Zapiski s potovanja po Ameriki leta 1997

Peter Hawlina

 

Uvod.

 

Z Ireno sva bila v Ameriki že leta 1979. Takrat sva bila čez raztegnjene prvomajske praznike dva tedna v Torontu, New Yorku in Washingtonu.

Miha je bil v Ameriki čez Božič in Novo leto 1996 s svojo zaročenko Ano Šalamun. Takrat je Irena začela napovedovati naš družinski izlet. Namera je postala še bolj trdna takrat, ko sta se Zoran in Pita z otroki za pol leta odpravljala v Boston, kamor je bil Zoran povabljen kot predavatelj na Harvardski univerzi. Dovolj dobro smo se poznali, da smo vedeli, da je njuno vabilo iskreno in se nanju lahko zanesemo. Ko je še Tomaž Šalamun ponudil, da lahko teden dni v juniju uporabljamo njegovo newyorško stanovanje, ko bo on odsoten, je bilo Irenino načrtovanje že nekoliko manj utopično.

Še vedno nisem nič kaj verjel, da bomo načrte zares uresničili. Saj je bilo toliko možnosti, da nam kaj nepredvidenega prekriža načrte. Potovanje smo tudi pogojevali z uspešnim zaključkom šole. Saj je bilo v pomladanskih mesecih cel kup opozoril, da Nace, Cene, Iva in Eva ne bodo zdelali razreda. Fanta druge, dekleti pa prve gimnazije. Ne glede na izid je Irena enkrat maja začela resnejše priprave. Sama je opravila prav vse. Od začetnih poizvedb, do določanja datuma, raznih rezervacij, pridobivanja viz, zavarovanja in vsega drugega. Vsi štirje so prinesli v spričevalu nezadostno iz matematike, ostale slabe ocene so v zadnjih dneh popravili. Zanašali so se, da bodo popravni izpit opravili v prvem poskusu. To je uspelo samo Evi. Ostali lahko ponovno poskusijo konec avgusta.

Neuspeh v šoli potovanja ni mogel preprečiti. S seboj bodo vzeli knjige in zvezke in se učili med potjo!?

Kljub vsemu še vedno nismo mogli biti povsem sigurni, da ne bo ‘prišlo kaj vmes’. Zato se tudi jaz nisem upal pretirano napovedovati pri rodoslovnih kolegih v Ameriki, čeprav sem se zavedal, da je potovanje smiselno izkoristiti tudi po rodoslovni plati. Priprave so bile torej vse prej kot temeljite. Zadnji večer smo zbasali stvari v dva kovčka in Irena je nastavila budilko za peto uro zjutraj.

 

8.7. Torek. Vstanemo okrog šestih. Novozelandec Simon, ki je že nekaj mesecev v Sloveniji in je nekaj časa gostoval pri nas v Lipici, nas s svojim kombijem odpelje na tržaško letališče Ronchi. Pred tem v Tehno unionu oddamo v popravilo pokvarjeni hidrofor. Zanašamo se, da imamo časa preveč, ustavimo se v Sežani. Na meji smo italijanskemu cariniku malo sumljivi. Razmeroma hitro se prepriča, da se z nami ni vredno ukvarjati in nas spusti dalje. Zgrešimo pot proti letališču in se znajdemo že skoraj v Trstu, ko vseeno posumim, da je nekaj narobe. Kar naenkrat smo s časom zelo na tesnem, vsaka nova napaka bi bila lahko usodna. Irena mi pripiše krivdo in odgovornost. Kljub vsemu se na letališče pripeljemo še pravočasno. Dekle na šalterju kar ne more verjeti, da devet ljudi nima več kot dveh kosov prtljage.

Poletimo proti Rimu. V avtobusu, ki nas pelje v letalo, je z nami tudi papeški nuncij Edmond Farhat. Nanj me opozori Jaka in jaz si ga drznem takoj ogovoriti. Da mi vizitko in me povabi, da ga v Ljubljani obiščem. Zaželi nam srečno pot in povratek.

V Rimu presedemo v letalo za New York. To je povsem polno, čeprav ima okrog 300 sedežev. Vožnja traja okrog osem ur. Vmes malo spimo, gledamo dva filma, nekateri ne znajo uporabljati slušalk, zato gledajo nemi film. Posedeni smo raztreseno po vsem letalu. Zraven mene sedi starejša dama, ki ji ne gre v glavo, da smo iz Rima odleteli ob dveh, v New York pa bomo prileteli ob štirih. Zaman ji razlagam, da letimo za soncem in je razlika v uri med Rimom in New Yorkom šest ur.

Precej je Indijcev in Indijk. Vse so v sarijih, kažejo špehate trebuhe, vse imajo rdeče pike na čelu. Med potjo jih začnejo deliti tudi drugim mladenkam. Zlasti razpoznavna je skupina razposajenih italijanskih maturantk. Obrazce za vstop v USA izpolnem jaz.

Pred izstopom imajo rdeče pike na čelu nalepljene tudi naša dekleta. Eno hočejo dati tudi Ireni, pa za kaj takega še ni razpoložena. Namesto tega nas večkrat prešteva in sploh ves čas išče razloge za razne intervencije.

Vstopni policaj se občudujoče spotakne ob številno družino, Irena zaradi tega ne postane nič bolj brezskrbna in sproščena.

Ob izstopu iz letališča malo begamo in iščemo avtobus, ki prevaža potnike do postaje podzemne železnice. Tudi tam se moramo začeti privajati na neznano. Težko se odločamo že glede tega, katere vozovnice za vlak bomo vzeli. Na pomoč pride tudi policaj, ki nam skuša razložiti, kako veljajo vozovnice. Vsak vzame svoj zemljevid z mrežo železniških in avtobusnih prog. Na vlaku ga začnem študirati. Šele kasneje zakapiram, kaj pomeni "transit". Gre za možnost prestopanja in šele zdaj mi je jasno, kaj je hotel povedati policaj.

Izstopimo sredi mesta. Znajdemo se med nebotičniki in dokaj hitro najdemo naslov, ki je napisan na Šalamunovi vizitki. Portirju povem, da bomo tu stanovali naslednji teden. Reče mi, naj se vpišem v knjigo gostov in s prtljago se odpeljemo v 24. nadstropje.

Vsi po vrsti poskušamo odpreti vrata slovenskega predstavništva. Po neuspešnem poskušanju nekateri poležejo po hodniku, uporabimo stranišča, da si malo oplaknemo obraz. Jaz sem pred novo nalogo. Na srečo mi da Irena še telefonsko številko Igorja Štruklja, ki naj bi nam pomagal, če bodo težave. Najprej kar nekaj časa iščem drobiž za telefon, potem imam srečo, ker se na številki res oglasi slovenski glas. Igor ve za nas, pozna našega Markota itd.

Med pogovorom postane jasno, da nismo šli na pravi naslov, saj Igor ve, da v Šalamunovi hiši ni dvigala. Pove nam kam moramo iti. Zapustimo gosposko hišo in nekaj nas zaradi Naceta in prtljage sede v taxi, ostali gredo peš in z vlakom. Na pravi naslov na štirinajsti cesti pridem skoraj istočasno.

Tu spet strašno motovilim, preden uspem odkleniti vrata. Ključ je treba sukati v obratno smer. Končno odklenemo vse ključavnice in pridemo v stanovanje. Najprej se stuširamo, pa nam ni zato nič manj vroče. Ko se najemo, nas gre večina počivat, Ana, Iva in Eva pa gredo na potep po okolici, ko je po naši uri že štiri zjutraj, po tukajšnji pa deset zvečer.

 

9.7. Sreda. Zbudimo se razmeroma zgodaj. Najprej imamo "učno uro". Prebiramo o mestnih znamenitostih, ki so opisane v telefonskem imeniku. V imeniku je še nekaj drugih poučnih informacij. Po zajtrku gremo z Ano in Nacetom k Igorju Štruklju. V njegovem stanovanju je nekoliko lažje dihati, ker je visoko in zračno. Dovoli mi uporabiti svoj računalnik, da se javim nekaterim Amerikancem. Za Naceta nam posodi svoje kolo. Od tam jo mahnemo do Battery parka, kjer se dobimo z ostalimi.

Odpeljemo se na Liberty in Ellis Island. Medtem, ko čakamo na vkrcanje, si ogledujemo skupino akrobatov in drugih nastopajočih. Irena ostane v parku, pravi, da se ji ne ljubi še enkrat na Statue of Liberty, saj je tam že bila. Mi vemo, da hoče prihraniti nekaj dolarjev. Tudi sam ne izstopim na otoku Liberty, tja gredo otroci sami. Raje grem na Ellis Island v muzej imigracije. Muzej je velik kot so v Ameriki velike vse podobne stvari. Zato si ga ogledujem bolj na hitro in se malo dlje zadržim pri rodoslovnih zadevah. Na nekaj mestih je moč uporabiti računalnik in si ogledovati podatke o priseljencih. V trgovini s spominki je moč kupiti najrazličnejše bolj ali manj posrečene stvari. Veliko je vsakršne rodoslovne literature. Jaz kupim samo nekoliko kičasto razlago priimka Goršič.

Okrog muzeja so postavili dolg zid. Na njega na željo potomcev ali sorodnikov vklešejo ime njihovih prednikov, priseljencev. Zapis se plača s prostovoljnim prispevkom, ki ni manjši od 100 $. Ime priseljenca vklešejo v zid, v računalnik pa zapišejo tudi ime osebe, ki je vpis naročila in plačala. S tem je podana še ena možnost za spoznavanje morebitnih oseb, ki so povezane s skupnim prednikom. V muzeju me dohitijo otroci; vrnemo se na obalo.

Cene, ki se je tja vrnil že pred nami, se pogovarja z nekim zamorcem. Stanley je zanimiv. Na pogled je malo sumljiv, vendar nas znova in znova prijetno preseneča. Očitno je inteligenten, zabaven, razgledan, morda celo šolan. Sprašujem si, zakaj si jemlje čas za nas. Iz torbe potegne šah, ga počasi pogrne, postavi figure in me povabi na partijo. Sprejmem izziv in se kar dobro držim, čeprav že v začetku igram dokaj tvegano. Ko se igra prevesi v končnico, napravi Stanley hudo napako in se vda. Silno je nesrečen, jaz pa se ne morem znebiti vtisa, da me je ves čas držal pod kontrolo, na koncu pa namenoma izgubil.

Nato nam daje priporočila, kaj naj v New Yorku počnemo, kam naj gremo. Program naredi skoraj za cel teden. Nato nas spremi do South Street Seaporta. Pristanišče ima prijetno vzdušje. Povabim ga na pivo, otroci se razkropijo po okoliških trgovinah, kmalu se slikovito pooblači in že je tu prava nevihta. Scena in vzdušje spominja na Hitchokov film. Vedrimo v eni od trgovin, kjer prodajajo najrazličnejše masažne stroje. Najprej smo malo zadržani, potem pa drug za drugim preskušamo razstavljeno robo, vključno z masažnim naslonjačem.

Dež kar ne poneha, vsega skupaj smo že malo naveličani. Ne kaže nam drugega, sedemo v dva taxija in se od Stanleya poslovimo.

 

10.7. Četrtek. Štrukelj rabi kolo, zato mu ga vrnemo. Jaz se odpravim v National Archive and Records Administration. Zanima me, kaj tam najdejo rodoslovci in kako je arhiv in delo v njem urejeno. Naberem nekaj priročnega gradiva in se odpravim na University of Columbia. Tam sem dogovorjen z dr. Radom Lenčkom. Podari mi dva izvoda svoje knjige Who is Who of Slovenian Descent. Kako uro se pogovarjava, nato me popelje še po univerzi in okolici. Sprehodiva se do Grantovega mavzoleja in se tam posloviva. Sam grem še v Riverside church, najbrž eno največjih protestantskih cerkva, narejeno po vzoru katedrale v Chartru. V njihovi trgovini kupim srebrn obesek v obliki posebnega križa. Z vlakom grem do Columbus Circla, turistična pisarna je že zaprta in se od tam peš privlečem domov.

Ostali so bili čez dan v naravoslovnem muzeju, Lincoln parku, v črnem in španskem Harlemu. Pri tem so se menda počutili kar malo nelagodno.

 

11.7. Petek. Cene ima vročino, boli ga grlo, zato ostane doma. Morda je to posledica pogoste spremembe temperature. V trgovinah, podzemni, avtobusih je hladno, sicer je lepljivo vroče. Popijemo precej hladnih pijač. Po dežju se ni nič ohladilo.

Jaz grem spet v arhiv. Tokrat se tam zadržim nekaj ur. Izberem nekaj rol mikrofilmov s spiski potnikov na ladjah, ki so prispele na Ellis Island ali druge sprejemne centre in jih pregledujem prek projektorja. Iščem Antona Goršiča in Frančiško Hribar, Irenina stara starša. Nobenega ne najdem, čeprav najdem več kot deset Frančišk Hribar.

Delo v arhivu je kar dobro urejeno, prostora je veliko, na razpolago je dobro založena referenčna knjižnica. Pogrešam nekoliko več računalniške podpore, menda bo to čez nekaj let tudi na razpolago, saj so se lotili prenašanja spiskov priseljencev na računalniške datoteke. Kasneje se precej brez cilja klatim po mestu in si spotjo ogledam nekatere trgovine.

Ostali so si med drugim ogledali Guggenheimovo galerijo. Zvečer nekateri še silijo ven. Gremo do kitajske četrti, od tam s taksiji v village in domov. Ana in Irena se vrneta ob treh zjutraj.

 

12.7. Sobota. Vsak dan se dlje obiramo. Za Naceta gremo po bicikel. Plačamo 103 $. Jaka gre nato kupit še ključavnico in verigo. Kupi tako kot jih je videti po mestu precej, zelo debelo in težko. Zanjo plača menda prek 50 $!. Po mestu gremo spet po manjših skupinah. Jaz si grem ogledat knjižnico na peti aveniji. Public Library naredi mogočen vtis.

V glavnem obiščem rodoslovni oddelek, ki se mi zdi večji kot so pri nas povprečne javne knjižnice. Ameriški rodoslovci imajo res veliko tradicijo, ogromno raziskovalnega gradiva in temu primerne raziskovalne možnosti.

Na avto klub - AAA - se grem pozanimat za pogoje in ugodnosti članov. Obiskati hočem še prostore newyorškega rodoslovnega društva, pa sem malo prepozen. Vseeno spoznam, da imajo imenitno lokacijo prav blizu pete avenije, kjer so najbolj razvpite trgovine in nebotičniki. Nad klasicističnim portalom je vklesan naslov New York Genealogical Society - 1887.

Nekaj telefonskih pogovorov sem opravil iz Šalamunovega stanovanja, nekaj iz Štrukljevega, ne zaradi stroškov, temveč zaradi enostavnosti. S telefonsko kartico sem hotel poklicati na nekaj koncev. Hodim po mestu, telefoni so povsod, nikjer pa takega, ki bi imel režo za kartico. Takih imamo v Sloveniji na kupe. Pri nas morda sploh ni več takega na kovance ali žetone. Tu pa še sami taki na kovance! Zaradi neuspešnega iskanja sem že nejevoljen in kar malo utrujen. Tudi pošte nikjer nobene. Končno pridem do ene, velika je kot kaka večja stolnica, telefona z režo pa spet nobenega. Obhodim pritličje, obhodim nadstropje, misleč, da bom našel šalter za telefonske pogovore. Šalterjev je veliko, pa večina zaprtih. Jasno mi je, da stranke večino zadev opravijo na avtomatih, kuverte raznih velikosti pa so nastavljene po pultih zastonj. Vzamem jih nekaj za vzorec in ko zgubim potrpljenje, vprašam hišnega paznika, ki se dolgočasi ob stopnicah, kje imajo telefon za klice s kartico. Ta mi pokaže tiste telefone, ki sem si jih že vsaj enkrat ogledal z vseh strani. Malo me je sram, vseeno vprašam, kam s kartico. Da mi bo že povedala, pravi. Kdo neki, vprašam. Ona, odgovori zdolgočaseno orjaški zamorec. Aha, operaterka, si mislim. Teh izkušenj sem imel že kar nekaj še s prvega potovanja po Ameriki pred osemnajstimi leti. Vseeno grem k telefonom, reže seveda nimajo in končno začnem pozorneje ogledovati kartico in vse tisto, kar je na njej napisano.

V hipu mi je jasno vse. Na kartici sta zapisani dve seriji številk. Prva je številka firme, ki je izdala kartico. Ta se začne z 1-800, kar pomeni, da kličoči za klic ne plača. Račun se knjiži na firmo, ki je izdala kartico. Ko odtipkaš to številko, se oglasi "ona". Avtomat spregovori nekakšne pozdravne besede in zahteva predstavitev lastnika kartice. To je druga serija številk, ki je zapisana na kartici. Odtipkaš še teh deset številk in "ona" pove, kolikšen je saldo na računu kartice. Zdaj šele da avtomat navodilo, da vtipkaš želeno številko. Ko opraviš tudi to, ti avtomat pove, koliko časa imaš za pogovor. Saj ni vseeno, ali kličeš lokalno ali medkrajevno. Tega najprej še nisem vedel in sem mislil, da so se ušteli. Pri nekem klicu mi je "ona" povedala, da imam plačanih osem minut in 19 sekund, pri naslednjem pa 36 minut in še nekaj sekund. No, sem privoščljivo pomislil, pa so se ušteli v mojo korist. Zdaj bom morda imel z vsakim pogovorom večji saldo na kontu. Špekulacija se je podrla že po nekaj naslednjih pogovorih, ko je bila kartica prazna in sem moral kupiti novo. Takoj sem spoznal, da še nisem osvojil vseh zvijač, ki so v tem sistemu možne. Na tej kartici je bilo treba najprej povedati v katerem jeziku želiš poslušati navodila, če vtipkaš enko, bo "ona" govorila angleško, sicer pa špansko. Ker na tisto začetno žlobudranje nisem bil pozoren, sem z vtipkanim izborom dobil španska navodila. Špansko sicer ne znam, vseeno sem razumel navodilo in se pretolkel skozi postopek.

Porabil sem tudi to kartico, kupil tretjo in četrto in sproti spoznaval, da se vsaj malo med seboj razlikujejo. Pri nekaterih te "ona" ali včasih tudi "on" vpraša, ali nameravaš klicati čez morje. Odgovoriš ji s pritiskom na tipko. Nemalokrat se pripeti, da pokličeš neko številko, nato pa te avtomat z navodili za pritiskanje dodatnih številk usmerja na podrejene sklope.

Vseh zapletov nisem opisal. Kar nekajkrat sem tudi vtipkaval dolge serije na kartici napisanih številk in seveda tiste, ki sem jo pravzaprav hotel in dobival odgovor, da kličem neveljavno številko, čeprav sem posebej pazil, da sem vtipkal pravilno. Kriv sem bil sam, ker navodil na kartici nisem prebral do konca. Tam je namreč lepo pisalo, da moraš pred svojo številko vtipkati še enko in številko omrežne skupine, tudi takrat torej, ko kličeš znotraj omrežne skupine. Situacija postane dokaj absurdna, kadar moraš za pogovor z nekom iz sosednje hiše vtipkati prek trideset številk, vmes pa poleg informacij o saldu na kartici in času, ki ga imaš na razpolago za pogovor morda poslušaš še reklamo za firmo, ki ti je omogočila nekoliko cenejšo kartico.

Zvečer gremo Irena, Nace, Cene in jaz na Conney Island. Tam smo razočarani, ker smo od ameriškega luna parka pričakovali kaj več. Ko se ob pol enih vrnemo, nas Miha, ki je priletel prek Züricha že skoraj eno uro čaka na cesti.

 

13. 7. Nedelja. Irena ima rojstni dan. Dam ji obesek, ki sem ga kupil v Riverside cerkvi, zraven ji zapojemo Happy Birthday.

Ob 11. uri gremo k slovenski maši v poljsko cerkev, ker slovensko cerkev obnavljajo. Mašujeta pater Krizolog in starejši kaplan. Po maši nas povabijo na kavo v kapelo na St. Marks Place. Kako uro se pogovarjamo s peščico Slovencev, ki še nekaj dajo na medsebojne stike. Čutim, da večina ni naklonjena tako radikalni prenovi kapele, verjetno tudi zaradi stroškov, ne samo zaradi spremenjenega videza.

Od tam se peš napotimo v trgovino, kjer Židje prodajajo fotoaparate in podobno robo. Vse se nam zdi predrago in ne kupimo nič. Trgovina je nekaj posebnega. Videti je kot precej veliko skladišče, za pulti sedijo prodajalci, pred vsakim pa vrsta kupcev, ki potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Po tem sklepam, da ima trgovina velik ugled. Najbrž ne poišče ravno te trgovine toliko kupcev samo zaradi nam tako nenavadnih prodajalcev. Ti so vsi brez izjeme Židje, in to tisti, ki jih spoznaš na daleč. V trgovini sicer nimajo črnega plašča in klobuka, imajo pa plitve kapice, očala na nosu, po pravilu so majhni in bajsasti, vsem visita ob ušesih po dva svitka las, sicer pa so ostriženi zelo na kratko. Do kupcev se obnašajo vzvišeno, prav odbijajoče. Kmalu smo se jih nagledali in se porazgubili po trgovinah, vsak na svojo stran. Ana je Ivi in Evi v neki drugi trgovini kupila kakih dvajset let staro Minolto. Namenoma jima je za rojstni dan kupila aparat, ki ne dela vsega sam.

Z Nacetom in Evo gremo na Empire State Building. Od tam se Eva s kolesom odpelje v Central Park, midva z Nacetom greva tja z avtobusom. Evo je posrečeno gledati, kako se s kolesom vozi po glavnih mestnih avenijah, kot bi se tu vozila že od rojstva. Sicer pa po mestu ni toliko prometa, kot se sicer govori za promet v velemestih. Največ je taxijev, med njimi kar precej tistih skrajno dolgih, rečejo jim "stretch limousine ".

V parku je na odprtem odru koncert. Poslušalcev se kar tare. Vseeno se prav hitro najdemo z ostalimi. Z Nacetovim kolesom se popeljem okrog parka, kar traja s krajšimi postanki več kot eno uro. Vse mogoče tipe je videti. Zelo veliko jih teka, še več jih je na rolkah in biciklih. Skoraj vsi imajo v ušesih slušalke. Poslušajo muziko in se tudi gibljejo v ritmu muzike. Nekje smo dokaj dolgo pasli radovednost in si ogledovali kakih deset kotalkarjev, ki so navidezno v svoj svet zaverovani izvajali različne dokaj umetelne figure.

Tu je žongler, tam čarovnik, tu so portretisti, tam skupina (ki)tajskih maserjev, tu bend na tolkalih, tam kakšen solist, vedno znova srečujemo skupine akrobatov; vsi so veliki mojstri, za brezveznike ni prostora, še mojstrom najbrž ne nakaplja prav dosti drobiža. Najdejo se tudi klasični berači. Tudi ti znajo biti včasih prav izvirni in jim dam dolar, čeprav tega navadno ne počnem. Eden med njimi si je na karton napisal "Kaj bi lagal, rabim za pivo." Enega sem opazoval nekaj časa. Videl sem, da je "stranko" že vnaprej ocenil in vsaki pristopil na drugačen način. Skoraj vsako je tudi pretental. Zamorci imajo itak precej igralskega daru, nekateri berači ga znajo izvrstno uporabiti.

Proti večeru jo mahnemo spet v mesto. Srečujemo številne kočije, ki prevažajo turiste. Spet lahko rečem, da so tudi kočije in konji večji kot drugod po svetu. Dopadlo se mi je, da imajo na nekaterih mestih še vedno napajalnike za konje, gotovo še iz časov, ko avtomobilov še ni bilo. Seveda pa je neprimerno več napajalnikov za ljudi. To so majhni vodmetki, ki jih odpreš s pritiskom na gumb. Včasih je pred njimi vrsta, večina ljudi pa si teši žejo s pijačo iz steklenic. To je navadno voda in soda. Cena vode v steklenici je skoraj izenačena s ceno sode. Soda so vse tiste brezalkoholne pijače od Coca-cole do Sprite. Največ jo prodajo v plastičnih steklenicah od četrt litra do treh litrov. Navadno je zelo poceni, vsaj petkrat cenejša kot pri nas. Koliko ljudi srečaš na ulici s stekleničko v roki. Nekaj manj jo prodajo v pločevinkah in morda še v papirnatih kozarčkih s pokrovom in slamico. Tudi mi popijemo precej sode, vendar z njo ne hodimo po ulicah. Pijemo pa tudi iz napajalnikov, saj smo ves čas žejni.

Med hojo po mestu se večkrat ločimo in včasih spet najdemo. Irena je zaljubljena v nebotičnike, najljubši ji je Taftov in pod njim jo moramo slikati, čeprav je že mrak.

Zvečer smo vsi utrujeni v pregretem stanovanju in čakamo le še Ano, ki je od popoldneva nismo videli. Ker jo ob enih še ni, je zaskrbljenost na višku. Irena jo gre čakat kar na pločnik pred hišo. Tudi jaz bolj malo spim. Tuhtam, kaj bi lahko sploh ukrenil, pa se ničesar ne domislim. Okrog štirih grem tudi jaz na cesto. Scena me spominja na film West Side Story, čeprav smo v vzhodnem delu mesta. Ireni svetujem, naj gre le v posteljo. Okrog šestih zjutraj pozvoni zvonec. Irena gre odpret in pri vhodu sliši, kako se dva kavalirja poslavljata od Ane.

 

14. 7. Ponedeljek. Pokliče Jani Večerin. Po glasu sodeč je še kar pri močeh. Še vedno ima psičke in zaradi njih ne more prav dosti naokrog. Zaradi njih tudi ni šla v Slovenijo!? Pokličeta me tudi oba rodoslovna predsednika - Al Peterlin in John Movius. Z obema se okvirno dogovorim za sestanek, saj zaenkrat še ne vem, kdaj bom, če bom sploh, v Washingtonu in San Franciscu.

Pripravimo se na odhod. Naš teden v New Yorku je mimo. Po telefonu se dogovorim za avto. Že sinoči sva z Mihatom v nekaterih agencijah spraševala za možnosti in pogoje. Ni tako poceni kot smo pričakovali. Večji avtomobili pa so sploh presenetljivo dragi. Greva v firmo Dollar in tam najameva kombi za osem ljudi. Formalnosti so hitro opravljene. Avto je skoraj nov, prav moderen. Sedem za volan in vidim, da ga ne znam niti vžgati, kaj šele peljati. Uslužbenec mi da nekaj navodil in že se peljeva po ostale. Zbašemo se v avto, tudi za kolo je prostor.

Zdaj se tudi odločim, da se bom le včlanil v AAA. Zapeljemo se v tisti konec mesta, z Mihatom greva v AAA, drugi še malo hlastajo po Columbus Circlu in okolici. Dogovorjeni smo pred Plaza hotelom in z normalno zamudo smo vsi skupaj. Mesto zapustimo v smeri, ki nam jo je priporočila dama v turistični pisarni. Ko pridemo v Queens, se prvič zgubimo. Morda porabimo celo uro, da se spet orientiramo in najdemo pravo pot proti Bostonu.

O poti, krajih in znamenitostih ne vemo nič, zato se bolj po nepotrebnem ustavimo na parkirišču nekega motela. Nato se malo zadržimo še v kraju Mystic, morda zaradi imena samega, del poti prevozimo tudi po navadnih cestah, ker je trasa na zemljevidu označena kot "scenic". Do Bostona vozimo precej dlje kot je normirano. Spotjo preskušamo tudi "cruise control". Vozi največ Miha.

Ko se približamo Bostonu, se skušam držati Zoranovih navodil. Ne najdem pravega izvoza in pridem v neki zaselek. Tam tankamo in pokličemo Zorana. Ugotovimo, da smo vsaj pol ure vožnje predaleč. Da nam nova navodila in tokrat se res dobimo nekje ob poti. Potem vozimo za njim v hišo ob Mirror Lake, kjer stanuje. Speče nam polpete na ameriški način. Najemo se in napijemo in popadamo po posteljah.

 

15.7. Torek. Že sinoči smo se dokončno odločili, da najeti kombi takoj vrnemo. Za nas je premajhen in predrag. Nazaj ga pelje Miha in kar precej doplača za dodatne milje.

Z Zoranom si gremo ogledovat camperje. Takoj poparjeni ugotovimo, da so silno dragi. V tem času so večinoma oddani in na kakšne popuste ni računati. Zoran predlaga, da najamemo dve limuzini. Za normalne avtomobile je najemnina res razmeroma znosna. Ideja mi ni nič všeč. Cel kup razlogov govori proti. Slabo je, če smo ločeni. Zgubljali, čakali in iskali se bomo, v vsakem avtu bosta samo po dva voznika, ki bi se lahko menjala, tveganja se podvojijo, težko bi se dogovarjali, zlasti v sprotnih zadevah. Vseeno začasno obvelja Zoranov predlog.

Ostali medtem postopajo po okolici zaselka. Nekateri se grejo kopat v jezero. V glavnem lenarimo in si privoščimo kaj za pod zob in za po grlu. Po južini zadremamo. Zoran s Pito in tremi otročki trenutno uporablja hišo svojega znanca, ki je nekam odšel. Hiša je razmeroma velika. Zdi se mi značilna za Ameriko in me, ne vem zakaj, spominja na hiše iz pionirskih časov. Verjetno pa je to značilna podeželska enodružinska hiša, v katerih živijo tisti, ki delajo v mestu. Ta je imela tudi nadstropje. Zgoraj sta vsaj dve spalnici, saj so zgoraj spali Zoranovi in še njegova sestra z možem, ki sta tudi tu na obisku. Tako imata Zoran in Pita istočasno kar dvanajst gostov; vseh nas je torej sedemnajst. Nič se ne počutimo utesnjene. Hiša ima tudi precej vrta in visokih dreves. V garaži je cel kup šare, da ni prostora za avto, zato Zoran svojega pušča zunaj. Za simbolično ceno en dolar je od nekoga kupil star Volvo, kar se mu pozna po zunanjosti in notranjosti, vozi pa popolnoma zanesljivo. Sosedje ga takoj spoznajo, z lokalnim policajem vred in ga vsi po vrsti pozdravljajo. Hiša in zunanjost ni pretirano urejena, zato se v njej zelo domače počutimo. Travo kosi s samohodno kosilnico. V tem delu uživa sam, nekaj tega pa privošči tudi gostom.

Zvečer greva z Zoranom v Providence po Mihata, ki se je tja vrnil z avtobusom. Na pusti postaji zunaj mesta naju čaka že kaki dve uri, ker sva tako dolgo čakala na Volvo, ki ga je Zoran posodil svaku, pozabil pa je povedati, da ga bomo zvečer rabili. Tako se je Mihatovo štrapaciranje podaljšalo še za dve dolgočasni uri.

 

16.7. Sreda. Po zajtrku se Zoran, Miha in jaz odpeljemo v "Alamo" po dve rezervirani limuzini. Tam nas začnejo spraševati, če avtomobilov ne nameravamo zavarovati. Začnejo nam naštevati možna zavarovanja in vse bolj nujno se nam začne dozdevati, da jih tudi sklenemo. Ob tem stroški močno narastejo. Zoran predlaga, da si vzamemo še en dan za premislek. V vsem se zanašam na Zorana, ki pokaže, da ima celo več izkušenj kot bi bilo za nekaj mesecev Amerike pričakovati. Razumljivo je, da bolje obvlada tudi jezik, z lahkoto ureja zadeve prek telefona, pozna okolico, razmere, sploh se ga držim kot paralitik. Podobno so se mene večkrat držali nekateri kolegi v tujini. Ko govorim o okolici, je to treba spet razumeti v ameriških razmerah. Kadar sedemo v avto se do nekega naslova peljemo vsaj dvajset minut, navadno več. Ker je to precej razmetano, pomeni, da ta "okolica" obsega nekaj takega kot vsa Gorenjska. Tako skačemo od enega naslova do drugega, kot bi se iz Kranja peljali v Ljubljano, pa na Jesenice in spet v Tržič in Škofjo Loko. Zoran vozi, kot da je to samo po sebi umevno. Ko se tako vozimo po "okolici", si spotjo ogledujemo še razne rabljene kripe, camperje, kombije in podobno robo. Zoranu že malo preseda naša neodločnost, zato nam da avto in z Mihatom greva popoldne še enkrat na lov za prevoznim sredstvom. Z nama gresta Nace in Cene. Tudi Miha se že dobro znajde po "okolici". Kaj posebnega ne najdeva. Nekoliko več pozornosti zasluži kombi za dvanajst ljudi, ki je videti kar primeren, rabi le manjše popravilo. Lastnik bi ga dal za 3400$. Domov grede naletimo v manjšem mestecu na srečanje starih avtomobilov. Ti so presenetljivo različni in vsak po svoje zanimivi, prav vsi pa vzorno urejeni. Z nama sta Nace in Cene. Zvečer doma na dolgo razpravljamo o eni ali drugi možnosti: kombi ali camper. Pogovor začenjamo vedno znova, zgodba se vleče kot tista o jari kači in steklem polžu; vsem že preseda, pa jo vseeno vedno znova načenjamo.

 

17.7. Četrtek. Zjutraj nismo še nič bliže odločitvi. Neuradni družinski posvet sklene, da vzamemo camper, če ga da lastnik malo ceneje in ga na koncu morda celo vzame nazaj. Zoran ga pokliče po telefonu in Michael, tako mu je ime, brez oklevanja sprejme pogoje. Camper nam da za 2500$, čez en mesec pa nam da zanj 1000$, če bo približno v enakem stanju.

Za urejanje zadev porabimo skoraj cel dan. Z Michaelom gremo na poskusno vožnjo, nato pripravi kupoprodajno pogodbo, odštejemo mu kupnino. Popoldne greva z Zoranom plačat še zavarovalnino in po tablice za registracijo. Camper je naš. Na Zoranovem dvorišču ga posesamo in operemo. Irena in Pita gresta v trgovino po nekaj nujne opreme. To so brisače, rjuhe, posoda in pribor.

Dekleta so bila čez dan v Bostonu. Vrnejo se z vlakom. Na postajo jih gremo že iskat s camperjem. Zvečer se še precej obiramo, okrog enajstih pa le odrinemo proti jugu. Že takoj ob odhodu srečamo prvega policaja, ki pa se za nas ne zmeni. Zdaj, ko sem lastnik avtomobila, ki je registriran za dve osebi, v njem pa nas je deset, se paranoično bojim srečanja s policijo. Po nekaj miljah vožnje nas dohiti Zoran in za nami prinese še mojo torbo, ki sem jo pozabil na kuhinjski mizi.

 

18.7. Petek. Miha vozi do zgodnjih jutranjih ur. Okrog treh zjutraj smo nekje na severnem obrobju New Yorka. Miha postane zaspan. Zamenjam ga jaz. Presenečen sem nad tako gostim prometom. Cesta je polna drvečih tovornjakov. Kot vse, so tudi tovornjaki v Ameriki ogromni. Vozijo navadno kakih deset milj hitreje od dovoljene hitrosti. Ker sam vozim še nekoliko boječe, me te pošasti ves čas prehitevajo. Ne morem se znebiti vtisa, da nas bodo kar zmleli. Za povrh ima volan še precej "lufta" in s popravljanjem smeri začne avto še bolj zanašati. Najbrž bi za začetek težko prišel v bolj strašljivo situacijo. Na delu ceste, ki se mu reče New Yersey Turnpike, se prvič zgubimo. Lovimo se nekaj milj in zgubimo vsaj pol ure. V predmestje Washingtona pridemo namesto okrog sedmih zjutraj šele okrog devetih. Čičinu sem se sinoči najavil, zdaj ga od nekod pokličem, da pride po nas. Tako se zgodi, vodi nas do doma, sami bi težko našli. Tam se najprej stuširamo, zajtrkujemo in uredimo. Jaz grem na sestanek z Alom Peterlinom, predsednikom rodoslovne družbe za ameriške Slovence. Al je zaposlen kot vodilni meteorolog na državnem institutu za kmetijstvo. Poslopje je blizu Smithsonian centra, velika in spoštovanje zbujajoča vladna palača.

Malo se pogovoriva v njegovi pisarni, izmenjava si nekaj gradiva, nato me povabi še v restavracijo na južino, v trgovini s spominki mi kupi še lončeno skodelico in tri šildkape z oznakami kmetijskega instituta.

Potem grem precej brez cilja po mestu. Pot me pripelje mimo Holocaust muzeja. Ogledam si ga dokaj natančno. Nato še kako uro hodim po vročih mestnih ulicah. Ko se s podzemno pripeljem nazaj v Bethesdo, kjer me je Vesna zjutraj odložila, ne znam več poti. Pokličem Čičina, ki pride pome z biciklom. Čičin speče purana. Pojesti smo ga nameravali na vrtu, pa se ulije prava nevihta.

Ostali so dan preživeli v mestu v raznih muzejih. Mislim, da so vsi muzeji in galerije v Washingtonu zastonj. To ni tako nepomembno. Saj je lahko vstopnina kar resna postavka. Če je za enega samo pet dolarjev, je to za deset ljudi že petdeset. Tudi njih nazaj grede ujame dež. Izkaže se tudi, da avto na več mestih pušča. Čičin ima dovolj veliko hišo, da prespimo v njej. Sinova nista doma. Hiša je v zelo lepem delu mesta. Rekel bi, da je to že kar visok bivalni razred, tudi opremljena je lepo, za to je imela Vesna vedno smisel in veselje.

 

19.7. Sobota. Zbudimo se razmeroma pozno - okrog pol devetih. Tudi po tem se zelo obiramo. Telefoniram v A-banko zaradi omejitve na VISA kartici. Čičin nam pripravi razkošen zajtrk. Proti enajsti uri se poslovimo in se odpeljemo v mesto. Tam gredo Nace, Cene, Iva in Eva na vodeni ogled mesta z avtobusom. Ko se zvečer vrnejo, so vsi mnenja, da se je splačalo. Ostali grejo po galerijah in muzejih, jaz grem s kolesom malo sem ter tja. Spet precej brez cilja. Grem skozi Smithsonian kompleks. V kongresni knjižnici obiščem rodoslovni oddelek. Prav dolgo se ne zadržujem, saj je stvari preveč. Tudi tu so na voljo računalniki. Obiščem še washingtonski državni arhiv. Ta je urejen podobno kot newyorški, le da je ta verjetno večji in v precej dražji palači.

Okrog šestih se spet vsi zberemo pri avtu. Odpravimo se še v Arlington. Ujamemo še zadnjo menjavo straže. Ob tem Naceta posili smeh, da se komaj obvladuje, saj nas gardist vnaprej opozori na primerno obnašanje.

Na poti iz mesta, se ustavimo pri gostilni Old Angler, kot nam je priporočil Čičin in gremo do reke Potomac. Kljub prepovedi kopanja in kljub opozorilu mimoidočih, gredo Ana, Iva in Eva na drugi breg in nazaj. Jaz v vodo ne grem tudi zato, ker se mi zdi precej kalna in nič vabljiva. Tudi tu sem prepričan, da je policaj prišel na parkirišče zaradi nas. Nekoliko nerodno tudi manevriramo, policaja vseeno odpeljeta mimo.

Ob sončnem zahodu jo mahnemo proti severozahodu. Najprej vozi Miha, po polnoči pa jaz.

 

20.7. Nedelja. Okrog treh ali štirih zjutraj me začne dajati spanec in do pol šestih zadremam. Nato do enajstih s krajšimi postanki pripeljemo v Cleveland. Vožnja je mnogo mirnejša, ceste veliko bolj prazne. V Cleveland se pripeljemo po precejšnjem ovinku, ker zgrešimo pravo vpadnico. Clevelanda nismo imeli v načrtu. Sem smo prišli zato, ker je Miha ali jaz pri vožnji iz Washingtona zapeljal na napačno cesto. Ko pripeljemo skozi mestno središče, se zapeljemo do Rock'n'Roll muzeja. Treba je plačati vstopnino, zato se ne moremo odločiti, ali bi si ga ogledali ali ne. Muzej izgleda zanimiv. Zgradba je že na zunaj nekaj posebnega, zelo avantgardna arhitektura. Odločimo se, da si ga ogledajo samo najbolj vneti. To sta Nace in Cene, jaz sem za spremstvo. Kljub temu, da vsakemu obiskovalcu pri vhodu pripnejo posebno zapestnico, hitro ugotovimo, kje se je mogoče zmuzniti noter in končno smo v muzeju vsi, celo Jaka in Ana, ki na stvar gledata z zmerno mero prezira in gresta najprej malo po mestu. V muzeju se zadržimo tako dolgo, da za kaj drugega niti ni več časa. Ker smo bili že tukaj, bi bilo treba pogledati, če še živi Irenina 'teta'. V imeniku je ne najdemo in nič se nam ne zdi, da bi jo lahko brez večjih težav izsledili, zato se brez večjega odlašanja poslovimo iz mesta.

Skozi mestno središče se vozimo ravno, ko je konec neke bejzbolske tekme. Iz ogromnega stadiona se vali množica gledalcev. Usmerimo se proti Chicagu. Tudi obisk tega mesta ni bil načrtovan, zdaj se nam je znašel na poti. V mesto se vozimo neznansko dolgo po ulicah, ki se mi zdijo silno grde in slabe. Očitno smo se vozili skozi industrijsko predmestje. V centru parkiramo na Wabash street. V študentskih časih smo igrali blues s tem naslovom, zdaj ga začnem prepevati. Posebnost, ki se mi zdi ponesrečena, je v tem, da so tramvaj speljali nad ulični promet. Tramvaj vozi v višini prvega ali drugega nadstropja na železni konstrukciji in je grozno hrupen.

Sprehajamo se pridno, nič ne vemo, kam bi v tem mestu pravzaprav morali iti, vseeno se mi zdi, da kar pravilno uganemo. Ana ima tudi knjižico z opisom bolj znanih zgradb. Kakšno zanimivost pove tudi nam. Vstopimo v avlo nebotičnika njihovega časopisa, ki je kot kakšna katedrala. Ura gre že čez polnoč, ko se čakamo in najdemo pri Meštrovičevih Indijancih. V parku spijo klošarji po klopeh, spet se mi zdi, da kar kličemo policijsko intervencijo. Dva cestna pometača še sprašujemo, kako priti do bencinske črpalke. Ta dva se skoraj skregata, ker nas hoče vsak napotiti po svoje. Na bencinski črpalki je ravno pravi čas, da ponovno pokličem A-banko zaradi limita na kartici.

 

21.7. Ponedeljek. Spet se menjamo pri volanu na vožnji proti zahodu. Okrog poldneva se zapeljemo v "antično" mesto Casey. Mesto name naredi precej zanikeren in zaprašen vtis. Na glavni ulici je nekaj trgovin s staro šaro. Nekaj milj nadaljujemo po "antični" podeželski cesti. Ta nas pripelje v Adair. Tu zvemo, da je to mesto slavnega prvega ropa poštnega vlaka. Na to obletnico praznujejo občinski praznik in samo en dan smo zamudili, da bi se udeležili priložnostnih prireditev ob obletnici. Mesto samo je nezanimivo. Na parkingu se stuširamo, peremo, kuhamo, malo počivamo in prvič po Washingtonu malo temeljiteje uredimo. Proti večeru odpeljemo naprej proti zahodu. Nekaj milj po podeželski cesti pelje Irena, nato vozi Miha pozno v noč, nato še Jaka in jaz. Ponoči še enkrat telefoniram v Ljubljano zaradi VISA kartice.

 

22.7. Torek. Zjutraj smo blizu Cheyena. Ker imajo rodeo, zapeljemo v mesto. Ravno prav smo prišli. Po mestu je precej ljudi, večina so turisti. Skoraj vsi imajo na glavi kavbojske klobuke. Tudi mi jih gremo pomerjat. Zdi se nam, da nam zelo pašejo, meni se zde predragi, Irena in Jaka si kupita slamnatega. Nekaj časa nam vzame iskanje avtomata za izdajanje gotovine, potem ko nekaj mimoidočih prosimo za pomoč, jih najdemo skoraj na vsakem koraku. Pri tem opravilu hoče Irena mojo prisotnost; zdi se ji, da sama ne bi znala opraviti postopka.

Sredi dopoldneva se začne parada. Stojimo ob široki glavni ulici, nekateri so si prinesli stole, nekateri gledajo z oken, balkonov in celo s streh. Mislim, da je najbolje gledati kar s pločnika. Parada je prav veličastna, skrbno pripravljena in zrežirana. Udeleženih je na stotine ljudi, konj, vozil, na nebu jo spremlja šest ali sedem fantomov s svojimi vragolijami. Pihalnih godb se na primerni razdalji zvrsti morda deset. Vsaka šteje vsaj šestdeset godbenikov. Očitno so v paradi udeleženci iz različnih krajev, saj Cheyene gotovo ne premore niti desetine vsega pokazanega. Jahalni in vprežni konji so v parih ali v večvpregah dosledno usklajeni po pasmah, velikosti in barvi, celo po lisah. Tukaj prvič vidimo, da konji niso več taka redkost kot pri nas v Sloveniji. Saj smo jih spotjo že tu in tam videli po pašnikih, tu jih je res na stotine. Na paradi se zvrsti vsa ameriška folklora, presenečenj zlepa ni konca.

Ko za vogal odkoraka zadnja pihalna godba, se za njimi zapeljejo še tri ali štiri komunalna vozila, ki pometejo in operejeo ulice. Naslednji hip že ni več sledu o veliki prireditvi.

Premaknemo se do trate med hišami, kjer kakih deset dečkov, vsi so že kar v letih, uprizorijo nekaj revolveraških skečev. Vse skupaj je povsem burkaškega značaja.

Za tem se prestavimo še do mestne hiše, kjer na stopnišču prikažejo revijo starinskih oblačil. Ta predstava se mi zdi dokaj dolgočasna, čeprav je očitno, da jo sami vzamejo zelo zares.

Popoldne je rodeo. Na glavno predstavo ne gremo. Malo je temu vzrok varčnost, malo pa tudi pomanjkanje zanimanja. Do tega imamo podoben odnos kot do bejzbola. Stadion je skoraj poln. Mi se raje zadržimo pri Indijancih. V enem delu parka so postavili nekaj šotorov, po robu je nekaj ducatov stojnic, kjer prodajajo svoj nakit, lončevino, preproge in vse drugo, kar naj bi bilo bolj ali manj pristno indijansko. Pri tem se navadno hitro loči šara od bolj kakovostne robe. Sredi trate so posedli debeli Indijanci ob svojih bobnih, okrog njih pa fantje in dekleta v pisanih oblačilih, ovešeni z raznobarvnim perjem, zvončki in kraguljčki izvajajo razne plese. Ritem, melodija in ples se mi zdi silno enoličen, ples pa je sploh eno samo prestopanje. Nobene prave koerografije in izrazne moči ne zaznam. Za konec nas še gledalce povabijo v zaključni kolo, ki je zgolj stereotipna veriga stopicajočih, nič kolu podobnega.

Rodeo se medtem končuje. Vseeno grem na tribuno in vidim še zaključno dirko. Bolj zanimivo se mi zdi dogajanje v "boksih". V ogradah je na stotine konj. Te zdaj, takoj po koncu rodea sortirajo po ogradah in jih po skupinah vkrcavajo na kamione. Vse to opravljajo kavboji čisto zares in zelo spretno, naravnost elegantno. Brez vpitja in naglice.

Začutim tudi nekaj vzdušja v "boksih" nastopajočih in njihovega spremstva. Ti so v glavnem ob provizoričnih šankih ali ob svojih camperjih in tovornjakih. S pločevinko piva v roki komentirajo svoje uspehe ali neuspehe in se verjetno pogovarjajo, kam bodo šli na naslednji rodeo.

Odločim se, da grem na rodoslovno predavanje. Zanj sem dopoldne zvedel v turistični pisarni. Jaka me odpelje ven iz mesta v nekakšen šolski center. Tam res najdem predavalnico, kjer dve predavateljici razlagata vsaka svojo temo. Sem edini moški med kakimi desetimi poslušalkami. Za predavanje je treba plačati 10$, kar gotovo ne pokrije stroškov predavanja, kaj šele potnih stroškov obeh predavateljic, ki sta za ta namen prišli iz Salt Lake Cityja. Razstavljenega je tudi precej rodoslovnega gradiva, časopisov, priročnikov in pripomočkov. Jaz se hitro poslovim, ker se bojim, da me zunaj že čakajo, pa sem jih potem čakal gotovo več kot pol ure in razmišljal, kaj vse bi se lahko zgodilo, da jih ni in kako se bomo zdaj spet našli. Izkazalo se je, da so se zadržali pri ogledu folklornih plesov.

Okrog desetih se odpeljemo proti Estes Parku in po nekaj urah vožnje nekje ob poti prenočimo.

 

23.7. Sreda. Miha vstane prvi in se poda na sosednji hrib. Vrne se čez dobro uro. V čevljih in v nogavicah ima vse polno travnatega semena in nekakšnega trnja, ki ga pri nas ni. Ponoči smo parkirali na prostoru za kempiranje. Ko malo bolj oživimo, pride lastnik in pokasira 12$ najemnine. Medtem drug za drugim opravljamo jutranjo toaleto. Približno polovica se jih okoplje v mrzlem potoku. Vsa ta opravila opravljamo dokaj neorganizirano, brez reda, vsak po svoje, kadar komu paše. Zato je precej čakanja in nepotrebne izgube časa. Priprave na odhod nam vedno vzamejo vsaj dve uri. Tega seveda nihče ne vračuna takrat, ko preračunava, koliko časa rabimo do neke naslednje postaje. Pri tem vedno računajo naše neto zmogljivosti, brez spanja, počitka in številnih nenačrtovanih postankov. Zato so te ocene dosledno zmotne, kar pa ne vpliva na njihov pogum pri načrtovanju še daljše poti.

Avto crkne, ko ga vžgem. To se je tokrat prvič zgodilo. Spomnim se navodil, ki mi jih je dal Michael, bivši lastnik. Treba je odstraniti desni sedež, odpreti pokrov motorja med obema prednjima sedežema, sneti pokrov zračnega filtra in odpreti loputo za zrak. Avto takoj vžge in se nam kar dobro zdi, da znamo ukrepati kot je treba. Speljem s parkirišča, na dovozu na cesto je malo klanca. Tu čutim, da motor spet crkava. Refleksno hočem pritisniti sklopko in dati malo gasa. Značilna napaka šoferja, ki ni vajen avtomatike. Pedala za sklopko sploh ni. Pohodil sem torej zavoro in avto, ki se je sicer premikal zelo počasi, se je na mestu ustavil. S štedilnika so popadali piskri, še kaj drugega se je prevrnilo, vendar zaradi tega ni bilo nobene škode. V veliki nevarnosti pa se je znašla Irena, ki še ni sedela, kot se spodobi, kadar se avto premika. Nekaj je še šarila po 'kuhinji'. Spodneslo ji je kot na ledu. Padla je po avtu in z glavo udarila v rob klopi ali postelje. Vse zvezde je videla, bolelo jo je, mi pa nismo vedeli, ali ni morda kaj zelo hudega. Dali smo ji obkladek, obležala je kar na tleh in ukazala peljati naprej.

Začnemo se vzpenjati. Pot sicer ni pretirano strma, vseeno avto ne gre nikamor. Za nami se nenehno nabirajo dolge kolone. Na vsakem izogibališču zapeljem vstran, da jih spustim naprej. Očitno ne znam voziti. Poskusi tudi Miha, pa ni nič drugače. Gas tiščiva do konca, včasih le prestavi v nižjo prestavo in malo bolj živahno potegne. Po nekaj urah take vožnje ugotoviva, da je v takih klancih vseeno bolje izbirati prestave in ne pustiti, da prestavlja avtomat.

Pri vožnji navkreber smo se večkrat ustavljali na krajih, kjer so table vabile na ogled neke posebnosti. Najdlje smo se zadržali nekje na prelazu, predel se je imenoval Lava Cliffs, v sklopu Estes Parka.. Malo smo se sprehodili po okolici. Bili naj bi nad 4000 metrov visoko. Marsikje so pobočja snežena, veliko je ledeniških jezer, precej je divjadi. 'Skoke' v okolico delamo spet vsak po svoje. Najprej smo se mislili samo malo ustaviti, ko že ena skupina zdirja na snežni plaz. Povsod so sicer napisi, ki odsvetujejo ali prepovedujejo zapuščati zavarovana mesta. Prepovedi otroke prav izzivajo. Z Nacetom greva, malo po kopnem, malo po snegu, ob robu previsa, na prvi vrh, kake pol ure oddaljen od parkirišča. Ko se vrneva, počakamo Mihata, ki je ubral precej daljšo pot. Nekoga prosim za daljnogled, da si ogledujemo črede losov. Ko se Miha vrne, pove, da je bil praktično med njimi. Zdaj šele zamika še večino ostalih, da gredo po isti poti. Tisti, ki ostanemo pri avtu, pogledujemo proti nebu in vidimo, da se približuje nevihta. Ta res pride s pišem. Občutno se ohladi, dobro se ulije, vmes pada toča. Otroci so daleč. Na misel mi hodi pripovedovanje, kako so jo neprevidni hribolazci skupili, če jih je v hribih ujel dež in jih podhladil. Otrok dolgo ni nazaj, nemočno sedimo v avtu. Ko se vrnejo, so dobro premočeni in morda res tudi malo prezebli, vendar očitno dobre volje in jih naše nerganje nič ne moti. Med vožnjo se preoblečejo in pogrejejo. Miha vozi brez počitka do kraja, ki se mu reče Gypsum. Tam tankamo. Bencin je tu v hribih zelo drag. Skoraj za polovico dražji od najcenejšega. Ne vem sicer, kolikšna je najnižja cena in tudi ne koliko je najvišja, vendar se cene druga od druge precej razlikujejo. Najcenejši je bil komaj nekaj več kot dolar za galono, najdražji pa je bil nad dolar in pol. Tudi črpalke in način točenja se precej razlikuje. Večinoma si natočiš sam. Plačuješ pa navadno v trgovini. Veliko je tudi takih črpalk, ki sprejemajo kreditne kartice na sami pumpi. Vtakneš kartico in slediš navodilom, ki pa skoraj niso na dveh črpalkah enaka. V Gypsumu nakupimo tudi hrane. Štacuna je dokaj zanikrna. Prvič vidim naprodaj nasoljeno presušeno meso. Dobiš ga v raznih oblikah, pogosto v obliki dolgih cigar. Meni se kar dopade, ostalim malo manj. An askuha riž, ki nam nič kaj ne tekne in ga večino pustimo za kasneje. Mahnemo jo naprej. Od tu spet lep kos poti vozim jaz, nato pa od Delte do Silvertona Jaka. Z bencinom smo spet bolj pri koncu, v zgodnjih jutranjih urah pa nikjer črpalke. Bojimo se, da bi nam bencina zmanjkalo med vožnjo, saj Miha ve povedati, da potem odpovejo zavore in volan. Zadosti resno opozorilo, da Irena ukaže ustaviti in počakati jutra, ko se bodo črpalke odprle. Jaka zapelje v gozd na stransko cesto.

 

24.7. Četrtek. Proti jutru nas je zeblo. Še smo dokaj visoko v Skalnem gorovju. Gremo na prvo črpalko. Napijemo se tople kave. Tudi kava je razmeroma poceni. Kupci si z njo sami postrežemo pri avtomatu in po želji sladkamo in dolivamo mleko, smetano in podobne dodatke. Natakamo si jo v velike vrče s pokrovom in jo navadno pijemo po slamici. Na bencinski črpalki kupimo tudi mehiško deko.

Zapeljemo se po glavni mestni ulici. Silverton se nam dopade. Mesto je obdano s slikovitimi gorami. Vse je precej starinsko. Mestece ima široko glavno ulico in dve ravno tako široki stranski. Počez jih povezuje kakih pet prečnih ulic. Vse polno je trgovin s starinami. Spet se razkropimo, tako da se nas redko zbere čez polovico. Naročim, da naj vsi pridejo k fotografu, kjer se lahko preoblečemo v starinska oblačila, da naredimo starinsko sliko. Nekoga pošljem na kolesu, da nekajkrat obvozi majhno mestece in skliče vse skupaj. Pri fotografu vse skupaj dokaj hitro opravimo, če upoštevamo, da se je vsak od nas oblekel v neko od razpoložljivih oblačil in si našel primeren klobuk in oborožitev. Mojster naredi tri posnetke. Plačam okrog 100$, vendar smo s sliko vsi zelo zadovoljni. V mestu se zadržimo do poldneva. Liza in Miha srečata pravega hribovskega samotarja, oblečen je kot kak filmski čudak. Je precej nenavaden, vendar bi težko rekel, da je trčen, vsekakor pa prav prijazen in vesel, da se pogovarja z dvema tujcema. V mestu pridemo tudi v štacuno s spominki v nekdanjem zaporu. Tudi zapor je do pike tak, kot smo jih videli v tolikih kavbojskih filmih. Počakamo še na starinski vlak, ki je pripeljal iz Duranga. Železnica je ozkotirna, vlak pa zares starinski.

Iz Silvertona se po slikovitih hribih čez gorske prelaze odpeljemo do Duranga. Od tam naprej je pokrajina že bolj puščavska. Pridemo do jezera Navajo. Jezero je umetno. Tu malo dlje počivamo. Nahranimo se, in se v jezeru okopamo. Obala je peščena in skalnata, voda ni prav bistra. Zaplavamo na plavajoč pomol, sestavljen iz ogromnih med seboj povezanih gum. Ne za dolgo, saj se oglasi piščalka iz opazovalnega stolpa, po zvočniku pa ukaz, naj se s pomola takoj poberemo, ker naj bi bilo naše početje nevarno. Otroci nekoliko neradi ubogajo. Eden od naših ciljev v tej okolici je bil kraj Aztec, kjer naj bi si ogledali ruševine indijanskega mesta. Za danes smo prepozni, so že zaprli. Ker še ni pozno, se odločimo, da se odpeljemo do Chaco Canjona. To spet ni prav blizu. Na bencinski črpalki se zapletem v pogovor z nekim možakom. Preden se posloviva mi da naslov in nas povabi na špagetno večerjo, če nas bo pot pripeljala skozi Salt Lake City, kjer je doma.

Kakih dvajset milj ceste do Chaco Canjona je makadamska cesta. To je prava redkost. Cesta je široka, vendar silno prašna in počez na drobno grbasta. Miha vozi počasi, vseeno nas vso dolgo pot neznansko stresa. Vožnja je podobna neskončni vibracijski masaži. V camp pridemo po polnoči v trdi temi. Zapeljemo na enega od prostorov za kempiranje. Miha si je postlal na strehi, Ana pa kar na puščavskem pesku. Nismo še dobro zaspali, ko smo zaslišali divji lajež in cvilenje kojotov. Prav gotovo je v krdelu prišlo do prepira in pretepa. Hrup je bil močan in v neposredni bližini. Kaj bo z Ano, sem pomislil. Ležal sem nad šofersko kabino in gledal skozi okno. Res priteče k avtu kojot, mimogrede na hitro obvoha Ano in že ga ni več videti. V okolici je bilo slišati neko zateglo prepevanje, morda je imel kdo od 'sosedov' prižgan radio, vseeno se mi je zdelo, da prepevajo Indijanci.

 

25.7. Petek. Ponoči se je spet ohladilo. Zeblo nas je kljub novi deki. V zgodnjem jutru se malo sprehodimo po okolici. Seveda je puščava nekaj posebnega. Malo tudi pomislim na klopotače. Gremo v zgradbo, kjer je parkovna uprava, razstava in trgovina. Pridružimo se prvemu vodiču. Vsi vodiči in drugi uslužbenci parkov nosijo uniforme. Rečejo jim rangerji. Moški in ženske imajo enake uniforme in klobuke z ravnimi krajci. Naš vodič ima za povrh še dolgo belo brado. Zelo lepo govori, zanimive stvari pripoveduje in ga je užitek poslušati. Iva in Eva pravita sicer, da ga nič ne razumeta, ostali pa menda nimamo težav. Pokaže nam eno od večjih ruševin. Reče se ji Hungo Pavi. Brez vodiča smo si ogledali še Pueblo Bonito in se odpeljali nazaj v Aztec.

Vračamo se spet po slabi makadamski cesti. Jaz vozim hitreje kot Miha sinoči in zdi se nam, da se tresenje malo manj pozna in nekoliko hitreje pridemo na asfalt. Med potjo prehitimo transport, ki na kamionih prevaža dve veliki montažni hiši. Široki morata biti vsaj deset metrov.

Ogledamo si še ruševino in muzej v Aztecu. Zvečer se odpeljemo na Mesa Verde in tam prespimo.

 

26.7. Sobota. V kempu smo se stuširali, oprali, uredili, pospravili in nahranili. Z Mihatom pogledava, kaj je narobe pri prestavah, že sinoči sem čutil, da se ročka malo bolj ohlapno prestavlja. Vidiva, da se je staknil zatič, zato se je snela tudi vzmet, ki je ročko držala v nastavljeni legi. Orodja nimava, zato prosim za pomoč 'soseda'. Rad pomaga, saj nas je morda že od daleč opazoval in si najbrž svoje mislil o taki kripi. Svoje občutke dobro prikrije. Tudi on okvare ne more popraviti, prepriča pa me, da zaradi snete vzmeti ne bo pri vožnji nič narobe. Namesto zatiča smo ročko za prestave zataknili z vijakom.

Zapeljemo se sem ter tja po kempu, ki je več kot velik. Najprej gremo na indijanski semenj. Ponudba je skoraj enaka tisti v Cheyenu. V sredini sedijo in čepijo debeli Indijanci, ki tulijo in zbijajo po bobnih, okrog njih pa se prestopajo in poskakujejo v pisano perje, kraguljčke in drugo okrasje odete  plesalke in plesalci. Okrog njih je na desetine stojnic s pravo sejemsko šaro, vmes pa nekaj bolj kakovostne robe. Tudi tu ponekod v živo prikazujejo ročno obrt. Neki Indijanec mi podari kamnito konico puščice iz obsidiana. Ker se tudi Lizi dopade obesek s srebrnim kozličkom, ji ga kupim. Ogledamo si eno od mnogih naselbin, ki so jih gradili v previsnih terasah kanjonov in obvezni muzej. Ta muzej je že tretji. Seveda se stvari precej ponavljajo, pa zato niso nič manj zanimive. Popoldne se z Mesa Verde spustimo spet v dolino. Mesa, kot rečejo Španci mizi, pomeni mizasto goro. Takih je tu na kupe, saj so vse nastale tako, da so reke okrog njih odnašale material in napravile ozke kanjone ali široke doline. Tu in tam so ostali večji ali manjši mizasti platoji ali samo bolj ali manj vitki stebri. Mesa Verde je torej po naše Zelena (mizasta) gora.

Spet se vozimo po puščavi ali morda stepi. Nekje ob poti nas k postanku zvabi dokaj zanikeren prizor, ki spominja na bolšji trg in karavansko postajo obenem. Spominja na znane predmestne prizore z balkanskega juga. Znajdemo se med cenenimi, provizorično postavljenimi lopami, kamioni in kamiončki. Povsod se nekaj prodaja. Morda je celo poceni, na daleč vidim, da je roba precej slabša od tiste na tržaškem Ponte rosso in me ne zanima. Sceno povsem obvladujejo Indijanci in Mehičani, saj jih ne znam ločiti. Otrokom je zanikrna scena malo bolj zanimiva. Kupijo nekaj jedi, ki naj bi bile tudi indijanskomehiške. Pojemo jih bolj na silo in v glavnem niti ne moremo uganiti, kaj jemo.

Ko se zapeljemo čez reko San Juan, otroci ukažejo zapeljati k vodi. Ana, Liza in Jaka poskačejo v blatno reko, ostali se na obrežju branimo komarjev in mušic. Očitno že dolgo niso imeli gostiteljev, saj se v tej puščobi najbrž malokdaj ustavi živa duša. Vseeno tu pojemo lubenico preden jo mahnemo dalje. V kraju Mexican Hat tankamo. V trgovini kupim hladilno škatlo iz stiropora in vrečo ledu. Hladilnik v avtu ne dela, ker naj bi bilo nekaj narobe z vtičnico in se je nikomur ne ljubi popravljati, zato pa se nam maslo topi in tudi druga roba, ki je ne porabimo sproti težko prenaša toploto. Zdaj šele vidim, da je v hladilnikih z napisom Eis, ki stojijo pred vsako črpalko in trgovino, led in ne sladoled.

Peljali bi naprej, kljub temu, da se je že znočilo, pa se odločimo, da tu počakamo jutra, saj smo prišli v predel, ki je znan pod imenom Monument Valley. Zapeljemo s ceste in prenočimo v puščavi.

 

27.7. Nedelja. Jaka je spal na strehi, Ana na tleh pod milim nebom. Jakata je najbrž zeblo, ker že ob zori vstane in nas hoče še speče odpeljati naprej. Vendar avto ne vžge. Vse je mrtvo. Kako, saj je bilo vse izključeno in ni razloga, da bi se baterija spraznila. Zgleda, da ni dobro puščati ključa v ključavnici, ker se baterija prazni. Po nekaj nebogljenih poskusih odnehamo z oživljanjem. Miha gre na cesto in kmalu ustavi Indijanca, ki obljubi, da bo prišel na pomoč s prijateljem. Miha pravi, da je to storil iz previdnosti, ker ni čisto zaupal nanavadnemu štoparju sredi puščave. Indijanec, ime mu je Paul, se čez kake pol ure res vrne s prijateljem. 'manitok' pravi, ko stopita iz avta. Kaj, vprašam. Ta spet ponavlja 'manitok' in si mislim, da omenja boga Manituja. Končno le razumem, da hoče povedati, da 'denar vse pove' ali po naše 'cena ne laže'. Od daleč vidi, da je avto stara kripa. Malo se skušam braniti, da je avto sicer star, baterija pa nova. Izvlečeta kabel in ga priključita. Stari daje ukaze, mi ubogamo. Avto takoj vžge. Koliko smo dolžni? vprašamo vsi zadovoljni, da je avto spet živ. Deset dolarjev, reče. Dal bi mu, kolikor bi zahteval, deset se mi zdi malo in mu dam dvajset. Da bi še malo popravil skopuški vtis, ga vprašam, če bi požirek žganega. V avtu je bila med drugo šaro še steklenica metzcala. To naj bi bilo agavino žganje. Značilno zanj je to, da dajo v vsako steklenico še belega črva, dolgega kakih pet centimetrov. Podoben je velikemu lesnemu črvu. Ne vem, zakaj ga dajejo v šnops, v trgovinah sem se prepričal, da plava na dnu vsake steklenice metzcala. Sam sem enkrat ali dvakrat malo potegnil iz steklenice, po okusu je bil podoben konjakom in drugim žganicam.

Paulu ni bilo treba dvakrat reči. Rekel bi, da je že bil malo pod paro, čeprav je bilo rano jutro. Zato sem sklepal, da je celo noč lumpal in ga je Miha ustavil, ko se je vračal k počitku. Njegov mlajši spremljevalec se je za pijačo zahvalil, rekel je da ne pije več. Paulu sem natočil v skodelico, saj štamprlov nismo imeli. Po tem, kako je kar držal nastavljeno skodelico, sem sklepal, da še ni dovolj in sem mu natočil skoraj do roba. Spil je na dušek in malo zahrzal. Miha je hodil okrog s fotoaparatom in nas slikal. Paul je rekel, naj ga slika z mano. Miha se je pripravil, ko je Paul rekel, da se ne more slikati s prazno skodelico v rokah. Spet jo je zvrnil, takoj, ko je Miha pritisnil. Potem se je še malo razgovoril, nekajkrat nam je zaželel božjega blagoslova. Nekaj je spraševal, od kod smo. Videl sem, da mu nima smisla praviti, saj je najbrž vedel samo za svojo okolico. Vseeno sem mu dal knjižico Discover Slovenia. Malo jo je prelistal in jo začel z velikim zanimanjem ogledovati. Potem nam je še povedal, da je vdovec. Spomladi je ženo povozil tovornjak. Raznežil se je, zdi se mi, da se mu je tudi zaradi metzcala jezik še malo bolj zapletal in ga je bilo še težje razumeti. Natočil si je še enega, potem pa ga je tovariš pregovoril, da je sedel v avto in ga odpeljal.

Spet smo na cesti. Mimo vozijo kolesarji s spremstvom. Videvali smo jih že sinoči. Očitno gre za večjo kolesarsko prireditev. Otroci vejo povedati, da je po tej poti tekel tudi naš Mravlje. Spet se vozimo ure in ure. Dolina spomenikov (Monument Valley) se mi ne zdi tako zelo slikovita, da je bilo vredno počakati na nov dan, da si jo spotjo lahko ogledujemo. Širši in ožji ostanki erozije, ki štrlijo navpično v zrak so sicer zanimivi in slikoviti, pa saj smo jih videli v skoraj vsakem kavbojskem filmu, največ pa v risanki  Road Runner. Puščava je res zelo različne mineralne sestave, vsaj po barvi se razlikuje, zato ji ponekod upravičeno rečejo Painted Desert.

Popoldne pridemo do Grand Canyona. Že nekaj ur se vozimo ob velikih kanjonih, ta pa je res velik. Tudi to smo že tolikokrat videli, zdaj, ko stojimo na njegovem robu, pa je stvar drugačna. Vsi čutimo mogočnost prizora. Tako je z večino svetovnih čudes. Šele takrat, ko prideš  z njimi v neposreden stik, začutiš njihovo dušo. Veliki kanjon jo ima.

Najprej gremo na razgledni stolp. Zgrajen je bil med obema vojnama po načrtih arhitektke Mary Colter James. Rekel bi, da se je zgledovala po Gaudiju, Hundertwasser pa po njej. Prav nič ni videti, da je bil stolp zgrajen pred desetletji. Arhitektura, oprema in detajli so usklajena kombinacija, ki posrečeno združuje značaj in elemente indijanskih zgradb z duhom dvajsetega stoletja.

Med vožnjo ob kanjonu se še nekajkrat ustavimo. Razgled se nam vsakič zdi še malo drugačen in se ga kar ne naveličamo. Vsakič imam velike težave, ko skušam otrokom dopovedati, naj nikar ne rinejo prek zaščitnih ograj in se ne nagibajo nad prepadi. Ana hoče na vsak način narediti izlet do dna, kjer je komaj videti potoček, ki je izdolbel kanjon. Nesrečna je zaradi našega nerazumevanja.

Vsaj tri ure vozi Irena, nato spet jaz. Proti večeru pridemo do Hooverjeve zapornice. Tudi to je velika reč. Na obeh bregovih se ustavimo zaradi ogleda in otroci spet plezajo povsod tam, kjer bi bila vsaka neprevidnost lahko usodna. Kot bi nalašč preskušali Irenine in moje živce.

Od zapornice vodi pot še čez en gorski greben. Ko se pot prevesi v dolino, kmalu zagledamo razsvetljeno morje. Prizor spominja na velikanski požar. Kar verjeti ne morem, da so to luči velikega mesta. Ko se že utopimo v tem morju svetlobe, vozimo v gostem prometu še vsaj pol ure, da pridemo kolikor toliko v središče mesta. Razmeroma brez težav parkiramo, ko je motor že precej segret; kazalec je že na rdečem.

Podamo se v osrčje Las Vegasa. Najprej se protestno izgubi Ana, ki še vedno obžaluje, da jo nismo počakali, da bi šla na dno kanjona. Po skupinah si ogledujemo igralnice. Mladini je vstop prepovedan in nekajkrat se res zgodi, da pazniki odženejo Ivo in Evo. Tudi Naceta in Ceneta sumničavo gledajo. Kaj za to? Če te nekje preženejo, greš poskusit drugam. Brez konca je ogromnih igralnic. Dogovorimo se, da se pri avtu dobimo ob enih zjutraj. Dogajanje v igralnici si bolj ogledujemo in bolj malo igramo. Nekaj pa je v Las Vegasu vseeno treba zapraviti. To počnemo največ pri igralnih avtomatih (slot machine). Ti pridno požirajo žetone, včasih pa le šklepetajoče izbruhnejo prgišče žetonov. Te nosiš s seboj v plastičnih skledicah. Irena je eno vzela za spomin, igrala pa ni. Vsi drugi smo vsaj nekaj zapravili, vendar je bil končni saldo pozitiven. Vsi skupaj naj bi priigrali vsaj 20 dolarjev. Skoraj vsakdo ima tudi kakšno napeto štorijo.

Ob enih po polnoči se nas nekaj zbere pri avtu. Jaka odločno pove, da do jutra ne gremo nikamor. Preveč je tistega, kar je vredno ogleda. Irena se je igralnic že malo nasitila, zato se odloči, da nas bo počakala v avtu, mi pa naj kar gremo kamor nas je volja. Grem tudi jaz, čeprav se mi zdi, da sem videl dovolj. Kmalu ugotovim, da sem v zmoti. Kak blok od tam, kjer smo se zadrževali do sedaj, se šele zares začne. Že prej mi ni šlo v glavo, da lahko izkupiček od igralnic poganja tako razkošje, zdaj pa pridem v okolje, kjer je vse skupaj prignano še za stopnjo više. Vseh hotelov si ni mogoče ogledati. Večina igralnic je istočasno hotel. To včasih ugotoviš po tem, da med igralnimi mizami in avtomati opaziš hotelsko recepcijo in druge zunanje znake hotela. Najprej pridemo do Otoka zakladov (Treasure Island). Pročelje je urejeno kot velikanska kulisa, ki do osupljivih podrobnosti pričara vtis prikazuje prizor gusarskega zaliva v Karibskem morju. 'Morje' valovi in pljuska, ob obali so privezane gusarske ladje, da o vsem ostalem ne govorim. Vse je tako bogato, da nisem prepričan, če smemo vstopiti. Otroci vstopijo, sam se s kolesom zapeljem še kako miljo naprej in po drugi strani ceste nazaj. Povsod sami hoteli-igralnice. MGM, Excalibur, Cesar's Pallace in kajvemkajševse. Vsak skuša privabiti z nečim neprekosljivim. Vse deluje. Na hitro si od znotraj ogledam samo nekatere od njih. Nobena igralnica ni pretirano zasedena. Skoraj v vsaki je program; večji ali manjši orkester s pevko, pevcem ali zborom. Ponekod tudi plešejo. Med nastopajočimi ne najdem meni znanih imen, čeprav ogromni reklamni panoji vabijo na razne showe.

Okrog štirih zjutraj se nas večina zbere pri avtu. Po Stripu zapeljem še enkrat gor in dol, končno smo vsi v avtu. Malo se še lovimo, ne najdemo takoj izhoda iz mesta in pri tem vidimo tudi nekaj ozadja te bleščeče mašinerije. Peljem morda kako uro, vsi smo utrujeni, tudi avto spet močno kašlja in cuka, zato ustavim na parkirišču velikega hotela - igralnice in za nekaj ur zaspimo.

 

28.7. Ponedeljek. Z Mihatom sva prva pokonci, čeprav sva zadnja legla. Natankava in dolijeva olje in vodo. Ana kar na črpalki opere spalno vrečo, ki je polita z mlekom. Vsi so 'mrtvi'.

V hotel grem po vrček kave. To je postala vsakdanja praksa. Zgodnje jutro je, pa ko vstopim v hotel, se spet znajdem v istem nočnem vzdušju, kot smo ga doživljali sinoči v Las Vegasu. Zdaj mi je jasno. Dnevna luč v hotele-igralnice ne posije nikoli. Tam med dnevom in nočjo ni razlike. Igralne mize so zasedene, avtomati se sučejo in zvončkljajo. Prizor me preseneti. Saj ti ljudje niso vstali navsezgodaj zjutraj in takoj sedli k 'delu'. Tu so gotovo še od sinoči.

Avtomata za kavo ne najdem. Grem k enemu od šankov. Natakar mi postreže s kavo in pove, da je zastonj. Nekaj še doda, pa ga ne razumem, vprašati pa tudi nočem, da ne bi videl, kako slabo znam angleško.

Peljemo naprej proti zahodu in dremuckamo. Okrog nas puščava in zanikrno rastje, največ je juk, ne vem kje se skrivajo orjaški kaktusi. Ustavimo se na zapori. Sanitarna inšpektorica pove, da morajo vsa vozila razkužiti pred nalezljivo boleznijo, mislim, da je šlo za kakšno govejo slinavko ali parkljevko. Naš avto pregleda tudi od spodaj. Morda se za to odloči, ker je gotovo eno najbolj neuglednih vozil, kar se jih vali po ameriških cestah. Pregled je opravljen in smemo naprej. Nekje bi radi ustavili in zajtrkovali, pa je povsod tako pusto, da peljemo naprej. S ceste zavijemo, ker nas zvabi opuščeni rudnik srebra. Ne daleč od ceste pridemo do napisa, ki nam zaželi dobrodošlico v Calico City. Na parkirišču razporeja vozila možakar v kavbojskem oblačilu in obveznim revolverjem. Ko 'razjahamo' in se napotimo v 'mesto duhov', reče Nacetu, da s kolesom ne sme v mesto. Ko mu razloži, da težko hodi, je takoj drugega mnenja. Žal mu je, da nima pri roki nobenega konja ali vsaj mule, da bi bilo Nacetu še udobneje.

Opuščeni kompleks rudnika in rudniškega naselja je kar spodobno urejen muzej. Na zunaj to sicer ni videti. Vse je urejeno tako, kot da so stvari ostale take kot so jih pustili pred kakimi sto leti. V resnici gre za pravi muzej na prostem. Ogledaš si lahko rudniške rove, vozi rudniški vlak, v barakarskem naselju so vsi glavni objekti, od gostiln in barov, raznih delavnic, trgovin, brivnice, vse do aresta. Prirejen je tudi za nezahtevne turiste, ki jih muzeji dolgočasijo. Zanje je poleg bolj ali manj pristnih prikazov zgodovine na voljo še cel kup kiča. Točno opoldne pred šerifovo pisarno uprizorijo 'zgodovinski' skeč. Ta je videti neskončno banalen. Šerif mora umiriti razgrajača. Pogovarjata se v najbolj butalskem duhu. Dogajanje zaplete bebasta deklina, šerifova hči. Vse skupaj traja kake četrt ure. Ko malo bolje premislim, mi je jasno, da je žanr in raven tega teatra ravno pravšnja. Vedno sem tudi cenil pogum vsakega naroda, ki se zna norčevati iz svojih slabosti. Prav s tem smešenjem pokaže, da se jih zaveda in zna z njimi živeti. Ni se mu treba skrivati za kulisami napihnjenih narodovih svetinj.

Ireno trebuh ne boli več. Kljub vročini avto spet kar lepo vleče. Ne znam si razložiti, kaj ga občasno prime, da začne krehati in cukati. Ali mu dajem preslabo hrano? Tankamo vedno najcenejši bencin. Dva ali tri dni sem mu nalival boljšega, pa ni bilo nobene spremembe. Zdaj, skratka, je videti zdrav kot dren. Kljub vročini je morala na višini. Vsak dan sproti pa naše načrte prilagajamo trenutni situaciji. Sinoči smo še mislili, da bomo ponoči krenili iz Las Vegasa in bomo v dopoldanskih urah v Los Angelesu. Zdaj pa je ura ena popoldne, ko zapuščamo Calico City.

Vožnja do Los Angelesa se vleče. Pridemo v gosti mestni promet. Štejemo odcepe in križanja in celo večnost traja, da pridemo tja, kjer se nam zdi, da bi lahko bilo mestno središče. Spet vidimo, da v tako velikem mestu, bolje rečeno grozdu mest, ne vemo, kam bi sploh šli. Vleče nas v Hollywood, Beverly Hills. Krožimo po teh predelih, tu in tam nas  kak objekt ali napis potrjuje v prepričanju, da smo 'sredi' Hollywooda. Sunset Boulevard se mi ne zdi niti malo podoben mojim nedoločnim predstavam o njegovem izgledu. Vidimo, da na slepo ne bomo našli tistega, kar bi bilo morda najbolj vredno videti. Peljemo se sicer mimo Akademije, Warner Bros Studia, na Bel Airu se otroci ozirajo, če ne bi kje uzrli Willa.

Zapeljemo se k morju. To nam je kar dobro uspelo. Santa Monica. Na teh cestah se je torej s svojim Porschejem raztreščil James Dean.

Zapeljemo na mestno plažo. Končno! Tu smo! Prišli smo do Pacifika ali Tihega oceana. Ta ni tu prav nič tih. Na peščeno plažo, ki ji ne vidiš konca, se nenehno valijo veliki valovi. Otroci takoj pohitijo v vodo. Jaz grem najprej k telefonu. Pokličem Zorana in Čičina in jima povem, da smo živi in zdravi prišli na drugo stran. Javim se tudi svojim rodoslovnim kontaktom. Zdaj, ko sem tu, se lahko že malo bolj natančno dogovarjamo za morebitno srečanje. Po mostovžu se sprehodim do konca in nazaj. Vse polno je prijetnih trgovinic, gostiln, nekateri poskušajo ujeti kako ribo, še več je tistih, ki to početje opazujejo.

Zdaj grem še jaz v vodo. V valovih se plavati skoraj ne da. Zato pa je toliko bolj zabavno metanje v valove. Otroci kmalu pogruntajo, kako je treba prestreči val in ga izkoristiti, da te z veliko hitrostjo ponese na peščeno obalo. Isto uspeva tudi meni. Kar malo razburljiv je občutek, ko okoli tebe vrejo vrtinci in čutiš hitrost, s katero te val ponese in odloži, ko se izčrpa. V vodi smo vsaj dve uri. Kopalcev je na plaži še precej, vendar jih v vodi ni veliko. Če pa že grejo v vodo, ne ostanejo dolgo. Vse skupaj kontrolira obalna straža. Opazovalni stolpi, terenska vozila in čuvaji pričajo o njihovi prisotnosti. Ko nam je kopanja dovolj, se stuširamo in preoblečemo. Parkirali smo ob sprehajalni poti. Uporabljajo jo sprehajalci, veliko je tudi biciklistov, kotalkarjev in rolkarjev.

Nekdo od otrok, mislim da Ana, predlaga, da gremo na tretjo avenijo. V tistem koncu ni prometa in je živahno večerno dogajanje. Dvakrat, trikrat se sprehodimo gor in dol, se razkropimo in spet srečujemo. Vedno znova nas vase vsrkajo različne trgovine. Otroci si nepotešljivo ogledujejo trgovine s CD-ji; vsakič jih tudi nekaj kupijo. Zdaj jih imamo gotovo že trideset. Tudi v drugih trgovinah včasih kaj kupimo. Irena še vedno išče ameriško zastavo. Pozno je že, vseeno se napotimo še proti Disneylandu. Ko že krenemo, Ana ugotovi, da je to razmeroma daleč in se nocoj ni vredno voziti tja. Obrnemo proti severu, saj nameravamo zjutraj prispeti v San Francisco.

 

29.7. Torek. Na sever vodi več poti. Mislim, da nismo izbrali najbolj prave. Jaka vozi prvi del poti, jaz drugi. Vozimo pretežno po deželnih cestah. Nekje v hribih se začne daniti. Čez Passo Robles se spet obrnemo proti morju. Po cesti, ki je po ovinkih in enoličnosti podobna jadranski magistrali se vozimo nekaj ur. Tudi ta del poti smo velikokrat videli v filmih. Ni čudno, filmska proizvodnja vedno rabi kakšne strmine, po katerih se v morje zruši avtomobil s hudobnim voznikom. Nas so prepadi pustili pri miru. Zapeljemo na tisti del obalne poti, ki je znan pod imenom 17 Mile Drive. Treba je plačati vstopnino. Dajo nam načrt, na njem so označene vse zanimivosti in znamenitosti tega parka. Ta del je pretežno pozidan z bogatejšimi hišami. Malo dlje se ustavimo pri Ptičji skali. To je pravi naravni živalski vrt. Saj lahko tu v naravi opazuješ živali na kopnem, v morju in v zraku. Vse so tudi opisane na ploščah. Lahko jih opazuješ s prostim očesom ali z daljnogledom, lahko jih krmiš; kar je prepovedano, pa vsi delajo. Naučimo se uporabljati daljnogled tako, da četrtinko samo vstaviš in je ne spustiš v režo. Tako si lahko dodobra ogledamo na stotine tjuljnov in morskih krav, ki jim tu rečejo sea lions. Ti se kobacajo na skalnati otok, dremajo in se prerivajo in ves čas lajajo. Tu so še vidre, različni ptiči, svizci pa se ti motajo okrog nog in beračijo za dobrotami.

Od tod se zapeljemo v Santa Cruz. Tu se ustavimo, ker mi je tako svetoval Ečim. Vozimo se po mestu in kar nič ne pritegne naše pozornosti. Vseeno parkiramo, razkropimo se. Ko se spet zberemo, smo vsi rahlo razočarani. Obredemo še eno ali dve trgovini z robo, ki jo prodaja Salvation Army (nekaj takega kot Rdeči križ). Roba je res poceni, nekatere stvari bi bile morda celo prav posrečene. Najbrž zaradi splošnega vtisa ne kupimo nič. Tudi do obale ne najdemo. Zgubimo potrpljenje, saj bi bili radi čimprej v San Franciscu. V Salinasu telefoniram Ečimu in se mu najavim. Pove mi, kako naj peljem do njega. Vozimo še debeli dve uri. Promet je spet gost. Po manjših tavanjih najdemo Orindo in Ečimov dom. Parkiramo na njihovem vrtu pred hišo. Ečim, Pavla in Pavle nas ogledujejo, zmajujejo z glavo in končno verjamejo. Videti so kar nekako ponosni, da nas poznajo.

Ečim razpiha žerjavico in speče cel kup mesa. To so piščančja bedra in pleskavice, ki se jim tu reče hamburger. Za začetek tudi tu pomakamo mlince v nekakšno pikantno omako, ki bi lahko bila podobna ajvarju, rečejo ji salsa. Razkažejo nam prostorno hišo in še prostornejši vrt. Saj imajo cel gozd, ki se zadaj dviguje v hrib. V bregu je kotiček z razgledom, tam so si postavili klopci in mizico. Pri večerji se nam pridruži še Nenad Čičinšajn. Po večerji grejo starejši štirje z Nenadom v mesto in prespijo pri njem.

 

30.7. Sreda. Po desetih dneh klatenja spet enkrat dostojno zajtrkujemo. Po zajtrku pride pome John Movius, predsednik Združenja vzhodnoevropskih rodoslovnih društev. Pripeljal se je iz 100 milj oddaljenega Sacramenta. Zame je pripravil celodnevni program. Najprej me je odpeljal na univerzo Stanford. Tam sva obiskala Gordona McDaniela, ki je v tamkajšnji knjižnici knjižničar na oddelku za slovanske jezike. Na kratko mi je razkazal mesto. Povabil me je na južino v restavracijo Scomo's na Fishermen Warf. Iz mesta sva se peljala čez Golden Gate Bridge. V neki trgovini je še nekaj nakupil, meni je podaril dve buteljki vina za poskušnjo, za otroke pa čokolado Ghirardeli.  Nato je peljal domov v Davis. Še prej mi je na kratko razkazal Sacramento, novi in stari del. Spotjo mi je kazal ogromne obdelane površine. Povedal je, da so tu kmetijske šole in inštituti. Srečevala sva tovornjake z eno ali dvema prikolicama, ki so bili s kupom naloženi s pradižnikom. Skoraj na vsakem ovinku so ležali kupi rdečih plodov, ki so popadali s teh tovornjakov. Spet ne bi verjel, če ne bi videl.

Pri njem doma sedeva k računalniku. Primerjava zanimivosti z njihovega in našega področja dela. Izročim mu Telefonski imenik Telekoma Slovenija na cederomu in naš časopis Drevesa. Imenika je zares vesel. V 'svojo' federacijo včlani mene in Slovensko rodoslovno društvo. Vpiše me tudi med rodoslovne raziskovalce.

Proti večeru me odpelje spet nazaj v mesto. Odloži med pred restavracijo, kamor nas je Nenad povabil na večerjo. John se je res potrudil. Posvetil mi je cel dan in prevozil kakih 400 milj.

Nenadova gostilna je zasedena, gremo v drugo. Tudi tu je treba kar nekaj časa čakati, da najdejo prostora za trinajst ljudi.

Po večerji Ečim odpelje Ireno, Naceta, Ivo in Evo v Orindo, ostali gremo  še na krajši potep po tem koncu mesta. V neki krčmi spijemo še dve rundi in poslušamo muziciranje kakih desetih godcev, ki igrajo irsko ljudsko glasbo. Čas je, da se poslovim tudi jaz, ker lovim zadnji vlak za Orindo. Do postaje s taksijem, z BART-om (Bay Area Rapid Transportation) do Orinde, kjer pride pome Ečim. Dolgo ga ni, zaradi prehitre vožnje ga je ustavil policaj.

 

31.7. Četrtek. Ko zjutraj vstanem, je Ečim že pridno pri delu. Prav resno sedi za računalnikom. Spet dolg zajtrk. Z odhodom se precej obiramo. Šele okrog poldneva se poslovimo od Ečimovićev. Srečno pot! in tako dalje.

V mestu smo ob enih. Najprej obiščemo Nenadovo zaročenko Alicijo v njeni pisarni. Spet smo na obali. Parkirišča kar ne najdemo. Dogovorjeni smo pri Igorju Leonardiju, po mestnih vzpetinah pa se z avtom raje ne bi vozil. Nekatere ulice so tako strme, da se ne zanesem nase in na avto. Ravno prav se zamudimo, da moramo do Leonardija s taksijem. Pelje nas neki Perzijec, ki je bil z očetom že dvakrat v Sloveniji. Oče mu je, ko je bil še otrok prinesel iz Slovenije igračo. Med zadnjo balkansko vojno je bil v Bosni z mirovno misijo. Presenetljivo dobro pozna značaj različnih balkanskih narodov.

Igorja ni doma. Čakamo ga pred hišo in počasi iz raznih koncev kapljamo

skupaj. Pride tudi Igor. Povabi nas v stanovanje, ki je tudi snemalni studio. Ponudi nam krofe in kavo. Teh krofov imajo vseh vrst. Rečejo jim doughnuts. Ireno in mene Igor odpelje do parkiranega avta, nato naju vodi do Parka. Dogovoriva se, da me bo vodil po položni poti. Vseeno na poti do parka prevozimo kar precej klancev. Pri tem pa vidim, da vožnja po teh strmih ulicah ni tako nevarna kot sem si mislil. Avto v klancu pred semaforjem stoji kar sam. Nič ni treba ročne zavore pri speljavanju. Samo plin dodaš, pa gre spet naprej. Samo v največjih klancih je treba pomagati z zavoro, da ne bi drsel nazaj. Dobimo se pred Golden Gate parkom. Nihče ne ve, kaj bi. Spet se malo razgubimo po okolici. Z Ireno greva na silo malo v park, pa ne daleč. Končno se odpeljemo skozi park. Tam gremo že v mraku še enkrat do morja, ki ves čas buči in penaste valove razliva po peščeni obali.

Miha in Liza se že nekaj dni odločata, ali gresta z nami nazaj, ali pa bosta ostala v San Franciscu. Z odločitvijo odlašata vse do odhoda. Ostaneta pri Nenadu. Preden zapustimo mesto, z odbijačem še zataknem betonsko korito in ga malo nalomim. Trda tema je, ko se zapeljemo čez Golden Gate in damo slovo Pacifiku.

Današnjega dne nismo dobro izkoristili. Od San Francisca nismo imeli takorekoč nič. Dopoldne pri Ečimu, popoldne pri Aliciji, Igorju in na parkirišču pri parku. Zame je škoda dneva in sem malo nejevoljen.

Peljem do Sacramenta, Jaka naprej do Auburna, kjer ustavi in počivamo.

 

1.8. Petek. Jaka krene, ko še vsi spimo. Spet vozimo v hrib. Pot ni strma, gre pa ves čas navzgor. Čez nekaj časa ga zamenjam za volanom. Drugi vsi spijo, čeprav je okolica zelo slikovita in je veliko zanimivih prizorov. Zdramijo se šele, ko jih opozorim na Reno. Vsi oživijo. Zapeljem v mesto. Vozimo po mestnih ulicah in ne vemo, kaj kdo hoče. Iva in Eva izstopita, ker morata za sošolko kupiti uro!? Nekje vseeno parkiram, malo se sprehodimo. Irena bi rada pisala Renu (Renatu) iz Rena, pa na hitro ne najdemo razglednic. Reno iz Rena ni dobil pošte.

Počivamo ob umetnem jezeru nad zapornico Rye Patch. Voda mi ni nič kaj 'apetitlih', Ana gre plavat. Ostali jemo, peremo, lenarimo.

Od tod vozi Irena. Cesta je skoraj prazna. Ko se stemni, prevzamem jaz. Ustavljamo se skoraj izključno na črpalkah. Vozimo se ob Slanem jezeru. Ano na lepem zagrabi in ukaže ustaviti. V trdi temi hodimo po posušenem blatu. Irena ves čas robanti, nihče ne ve, zakaj, tudi sama ne.

Pred mestom zavijemo proti campingu, pa ga ne najdemo. Dolgo vozimo ob jezeru po neki zgubljeni poti, preden spet pridemo na normalne ceste. Vsi smo malo slabe volje, ne da bi pravzaprav vedeli zakaj.

Ker campinga nismo našli, malo vozimo po širokih mestnih ulicah. Naveličam se iskati primeren kraj za prenočevanja in ustavim kar ob robu mestne ulice. Zdi se mi, da moram nekje najti vsaj požirek piva. Ana gre z mano. Obhodiva nekaj blokov. Nikjer nič, ali zaprto. Pred lokalom Lazy Moon še sedi družbica. Vprašava, če bi še kaj dali. Lastnik najbrž opazi, da nisva domačina in naju počasti s pivom.

 

2. 8. Sobota. Zjutraj si najprej zaželim tuša. Na bencinski črpalki me napoti v predmestje, kjer imajo svojo postojanko tovornjakarji. Tudi ta izkušnja je prav zanimiva, saj dobim bežen vtis o tem, kako zase poskrbijo tovornjakarji.

Spet se vrnemo v mesto. Zapeljem do Capitola. Z Jakatom greva potem do templja, da bo vedel, kje bi me lahko našli. Jaz grem v knjižnico, ostali po svoje. Opoldne pride Irena. Z vodiči si ogledamo tempeljski kompleks. Po vsem, kar vidimo, je očitno, da mormonom denarja ne manjka. Tudi organizacija jim ne dela težav. Vodiči - misijonarji so diskretno vsiljivi. Eni od njih se pustim zapeljati v pogovor. Ni mi kos. Počasi se me naveliča. Ko zve, da sem iz Slovenije, mi predstavi še kolegico iz Hrvaške.

Vrnem se v knjižnico, udeležim se enega od predavanj, poskušam njihove raziskovalne pripomočke in podobno. Popoldne se sestanem s Tomom Edlundom, ki dela v Rodoslovni družbi kot poznavalec vzhodne Evrope. Dogovoriva se, da mu bom pošiljal bilten Drevesa.

Ostali so bili medtem pri slanem jezeru. Nič se jim ni dopadlo, smrdelo je, bilo je tudi neznansko veliko muh.

Zvečer smo v parku pojedli lubenico. Videl sem, da prav tu poteka svetovno tekmovanje v plezanju na drevesa. Iz parka nas je pregnal paznik. Odpeljali smo se k avtobusni postaji.

 

3.8. Nedelja. Ob treh zjutraj pričakamo Lizo, ki se je Iz San Francisca pripeljala z avtobusom. Jaka je takoj pognal in vozil do jutra. Nato jaz, pa Irena, pa spet Jaka do Denverja. Avto ni danes ves čas nič cukal in krehal. Pred Denverjem se najprej ustavimo v obcestnem zabavišču. Otroci se vozijo z gokartom. Ko grem na blagajno po žetone, me šef spomni, da sem brez srajce. Vrnem se oblečen. Že prej sem na več mestih opazil napis No shirt, no shoes, no service.

V Denverju smo parkirali pred knjižnico, ki je morda največja, kar sem jih videl. Tako je vsaj videti od zunaj. Notri ne gremo, ker je danes nedelja.

V parku smo z množico drugih posedli po trati in poslušali menda najboljšo pripovedovalko pravljic.

Sprehodili smo se po mestu, ki naredi zelo dober vtis. Spomnimo se neskončne televizijske serije Dinastija. Čeprav se v nekaterih mestih ne zadržimo dosti več kot nekaj ur, se mi zdi, da čutim različne sloge vsakega od njih. Preseneča me tudi, da imajo mestni promet v vsakem mestu malo drugače urejen. Pred odhodom spet pojemo obvezno lubenico. Zadnje dni nič ne kuhamo, ker nam pušča plin.

Zvečer in ponoči izmenoma vozimo.

 

4.8. Ponedeljek. Proti jutru, ko se je že začelo daniti, se me je začel lotevati spanec. Odločim se, da zapeljem na počivališče. V tem sem zakinkal in se zbudil na travnatem pasu na notranjem delu avtoceste, med obema pasovoma. Na neravni trati nas je malo premetavalo, morali smo prevoziti tudi plitvejši jarek, ker je Ireno, ki je sedela zraven mene vrglo skoraj do stropa. Brez ustavljanja sem zapeljal na počivališče. Za menoj je ustavil nekdo, ki je vse skupaj videl. Prišel je k avtu in vprašal, če je vse v redu. Zgleda, da je, sem odgovoril, on pa: Res ste imeli srečo.

Prav je imel. Kaj bi bilo, če bi se to zgodilo kje drugod. Npr. ob strmi pacifiški obali. Najslabše jo je spet odnesla Irena. Ko je avto poskakoval, se je podrgnila ob ostanek ročaja na naslanjaču. Bolela so jo rebra. Avto sem pregledal tudi od zunaj. Gume cele, vse drugo je tudi videti celo. Izpod odbijača odstranim nekaj šopov ruše. Res smo jo poceni odnesli. Angeli varuhi zaslužijo vsaj pohvalo.

Ko smo si opomogli, smo nadaljevali vožnjo. Peljali smo skozi Topeko. Od tam po vzporedni podeželski cesti do jezera Clinton. Šli smo se skopat v jezero. Tudi to jezero je umetno. Trije ali štirje se spet ne zmenijo za omejitev plavanja. Odplavajo precej daleč do vrhov potopljenega drevja. Spet si izdatno privoščimo tuširanje, avto temeljito pospravimo, operemo, pomijemo posodo.

Dosti počitka, gremo naprej. Pripeljemo se v Kansas City. Malo tavamo po mestu, ki se nam nič ne dopade. Nace ima na kolesu prazno gumo. V mestu je ne najdemo. Beraču dam par dolarjev, ker vztrajno moli glavo skozi okno camperja. Potem ga skozi okno opazujem in se zabavam, ta je spet eden od iznajdljivejših. Mimoidočim pokaže listek, na katerem ima nekaj zapisano in jih prosi, da mu preberejo. Potem jih najbrž prosi za nekaj drobiža. Vedno ga dobi. Zapeljemo se iz mesta in s težavo najdemo trgovino, kjer kupim zračnico. Ostali se medtem zakadijo v Wall Mart in spet nakupijo nekaj robe. Nadaljujemo vožnjo proti Saint Louisu in prespimo kakih 50 milj pred mestom.

 

5. 8. Torek. Na parkirišču smo zajtrkovali špagete. Telefoniral sem Čičinu in Zoranu. Tukaj prvič telefoniram na avtomatu, ki sprejme mojo VISA kreditno kartico.

Odpeljemo se proti mestu. Ko se bližamo mestu vidimo pristajati letala. Ampak koliko? Brez konca so se vrstili v enakomernih presledkih. Kot jagode na nevidnem roženkrancu.

Parkiramo nekje v središču. Z Ano greva v turistično pisarno. Ta je v veliki kongresni dvorani. V turistični pisarni naju sprejme Fern, ki je že zelo v letih. Z Ano sva sama, zato ima za naju veliko časa. Vse bi nama rada povedala. Opremi naju z nasveti in prospekti. Škoda, da niso bili tudi drugi z nama, pravi Ana, ker je doživetje res simpatično.

Ubogali smo Fern in si šli najprej ogledat staro sodno dvorano, ki je istočasno eden od mestnih muzejev.

Od tam smo šli v pivovarno Budweiser. Spet je bilo nekaj različnih mnenj, ali bi šli na ogled. Končno le gremo vsi in nikomur ni žal. Ogled traja vsaj eno uro, konča se z obvezno degustacijo; odrasli pivo, otroci sodo. Vsi pridno poskušamo, še Irena ugotavlja, katera sorta je boljša.

V Forest Parku gremo v živalski vrt. Ta je menda prav znamenit, rekel bi, da je sloves upravičen. Spet je najbolj navdušena Irena. Nekateri smo bili najprej v galeriji. Tudi tu je kaj videti. V enem delu je gostovala razstava iz zbirke Ermitage.

Zvečer gremo v odprto gledališče (Muny) gledat musical Hello, Dolly. Seveda gremo na zadnje vrste, kjer je brezplačno. Vidimo in slišimo pa verjetno ravno tako dobro kot tisti pred nami. Predstava se začne s himno. Prodajalca sladkarij, dva zamorčka izvajata vzporedno predstavo, zanimivo je gledati tudi ljudi okrog nas. Med njimi je kar nekaj čudakov. Irenin sosed, paznik v zaporu, pove, da je slovanskega izvora. Ireni da program in sploh bi se ves čas pogovarjal. Otroke musical začne dolgočasiti. Šli bi kam drugam. Neka ženska, ki se z Ireno zaplete v kratek pogovor, bi nas vse povabila na svoj dom, da bi se stuširali in najedli. Zahvali se, in gremo proti Sulardu, kjer naj bi bilo večerno življenje v lokalih z različno muziko. Tako nam je povedal že Fern in neka mladina v gledališču. Ko pridemo tja, je, začuda, že skoraj povsod vsega konec ali pa ravno zaključujejo. Računali smo, da bomo slišali zamorsko muziko, kreolsko, jazz, dixieland in še kaj, pa smo se ušteli. Zapeljali smo se še do (slavo)loka. Ta Arch je res imeniten. To še posebej čutiš, če stojiš ob njem. Tam smo se spet razkropili in se potem iskali in čakali, malo skrbeli, nekatere so preganjali pazniki. Zapeljali smo se do zakotnega parkirišča in tam zaspali.

 

6.8. Sreda. Cene, ki je spal na strehi, je ponoči prišel v avto, ker ga je zunaj zeblo. Tudi ostalim je bilo malo hladno. Zjutraj zapeljemo do štacune in pralnice. Vsi smo nejevoljni, ker čepimo v avtu in nimamo kaj početi. Koliko časa zgubljamo s pospravljanjem in raznimi pripravami. Lahko bi se bolje organizirali.

Končno se odpeljemo proti Science Centru. Veliko je zanimivega za vsakogar. Spet preveč za brzinski ogled. Povrh vsega pa moti množica otročajev, ki ne ve, kaj z eksponati in se po njih obešajo, tolčejo, telovadijo in s tem onemogočajo, da bi si jih drugi lahko v miru ogledovali. Očitno jih vzgojiteljice iz vrtcev in učitelji(ce) iz šol pripeljejo sem samo zato, da je zanje za nekaj ur poskrbljeno.

Od tu peljemo v galerijo še tiste, ki so bili včeraj v živalskem vrtu. Nič se ne dolgočasijo.

Peljemo se še do hiše Scota Joplina. Zamudimo. Kustosa sta sicer še tam, pa zaradi nas nista pripravljena delati izjem. Gremo za Jakatom, ki je šel že prej sam na 'ulico slavnih'. Tam se spet po nepotrebnem motovilimo z avtom in ne vemo, kje bi parkirali. Pri parkiranju nekoliko oplazim neki avto, zato raje hitro odpeljem. Ko parkiram nekaj blokov stran, se pripodijo tri marice. Prepričan sem, da so me dobili zaradi praske. Strah je spet odveč.

Na obeh pločnikih 'ulice slavnih' so vložene bronaste plošče s kratkim življenjepisom slavnih meščanov. Nekaj jih poznamo tudi mi. Sprehodimo se gor in dol. Spet so najbolj zanimive trgovine s ploščami in cunjami. Ana nas vleče tudi v kino. Biljeter nima nič proti, ko mu reče, da bomo samo malo pokukali.

Od tu se namenoma odpeljemo po nekih stranskih poteh in spet pošteno zaglavimo. Po ozkih in slabih ulicah vozimo vsaj četrt ure, dokler ne moremo drugam kot nazaj.

Ogledati si želimo še železniško postajo. Ta je resnično presenečenje. Zgradba je mogočna že od zunaj. Videti je kot kamnita graščina. V sprednjem delu je hotel. Ker smo se razkropili, sem si najprej sam ogledoval razkošno avlo in recepcijo. Za hotelom je veliko pokrito sejmišče, zelo lepo urejeno in polno boljših trgovin. Marisikje bi se bilo vredno zadržati, pa kaj, ko smo rekli, da gremo samo skozi. Ko se dobimo, gremo še enkrat na tista mesta, kjer je kdo videl kaj takega, kar bi morali videti tudi ostali. Na prehodu smo si lahko ogledali pravo predstavo, ki jo znajo narediti s prikazom izdelovanja čokolade. Seveda so vsi 'nastopajoči' zamorci. Ne vem, ali je firma Fodger's med boljšimi, za moj okus ameriške čokolade prekašajo evropske.

Mudi se nam naprej. Ko vozim iz mesta in se še vrtim po mestnih ulicah, zaslišim od nekod petje. To gotovo prihaja iz cerkve. Ustavim, pohitimo v cerkev in pademo v pravo zamorsko predstavo. Ta je bila ena najboljših na vsem potovanju. Ne vem katere vere je bil obred. Bila je neka katoliška ločina. Slik in kipov v cerkvi ni bilo, razen nekaj angelskih glavic po stenah. Tudi obreda ni bilo. Vse skupaj je bila ena sama dolga pridiga s petjem. Verniki so bili skoraj izključno zamorci, pridigarja pa belca. V pridigo sta vpletala petje, ob tem pa so verniki pred oltarjem ali kar v klopeh ploskali in plesali. Vsebina pridige mi ni ostala v spominu. Vse skupaj je trajalo za naše pojme zelo dolgo. Ne dosti manj kot dve uri, pa se je maša začela že pred našim prihodom. Po prvem vtisu se nam je sicer zdelo že malo enolično, vseeno nas je vzdušje toliko pritegnilo, da smo hoteli videti vse. Pa kakih posebnih sprememb ni bilo. Ko je prvi pridigar že nekajkrat končal, je nastopil drugi. Po slogu in sposobnostih za show sta bila dokaj izenačena. Oba je ves čas spremljal zamorski orglavec. Morda je bil ta še najboljši. Igranje je odlično prilagajal pridigi. Če je govoril mirno, je rahlo poigraval, kadar je pridigar grmel, pa je sekal hreščeče akorde. Oba pridigarja sta bila odlična igralca, pevca in govornika. Ne po vsebini, ta je bila dolgočasna, zdi se mi, da se je celo začela ponavljati, odlična sta bila v nastopu. Verniki so bili zamaknjeni že, ko smo prišli in so ostali zamaknjeni do konca. Občasno so skočili pokonci in poskakovali, ploskali, prepevali, dvigali roke, kimali in odkimavali, pritrjevali z glasnimi 'yeah'. Bili so kot otroci na dobri predstavi. Pridigar je šel eni ali dvema babnicama toliko do srca, da sta se onesvestili. Približal se je tudi Ireni, ki se je v zadregi samo vljudno nasmihala.

Proti koncu so vsem razdelili kuverte. Pridigar je vsaj deset minut naravnost govoril, zakaj je treba darovati in kaj je s tistimi, ki ne darujejo. Ne vem koliko uspeha je imel pri drugih. Jaz sem se hotel zmazati z dvema ali tremi dolarji za celo družino, saj smo se kar dobro zabavali, pustiti na klopi in oditi, pa ni šlo tako enostavno. Odhajajoči verniki so se začeli objemati in si želeti vsega dobrega. Prišli so tudi do nas. Povsem nenarejeno in neprisiljeno so tudi mene nekatere zamorkle objele in v nekakšni blaženosti izrekle 'God bless you', jaz pa skoraj enako iskreno in prepričljivo 'God bless you too, sister'. Nace je težko zadrževal smeh. Zdaj gre zares, je rekel, zdaj se ne boš izmazal. Ko so vsi po vrsti oddajali kuverte z darom pridigarju, so začele babnice vleči k oltarju tudi nas. Upiranje ni zaleglo, še Nace me je začel porivati proti oltarju. Med zadnjimi je pridigar še nama stisnil roko in naju blagoslovil, na Nacetu pa hotel narediti kar 'instant' čudež, saj ga je strmo pogledal in dvakrat ali trikrat zategnjeno rekel 'heel!' - 'ozdravi'. Nace ni pokazal, kako je to nanj delovalo. Pred odhodom nas je ena od vernic še spraševala, če bomo jutri spet prišli. Seveda, sem odgovoril, vsak dan!

Ko smo prišli do avta, je bila cesta zaprta. Parkirali smo v naselju, ki je bilo okrog in okrog ograjeno z železno ograjo, zdaj so bila železna vrata v naselje zaklenjena. V križišču spet marica, in spet se za nas ne zmeni. Mimoidoča mi je povedala, kje se pride ven; tako nam ni bilo treba še enkrat prespati v Saint Louisu.

Namenjeni smo v Macomb. To mesto želimo videti zato, ker so me, ko sem bil v Loki župan, proglasili za častnega meščana, Loki pa izročili ključ mesta. Nekoliko sem se tudi najavil Jane Rockwell, njo in moža Deana smo pred leti imeli v gosteh v Loki in pri nas doma.

Odločimo se, da ne bomo šli po avtocesti. Raje bomo vozili po deželi ob Missisipiju in tako odnesli malo več od krajev, kjer je živel Mark Twain in njegova Tom in Huck. Usmerja me Ana, ki se je v vseh situacijah izkazala kot najboljši kopilot. Vedno je na karti odlično sledila terenu, naj bo na podeželju ali v mestu. Tokrat me je na nekem odcepu usmerila narobe. Ceste so bile itak ozke in ovinkaste, še megla je bila tu in tam. Irena je bila vožnje sita in je hotela, da ustavimo za počitek. Po nekaj urah vožnje v kraju Brussels vprašamo dva ponočnjaka, kje smo. Spoznamo, da smo zašli in ne kaže nam drugega, kot da prenočimo.

7.8. Četrtek. Zjutraj sede za volan Jaka. Nerad se odpovem Macombu. Vendar se mi zdi, da si ne moremo privoščiti še enega dneva. Do New Yorka je še daleč, en dan rabimo še za to, da avto odpeljemo v Boston. Slabe volje sem in se ne brigam za pot. Jaka se spotjo pozanima za smer. Po uri vožnje ali dveh vidim, da smo spet tam, kjer smo vozili že sinoči. Namesto, da bi šli proti jugu in s trajektom čez Missisippi, gremo spet po isti poti nazaj. Če bi to vedel, bi morda vseeno popravil sinočnjo napako in se peljal vsaj skozi Macomb, če se že ne bi ustavljali pri znancih. Zdaj je bilo prepozno, bili smo že spet blizu Saint Louisa, pa še tega smo menda obvozili, namesto, da bi se na severu usmerili proti vzhodu. Ta nepotrebna vožnja je bila daleč najdaljša od vseh.

Vsi smo tudi krmežljavi, marskidaj se sploh ne preoblečemo. Včasih zaspimo oblečeni in drugi dan v isti obleki nadaljujemo vožnjo. V kraju Pocahontas se ustavimo zaradi njegovega imena, ne vem zakaj se ustavimo v Vandalii. Menda zato, ker je bilo to nekaj časa glavno mesto Illinoisa. Ne eno, ne drugo mesto ni vredno ustavljanja. Avto je spet začel pogosteje krehati in cukati, na vseh koncih je slišati kakšno udarjanje, ječanje, stvari popuščajo in odpadajo, vrata se vse slabše zapirajo. Zadnji odbijač se je že toliko razmajal, da ga imamo privezanega. Rezervno kolo, ki je bilo pritrjeno nad odbijačem sem že pred nekaj dnevi premestil na streho, ko sem na srečo opazil, da bo vsak hip odpadel.

Šoferjev se nas hitro loteva otopelost in se pogosto menjavamo. Pokrajina je že dolgo spet enolična, podobno kot na začetku poti, ko smo se vozili proti zahodu. Med vožnjo v glavnem poležavamo. Včasih poskusimo otroke nagovoriti, da bi čas izkoristili za učenje. Trije s popravnimi izpiti so s seboj vzeli cel kup knjig. Pa ne gre in ne gre. Nekateri pišejo vsaj dnevnik. Irena si je za ta namen našla poličko pri zadnjem oknu. Sede na straniščno školjko in uraduje v svoji pisarni. Zbira račune, sešteva in knjiži.

Do Indianopolisa vozi Irena, nato do dirkališča Jaka. Ogledamo si muzej, vanj se pretihotapimo brez vstopnic. Nace in Cene gresta še na ogled dirkalne proge.

Naprej vozim jaz skozi Ohio. Ko pridemo v West Virginio ali morda že v Pensylvanio, hočem prenočiti v kempu. Kar nekaj časa že vozim z glavne poti, ko pade druga komanda. Prevzame Jaka in vozi do jutra.

 

8.8. Petek. Zjutraj se spet znajdemo v okolici nekega jezera. Najprej nakupimo, kar rabimo za zajtrk, nato skušamo priti do jezera. Ugotovimo, da se v tem jezeru ne smemo kopati. Je preveč čisto in ga rabijo za pitno vodo. Zapeljemo se naprej do jezera Spruce Run. Pred tem prehitimo dolgo kolono mladih ljudi, ki so šli na nekakšen shod. Ob vstopu v camp in kopališče nam rangerka zabiča, da se smemo kopati šele po deseti uri, ko pridejo čuvaji plaže. Obljubimo ji, čeprav se nam prepoved zdi prav smešna. Privoščimo si kopanje in tuširanje, nahranimo se, in pospravimo, kot smo že vajeni.

Odpeljemo se proti New Yorku, ki je zdaj že prav blizu. Ana predlaga, da ne pademo naravnost v mesto. Rezerve imamo dovolj, zakaj se ne bi malo potepali po okolici. V predmestjih se precej zadržujemo. Malo spet pasemo radovednost po cenenih trgovinah. V mesto bi se za spremembo peljali s trajektom. Ta naj bi bil celo zastonj. Pridemo do pristanišča na Staten Islandu in ugotovimo, da trajekt ni zastonj. To nas še ne bi preveč motilo, če ga ne bi morali čakati več kot eno uro. Gremo pa že raje spet čez mostove. Odpeljemo se čez Veranzanov in nato še manhattanski  most. Zlasti na slednjem so veliki zastoji. Premikamo se počasi, pogosto nekaj minut stojimo. Motor se precej segreje. Končno zapeljemo na mestne ulice  v China Town. Tu avto na lepem crkne. Na srečo ga kar dobro parkiram ob parku. Situacija je dokaj sumljiva. Odločim se, da bom najprej počakal, da se motor ohladi. Družina se za eno uro razkropi, jaz pri avtu razmišljam, kaj bi ukrenil, pa se ničesar ne domislim. Ko se vrnejo, avto vžge in se odpeljemo proti Šalamunovemu stanovanju. Kmalu avto spet crkne. Sem sredi prometa. Takoj spet vžge, nekaj časa pelje in spet crkne. Tako ne bo šlo daleč si mislim, saj lahko povzročim še kakšno nesrečo. Na Houston Street mi Nace pokaže bencinsko črpalko, kjer je tudi servis. Zapeljem tja. Števec kaže 79414 milje. Ko smo ga kupili je imel prevoženih 70505 milj. Prevozili smo torej skoraj 9000 milj, to je okrog 14500 kilometrov. Računal sem, da bom še pravočasen, da obiščem newyorško rodoslovno družbo. Zdaj na to ni več misliti.

Šef servisa, zamorc, me vpraša, kdaj sem imel avto na servisu. Kaj pa vem, nekakšen servis je bil menda narejen pred enim mesecem. Torej mora avto najprej na servis, pravi. Prej se ne splača iskati druge napake. Vem, da zaradi servisa ne bo avto nič boljši, vseeno se vdam. Plačam 130 dolarjev, avto vžge, za vogalom spet crkne. Uspem ga pripeljati nazaj na servis in šef pravi, da naj ostane kar tam, kjer je, zjutraj bomo prvi na vrsti. Temu ne ugovarjam, saj smo tako na Manhattnu in ne vem, kje bi iskal parkirišče za čez noč. Še sam jo za ostalimi mahnem do Šalamunov. Tam sta Tomaž in David. Nazdravimo za uspešen zaključek potovanja. Večina nas gre spat v avto, Nace in Cene z Davidom v Štrukljevo stanovanje.

 

9.8. Sobota. Danes imam rojstni dan. Star sem 56 let. Zbudim se okrog sedmih. Obhodim nekaj blokov, preden v neki zanikrni štacuni najdem stranišče. Mehanik res pride okrog osmih in se kmalu loti dela. Zamenja neki 'module' v električni napeljavi. Zapeljeva se na testno vožnjo. Vse je videti v redu. Plačam še 110 dolarjev in se odpeljem. Nekaj blokov naprej, prav pred Štrukljevim stanovanjem avto spet crkne, še preden sem ga uspel parkirati. Postavljen je na pol na cesto, kar nič ne moti policaja, ki se pripelje mimo. Vse bolj se mi zdi, da se nas policaji naravnost izogibajo, saj nas nikoli nihče ni hotel opaziti, meni pa se je ves čas zdelo, da jih s svojo pojavo kar kličemo. Dvakrat ali trikrat ga poskusim vžgati, kmalu ga zapustijo še zadnji znaki življenja. Grem spet na črpalko, saj ta ni daleč. Mehanik, Portoričan, pride, nekaj poskuša in pravi, da ga na cesti ne more popravljati. Pripeljem naj ga v delavnico. Torej bi moral najeti vlečno službo, da bi v delavnici spet eksperimentirali z menjavanjem delov? Koliko stane vlečna službe, koliko bodo stala popravila, kdo mi jamči, da bo avto spet vozen. Če bi ga dostavil do Bostona, bi mi Michael zanj verjetno odštel tisočaka. Ta tisočak in Boston postaneta nenadoma strašno daleč. Dopoldne mineva, v soboto delajo samo do enih, pravi mehanik. Tudi domači mi ne dajo spodbude, da bi se še ukvarjal z oživljanjem avta. Pozanimam se, če ga lahko odšlepam na odpad. Ja, seveda, tam bi zanj morda dobil kakih 300 dolarjev. Vendar bi moral imeti dokazilo o lastništvu, ti papirji pa še niso prišli do Zorana in od Zorana do New Yorka. Celo šef servisa je kazal dokaj resno zanimanje, da bi ga kupil celo za več kot 1000 dolarjev. Vendar ne brez papirjev. Po tem sem se prepričal, da je taka kripa v New Yorku vredna več kot kje na podeželju. Kličem tudi Michaela v Plainville (Boston). Ga ni več, je že šel in ga ne bo do ponedeljka! Počasi usahne vsako upanje, da bi z avtom še kaj pametnega ukrenil. Vdam se.

Popoldne greva z Ireno v Washington Square Park. Tu je vedno živahno. Najdeva tudi nekaj otrok. Skupaj pasemo zijala. Največ gledalcev ima skupina akrobatov, ki smo jo zdaj videli že vsaj petkrat. Svoje showe zganjajo tudi drugi posamezniki ali skupine. Posrečen je zamorc, ki se je maskiral v nekakšnega razcapanega Santo. Bubble man, drugi zamorc, ki neumorno spušča milne mehurčke, mi zrecitira svojo pesem Eternal Love. Mislim, da je bolj kot dolarja vesel, da sem ga poslušal in se z njim pogovarjal. Pesem pa sploh ni bila slaba.

Od tod ni daleč do Greenwich Willagea. Tam smo verjetno obhodili vse bolj živahne ulice in precej zbrusili podplate. Ob nekem križišču je bilo ograjeno košarkarsko igrišče. Nace in Cene sta bila takoj pri ograji. Gledal sem tudi jaz. Igrali so dokaj dobro, bolj zanimivo pa je bilo opazovati igralce, saj je imel vsak od njih lasten značaj.

Od tam jo kar peš mahnemo proti 'domu'. Spotjo gremo odigrat biljard v precej veliko biljardnico na Houston Streetu, nato gremo še na pastrami k slavnemu Katzu. Nacetu in Cenetu se dopade zašpehana restavracija, tudi šunka se jima dopade, je pa tudi po njunem mnenju veliko predraga.

Ko jo že v mraku ubiramo po široki Houston ulici, se pripelje neskončna kolona motoristov. Vozili so strnjeno v spremstvu vozil na čelu in na repu kolone. Vozili so na drugi strani široke dvojne ceste in jih nismo utegnili iti pogledat od blizu.

 

10.8. Nedelja. Zadnjič smo prespali v camperju, nekaj otrok pa v Štrukljevem stanovanju. Zbudi me dogajanje na ulici. Okrog nas je vsaj pet težkih gasilskih avtomobilov in nekaj manjših. Previdno opazujem skozi okno, nočem izdati, da je avto obljuden in previdno kukam skozi špranje. Gasilci v popolni opremi si dokaj ležerno ogledujejo blok, v katerem spi tudi nekaj naših otrok. Očitno so jih poklicali zaradi požara. O požaru pa ni kakih vidnih znakov. Čez kake pol ure začnejo vozila počasi odhajati, še malo, pa je ulica spet prazna.

Ko se spet malo uredimo, camper dokončno izpraznimo, prtljaga je pripravljena. Zdaj je imamo veliko več kot ob prihodu, čeprav smo marsikaj s težkim srcem odvrgli.

Napotimo se k slovenski maši v isto cerkev kot pred štirimi tedni. Cerkev je prazna, v župnišču nam kuharica pove, da imajo danes Slovenci srečanje nekje izven mesta. Portir v Štrukljevem bloku očitno ve za naše težave z avtom. Svetuje nam, da ga prestavimo na nasprotno stran ceste, ker je režim parkiranja na drugi strani v nekaj naslednjih dneh ugodnejši in je manj šans, da dobimo 'ticket' = kazen. Raje mu ne razlagam, da nekaj dni v tej situaciji ne pomeni nič, saj nihče ne ve, kdaj bo avto mogoče odpeljati. Vseeno ga ubogamo in avto porinemo z ene strani ceste na drugo. Svetuje mi še, naj pod brisalec zataknem listek s sporočilom ' motor ne dela'. Naredim tudi to, obenem pa Davidu za Mihata pustim sporočilo z navodili. Če bodo vsi poskusi reševanja neuspešni, naj sname registrsko tablico. Tako bi avto prepustili komunali in se morda izognili še kakšnim stroškom za odvoz.

Še enkrat gremo proti Broadwayu in okoliškim ulicam. Vodi Ana, ki si je tam veliko stvari že prej ogledala. Še zadnjič se nekoliko nehote razkropimo. Odpeljem se do Central Parka. Tam najdem nekaj otrok. Z Lizo greva telefonirat. Kar naenkrat nama spet zmanjkuje časa. Z nobenim javnim prevoznim sredstvom ne bova pravočasno pri Štruklju, kjer smo dogovorjeni za odhod. Sedeva v taksi. Šofer me zares zastraši z novico, da je bila ravnokar na peti aveniji grda prometna nesreča, kjer je avto zbil skupino mladeničev. Gotovo so bili tujci, še reče. Čas in kraj se povsem ujema. Žrtve bi lahko bili Nace, Cene, David, Jaka.

Prtljago zvlečemo do postaje podzemne železnice, enkrat prestopimo in že smo spet na 'A' vlaku, ki pelje na letališče. Na končni postaji srečamo istega policaja, ki nam je pred petimi tedni v prvih urah pomagal z nasveti. Zdaj smo že izkušeni. Ko oddajamo prtljago, vidim, da imamo premalo kovčkov in borš. Še enkrat izstopim iz letališke zgradbe na pločnik in poberem odvržen kovček, ki sem ga spotjo opazil pred košem za smeti. Otroke je malo sram. Ko vidijo, da je Guccijev, pa sem že skoraj deležen pohvale. Nekoliko negotovi smo glede kolesa. Ali ga bodo sprejeli kot prtljago? Tudi to gre brez večjih problemov in ko se znajdemo v letaliških prostorih, nam pridejo nasproti stevardese in stevardi in najbrž že na daleč vidijo, da smo tisti, ki jih čakajo. Smo zadnji potniki. Vkrcamo se v letalo, ki je tokrat skoraj prazno.

 

11. 8. Ponedeljek. Zbudimo se nad Atlantikom in pristanemo v Milanu na letališču Malpesa. Tu se stvar malo zaplete. Proti Trstu naj bi poleteli z drugega letališča. Tja nas prepeljejo z avtobusom. Tam spet čakamo vsaj dve uri. Zapleti so tudi s prtljago. Zadosten razlog, da mora Jaka po Ireninem navodilu intervenirati. Jakata dolgo ni, zato grem za njim. Najdem ga na koncu dolge vrste tistih, ki imajo enake probleme. Dolgčas preganjam tudi s tem, da pokličem Anče Skerlovo, ki živi v Milanu, pa je ni doma.

Vse že kaže, da nas bodo še enkrat odpeljali nazaj na Malpeso, ko vseeno pokličejo k izhodu. Vkrcamo se v prav majhen avion na dva propelerja za kakih trideset oseb. Z njim poletimo proti Trstu. Spet malo gledamo Benetke in pristanemo na letališču Ronchi. Tu zaman čakamo na prtljago, dobimo samo Nacetov bicikl. Pričaka nas Klančar z Belkotovim kombijem in nas zapelje do doma.

Takoj se privadimo na dom. Ana se s Klančarjem takoj odpelje v Ljubljano, iz Silbe pa telefonira Gračo. Kot da bi bili ves čas doma.

 

Epilog

 

Prtljaga pride za nami na brniško letališče šele v petek zjutraj.

Glavno je, da se je naše potovanje srečno končalo, saj je bilo možnosti za večje in manjše težave precej. Vseh se morda še zavedali nismo. Na splošno pa sem prepričan, da smo se kar dobro odrezali. Pridobili smo si nemalo izkušenj, ki jih bodo prav prišle zlasti otrokom v marsikateri priložnosti. Vnaprejšnjih načrtov nismo skrbno pripravili, saj se nam je zdelo, da nam naše načrte lahko vsak hip kaj prekriža. Naš neuraden cilj je bil prepotovati celino od ene strani do druge in seveda nazaj. To nam je uspelo, podrobnejših načrtov pa nismo imeli in smo se ravnali po instinktu in se prilagajali trenutnim danostim. Če to upoštevamo, smo čas in možnosti najbrž zelo dobro izkoristili. Izkazalo se je, da otroci znajo hitro najti tisto, kar jih zanima in smo si znali opažanja medsebojno posredovati. Isto lahko ugotovim tudi zase, saj sem skoraj brez priprav uspel vzpostaviti zanimive in koristne stike s področja rodoslovja in si na kraju samem ogledati vsaj najbolj znamenite rodoslovne ustanove. Prepričan sem, da tako temeljitega spoznavanja z ameriškim rodoslovjem do zdaj ni bil deležen še nihče od rojakov.

Povsem negotova je še nekaj tednov ostala usoda našega camperja. Avto je ostal, kjer smo ga pustili. Miha je z Ano Šalamun ostal v Ameriki in Mehiki še do konca avgusta. On in Zoran sta po svojih močeh spremljala stanje. Zadevo je spretno rešil nekdanji lastnik, Michael Maider. Prišel je v New York, menda je imel samo nekaj minut opraviti z avtom, da ga je vžgal in odpeljal. Slutil sem, da napaka ne more biti resna, da pa jo bo odpravil tako mimogrede, pa si nisem mislil.

Zdaj, ko to pišem (nov. 1997), je avto še moj in še ne vem ali in komu ga bom prodal. Zdi se mi, da bi bilo največ vredno, če bi primerno spravljen počakal nove sezone. Morda bi ga znali ponovno uporabiti sami ali pa bi se našel nekdo, ki bi se upal podati v podobno tveganje kot smo se mi. Cena okrog 2500 dolarjev bi morala biti večini več kot zanimiva.

Na potovanju smo uporabljali štriri fotoaparate. Dva od njih nista povsem dobro delovala, zato je precej teh slik neuporabnih. Vsaj nekaj pa je takih, ki nam bodo bolj trajno ohranile spomine na naše dogodivščine.

Skoraj vsi smo si sproti delali bolj ali manj natančne zapiske. Dogovorjeni smo, da jih bodo vsi prepisali in jih bomo združili v celoto. Upam, da se bo to res zgodilo.

Naš izlet ni mogel biti poceni. Potovali smo v času, ko so letalske karte najdražje in ni mogoče koristiti nobenih popustov. S prenočevanjem nismo imeli stroškov, če izvzamemo nekaj pristojbin za campiranje. Hranili smo se poceni, nekaj smo porabili za nakupe. Irena je izračunala, da smo porabili okrog 25.000 DEM, kar znese 2500 DEM na enega. To pa spet ni pretirano, če upoštevamo, da je naš izlet trajal celih pet tednov.

Prepričan sem tudi, da je bil naš izlet podvig, kakršnega še ni izpeljala nobena slovenska družina. Rekel bi celo, da tudi Amerika še ni doživela veliko podobnih.

Irena si je zaslužila vpis v slovensko knjigo rekordov.