, ker danes vode iz vodnjakov ne pije skoraj nihče več. Velika večina se je navadila kupovati vodo, ki jo na otok pripelje oskrbna ladja iz Zadra, ta, stekleničena voda, pa je uvožena celo iz Italije.

Hiša je bila nedoločljive starosti, prisodili bi ji lahko kakih 150 do 200 let. Ob prvi adaptaciji je od originalne hiše ostalo komaj kaj več kot zunanji zidovi. V času adaptacije otok še ni imel električnega toka, vseeno se je ob drugih delih napravila tudi električna instalacija po takratnih standardih. V pritličju je bil narejen kamnit tlak iz odpadnih plošč, kakršne je takrat izdelovala firma Mineral v Ljubljani. Pritličje je bilo pregrajeno v vežo, dve sobi in stranišče s školjko in ročnim splakovanjem. Nove lesene stopnice na istem mestu kot so bile pred tem stare, so vodile v nadstropje, kjer sta bili dve spalnici s parketnim podom. Kuhinja je ostala v prizidku. Novo ostrešje je bilo prekrito s tradicionalno kritino - s korci.

Tako adaptirana hiša je bila opremljena z odpisanim pohištvom, pripeljanim iz Slovenije.

V taki obliki je kakih dvajset let služila za počitnikovanje večje družine. Ko so otroci odrasli in ustvarjali svoje družine, so še vedno dopustovali v hiši svojih staršev, ki je s tem postajala premajhna. Tako je v osemdesetih letih prišlo do še ene dozidave. Nadzidal in pokril se je prostor pred kuhinjskim prizidkom. Hiša je s tem dobila pokrito dnevno sobo in v nadstropju dve spalnici.

Drugih dozidav ni bilo. Prišlo je še do temeljitejše ureditve vrta in dvorišča, v devetdesetih letih pa je bila napravljena vrtina do talne vode, ki se uporablja za sanitarne potrebe.

Podobno so si od šestdesetih let naprej zapuščene silbenske hiše za počitniške namene urejali še mnogi drugi. Povedati hočem, da so bile za počitnice prirejene in obnovljene zapuščene hiše navadno urejene v istem tlorisu in razmeroma skromno.

Zlasti po pridobitvah, ki jih je omogočila elektrika, se je standard obnovljenih hiš in novogradenj bistveno spremenil, seveda na 'bolje' in bistveno dražje. V devetdesetih letih je obstoječih objektov, v glavnem zidovja brez strehe, zmanjkalo in močno je naraščala novogradnja. Ta je bila vse bolj razkošna in vidno so začeli izstopati skrajno dragi pošitniški objekti, ki so po pravilu komaj izkoriščeni. Lahko jih primerjamo z astronomsko dragimi plovili, ki so zasidrani v svetovnih marinah in samo izjemoma kdaj izplujejo.

Današnji videz, ki ga daje pozidava je dokaj pisan. Nekdanje selo je s prezidavami dobilo precej spremenjen videz. Če primerjamo današnjo panoramo s tisto izpred stotih let, se najprej opazi močno poraslost. V vseh vrtovih je namreč zraslo samoniklo ali posajeno drevje. Tega pred stotimi leti ni bilo. Drevje je raslo v gozdu, polja so bila obdelana, ravno tako vrtovi. Ciprese in borovci so bili redkost, crnike in grmovja v selu ni bilo. Na vrtovih je raslo le sadno drevje, še oljke in vinograda v selu skorajda ni bilo.

Zelene krošnje dreves sicer prav nič ne kazijo videza otoka, nasprotno, večinoma prav lepo zapolnjujejo nekoč obdelane vrtove, nekoč obdelana polja in poti do njih pa je skoraj povsod prerasla nizka neprehodna goščava. Močno spremenjenega videza pa tudi drevje in ograje ne morejo skriti.

Standard novejših gradenj je skoraj brez izjeme luksuzen, kar je v očitnem nasprotju z značajem otoka. K tako luksuznim počitniškim hišam bi sodili tudi ustrezni avtomobili in plovila. Tega pa (zaenkrat) ni, saj za prve ni cest, za druge pa ne varnega pristana. Kljub vsemu apetiti po tovrstnih gradnjah rastejo in otok s tem spreminja značaj. Iz preprostega, odmaknjenega, za bogataše nezanimivega kotička, postaja zbirališče zdolgočasenih, potrošniško naravnanih sledilcev prevladujočih dopustniških trendov. Silba s tem izgublja svojo posebnost in postaja vse bolj neznačilna. Silbenske duše skoraj ni več čutiti.