Obisk ZDA v novembru 2009

(zapisal Peter Hawlina v decembru 2009)

 

Pojasnilo za naključne bralce.

Tole sem zapisal zase in za tiste, ki so me k temu nagovarjali. Posrečene dogodivščine na našem potovanju so lahko komu motivacija ali celo vodilo, ponesrečene so pouk za izogib enakim. Pisanje ponekod odraža moj pogled. Ne domišljam si, da je objektiven in ga nikomur ne vsiljujem.

V pisanje sem podstavil precej povezav na spletne strani. Bralec jih bo lahko našel še mnogo več, še zlasti, če se bo sam pripravljal za podobno potovanje.

Posneli smo kakih 2000 fotografij in nekaj video posnetkov. Nekaj manj od polovice teh posnetkov je na http://picasaweb.google.com/hawlina.

(V ZDA sva bila z Ireno prvič leta 1979. Leta 1998 smo bili vsi. Vsa družina. Z avtodomom smo prečkali ZDA od vzhoda do zahoda in nazaj.)

Pred potovanjem

Spomladi 2009 sta se moji hčeri Iva in Eva udeležili ene izmed mnogih jadralnih regat. Njuna ekipa je zmagala. Na priložnostnem banketu pa sta za nagrado po pevskem nastopu na odru prejeli brezplačno letalsko vozovnico za New York.

Iva in Eva sta dvojčici. Kljub temu, da sta stari že skoraj trideset let, sta vedno in povsod skupaj. Tudi v ZDA morata obe ali nobena. Za povrh se jima zdi, da bi jima očetove popotniške izkušnje lahko koristile. Z ženo Ireno sva se hitro pustila pregovoriti.

Nagradna vozovnica je bila pripravljena od 6. do 16. novembra 2009 in je ni bilo mogoče spreminjati. Ker se je meni zdelo deset dni za obisk ZDA nekoliko premalo, sem se odločil, da za ostale tri kupimo vozovnice od 6. do 26. 11. 2009. Tako smo storili in kasneje spoznali, da bi bilo bolje kupiti karte za vse štiri skupaj, nagradno karto pa (če bi se dalo) komu podariti, saj smo imeli z ločenima poletoma in termini kasneje precej nevšečnosti in stroškov. Kmalu smo se namreč odločili, da pozabimo na brezplačno (povratno) karto in tudi za Ivo kupimo karto za vrnitev 26. 11. Tako smo lahko bili vse tri tedne vsi štirje skupaj. Vseeno pa je Iva letela tja in nazaj ločeno in je tudi to dodalo k stroškom in zapletom.

Potovanje

Iva je poletela dan pred nami prek Dunaja, mi trije prek Trsta in Rima. V Rimu smo začeli nabirati zamudo in smo v New York prileteli okrog šestih zvečer namesto ob dveh popoldne. Za povrh Iva ni vedela, da smo pristali na letališču Newark in ne JFK, kamor nas je šla čakat.

Iva ne ve, kje smo, mi pa tudi ne, kje je ona. Zoprno! Itak sem na tem, da najamem avto in se odpeljem na JFK iskat Ivo. Vendar me pred tem prestreže 'izkušeni' taksist, ki mi 'pomaga' tako, da me napoti najprej v mesto, saj bom tam laže in ceneje najel avto in računalnik priključil na internet. Pripelje me pred Penn postajo in zaračuna 80 namesto napovedanih 65$. Plačam in gremo na postajo iskat internet. Čudi me, da ga je tako težko najti. Saj sem po vseh manj razvitih koncih sveta skorajda na vsakem koraku našel internet 'govorilnico' . Tu najprej poskusim na pultu bistrojčka KFC (Kentucky Fried Chicken). Prirejeno je za plačevanje z bankovci. Teh pa ne znam vložiti. Ker tudi nikomur drugemu ne uspe, se mi sicer nekoliko povrne upadla samozavest in grem iskat drugam. Postaja je velika, razteza se po hodnikih in nadstropjih. Znajdem se v kavarnici, kjer že kakih pet drugih bulji v svoje prenosnike. Enega od njih naprosim, da namesto mene kupi kartico s kodo, da se lahko priključim na omrežje in preberem pošto. Pokliče nas tudi Iva. Na hitro se dogovorimo, da nas počaka na glavnem letališču (JFK). Odpravimo se na različne naslove agencij za sposojanje avtomobilov. Prav

vse v mestu so v petek zvečer zaprte. Ne bi verjel. Iva ugotovi, da je na JFK agencija odprta. S taksijem se odpeljemo na terminal 1 (vseh terminalov je osem), se z Ivo kar hitro najdemo in tudi z najemom avta ni posebnih težav. Z avtom najamem tudi GPS napravo za vodenje. Ta nam takoj na začetku bistveno pomaga pripeljati iz letališča do avtoceste. Te so sicer dobro označene. Tudi sistem državnih in meddržavnih cest je pregleden. Vseeno bi brez GPSa gotovo kje zašel, vračanje pa je navadno dokaj zamudno. Zato je GPS zelo koristen pripomoček ali pa se mora voznik po avtokarti vnaprej pripraviti. Dragocen je tudi dober kopilot, kar Iva in Eva več kot solidno obvladata. Eva je tudi zanesljiva voznica, Iva se ne počuti tako sigurna in nerada prevzame volan.

Z letališča odpeljemo okrog desetih zvečer po ameriškem času. To je po našem okrog štirih zjutraj in po nekaj urah, ob enih ponoči po njihovem, sem dovolj utrujen, da zapeljem na neko parkirišče, da malo zadremam. Zbudim se čez nekaj ur in peljem naprej. Prvo noč torej 'prespimo' v avtu.

V zgodnjem dopoldnevu si privoščimo obilen zajtrk. V restavraciji je samopostrežni bife, kjer si lahko po želji naložiš. Kavo pa pijemo skorajda na litre in se sploh ne znajdeš v izbiri vsaj desetih različnih okusov.

Predvsem je treba vedeti, da se nihče od nas na potovanje ni primerno pripravil. Zato nismo imeli načrta, kam bomo šli in zakaj. Irena je sicer izrazila željo, da bi obiskali Montano, kjer je bil rojen njen oče. Že pred našim odhodom so iz ZDA poročali o zgodnjem mrazu in snegu in sem Ireno uspel pregovoriti, da poskusimo raje obiskati toplejše južne kraje. Pred odhodom smo torej vedeli samo za kraj prihoda in odhoda – New York je bila edina znana lokacija, topli jug pa samo 'če se bo izšlo'.

Zame je Amerika zanimiva zlasti z rodoslovnega gledišča, saj je (tudi) na tem področju svetovna velesila. (Poročilo o Rodoslovnih stikih in dotikih objavljam posebej.) V tem smislu je zanimiva samo zame, ne tudi za moje tri ženske. Zato jih ni bilo prav lahko pregovoriti, da bi prvih nekaj dni porabili za spoznavanje drugega največjega slovenskega mesta – Clevelanda. V tem kraju smo sicer vsi že enkrat bili. Takrat smo si ogledali samo njihovo največjo znamenitost – Muzej Rock&Rolla (Rock&Roll Hall of Fame).

Da sem v Clevelandu dobil in dal več kot sem si lahko vnaprej predstavljal, gre zasluga predvsem predsednici Rose Mary Jisa. Je vrhunska organizatorka. Seveda veliko naredi sama, zna pa k sodelovanju privabiti tudi druge kolege. Vse je teklo gladko, mirno, na videz samo od sebe. Mene (nas) pa je dodatno reševala v novem okolju. Rezervirala nam je hotele, izdatno sodelovala pri najemu avtomobila, saj je celo založila znesek 1.400$, kar je bilo preko dnevnega limita na moji VISA kartici. (Tudi to spada k pripravam pred potovanjem). Ta denar smo ji vrnili v gotovini, ko smo iz bankomata (ATM) dvigovali na kreditno kartico. Kreditnih kartic v trgovinah in na črpalkah niso sprejemali, avtomati pa so izplačevali do višine dnevnega limita. Na razpolago nam je dala stanovanje sredi Baltimora, če se bomo (in smo se) vračali po tej poti.

Cleveland sem skoraj v celoti posvetil rodoslovju in 'slovenstvu'. Oboje je bilo v vzhodnem delu mesta, ki je danes nekakšen muzej. Zdi se mi, da je zelo veliko objektov v nekdanjem

slovenskem predelu (nedaleč od tega je tudi hrvaški in češki predel) ohranilo videz izpred nekaj deset let, ko so ga začeli 'Slovenci' zapuščati pred prihajajočimi zamorci. Odselili so se največ dlje proti vzhodu in drugam po ZDA. Novi prišleki pa niso bistveno spremenili zunanjosti hiš in cele četrti. Ta četrt danes daje precej zapuščen vtis. Lepo vzdrževana je osrednja cerkev sv. Vida (drugih nisem obiskal) in Slovenski dom. Ta je še zelo živ in očitno opravlja pomembno vlogo v ohranjanju slovenske zavesti. O tem smo se prepričali med in po nedeljski maši, še bolj pa popoldne na koncertu mešanega zbora Zarja v Slovenian Society Hall na Recher Av. v Euclidu. Koncertu je  sledila veselica, kjer je za ples igral kvartet Ray Polantz. Fantje so v 'zrelih letih', ravno tako njihova muzika. Ravno prava za 'našo generacijo'. Nekaj več o mojem doživljanju Clevelanda je v posebnem poglavju.

V sredo, 11. novembra se dopoldne iz Clevelanda odpeljemo proti Chicagu. Po lokalni cesti ob jezeru Erie se vozimo skozi 'boljša' naselja. Nenačrtovano se znajdemo na pokopališču. Cesta pelje dobesedno skozi. Ustavimo se in najdemo tudi tu precej slovenskih priimkov. Popoldne smo v Chicagu. Tu sem dogovorjen z Janezom ali Johnom Vidmarjem. Spoznala sva se že doma, ko sem sodeloval pri rodovniku, katerega je sestavljal njegov stric. Janez je izvrsten poznavalec Clevelanda, Chicaga, ZDA, in še česa. Ni zastonj častni konzul. V slovenski skupnosti ima pomembno mesto. Z njim se zvečer sestanemo v restavraciji. Naročim pečena rebrca in dobim porcijo, ki bi zadostovala na nas vseh pet. Zmorem približno polovico, ostalo v škatlo za jutri. Povede nas še v Lemont v tamkajšnji vzorno urejen slovenski dom. Župnik Jurij Sušnik (prior Bernardine) se spominja mojega očeta in obeh  Krečičev, ki sta ministrirala v bežigrajski cerkvi. Razkaže nam cerkev, za dosti več zaradi pozne ure ni časa. Bilo bi vredno priti kdaj drugič in ostati kak dan. Obiščemo le še grob škofa Gregorija Rožmana, čigar petdesetletnica smrti bo tri dni kasneje.

Iz Chicaga se usmerimo proti jugu. Ustavimo se v mestu Macomb v Illinoisu. Tam obiščemo družino Rockwell. Doma nas pričakujeta Dean in Jan. Oba sta bila v Sloveniji leta 1991, ko je Dean strokovno sodeloval s slovenskimi okoljevarstveniki. Krajevno pokroviteljstvo je nudila občina Škofja Loka. Ob tem sem kot takratni župan prejel ključ mesta Macomb. To je bil vzrok, da smo že pred 12 leti nameravali na našem skupinskem potovanju obiskati ta kraj, pa smo ponoči toliko zašli, da nismo imeli časa popravljati napake. Jan in Dean imata zvečer razstavo v Quincyju. Zato za Macomb ni veliko časa. Ogledamo si ga iz avta. Večja od kraja je tamkajšnja univerza. Zato pa je toliko večji in bogatejši Quincy, pristaniško mesto ob reki Mississippi. V nekdanji banki imata Jan in Dean odprtje razstave slik in keramike. Preseneti me velikost in opremljenost nekdanje banke, ki je zdaj kavarna, trgovina s spominki in umetniškimi predmeti. Da je kraj bogat (ali pa je vsaj bil) je očitno tudi po kratki vožnji iz mesta. Z Evo voziva skoraj vso noč. Šele proti jutru odnehava in spet nekoliko prespimo kar v avtu. To je bila najbrž najdaljša etapa.

Zjutraj krmežljavost preganjamo v Jacksonu. Parkiramo pred parlamentom in kar vstopimo. Nihče nam ne brani, nihče se za nas ne zmeni. Saj tudi skoraj nikogar nikjer ni, pa vse odprto. Sejne dvorane, avle, hodniki... Predvsem tudi sanitarije. V guvernerjevo pisarno ne poskusimo vstopiti. Veliko se tu ne mudimo, nadaljujemo proti New Orleansu. Desetine milj je cesta speljana po pilotih nad močvarno pokrajino. Tudi železniška proga pelje nad močvaro na lesenih konstrukcijah na pilotih.

Končno smo v New Orleansu. Parkiramo na koncu Canal Street ob bregu Missisipija v parkirni hiši in gremo na prvi sprehod po okolici. V turistični pisarni rezerviramo hotel in se kmalu zapeljemo do njega, vselimo in se vrnemo v mesto. Do nekaj po polnoči obiramo ulice in lokale. Vse je živahno in pestro.

Naslednje jutro je nedelja. Zdi se nam vredno prisostvovati maši z gospel petjem. Samo za kratek čas vstopimo v katedralo st. Louis. Mogočen zbor s spremljavo trobente in pavk. Vseeno pohitimo v 'zamorsko' cerkev. Smo sicer edini belci in najslabše oblečeni. Vztrajamo do konca, vmes pride do rokovanja vsakogar z vsakim, tudi objemanja. Sicer pa so naša pričakovanja izpolnjena.

Ko odhajamo naletimo na zastoj na cesti. Vidim, da je cesta zaprta. Parkiram in pridemo spet med skoraj same zamorce. Zbirajo se, kot kmalu vidimo, za cestno povorko. Lepo so kostumirani, ne more biti poceni, poplesujejo ob zvokih godbe. Povorka se konča z vhodom v dvorano, kjer se očitno nadaljuje. Ko gre povorka mimo pokopališča pomislim na njihove pogrebe s pihalno godbo. Mi pa zaslišimo novo godbo. Na bližnjem stadionu kakih 70 kostumiranih mladeničev ob pihalni godbi vadi za nastop pred nogometno tekmo.

Popoldne in zvečer spet preživimo ob reki in v Francoski četrti. Tu je danes manj živahno in zato tudi manj zanimivo. Ko se vračamo k hotelu vstopimo v Mother's Restaurant. Da mora biti lokal po nečem razvpit, smo posumili že, ko smo se dopoldne vozili mimo in je bila pred vhodom dolga vrsta čakajočih. Na zunaj prav nič ugledna zgradba, znotraj tudi daleč od tega, kar bi pričakoval od razvpite restavracije. Natakarji se za nas ne zmenijo. Posnemamo druge. Treba je pri blagajni naročiti in potem pri šanku dvigniti naročeno. Vse stene so polne izrezkov iz časopisov, pohval, fotografij… Mora že biti nekaj posebnega, čeprav  mi tega ne okusimo. Marsikje se ponašajo z lokalnimi specialitetami. Kot npr. pri nas z idrijskimi žlikrofi, na Dunaju z Sacher torto. V New Orleansu smo poskusili kajunsko kuhinjo, v Chicagu njihovo pico. Zase lahko rečem, da se pri teh degustacijah nisem oblizoval, pa naj se to ne razume kot kritika ameriške prehrane.

New Orleans in Lousiano zapustimo zvečer in po nekaj urah vožnje prespimo v Alabami. Naslednji dan smo v Floridi. Vozimo se ob obali Mehiškega zaliva. V enem od manjših mest me ustavi policaj. Spet nova izkušnja. Ne vem niti, kje moram ustaviti. Ustavim ob robu ceste. Policaj mi po zvočniku nekaj govori. Bedasto se oziram skozi okno in nekako razumem, naj peljem do prvega križišča in zavijem v stransko ulico. Menda sem vozil 25 milj /uro, kjer je bila zaradi bližine šole omejitev na 20. Nič ga na briga, da sem vozil v koloni. Vsakdo odgovarja zase. Kaznoval me ne bo, naj pa pazim. Vprašam ga, koliko bi bilo. Ne manj od 150$. Lahko pa še precej več.

Vreme je lepo, toplo, čez poldne vroče. Slamnika vseeno ne kupim, nočem dodatne prtljage. Občasno zavijemo do obale. Povsod same bele peščene plaže. Pretežno prazne, saj so tako brezkončne, da jih verjetno nikoli na napolnijo kot npr. poleti pri nas Portorož. Prija nam nekaj uric poležavati na toplem soncu. Proti večeru pridemo Naples. Parkiram v stranski ulici in po dveh urah dobim pod brisalci kuverto - kazen 25$ za prekršek pri parkiranju. Mislil sem, da zvečer ni treba plačevati parkirnine.

V sredo 18. se pripeljemo do Key Westa. Hočemo pač stopiti na najbolj južni del ZDA. V četrtek zapeljemo v Miami. Mesto je preveliko, da bi si ga šli ogledovat. Kmalu zapeljemo proti severu in se nekoliko više pri mestecu z znanim imenom Hollywood ustavimo za zadnje poležavanje na floridski plaži. Ko popusti sonce, se odpeljemo proti severu.

Prespimo v motelu z zavajajočim imenom De Luxe. Ta je veliko slabši od vseh drugih. Niti interneta nima. Zjutraj me ob avtu nagovori star zamorc. Ko zve, da sem za dva tedna za najem avta plačal 1500$, zavrti z očmi in vpraša, zakaj avta nisem raje kupil.

Po celodnevni vožnji smo popoldne v Washingtonu. Vesna Čičinšajn je doma. Pri njej spet kraljevsko spimo in se v soboto 21. zjutraj poslovimo. Na njeno priporočilo gremo v Annapolis in ni nam žal. Škoda bi ga bilo pustiti ob strani kot smo pustili 'milijon' drugih ogleda vrednih bolj ali manj znanih krajev in atrakcij.

Pokliče me Richard Terselich, (vnuk sestrične moje mame Frančiške Suhadolc) in me pregovori, da se oglasimo še pri njemu. Peljemo se spet nazaj v Rockville, ki je prav blizu Bethesde (Vesna Čičinšajn). Vseeno je vredno. Pokaže nam del rezultatov svojega dela. Zbral je na desetine CDjev ameriške slovenske glasbe.

Zvečer smo v Baltimoru. V mestu se dvakrat zgubimo in zato tudi trikrat namesto enkrat plačamo cestnino za isti tunel pod morjem. Vselimo se v stanovanje Rose Mary Jisa. Ker je stanovanje nekaj minut od središča, se Irena, Iva in jaz še sprehodimo po bolj živahnem delu.

Zjutraj (nedelja) me pošljejo po zajtrk. Znajdem se v mehiški trgovini čeprav smo v pretežno italijanskem predelu. Kupim kuhanega odojka. Porcije za dve osebi mi štirje ne pojemo, ostane še za popotnico. Napotimo se proti katedrali in se spotjo najprej ustavimo v presbiterijski cerkvi. Nato do pristanišča, kjer se znajdemo v vse večji množici, ki se z vseh strani zgrinja na stadion. Vstopnice so menda razprodane, zdaj bi bila najcenejša 150$. Odpovemo se pogledu od znotraj in gremo utrujenost nabirat spet na obrežje in potem v Walters muzej. Tam je posebna razstava Heroes – antični grški junaki.

V ponedeljek smo zgodni, saj moramo do desetih na JFK letališču vrniti najeti avto. Pravočasni smo. S tem avtom smo prevozili 4.625 milj. Če prištejemo še tistih 490 od New Yorka do Clevelanda, smo že presegli 5.000 milj. To je več kot 8.000 kilometrov.

V New Yorku najdemo nekoliko cenejši hotel nedaleč od centralnega parka. Nima interneta in moram zato to obveznost opravljati v dobrih pet minut oddaljenem lokalčku Gigi.

S tem se nam začne konec. Od ponedeljka do četrtka smo v New Yorku. Tu smo veliko vsak po svoje. Jaz večino torka porabim za Ellis Island. Ženske raziskujejo trgovine. Z Ivo greva v Apple trgovino in si za vzorec kupiva Ipod. Iphone in Itouch pustiva za drugič, čeprav se v vlakih vsak tretji igra s temi napravicami. V sredo obiščem Public Library in New York Genealogy Society. Zvečer z Ireno poskušava srečo s plesnimi dvoranami. Nič uspeha, ni pravi dan. Za povrh malo prši. Kako urico posediva v lokalčku z jazz bandom na Geenwich Village.

V četrtek, 26. zjutraj spakiramo in gremo proti mestu gledat sprevod, ki ga že od leta 1924 na zahvalni dan prireja trgovina Macy's. Spet sami superlativi. Tam se poslovi Iva, ki ima polet že popoldne, mi pa šele zvečer okrog desetih. Pošteno moramo spet pešačiti, da pridemo do glavne pošte, saj je zahvalni dan praznik. Le malo trgovin je odprtih in kar verjeti ne morem, da je treba po znamke samo na pošto. Zaprta je tudi pošta, delajo pa avtomati. Tako pred odhodom oddamo še zadnje pozdrave in gremo počasi proti hotelu. Spotjo nas zapeljeta trgovini Old Navy in Foot Locker. Še malo, pa smo pri Empire State. Ker je lep in čist dan, se odločim in grem gor. Ne bi šel, če bi vedel, da bom za pet minut razgleda porabil več kot dve uri. Ko končno pridem ven, presenečen ugotovim, da Irene in Eve ni. Ne vem, kaj storiti. Pokličta me lahko, jaz njiju ne morem. Kar na betonskem koritu  za drevesce odprem prenosnik in (šele v zadnjih urah) ugotovim, da je na razpolago brezžična zveza. Pa mi tudi to ne koristi, saj Eva ne rabi več interneta. Končno se le oglasi po telefonu. Dogovorimo se, da se dobimo na letališču. Nadaljevanje po voznem redu. V Trstu nas pobere Iva, ki je medtem prispela domov prek Brnika.

 

Privajanje na deželo in posebnosti.

Marsikje sem že bil in prav povsod naletim na lokalne posebnosti. Podobno bi lahko rekel, da v vsakem kraju pečejo drugačen kruh. Take lokalne posebnosti te včasih spravijo v zadrego, vzamejo ti čas in denar, zaradi njih spregledaš kaj vrednega…. Tudi v ZDA je marsikaj treba najprej spoznati in se privaditi. Šele po tem je logično in enostavno. Navaditi se je treba telefonirati, uporabljati internet, se voziti z javnimi prevoznimi sredstvi, spoznati popuste in ugodnosti in še mnogo drugega. Banalno, pa vseeno nepogrešljivo je prilagajanje na električno napetost. Vedeti moraš, da je za naše naprave dovolj, da se oskrbiš z vmesnikom za vtičnico. Niso potrebni dodatni transformatorji, usmerniki ali kaj podobnega. Tak vmesnik ima na eni strani vtičnico za evropski vtič, na drugi strani pa ameriškega. S tem vmesnikom dela prenosni računalnik, polnilec za baterije, verjetno tudi vsa druge električne naprave, katere doma napajamo z 220 volti, tam pa s 110. Tak vmesnik ne bi smel biti dražji od 5$.

Najbolje pa je, da se z njim oskrbiš že doma. Tam boš prehodil mnoge ulice, porabil precej časa in se včasih trudil prodajalcu dopovedati, kaj rabiš. Pa še izognil se boš nepotrebno dražji ponudbi, za katero te bo prodajalec prepričeval, da je edino prava. To sem sam skusil. Celo dvakrat, saj se ne zgodi samo meni, da v kakšnem hotelu pozabim na polnilec z baterijami in vmesnikom. Druga lekcija je vzpostavljanje zveze z internetom. Šele zadnji dan, po treh tednih raznovrstnih premagovanj (navideznih?) zaprek, sem kar na pločniku pred Empire State Buildingom na koritu za cvetje poskusil in se uspel povezati na brezžično omrežje. Znašel sem se namreč v situaciji, ko nisem vedel, kako bi prek maila ali Skypa prišel v stik s  svojima sopotnicama, ki me nista čakali na dogovorjenem mestu nekaj ur pred poletom letala domov. Sklepam, da bi lahko še marsikje poskusil najti odprto brezžično povezavo in se s tem izogniti iskanju internetnih lokalov.

Če se moraš na potovanju iskati z ostalimi, je najbolj uporaben mobilni telefon. Že prvi dan sem enega kupil, pa kaj, ko ga ne znam pognati. Ko najdem specializirano trgovino, mi ga vklopi prodajalec. Pa tudi njemu ne gre prav lahko. Uspelo mu je šele po dolgem pogovoru z nekom, ki naj bi na podobna vprašanja po telefonu odgovarjal iz Indije?? Sam ga ne bi nikoli znal začeti uporabljati. Zdaj ga lahko posodim ali podarim nekomu, ki se odpravlja v ZDA. Na njem je še za več kot eno uro plačanih pogovorov.

Še mnogo je primerov, kjer je poznavanje in privajanje na način življenja koristno. Saj je potem vse preprosto in logično, bolj enostavno kot smo vajeni doma.

Tak primer je tudi cestni promet. Na smerokazih je samo izjemoma napisan kraj. Lahko pa je slediti številki ceste. Če imaš še cestni atlas in si ga pred vožnjo ogledaš, ti GPS vodič skorajda ni več potreben. Ta namreč ni zastonj. Če pa kljub vsemu zaideš, boš težko našel živega človeka, da bi ga vprašal za pot. Ustaviti pa itak ne moreš kjerkoli. Tudi cestni atlas lahko posodim ali podarim.

Mi smo tokrat prevozili več kot 5.000 milj, kar je več kot 8.000 kilometrov. Če vemo, da je v ZDA najvišja hitrost 65 milj na uro (samo izjemoma 70), potem lahko izračunamo, da smo se v treh tednih vozili blizu 100 ur. V povprečju torej skoraj pet ur na dan. Nisem si beležil, koliko smo zapravili za bencin. Vsekakor precej manj kot doma. Cena je okrog 2,5$ za galono, pokurili smo kakih 130 galon, kar znese nekaj manj kot 350$. Naštel sem samo najbolj banalne priprave, ki pa so skorajda neizbežne. Priprav sicer ni nikoli preveč. Šele, ko se znajdeš v posebni situaciji ali zagati, se zaveš, koliko bi prihranil časa in denarja, če bi nekaj tega predvidel. Še več pa je zagotovo vsega tistega, kar v nevednosti izpustiš ali spregledaš, pa imaš skorajda pred nosom. Doživiš pa tudi nepričakovane senzacije, ki ti padejo z neba in se nanje na noben način ne bi mogel pripraviti.

Privajanje je morda potrebno tudi glede cen. Ne vem, zakaj se mi je v začetku vse zdelo dokaj drago. Morda malo zaradi prefriganega taksista, morda zaradi cen hotelov v večjih mestih in tudi zaradi stroškov za najeti avto. Vendar, če te cene primerjam z domačimi, je verjetno prav vse ceneje. Za motele ob avtocesti smo plačevali za sobo z dvema dvojnima posteljama od 50 do 85$. To bi prišlo okrog 15 do 20$ na osebo, kar je komaj tretjina cene za podobno prenočišče v Sloveniji. V mestih je precej dražje. V Clevelandu smo plačevali Holiday Inn ali Hilton po 120 do 150$ za noč. Zanimivo je to, da cena v istem hotelu ni bila vsak dan enaka. Verjetno jo prilagajajo povpraševanju in je bila višja takrat, ko je v mestu gostoval Bruce Springsteen.

Naknadno tudi spoznavaš določene ugodnosti kot je npr. tedenska vozovnica za mestni promet, paketna vstopnica za obisk muzejev, ustanov, atrakcij… S tako 'propustnico' se za povrh izogneš čakanju v vrstah. Najbolj pa je škoda, da greš v nevednosti mnogokrat slep mimo znamenitosti ali priložnosti.

Po vrnitvi

Kar nekaj dni je trajalo prilagajanje na stari dnevni ritem. Predvsem pa sem skoraj vsak dan primerjal simpatično majhno Slovenijo s spomini iz Velike dežele. Vse razdalje doma so naenkrat majhne, majhne pa so tudi ulice in ceste. Veliko premajhne. Premajhni so pločniki, pa še zaparkirani so. Prevozili smo prek 8.000 kilometrov. Prav nikjer nismo prišli v prometni čep. Pred vsakim semaforjem smo čakali samo eno zeleno luč. Semaforov je v primerjavi z velikostjo prometnega omrežja zagotovo manj kot pri nas, ker je več voznih pasov, izvozov in dovozov. V Škofji Loki se mi po pravilu dogaja, da iz ljubljanske smeri v križišču pred združitvijo s kranjsko in traško traso za zavijanje proti mestu čakam tri ali več zelenih. Da ne omenjam kilavo reševanje tranzitne problematike in nepripravljenost na sprejemanje sodobnih tranzitnih rešitev. V mislim imam meni najbolj poznano problematiko tranzita skozi Škofjo Loko, kjer se na vse kriplje branimo uvideti v kakšni zmoti smo in kakšno nepopravljivo škodo bomo naredili za slabo rešitev tranzita. Tu ne gre za prilagajanje finančnim potencialom. Gre za ozkost in zaprtost misli. V tem nas presegajo že skoraj vsi tisti narodi in države, nad katerimi se počutimo vsaj malo nadrejene.

rejenost mest in naselij je na splošno na zelo visoki ravni. Ne spominjam se, da bi kje opazil posprejane fasade, hodnike, vlake in avtobuse. Nasičenost z reklamnimi panoji opaziš v velemestih samo na izbranih mestih. Tudi ob avtocestah jumbo table skorajda niso moteče. Na njih ni nikjer reklam z erotično asociacijo. Trgovine, avle, postaje, pločnike sproti pometajo. Na pločnikih nisem opazil pohojenih žvečilnih pljunkov. Nisem med tistimi, ki pravijo, da je Amerika slaba. Ne govorim o odnosu ZDA do določenih svetovnih razmerij, govorim o Ameriki v Ameriki. O ureditvi, disciplini, standardu. Črna gradnja je neznan pojem. Neznan je sicer tudi v Evropi. Tam se v naseljih vsi prilagajajo splošnim okvirom. Večjega drevesa ne smeš ne podreti in ne vsaditi brez dovoljenja. Da so nekatere stvari drage, se mi je zdelo samo prve dni, ko sem plačeval prevoze s taksijem, najemnino za sposojeni avtomobil, hotele. Doma sem se pozanimal za cene prenočišč. Prenočišča v Ljubljani in Škofji Loki so dražja od ameriških hotelov.