Zapiski s potovanja po
Ameriki leta 1997
Peter Hawlina
Uvod.
Z Ireno sva bila v Ameriki
že leta 1979. Takrat sva bila čez raztegnjene prvomajske praznike dva tedna v
Torontu, New Yorku in Washingtonu.
Miha je bil v Ameriki čez
Božič in Novo leto 1996 s svojo zaročenko Ano Šalamun. Takrat je Irena začela
napovedovati naš družinski izlet. Namera je postala še bolj trdna takrat, ko
sta se Zoran in Pita z otroki za pol leta odpravljala v Boston, kamor je bil
Zoran povabljen kot predavatelj na Harvardski univerzi. Dovolj dobro smo se
poznali, da smo vedeli, da je njuno vabilo iskreno in se nanju lahko zanesemo.
Ko je še Tomaž Šalamun ponudil, da lahko teden dni v juniju uporabljamo njegovo
newyorško stanovanje, ko bo on odsoten, je bilo Irenino načrtovanje že nekoliko
manj utopično.
Še vedno nisem nič kaj
verjel, da bomo načrte zares uresničili. Saj je bilo toliko možnosti, da nam
kaj nepredvidenega prekriža načrte. Potovanje smo tudi pogojevali z uspešnim
zaključkom šole. Saj je bilo v pomladanskih mesecih cel kup opozoril, da Nace,
Cene, Iva in Eva ne bodo zdelali razreda. Fanta druge, dekleti pa prve
gimnazije. Ne glede na izid je Irena enkrat maja začela resnejše priprave. Sama
je opravila prav vse. Od začetnih poizvedb, do določanja datuma, raznih
rezervacij, pridobivanja viz, zavarovanja in vsega drugega. Vsi štirje so
prinesli v spričevalu nezadostno iz matematike, ostale slabe ocene so v zadnjih
dneh popravili. Zanašali so se, da bodo popravni izpit opravili v prvem
poskusu. To je uspelo samo Evi. Ostali lahko ponovno poskusijo konec avgusta.
Neuspeh v šoli potovanja ni
mogel preprečiti. S seboj bodo vzeli knjige in zvezke in se učili med potjo!?
Kljub vsemu še vedno nismo
mogli biti povsem sigurni, da ne bo ‘prišlo kaj vmes’. Zato se tudi jaz nisem
upal pretirano napovedovati pri rodoslovnih kolegih v Ameriki, čeprav sem se
zavedal, da je potovanje smiselno izkoristiti tudi po rodoslovni plati.
Priprave so bile torej vse prej kot temeljite. Zadnji večer smo zbasali stvari
v dva kovčka in Irena je nastavila budilko za peto uro zjutraj.
8.7. Torek. Vstanemo okrog
šestih. Novozelandec Simon, ki je že nekaj mesecev v Sloveniji in je nekaj časa
gostoval pri nas v Lipici, nas s svojim kombijem odpelje na tržaško letališče
Ronchi. Pred tem v Tehno unionu oddamo v popravilo pokvarjeni hidrofor.
Zanašamo se, da imamo časa preveč, ustavimo se v Sežani. Na meji smo
italijanskemu cariniku malo sumljivi. Razmeroma hitro se prepriča, da se z nami
ni vredno ukvarjati in nas spusti dalje. Zgrešimo pot proti letališču in se
znajdemo že skoraj v Trstu, ko vseeno posumim, da je nekaj narobe. Kar naenkrat
smo s časom zelo na tesnem, vsaka nova napaka bi bila lahko usodna. Irena mi
pripiše krivdo in odgovornost. Kljub vsemu se na letališče pripeljemo še
pravočasno. Dekle na šalterju kar ne more verjeti, da devet ljudi nima več kot
dveh kosov prtljage.
Poletimo proti Rimu. V
avtobusu, ki nas pelje v letalo, je z nami tudi papeški nuncij Edmond Farhat.
Nanj me opozori Jaka in jaz si ga drznem takoj ogovoriti. Da mi vizitko in me
povabi, da ga v Ljubljani obiščem. Zaželi nam srečno pot in povratek.
V Rimu presedemo v letalo
za New York. To je povsem polno, čeprav ima okrog 300 sedežev. Vožnja traja
okrog osem ur. Vmes malo spimo, gledamo dva filma, nekateri ne znajo
uporabljati slušalk, zato gledajo nemi film. Posedeni smo raztreseno po vsem
letalu. Zraven mene sedi starejša dama, ki ji ne gre v glavo, da smo iz Rima
odleteli ob dveh, v New York pa bomo prileteli ob štirih. Zaman ji razlagam, da
letimo za soncem in je razlika v uri med Rimom in New Yorkom šest ur.
Precej je Indijcev in
Indijk. Vse so v sarijih, kažejo špehate trebuhe, vse imajo rdeče pike na čelu.
Med potjo jih začnejo deliti tudi drugim mladenkam. Zlasti razpoznavna je
skupina razposajenih italijanskih maturantk. Obrazce za vstop v USA izpolnem
jaz.
Pred izstopom imajo rdeče
pike na čelu nalepljene tudi naša dekleta. Eno hočejo dati tudi Ireni, pa za
kaj takega še ni razpoložena. Namesto tega nas večkrat prešteva in sploh ves
čas išče razloge za razne intervencije.
Vstopni policaj se
občudujoče spotakne ob številno družino, Irena zaradi tega ne postane nič bolj
brezskrbna in sproščena.
Ob izstopu iz letališča
malo begamo in iščemo avtobus, ki prevaža potnike do postaje podzemne
železnice. Tudi tam se moramo začeti privajati na neznano. Težko se odločamo že
glede tega, katere vozovnice za vlak bomo vzeli. Na pomoč pride tudi policaj,
ki nam skuša razložiti, kako veljajo vozovnice. Vsak vzame svoj zemljevid z
mrežo železniških in avtobusnih prog. Na vlaku ga začnem študirati. Šele
kasneje zakapiram, kaj pomeni "transit". Gre za možnost prestopanja
in šele zdaj mi je jasno, kaj je hotel povedati policaj.
Izstopimo sredi mesta.
Znajdemo se med nebotičniki in dokaj hitro najdemo naslov, ki je napisan na
Šalamunovi vizitki. Portirju povem, da bomo tu stanovali naslednji teden. Reče
mi, naj se vpišem v knjigo gostov in s prtljago se odpeljemo v 24. nadstropje.
Vsi po vrsti poskušamo
odpreti vrata slovenskega predstavništva. Po neuspešnem poskušanju nekateri
poležejo po hodniku, uporabimo stranišča, da si malo oplaknemo obraz. Jaz sem
pred novo nalogo. Na srečo mi da Irena še telefonsko številko Igorja Štruklja,
ki naj bi nam pomagal, če bodo težave. Najprej kar nekaj časa iščem drobiž za
telefon, potem imam srečo, ker se na številki res oglasi slovenski glas. Igor
ve za nas, pozna našega Markota itd.
Med pogovorom postane
jasno, da nismo šli na pravi naslov, saj Igor ve, da v Šalamunovi hiši ni
dvigala. Pove nam kam moramo iti. Zapustimo gosposko hišo in nekaj nas zaradi
Naceta in prtljage sede v taxi, ostali gredo peš in z vlakom. Na pravi naslov
na štirinajsti cesti pridem skoraj istočasno.
Tu spet strašno motovilim,
preden uspem odkleniti vrata. Ključ je treba sukati v obratno smer. Končno
odklenemo vse ključavnice in pridemo v stanovanje. Najprej se stuširamo, pa nam
ni zato nič manj vroče. Ko se najemo, nas gre večina počivat, Ana, Iva in Eva
pa gredo na potep po okolici, ko je po naši uri že štiri zjutraj, po tukajšnji
pa deset zvečer.
9.7. Sreda. Zbudimo se
razmeroma zgodaj. Najprej imamo "učno uro". Prebiramo o mestnih
znamenitostih, ki so opisane v telefonskem imeniku. V imeniku je še nekaj
drugih poučnih informacij. Po zajtrku gremo z Ano in Nacetom k Igorju Štruklju.
V njegovem stanovanju je nekoliko lažje dihati, ker je visoko in zračno. Dovoli
mi uporabiti svoj računalnik, da se javim nekaterim Amerikancem. Za Naceta nam
posodi svoje kolo. Od tam jo mahnemo do Battery parka, kjer se dobimo z
ostalimi.
Odpeljemo se na Liberty in
Ellis Island. Medtem, ko čakamo na vkrcanje, si ogledujemo skupino akrobatov in
drugih nastopajočih. Irena ostane v parku, pravi, da se ji ne ljubi še enkrat
na Statue of Liberty, saj je tam že bila. Mi vemo, da hoče prihraniti nekaj
dolarjev. Tudi sam ne izstopim na otoku Liberty, tja gredo otroci sami. Raje
grem na Ellis Island v muzej imigracije. Muzej je velik kot so v Ameriki velike
vse podobne stvari. Zato si ga ogledujem bolj na hitro in se malo dlje zadržim
pri rodoslovnih zadevah. Na nekaj mestih je moč uporabiti računalnik in si
ogledovati podatke o priseljencih. V trgovini s spominki je moč kupiti
najrazličnejše bolj ali manj posrečene stvari. Veliko je vsakršne rodoslovne
literature. Jaz kupim samo nekoliko kičasto razlago priimka Goršič.
Okrog muzeja so postavili
dolg zid. Na njega na željo potomcev ali sorodnikov vklešejo ime njihovih
prednikov, priseljencev. Zapis se plača s prostovoljnim prispevkom, ki ni
manjši od 100 $. Ime priseljenca vklešejo v zid, v računalnik pa zapišejo tudi
ime osebe, ki je vpis naročila in plačala. S tem je podana še ena možnost za
spoznavanje morebitnih oseb, ki so povezane s skupnim prednikom. V muzeju me
dohitijo otroci; vrnemo se na obalo.
Cene, ki se je tja vrnil že
pred nami, se pogovarja z nekim zamorcem. Stanley je zanimiv. Na pogled je malo
sumljiv, vendar nas znova in znova prijetno preseneča. Očitno je inteligenten,
zabaven, razgledan, morda celo šolan. Sprašujem si, zakaj si jemlje čas za nas.
Iz torbe potegne šah, ga počasi pogrne, postavi figure in me povabi na partijo.
Sprejmem izziv in se kar dobro držim, čeprav že v začetku igram dokaj tvegano.
Ko se igra prevesi v končnico, napravi Stanley hudo napako in se vda. Silno je
nesrečen, jaz pa se ne morem znebiti vtisa, da me je ves čas držal pod
kontrolo, na koncu pa namenoma izgubil.
Nato nam daje priporočila,
kaj naj v New Yorku počnemo, kam naj gremo. Program naredi skoraj za cel teden.
Nato nas spremi do South Street Seaporta. Pristanišče ima prijetno vzdušje.
Povabim ga na pivo, otroci se razkropijo po okoliških trgovinah, kmalu se
slikovito pooblači in že je tu prava nevihta. Scena in vzdušje spominja na
Hitchokov film. Vedrimo v eni od trgovin, kjer prodajajo najrazličnejše masažne
stroje. Najprej smo malo zadržani, potem pa drug za drugim preskušamo
razstavljeno robo, vključno z masažnim naslonjačem.
Dež kar ne poneha, vsega
skupaj smo že malo naveličani. Ne kaže nam drugega, sedemo v dva taxija in se
od Stanleya poslovimo.
10.7. Četrtek. Štrukelj
rabi kolo, zato mu ga vrnemo. Jaz se odpravim v National Archive and Records
Administration. Zanima me, kaj tam najdejo rodoslovci in kako je arhiv in delo
v njem urejeno. Naberem nekaj priročnega gradiva in se odpravim na University
of Columbia. Tam sem dogovorjen z dr. Radom Lenčkom. Podari mi dva izvoda svoje
knjige Who is Who of Slovenian Descent. Kako uro se pogovarjava, nato me
popelje še po univerzi in okolici. Sprehodiva se do Grantovega mavzoleja in se
tam posloviva. Sam grem še v Riverside church, najbrž eno največjih
protestantskih cerkva, narejeno po vzoru katedrale v Chartru. V njihovi
trgovini kupim srebrn obesek v obliki posebnega križa. Z vlakom grem do
Columbus Circla, turistična pisarna je že zaprta in se od tam peš privlečem
domov.
Ostali so bili čez dan v
naravoslovnem muzeju, Lincoln parku, v črnem in španskem Harlemu. Pri tem so se
menda počutili kar malo nelagodno.
11.7. Petek. Cene ima
vročino, boli ga grlo, zato ostane doma. Morda je to posledica pogoste
spremembe temperature. V trgovinah, podzemni, avtobusih je hladno, sicer je
lepljivo vroče. Popijemo precej hladnih pijač. Po dežju se ni nič ohladilo.
Jaz grem spet v arhiv.
Tokrat se tam zadržim nekaj ur. Izberem nekaj rol mikrofilmov s spiski potnikov
na ladjah, ki so prispele na Ellis Island ali druge sprejemne centre in jih
pregledujem prek projektorja. Iščem Antona Goršiča in Frančiško Hribar, Irenina
stara starša. Nobenega ne najdem, čeprav najdem več kot deset Frančišk Hribar.
Delo v arhivu je kar dobro
urejeno, prostora je veliko, na razpolago je dobro založena referenčna
knjižnica. Pogrešam nekoliko več računalniške podpore, menda bo to čez nekaj
let tudi na razpolago, saj so se lotili prenašanja spiskov priseljencev na računalniške
datoteke. Kasneje se precej brez cilja klatim po mestu in si spotjo ogledam
nekatere trgovine.
Ostali so si med drugim
ogledali Guggenheimovo galerijo. Zvečer nekateri še silijo ven. Gremo do
kitajske četrti, od tam s taksiji v village in domov. Ana in Irena se vrneta ob
treh zjutraj.
12.7. Sobota. Vsak dan se
dlje obiramo. Za Naceta gremo po bicikel. Plačamo 103 $. Jaka gre nato kupit še
ključavnico in verigo. Kupi tako kot jih je videti po mestu precej, zelo debelo
in težko. Zanjo plača menda prek 50 $!. Po mestu gremo spet po manjših
skupinah. Jaz si grem ogledat knjižnico na peti aveniji. Public Library naredi
mogočen vtis.
V glavnem obiščem rodoslovni
oddelek, ki se mi zdi večji kot so pri nas povprečne javne knjižnice. Ameriški
rodoslovci imajo res veliko tradicijo, ogromno raziskovalnega gradiva in temu
primerne raziskovalne možnosti.
Na avto klub - AAA - se
grem pozanimat za pogoje in ugodnosti članov. Obiskati hočem še prostore
newyorškega rodoslovnega društva, pa sem malo prepozen. Vseeno spoznam, da
imajo imenitno lokacijo prav blizu pete avenije, kjer so najbolj razvpite
trgovine in nebotičniki. Nad klasicističnim portalom je vklesan naslov New York
Genealogical Society - 1887.
Nekaj telefonskih pogovorov
sem opravil iz Šalamunovega stanovanja, nekaj iz Štrukljevega, ne zaradi
stroškov, temveč zaradi enostavnosti. S telefonsko kartico sem hotel poklicati
na nekaj koncev. Hodim po mestu, telefoni so povsod, nikjer pa takega, ki bi
imel režo za kartico. Takih imamo v Sloveniji na kupe. Pri nas morda sploh ni
več takega na kovance ali žetone. Tu pa še sami taki na kovance! Zaradi
neuspešnega iskanja sem že nejevoljen in kar malo utrujen. Tudi pošte nikjer
nobene. Končno pridem do ene, velika je kot kaka večja stolnica, telefona z
režo pa spet nobenega. Obhodim pritličje, obhodim nadstropje, misleč, da bom
našel šalter za telefonske pogovore. Šalterjev je veliko, pa večina zaprtih.
Jasno mi je, da stranke večino zadev opravijo na avtomatih, kuverte raznih
velikosti pa so nastavljene po pultih zastonj. Vzamem jih nekaj za vzorec in ko
zgubim potrpljenje, vprašam hišnega paznika, ki se dolgočasi ob stopnicah, kje
imajo telefon za klice s kartico. Ta mi pokaže tiste telefone, ki sem si jih že
vsaj enkrat ogledal z vseh strani. Malo me je sram, vseeno vprašam, kam s
kartico. Da mi bo že povedala, pravi. Kdo neki, vprašam. Ona, odgovori
zdolgočaseno orjaški zamorec. Aha, operaterka, si mislim. Teh izkušenj sem imel
že kar nekaj še s prvega potovanja po Ameriki pred osemnajstimi leti. Vseeno
grem k telefonom, reže seveda nimajo in končno začnem pozorneje ogledovati
kartico in vse tisto, kar je na njej napisano.
V hipu mi je jasno vse. Na
kartici sta zapisani dve seriji številk. Prva je številka firme, ki je izdala
kartico. Ta se začne z 1-800, kar pomeni, da kličoči za klic ne plača. Račun se
knjiži na firmo, ki je izdala kartico. Ko odtipkaš to številko, se oglasi
"ona". Avtomat spregovori nekakšne pozdravne besede in zahteva
predstavitev lastnika kartice. To je druga serija številk, ki je zapisana na
kartici. Odtipkaš še teh deset številk in "ona" pove, kolikšen je
saldo na računu kartice. Zdaj šele da avtomat navodilo, da vtipkaš želeno
številko. Ko opraviš tudi to, ti avtomat pove, koliko časa imaš za pogovor. Saj
ni vseeno, ali kličeš lokalno ali medkrajevno. Tega najprej še nisem vedel in
sem mislil, da so se ušteli. Pri nekem klicu mi je "ona" povedala, da
imam plačanih osem minut in 19 sekund, pri naslednjem pa 36 minut in še nekaj
sekund. No, sem privoščljivo pomislil, pa so se ušteli v mojo korist. Zdaj bom
morda imel z vsakim pogovorom večji saldo na kontu. Špekulacija se je podrla že
po nekaj naslednjih pogovorih, ko je bila kartica prazna in sem moral kupiti
novo. Takoj sem spoznal, da še nisem osvojil vseh zvijač, ki so v tem sistemu
možne. Na tej kartici je bilo treba najprej povedati v katerem jeziku želiš
poslušati navodila, če vtipkaš enko, bo "ona" govorila angleško,
sicer pa špansko. Ker na tisto začetno žlobudranje nisem bil pozoren, sem z
vtipkanim izborom dobil španska navodila. Špansko sicer ne znam, vseeno sem
razumel navodilo in se pretolkel skozi postopek.
Porabil sem tudi to
kartico, kupil tretjo in četrto in sproti spoznaval, da se vsaj malo med seboj
razlikujejo. Pri nekaterih te "ona" ali včasih tudi "on"
vpraša, ali nameravaš klicati čez morje. Odgovoriš ji s pritiskom na tipko.
Nemalokrat se pripeti, da pokličeš neko številko, nato pa te avtomat z navodili
za pritiskanje dodatnih številk usmerja na podrejene sklope.
Vseh zapletov nisem opisal.
Kar nekajkrat sem tudi vtipkaval dolge serije na kartici napisanih številk in
seveda tiste, ki sem jo pravzaprav hotel in dobival odgovor, da kličem
neveljavno številko, čeprav sem posebej pazil, da sem vtipkal pravilno. Kriv
sem bil sam, ker navodil na kartici nisem prebral do konca. Tam je namreč lepo
pisalo, da moraš pred svojo številko vtipkati še enko in številko omrežne
skupine, tudi takrat torej, ko kličeš znotraj omrežne skupine. Situacija
postane dokaj absurdna, kadar moraš za pogovor z nekom iz sosednje hiše
vtipkati prek trideset številk, vmes pa poleg informacij o saldu na kartici in
času, ki ga imaš na razpolago za pogovor morda poslušaš še reklamo za firmo, ki
ti je omogočila nekoliko cenejšo kartico.
Zvečer gremo Irena, Nace,
Cene in jaz na Conney Island. Tam smo razočarani, ker smo od ameriškega luna
parka pričakovali kaj več. Ko se ob pol enih vrnemo, nas Miha, ki je priletel
prek Züricha že skoraj eno uro čaka na cesti.
13. 7. Nedelja. Irena ima
rojstni dan. Dam ji obesek, ki sem ga kupil v Riverside cerkvi, zraven ji
zapojemo Happy Birthday.
Ob 11. uri gremo k
slovenski maši v poljsko cerkev, ker slovensko cerkev obnavljajo. Mašujeta
pater Krizolog in starejši kaplan. Po maši nas povabijo na kavo v kapelo na St.
Marks Place. Kako uro se pogovarjamo s peščico Slovencev, ki še nekaj dajo na
medsebojne stike. Čutim, da večina ni naklonjena tako radikalni prenovi kapele,
verjetno tudi zaradi stroškov, ne samo zaradi spremenjenega videza.
Od tam se peš napotimo v
trgovino, kjer Židje prodajajo fotoaparate in podobno robo. Vse se nam zdi
predrago in ne kupimo nič. Trgovina je nekaj posebnega. Videti je kot precej
veliko skladišče, za pulti sedijo prodajalci, pred vsakim pa vrsta kupcev, ki
potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Po tem sklepam, da ima trgovina velik
ugled. Najbrž ne poišče ravno te trgovine toliko kupcev samo zaradi nam tako
nenavadnih prodajalcev. Ti so vsi brez izjeme Židje, in to tisti, ki jih
spoznaš na daleč. V trgovini sicer nimajo črnega plašča in klobuka, imajo pa
plitve kapice, očala na nosu, po pravilu so majhni in bajsasti, vsem visita ob
ušesih po dva svitka las, sicer pa so ostriženi zelo na kratko. Do kupcev se
obnašajo vzvišeno, prav odbijajoče. Kmalu smo se jih nagledali in se
porazgubili po trgovinah, vsak na svojo stran. Ana je Ivi in Evi v neki drugi
trgovini kupila kakih dvajset let staro Minolto. Namenoma jima je za rojstni
dan kupila aparat, ki ne dela vsega sam.
Z Nacetom in Evo gremo na
Empire State Building. Od tam se Eva s kolesom odpelje v Central Park, midva z
Nacetom greva tja z avtobusom. Evo je posrečeno gledati, kako se s kolesom vozi
po glavnih mestnih avenijah, kot bi se tu vozila že od rojstva. Sicer pa po
mestu ni toliko prometa, kot se sicer govori za promet v velemestih. Največ je
taxijev, med njimi kar precej tistih skrajno dolgih, rečejo jim "stretch
limousine ".
V parku je na odprtem odru
koncert. Poslušalcev se kar tare. Vseeno se prav hitro najdemo z ostalimi. Z
Nacetovim kolesom se popeljem okrog parka, kar traja s krajšimi postanki več
kot eno uro. Vse mogoče tipe je videti. Zelo veliko jih teka, še več jih je na
rolkah in biciklih. Skoraj vsi imajo v ušesih slušalke. Poslušajo muziko in se
tudi gibljejo v ritmu muzike. Nekje smo dokaj dolgo pasli radovednost in si
ogledovali kakih deset kotalkarjev, ki so navidezno v svoj svet zaverovani
izvajali različne dokaj umetelne figure.
Tu je žongler, tam
čarovnik, tu so portretisti, tam skupina (ki)tajskih maserjev, tu bend na
tolkalih, tam kakšen solist, vedno znova srečujemo skupine akrobatov; vsi so
veliki mojstri, za brezveznike ni prostora, še mojstrom najbrž ne nakaplja prav
dosti drobiža. Najdejo se tudi klasični berači. Tudi ti znajo biti včasih prav
izvirni in jim dam dolar, čeprav tega navadno ne počnem. Eden med njimi si je
na karton napisal "Kaj bi lagal, rabim za pivo." Enega sem opazoval
nekaj časa. Videl sem, da je "stranko" že vnaprej ocenil in vsaki
pristopil na drugačen način. Skoraj vsako je tudi pretental. Zamorci imajo itak
precej igralskega daru, nekateri berači ga znajo izvrstno uporabiti.
Proti večeru jo mahnemo
spet v mesto. Srečujemo številne kočije, ki prevažajo turiste. Spet lahko
rečem, da so tudi kočije in konji večji kot drugod po svetu. Dopadlo se mi je,
da imajo na nekaterih mestih še vedno napajalnike za konje, gotovo še iz časov,
ko avtomobilov še ni bilo. Seveda pa je neprimerno več napajalnikov za ljudi.
To so majhni vodmetki, ki jih odpreš s pritiskom na gumb. Včasih je pred njimi
vrsta, večina ljudi pa si teši žejo s pijačo iz steklenic. To je navadno voda
in soda. Cena vode v steklenici je skoraj izenačena s ceno sode. Soda so vse
tiste brezalkoholne pijače od Coca-cole do Sprite. Največ jo prodajo v
plastičnih steklenicah od četrt litra do treh litrov. Navadno je zelo poceni,
vsaj petkrat cenejša kot pri nas. Koliko ljudi srečaš na ulici s stekleničko v
roki. Nekaj manj jo prodajo v pločevinkah in morda še v papirnatih kozarčkih s
pokrovom in slamico. Tudi mi popijemo precej sode, vendar z njo ne hodimo po
ulicah. Pijemo pa tudi iz napajalnikov, saj smo ves čas žejni.
Med hojo po mestu se
večkrat ločimo in včasih spet najdemo. Irena je zaljubljena v nebotičnike,
najljubši ji je Taftov in pod njim jo moramo slikati, čeprav je že mrak.
Zvečer smo vsi utrujeni v
pregretem stanovanju in čakamo le še Ano, ki je od popoldneva nismo videli. Ker
jo ob enih še ni, je zaskrbljenost na višku. Irena jo gre čakat kar na pločnik
pred hišo. Tudi jaz bolj malo spim. Tuhtam, kaj bi lahko sploh ukrenil, pa se
ničesar ne domislim. Okrog štirih grem tudi jaz na cesto. Scena me spominja na
film West Side Story, čeprav smo v vzhodnem delu mesta. Ireni svetujem, naj gre
le v posteljo. Okrog šestih zjutraj pozvoni zvonec. Irena gre odpret in pri
vhodu sliši, kako se dva kavalirja poslavljata od Ane.
14. 7. Ponedeljek. Pokliče
Jani Večerin. Po glasu sodeč je še kar pri močeh. Še vedno ima psičke in zaradi
njih ne more prav dosti naokrog. Zaradi njih tudi ni šla v Slovenijo!?
Pokličeta me tudi oba rodoslovna predsednika - Al Peterlin in John Movius. Z
obema se okvirno dogovorim za sestanek, saj zaenkrat še ne vem, kdaj bom, če
bom sploh, v Washingtonu in San Franciscu.
Pripravimo se na odhod. Naš
teden v New Yorku je mimo. Po telefonu se dogovorim za avto. Že sinoči sva z
Mihatom v nekaterih agencijah spraševala za možnosti in pogoje. Ni tako poceni
kot smo pričakovali. Večji avtomobili pa so sploh presenetljivo dragi. Greva v
firmo Dollar in tam najameva kombi za osem ljudi. Formalnosti so hitro
opravljene. Avto je skoraj nov, prav moderen. Sedem za volan in vidim, da ga ne
znam niti vžgati, kaj šele peljati. Uslužbenec mi da nekaj navodil in že se
peljeva po ostale. Zbašemo se v avto, tudi za kolo je prostor.
Zdaj se tudi odločim, da se
bom le včlanil v AAA. Zapeljemo se v tisti konec mesta, z Mihatom greva v AAA,
drugi še malo hlastajo po Columbus Circlu in okolici. Dogovorjeni smo pred
Plaza hotelom in z normalno zamudo smo vsi skupaj. Mesto zapustimo v smeri, ki
nam jo je priporočila dama v turistični pisarni. Ko pridemo v Queens, se prvič
zgubimo. Morda porabimo celo uro, da se spet orientiramo in najdemo pravo pot
proti Bostonu.
O poti, krajih in
znamenitostih ne vemo nič, zato se bolj po nepotrebnem ustavimo na parkirišču
nekega motela. Nato se malo zadržimo še v kraju Mystic, morda zaradi imena
samega, del poti prevozimo tudi po navadnih cestah, ker je trasa na zemljevidu
označena kot "scenic". Do Bostona vozimo precej dlje kot je
normirano. Spotjo preskušamo tudi "cruise control". Vozi največ Miha.
Ko se približamo Bostonu,
se skušam držati Zoranovih navodil. Ne najdem pravega izvoza in pridem v neki
zaselek. Tam tankamo in pokličemo Zorana. Ugotovimo, da smo vsaj pol ure vožnje
predaleč. Da nam nova navodila in tokrat se res dobimo nekje ob poti. Potem
vozimo za njim v hišo ob Mirror Lake, kjer stanuje. Speče nam polpete na
ameriški način. Najemo se in napijemo in popadamo po posteljah.
15.7. Torek. Že sinoči smo
se dokončno odločili, da najeti kombi takoj vrnemo. Za nas je premajhen in
predrag. Nazaj ga pelje Miha in kar precej doplača za dodatne milje.
Z Zoranom si gremo
ogledovat camperje. Takoj poparjeni ugotovimo, da so silno dragi. V tem času so
večinoma oddani in na kakšne popuste ni računati. Zoran predlaga, da najamemo
dve limuzini. Za normalne avtomobile je najemnina res razmeroma znosna. Ideja
mi ni nič všeč. Cel kup razlogov govori proti. Slabo je, če smo ločeni.
Zgubljali, čakali in iskali se bomo, v vsakem avtu bosta samo po dva voznika,
ki bi se lahko menjala, tveganja se podvojijo, težko bi se dogovarjali, zlasti v
sprotnih zadevah. Vseeno začasno obvelja Zoranov predlog.
Ostali medtem postopajo po
okolici zaselka. Nekateri se grejo kopat v jezero. V glavnem lenarimo in si
privoščimo kaj za pod zob in za po grlu. Po južini zadremamo. Zoran s Pito in
tremi otročki trenutno uporablja hišo svojega znanca, ki je nekam odšel. Hiša
je razmeroma velika. Zdi se mi značilna za Ameriko in me, ne vem zakaj,
spominja na hiše iz pionirskih časov. Verjetno pa je to značilna podeželska
enodružinska hiša, v katerih živijo tisti, ki delajo v mestu. Ta je imela tudi
nadstropje. Zgoraj sta vsaj dve spalnici, saj so zgoraj spali Zoranovi in še
njegova sestra z možem, ki sta tudi tu na obisku. Tako imata Zoran in Pita
istočasno kar dvanajst gostov; vseh nas je torej sedemnajst. Nič se ne počutimo
utesnjene. Hiša ima tudi precej vrta in visokih dreves. V garaži je cel kup
šare, da ni prostora za avto, zato Zoran svojega pušča zunaj. Za simbolično
ceno en dolar je od nekoga kupil star Volvo, kar se mu pozna po zunanjosti in
notranjosti, vozi pa popolnoma zanesljivo. Sosedje ga takoj spoznajo, z
lokalnim policajem vred in ga vsi po vrsti pozdravljajo. Hiša in zunanjost ni
pretirano urejena, zato se v njej zelo domače počutimo. Travo kosi s samohodno
kosilnico. V tem delu uživa sam, nekaj tega pa privošči tudi gostom.
Zvečer greva z Zoranom v
Providence po Mihata, ki se je tja vrnil z avtobusom. Na pusti postaji zunaj
mesta naju čaka že kaki dve uri, ker sva tako dolgo čakala na Volvo, ki ga je
Zoran posodil svaku, pozabil pa je povedati, da ga bomo zvečer rabili. Tako se
je Mihatovo štrapaciranje podaljšalo še za dve dolgočasni uri.
16.7. Sreda. Po zajtrku se
Zoran, Miha in jaz odpeljemo v "Alamo" po dve rezervirani limuzini.
Tam nas začnejo spraševati, če avtomobilov ne nameravamo zavarovati. Začnejo
nam naštevati možna zavarovanja in vse bolj nujno se nam začne dozdevati, da
jih tudi sklenemo. Ob tem stroški močno narastejo. Zoran predlaga, da si
vzamemo še en dan za premislek. V vsem se zanašam na Zorana, ki pokaže, da ima
celo več izkušenj kot bi bilo za nekaj mesecev Amerike pričakovati. Razumljivo
je, da bolje obvlada tudi jezik, z lahkoto ureja zadeve prek telefona, pozna
okolico, razmere, sploh se ga držim kot paralitik. Podobno so se mene večkrat
držali nekateri kolegi v tujini. Ko govorim o okolici, je to treba spet
razumeti v ameriških razmerah. Kadar sedemo v avto se do nekega naslova peljemo
vsaj dvajset minut, navadno več. Ker je to precej razmetano, pomeni, da ta
"okolica" obsega nekaj takega kot vsa Gorenjska. Tako skačemo od
enega naslova do drugega, kot bi se iz Kranja peljali v Ljubljano, pa na
Jesenice in spet v Tržič in Škofjo Loko. Zoran vozi, kot da je to samo po sebi
umevno. Ko se tako vozimo po "okolici", si spotjo ogledujemo še razne
rabljene kripe, camperje, kombije in podobno robo. Zoranu že malo preseda naša
neodločnost, zato nam da avto in z Mihatom greva popoldne še enkrat na lov za
prevoznim sredstvom. Z nama gresta Nace in Cene. Tudi Miha se že dobro znajde
po "okolici". Kaj posebnega ne najdeva. Nekoliko več pozornosti
zasluži kombi za dvanajst ljudi, ki je videti kar primeren, rabi le manjše
popravilo. Lastnik bi ga dal za 3400$. Domov grede naletimo v manjšem mestecu
na srečanje starih avtomobilov. Ti so presenetljivo različni in vsak po svoje
zanimivi, prav vsi pa vzorno urejeni. Z nama sta Nace in Cene. Zvečer doma na
dolgo razpravljamo o eni ali drugi možnosti: kombi ali camper. Pogovor
začenjamo vedno znova, zgodba se vleče kot tista o jari kači in steklem polžu;
vsem že preseda, pa jo vseeno vedno znova načenjamo.
17.7. Četrtek. Zjutraj
nismo še nič bliže odločitvi. Neuradni družinski posvet sklene, da vzamemo
camper, če ga da lastnik malo ceneje in ga na koncu morda celo vzame nazaj.
Zoran ga pokliče po telefonu in Michael, tako mu je ime, brez oklevanja sprejme
pogoje. Camper nam da za 2500$, čez en mesec pa nam da zanj 1000$, če bo
približno v enakem stanju.
Za urejanje zadev porabimo
skoraj cel dan. Z Michaelom gremo na poskusno vožnjo, nato pripravi
kupoprodajno pogodbo, odštejemo mu kupnino. Popoldne greva z Zoranom plačat še
zavarovalnino in po tablice za registracijo. Camper je naš. Na Zoranovem
dvorišču ga posesamo in operemo. Irena in Pita gresta v trgovino po nekaj nujne
opreme. To so brisače, rjuhe, posoda in pribor.
Dekleta so bila čez dan v
Bostonu. Vrnejo se z vlakom. Na postajo jih gremo že iskat s camperjem. Zvečer
se še precej obiramo, okrog enajstih pa le odrinemo proti jugu. Že takoj ob
odhodu srečamo prvega policaja, ki pa se za nas ne zmeni. Zdaj, ko sem lastnik
avtomobila, ki je registriran za dve osebi, v njem pa nas je deset, se
paranoično bojim srečanja s policijo. Po nekaj miljah vožnje nas dohiti Zoran
in za nami prinese še mojo torbo, ki sem jo pozabil na kuhinjski mizi.
18.7. Petek. Miha vozi do
zgodnjih jutranjih ur. Okrog treh zjutraj smo nekje na severnem obrobju New
Yorka. Miha postane zaspan. Zamenjam ga jaz. Presenečen sem nad tako gostim
prometom. Cesta je polna drvečih tovornjakov. Kot vse, so tudi tovornjaki v
Ameriki ogromni. Vozijo navadno kakih deset milj hitreje od dovoljene hitrosti.
Ker sam vozim še nekoliko boječe, me te pošasti ves čas prehitevajo. Ne morem
se znebiti vtisa, da nas bodo kar zmleli. Za povrh ima volan še precej
"lufta" in s popravljanjem smeri začne avto še bolj zanašati. Najbrž
bi za začetek težko prišel v bolj strašljivo situacijo. Na delu ceste, ki se mu
reče New Yersey Turnpike, se prvič zgubimo. Lovimo se nekaj milj in zgubimo
vsaj pol ure. V predmestje Washingtona pridemo namesto okrog sedmih zjutraj
šele okrog devetih. Čičinu sem se sinoči najavil, zdaj ga od nekod pokličem, da
pride po nas. Tako se zgodi, vodi nas do doma, sami bi težko našli. Tam se
najprej stuširamo, zajtrkujemo in uredimo. Jaz grem na sestanek z Alom
Peterlinom, predsednikom rodoslovne družbe za ameriške Slovence. Al je zaposlen
kot vodilni meteorolog na državnem institutu za kmetijstvo. Poslopje je blizu
Smithsonian centra, velika in spoštovanje zbujajoča vladna palača.
Malo se pogovoriva v
njegovi pisarni, izmenjava si nekaj gradiva, nato me povabi še v restavracijo
na južino, v trgovini s spominki mi kupi še lončeno skodelico in tri šildkape z
oznakami kmetijskega instituta.
Potem grem precej brez
cilja po mestu. Pot me pripelje mimo Holocaust muzeja. Ogledam si ga dokaj
natančno. Nato še kako uro hodim po vročih mestnih ulicah. Ko se s podzemno
pripeljem nazaj v Bethesdo, kjer me je Vesna zjutraj odložila, ne znam več
poti. Pokličem Čičina, ki pride pome z biciklom. Čičin speče purana. Pojesti
smo ga nameravali na vrtu, pa se ulije prava nevihta.
Ostali so dan preživeli v
mestu v raznih muzejih. Mislim, da so vsi muzeji in galerije v Washingtonu
zastonj. To ni tako nepomembno. Saj je lahko vstopnina kar resna postavka. Če
je za enega samo pet dolarjev, je to za deset ljudi že petdeset. Tudi njih nazaj
grede ujame dež. Izkaže se tudi, da avto na več mestih pušča. Čičin ima dovolj
veliko hišo, da prespimo v njej. Sinova nista doma. Hiša je v zelo lepem delu
mesta. Rekel bi, da je to že kar visok bivalni razred, tudi opremljena je lepo,
za to je imela Vesna vedno smisel in veselje.
19.7. Sobota. Zbudimo se
razmeroma pozno - okrog pol devetih. Tudi po tem se zelo obiramo. Telefoniram v
A-banko zaradi omejitve na VISA kartici. Čičin nam pripravi razkošen zajtrk.
Proti enajsti uri se poslovimo in se odpeljemo v mesto. Tam gredo Nace, Cene,
Iva in Eva na vodeni ogled mesta z avtobusom. Ko se zvečer vrnejo, so vsi
mnenja, da se je splačalo. Ostali grejo po galerijah in muzejih, jaz grem s
kolesom malo sem ter tja. Spet precej brez cilja. Grem skozi Smithsonian
kompleks. V kongresni knjižnici obiščem rodoslovni oddelek. Prav dolgo se ne
zadržujem, saj je stvari preveč. Tudi tu so na voljo računalniki. Obiščem še
washingtonski državni arhiv. Ta je urejen podobno kot newyorški, le da je ta
verjetno večji in v precej dražji palači.
Okrog šestih se spet vsi
zberemo pri avtu. Odpravimo se še v Arlington. Ujamemo še zadnjo menjavo
straže. Ob tem Naceta posili smeh, da se komaj obvladuje, saj nas gardist
vnaprej opozori na primerno obnašanje.
Na poti iz mesta, se
ustavimo pri gostilni Old Angler, kot nam je priporočil Čičin in gremo do reke
Potomac. Kljub prepovedi kopanja in kljub opozorilu mimoidočih, gredo Ana, Iva
in Eva na drugi breg in nazaj. Jaz v vodo ne grem tudi zato, ker se mi zdi precej
kalna in nič vabljiva. Tudi tu sem prepričan, da je policaj prišel na
parkirišče zaradi nas. Nekoliko nerodno tudi manevriramo, policaja vseeno
odpeljeta mimo.
Ob sončnem zahodu jo
mahnemo proti severozahodu. Najprej vozi Miha, po polnoči pa jaz.
20.7. Nedelja. Okrog treh
ali štirih zjutraj me začne dajati spanec in do pol šestih zadremam. Nato do
enajstih s krajšimi postanki pripeljemo v Cleveland. Vožnja je mnogo mirnejša,
ceste veliko bolj prazne. V Cleveland se pripeljemo po precejšnjem ovinku, ker
zgrešimo pravo vpadnico. Clevelanda nismo imeli v načrtu. Sem smo prišli zato,
ker je Miha ali jaz pri vožnji iz Washingtona zapeljal na napačno cesto. Ko
pripeljemo skozi mestno središče, se zapeljemo do Rock'n'Roll muzeja. Treba je
plačati vstopnino, zato se ne moremo odločiti, ali bi si ga ogledali ali ne.
Muzej izgleda zanimiv. Zgradba je že na zunaj nekaj posebnega, zelo avantgardna
arhitektura. Odločimo se, da si ga ogledajo samo najbolj vneti. To sta Nace in
Cene, jaz sem za spremstvo. Kljub temu, da vsakemu obiskovalcu pri vhodu
pripnejo posebno zapestnico, hitro ugotovimo, kje se je mogoče zmuzniti noter
in končno smo v muzeju vsi, celo Jaka in Ana, ki na stvar gledata z zmerno mero
prezira in gresta najprej malo po mestu. V muzeju se zadržimo tako dolgo, da za
kaj drugega niti ni več časa. Ker smo bili že tukaj, bi bilo treba pogledati,
če še živi Irenina 'teta'. V imeniku je ne najdemo in nič se nam ne zdi, da bi
jo lahko brez večjih težav izsledili, zato se brez večjega odlašanja poslovimo
iz mesta.
Skozi mestno središče se
vozimo ravno, ko je konec neke bejzbolske tekme. Iz ogromnega stadiona se vali
množica gledalcev. Usmerimo se proti Chicagu. Tudi obisk tega mesta ni bil
načrtovan, zdaj se nam je znašel na poti. V mesto se vozimo neznansko dolgo po
ulicah, ki se mi zdijo silno grde in slabe. Očitno smo se vozili skozi
industrijsko predmestje. V centru parkiramo na Wabash street. V študentskih
časih smo igrali blues s tem naslovom, zdaj ga začnem prepevati. Posebnost, ki
se mi zdi ponesrečena, je v tem, da so tramvaj speljali nad ulični promet. Tramvaj
vozi v višini prvega ali drugega nadstropja na železni konstrukciji in je
grozno hrupen.
Sprehajamo se pridno, nič
ne vemo, kam bi v tem mestu pravzaprav morali iti, vseeno se mi zdi, da kar
pravilno uganemo. Ana ima tudi knjižico z opisom bolj znanih zgradb. Kakšno
zanimivost pove tudi nam. Vstopimo v avlo nebotičnika njihovega časopisa, ki je
kot kakšna katedrala. Ura gre že čez polnoč, ko se čakamo in najdemo pri
Meštrovičevih Indijancih. V parku spijo klošarji po klopeh, spet se mi zdi, da
kar kličemo policijsko intervencijo. Dva cestna pometača še sprašujemo, kako
priti do bencinske črpalke. Ta dva se skoraj skregata, ker nas hoče vsak
napotiti po svoje. Na bencinski črpalki je ravno pravi čas, da ponovno pokličem
A-banko zaradi limita na kartici.
21.7. Ponedeljek. Spet se
menjamo pri volanu na vožnji proti zahodu. Okrog poldneva se zapeljemo v
"antično" mesto Casey. Mesto name naredi precej zanikeren in zaprašen
vtis. Na glavni ulici je nekaj trgovin s staro šaro. Nekaj milj nadaljujemo po
"antični" podeželski cesti. Ta nas pripelje v Adair. Tu zvemo, da je
to mesto slavnega prvega ropa poštnega vlaka. Na to obletnico praznujejo
občinski praznik in samo en dan smo zamudili, da bi se udeležili priložnostnih
prireditev ob obletnici. Mesto samo je nezanimivo. Na parkingu se stuširamo,
peremo, kuhamo, malo počivamo in prvič po Washingtonu malo temeljiteje uredimo.
Proti večeru odpeljemo naprej proti zahodu. Nekaj milj po podeželski cesti
pelje Irena, nato vozi Miha pozno v noč, nato še Jaka in jaz. Ponoči še enkrat
telefoniram v Ljubljano zaradi VISA kartice.
22.7. Torek. Zjutraj smo
blizu Cheyena. Ker imajo rodeo, zapeljemo v mesto. Ravno prav smo prišli. Po
mestu je precej ljudi, večina so turisti. Skoraj vsi imajo na glavi kavbojske
klobuke. Tudi mi jih gremo pomerjat. Zdi se nam, da nam zelo pašejo, meni se
zde predragi, Irena in Jaka si kupita slamnatega. Nekaj časa nam vzame iskanje
avtomata za izdajanje gotovine, potem ko nekaj mimoidočih prosimo za pomoč, jih
najdemo skoraj na vsakem koraku. Pri tem opravilu hoče Irena mojo prisotnost;
zdi se ji, da sama ne bi znala opraviti postopka.
Sredi dopoldneva se začne
parada. Stojimo ob široki glavni ulici, nekateri so si prinesli stole, nekateri
gledajo z oken, balkonov in celo s streh. Mislim, da je najbolje gledati kar s
pločnika. Parada je prav veličastna, skrbno pripravljena in zrežirana.
Udeleženih je na stotine ljudi, konj, vozil, na nebu jo spremlja šest ali sedem
fantomov s svojimi vragolijami. Pihalnih godb se na primerni razdalji zvrsti
morda deset. Vsaka šteje vsaj šestdeset godbenikov. Očitno so v paradi
udeleženci iz različnih krajev, saj Cheyene gotovo ne premore niti desetine
vsega pokazanega. Jahalni in vprežni konji so v parih ali v večvpregah dosledno
usklajeni po pasmah, velikosti in barvi, celo po lisah. Tukaj prvič vidimo, da
konji niso več taka redkost kot pri nas v Sloveniji. Saj smo jih spotjo že tu
in tam videli po pašnikih, tu jih je res na stotine. Na paradi se zvrsti vsa
ameriška folklora, presenečenj zlepa ni konca.
Ko za vogal odkoraka zadnja
pihalna godba, se za njimi zapeljejo še tri ali štiri komunalna vozila, ki
pometejo in operejeo ulice. Naslednji hip že ni več sledu o veliki prireditvi.
Premaknemo se do trate med
hišami, kjer kakih deset dečkov, vsi so že kar v letih, uprizorijo nekaj
revolveraških skečev. Vse skupaj je povsem burkaškega značaja.
Za tem se prestavimo še do
mestne hiše, kjer na stopnišču prikažejo revijo starinskih oblačil. Ta
predstava se mi zdi dokaj dolgočasna, čeprav je očitno, da jo sami vzamejo zelo
zares.
Popoldne je rodeo. Na
glavno predstavo ne gremo. Malo je temu vzrok varčnost, malo pa tudi
pomanjkanje zanimanja. Do tega imamo podoben odnos kot do bejzbola. Stadion je
skoraj poln. Mi se raje zadržimo pri Indijancih. V enem delu parka so postavili
nekaj šotorov, po robu je nekaj ducatov stojnic, kjer prodajajo svoj nakit,
lončevino, preproge in vse drugo, kar naj bi bilo bolj ali manj pristno
indijansko. Pri tem se navadno hitro loči šara od bolj kakovostne robe. Sredi
trate so posedli debeli Indijanci ob svojih bobnih, okrog njih pa fantje in
dekleta v pisanih oblačilih, ovešeni z raznobarvnim perjem, zvončki in
kraguljčki izvajajo razne plese. Ritem, melodija in ples se mi zdi silno
enoličen, ples pa je sploh eno samo prestopanje. Nobene prave koerografije in
izrazne moči ne zaznam. Za konec nas še gledalce povabijo v zaključni kolo, ki
je zgolj stereotipna veriga stopicajočih, nič kolu podobnega.
Rodeo se medtem končuje.
Vseeno grem na tribuno in vidim še zaključno dirko. Bolj zanimivo se mi zdi
dogajanje v "boksih". V ogradah je na stotine konj. Te zdaj, takoj po
koncu rodea sortirajo po ogradah in jih po skupinah vkrcavajo na kamione. Vse
to opravljajo kavboji čisto zares in zelo spretno, naravnost elegantno. Brez
vpitja in naglice.
Začutim tudi nekaj vzdušja
v "boksih" nastopajočih in njihovega spremstva. Ti so v glavnem ob
provizoričnih šankih ali ob svojih camperjih in tovornjakih. S pločevinko piva
v roki komentirajo svoje uspehe ali neuspehe in se verjetno pogovarjajo, kam
bodo šli na naslednji rodeo.
Odločim se, da grem na
rodoslovno predavanje. Zanj sem dopoldne zvedel v turistični pisarni. Jaka me
odpelje ven iz mesta v nekakšen šolski center. Tam res najdem predavalnico,
kjer dve predavateljici razlagata vsaka svojo temo. Sem edini moški med kakimi
desetimi poslušalkami. Za predavanje je treba plačati 10$, kar gotovo ne
pokrije stroškov predavanja, kaj šele potnih stroškov obeh predavateljic, ki
sta za ta namen prišli iz Salt Lake Cityja. Razstavljenega je tudi precej
rodoslovnega gradiva, časopisov, priročnikov in pripomočkov. Jaz se hitro
poslovim, ker se bojim, da me zunaj že čakajo, pa sem jih potem čakal gotovo
več kot pol ure in razmišljal, kaj vse bi se lahko zgodilo, da jih ni in kako
se bomo zdaj spet našli. Izkazalo se je, da so se zadržali pri ogledu
folklornih plesov.
Okrog desetih se odpeljemo
proti Estes Parku in po nekaj urah vožnje nekje ob poti prenočimo.
23.7. Sreda. Miha vstane
prvi in se poda na sosednji hrib. Vrne se čez dobro uro. V čevljih in v
nogavicah ima vse polno travnatega semena in nekakšnega trnja, ki ga pri nas
ni. Ponoči smo parkirali na prostoru za kempiranje. Ko malo bolj oživimo, pride
lastnik in pokasira 12$ najemnine. Medtem drug za drugim opravljamo jutranjo
toaleto. Približno polovica se jih okoplje v mrzlem potoku. Vsa ta opravila
opravljamo dokaj neorganizirano, brez reda, vsak po svoje, kadar komu paše.
Zato je precej čakanja in nepotrebne izgube časa. Priprave na odhod nam vedno
vzamejo vsaj dve uri. Tega seveda nihče ne vračuna takrat, ko preračunava, koliko
časa rabimo do neke naslednje postaje. Pri tem vedno računajo naše neto
zmogljivosti, brez spanja, počitka in številnih nenačrtovanih postankov. Zato
so te ocene dosledno zmotne, kar pa ne vpliva na njihov pogum pri načrtovanju
še daljše poti.
Avto crkne, ko ga vžgem. To
se je tokrat prvič zgodilo. Spomnim se navodil, ki mi jih je dal Michael, bivši
lastnik. Treba je odstraniti desni sedež, odpreti pokrov motorja med obema
prednjima sedežema, sneti pokrov zračnega filtra in odpreti loputo za zrak. Avto
takoj vžge in se nam kar dobro zdi, da znamo ukrepati kot je treba. Speljem s
parkirišča, na dovozu na cesto je malo klanca. Tu čutim, da motor spet crkava.
Refleksno hočem pritisniti sklopko in dati malo gasa. Značilna napaka šoferja,
ki ni vajen avtomatike. Pedala za sklopko sploh ni. Pohodil sem torej zavoro in
avto, ki se je sicer premikal zelo počasi, se je na mestu ustavil. S štedilnika
so popadali piskri, še kaj drugega se je prevrnilo, vendar zaradi tega ni bilo
nobene škode. V veliki nevarnosti pa se je znašla Irena, ki še ni sedela, kot
se spodobi, kadar se avto premika. Nekaj je še šarila po 'kuhinji'. Spodneslo
ji je kot na ledu. Padla je po avtu in z glavo udarila v rob klopi ali
postelje. Vse zvezde je videla, bolelo jo je, mi pa nismo vedeli, ali ni morda
kaj zelo hudega. Dali smo ji obkladek, obležala je kar na tleh in ukazala
peljati naprej.
Začnemo se vzpenjati. Pot
sicer ni pretirano strma, vseeno avto ne gre nikamor. Za nami se nenehno
nabirajo dolge kolone. Na vsakem izogibališču zapeljem vstran, da jih spustim
naprej. Očitno ne znam voziti. Poskusi tudi Miha, pa ni nič drugače. Gas
tiščiva do konca, včasih le prestavi v nižjo prestavo in malo bolj živahno
potegne. Po nekaj urah take vožnje ugotoviva, da je v takih klancih vseeno bolje
izbirati prestave in ne pustiti, da prestavlja avtomat.
Pri vožnji navkreber smo se
večkrat ustavljali na krajih, kjer so table vabile na ogled neke posebnosti.
Najdlje smo se zadržali nekje na prelazu, predel se je imenoval Lava Cliffs, v
sklopu Estes Parka.. Malo smo se sprehodili po okolici. Bili naj bi nad 4000
metrov visoko. Marsikje so pobočja snežena, veliko je ledeniških jezer, precej
je divjadi. 'Skoke' v okolico delamo spet vsak po svoje. Najprej smo se mislili
samo malo ustaviti, ko že ena skupina zdirja na snežni plaz. Povsod so sicer
napisi, ki odsvetujejo ali prepovedujejo zapuščati zavarovana mesta. Prepovedi
otroke prav izzivajo. Z Nacetom greva, malo po kopnem, malo po snegu, ob robu
previsa, na prvi vrh, kake pol ure oddaljen od parkirišča. Ko se vrneva,
počakamo Mihata, ki je ubral precej daljšo pot. Nekoga prosim za daljnogled, da
si ogledujemo črede losov. Ko se Miha vrne, pove, da je bil praktično med
njimi. Zdaj šele zamika še večino ostalih, da gredo po isti poti. Tisti, ki
ostanemo pri avtu, pogledujemo proti nebu in vidimo, da se približuje nevihta.
Ta res pride s pišem. Občutno se ohladi, dobro se ulije, vmes pada toča. Otroci
so daleč. Na misel mi hodi pripovedovanje, kako so jo neprevidni hribolazci
skupili, če jih je v hribih ujel dež in jih podhladil. Otrok dolgo ni nazaj,
nemočno sedimo v avtu. Ko se vrnejo, so dobro premočeni in morda res tudi malo
prezebli, vendar očitno dobre volje in jih naše nerganje nič ne moti. Med
vožnjo se preoblečejo in pogrejejo. Miha vozi brez počitka do kraja, ki se mu
reče Gypsum. Tam tankamo. Bencin je tu v hribih zelo drag. Skoraj za polovico
dražji od najcenejšega. Ne vem sicer, kolikšna je najnižja cena in tudi ne
koliko je najvišja, vendar se cene druga od druge precej razlikujejo. Najcenejši
je bil komaj nekaj več kot dolar za galono, najdražji pa je bil nad dolar in
pol. Tudi črpalke in način točenja se precej razlikuje. Večinoma si natočiš
sam. Plačuješ pa navadno v trgovini. Veliko je tudi takih črpalk, ki sprejemajo
kreditne kartice na sami pumpi. Vtakneš kartico in slediš navodilom, ki pa
skoraj niso na dveh črpalkah enaka. V Gypsumu nakupimo tudi hrane. Štacuna je
dokaj zanikrna. Prvič vidim naprodaj nasoljeno presušeno meso. Dobiš ga v
raznih oblikah, pogosto v obliki dolgih cigar. Meni se kar dopade, ostalim malo
manj. An askuha riž, ki nam nič kaj ne tekne in ga večino pustimo za kasneje.
Mahnemo jo naprej. Od tu spet lep kos poti vozim jaz, nato pa od Delte do
Silvertona Jaka. Z bencinom smo spet bolj pri koncu, v zgodnjih jutranjih urah
pa nikjer črpalke. Bojimo se, da bi nam bencina zmanjkalo med vožnjo, saj Miha
ve povedati, da potem odpovejo zavore in volan. Zadosti resno opozorilo, da
Irena ukaže ustaviti in počakati jutra, ko se bodo črpalke odprle. Jaka zapelje
v gozd na stransko cesto.
24.7. Četrtek. Proti jutru
nas je zeblo. Še smo dokaj visoko v Skalnem gorovju. Gremo na prvo črpalko.
Napijemo se tople kave. Tudi kava je razmeroma poceni. Kupci si z njo sami
postrežemo pri avtomatu in po želji sladkamo in dolivamo mleko, smetano in podobne
dodatke. Natakamo si jo v velike vrče s pokrovom in jo navadno pijemo po
slamici. Na bencinski črpalki kupimo tudi mehiško deko.
Zapeljemo se po glavni
mestni ulici. Silverton se nam dopade. Mesto je obdano s slikovitimi gorami.
Vse je precej starinsko. Mestece ima široko glavno ulico in dve ravno tako
široki stranski. Počez jih povezuje kakih pet prečnih ulic. Vse polno je
trgovin s starinami. Spet se razkropimo, tako da se nas redko zbere čez
polovico. Naročim, da naj vsi pridejo k fotografu, kjer se lahko preoblečemo v
starinska oblačila, da naredimo starinsko sliko. Nekoga pošljem na kolesu, da
nekajkrat obvozi majhno mestece in skliče vse skupaj. Pri fotografu vse skupaj
dokaj hitro opravimo, če upoštevamo, da se je vsak od nas oblekel v neko od
razpoložljivih oblačil in si našel primeren klobuk in oborožitev. Mojster
naredi tri posnetke. Plačam okrog 100$, vendar smo s sliko vsi zelo zadovoljni.
V mestu se zadržimo do poldneva. Liza in Miha srečata pravega hribovskega
samotarja, oblečen je kot kak filmski čudak. Je precej nenavaden, vendar bi
težko rekel, da je trčen, vsekakor pa prav prijazen in vesel, da se pogovarja z
dvema tujcema. V mestu pridemo tudi v štacuno s spominki v nekdanjem zaporu.
Tudi zapor je do pike tak, kot smo jih videli v tolikih kavbojskih filmih.
Počakamo še na starinski vlak, ki je pripeljal iz Duranga. Železnica je
ozkotirna, vlak pa zares starinski.
Iz Silvertona se po
slikovitih hribih čez gorske prelaze odpeljemo do Duranga. Od tam naprej je
pokrajina že bolj puščavska. Pridemo do jezera Navajo. Jezero je umetno. Tu
malo dlje počivamo. Nahranimo se, in se v jezeru okopamo. Obala je peščena in
skalnata, voda ni prav bistra. Zaplavamo na plavajoč pomol, sestavljen iz
ogromnih med seboj povezanih gum. Ne za dolgo, saj se oglasi piščalka iz
opazovalnega stolpa, po zvočniku pa ukaz, naj se s pomola takoj poberemo, ker
naj bi bilo naše početje nevarno. Otroci nekoliko neradi ubogajo. Eden od naših
ciljev v tej okolici je bil kraj Aztec, kjer naj bi si ogledali ruševine indijanskega
mesta. Za danes smo prepozni, so že zaprli. Ker še ni pozno, se odločimo, da se
odpeljemo do Chaco Canjona. To spet ni prav blizu. Na bencinski črpalki se
zapletem v pogovor z nekim možakom. Preden se posloviva mi da naslov in nas
povabi na špagetno večerjo, če nas bo pot pripeljala skozi Salt Lake City, kjer
je doma.
Kakih dvajset milj ceste do
Chaco Canjona je makadamska cesta. To je prava redkost. Cesta je široka, vendar
silno prašna in počez na drobno grbasta. Miha vozi počasi, vseeno nas vso dolgo
pot neznansko stresa. Vožnja je podobna neskončni vibracijski masaži. V camp
pridemo po polnoči v trdi temi. Zapeljemo na enega od prostorov za kempiranje.
Miha si je postlal na strehi, Ana pa kar na puščavskem pesku. Nismo še dobro
zaspali, ko smo zaslišali divji lajež in cvilenje kojotov. Prav gotovo je v
krdelu prišlo do prepira in pretepa. Hrup je bil močan in v neposredni bližini.
Kaj bo z Ano, sem pomislil. Ležal sem nad šofersko kabino in gledal skozi okno.
Res priteče k avtu kojot, mimogrede na hitro obvoha Ano in že ga ni več videti.
V okolici je bilo slišati neko zateglo prepevanje, morda je imel kdo od
'sosedov' prižgan radio, vseeno se mi je zdelo, da prepevajo Indijanci.
25.7. Petek. Ponoči se je
spet ohladilo. Zeblo nas je kljub novi deki. V zgodnjem jutru se malo
sprehodimo po okolici. Seveda je puščava nekaj posebnega. Malo tudi pomislim na
klopotače. Gremo v zgradbo, kjer je parkovna uprava, razstava in trgovina.
Pridružimo se prvemu vodiču. Vsi vodiči in drugi uslužbenci parkov nosijo
uniforme. Rečejo jim rangerji. Moški in ženske imajo enake uniforme in klobuke
z ravnimi krajci. Naš vodič ima za povrh še dolgo belo brado. Zelo lepo govori,
zanimive stvari pripoveduje in ga je užitek poslušati. Iva in Eva pravita
sicer, da ga nič ne razumeta, ostali pa menda nimamo težav. Pokaže nam eno od
večjih ruševin. Reče se ji Hungo Pavi. Brez vodiča smo si ogledali še Pueblo
Bonito in se odpeljali nazaj v Aztec.
Vračamo se spet po slabi
makadamski cesti. Jaz vozim hitreje kot Miha sinoči in zdi se nam, da se
tresenje malo manj pozna in nekoliko hitreje pridemo na asfalt. Med potjo
prehitimo transport, ki na kamionih prevaža dve veliki montažni hiši. Široki
morata biti vsaj deset metrov.
Ogledamo si še ruševino in
muzej v Aztecu. Zvečer se odpeljemo na Mesa Verde in tam prespimo.
26.7. Sobota. V kempu smo
se stuširali, oprali, uredili, pospravili in nahranili. Z Mihatom pogledava,
kaj je narobe pri prestavah, že sinoči sem čutil, da se ročka malo bolj ohlapno
prestavlja. Vidiva, da se je staknil zatič, zato se je snela tudi vzmet, ki je
ročko držala v nastavljeni legi. Orodja nimava, zato prosim za pomoč 'soseda'.
Rad pomaga, saj nas je morda že od daleč opazoval in si najbrž svoje mislil o
taki kripi. Svoje občutke dobro prikrije. Tudi on okvare ne more popraviti,
prepriča pa me, da zaradi snete vzmeti ne bo pri vožnji nič narobe. Namesto
zatiča smo ročko za prestave zataknili z vijakom.
Zapeljemo se sem ter tja po
kempu, ki je več kot velik. Najprej gremo na indijanski semenj. Ponudba je
skoraj enaka tisti v Cheyenu. V sredini sedijo in čepijo debeli Indijanci, ki
tulijo in zbijajo po bobnih, okrog njih pa se prestopajo in poskakujejo v
pisano perje, kraguljčke in drugo okrasje odete plesalke in plesalci. Okrog njih je na desetine stojnic s pravo
sejemsko šaro, vmes pa nekaj bolj kakovostne robe. Tudi tu ponekod v živo
prikazujejo ročno obrt. Neki Indijanec mi podari kamnito konico puščice iz
obsidiana. Ker se tudi Lizi dopade obesek s srebrnim kozličkom, ji ga kupim.
Ogledamo si eno od mnogih naselbin, ki so jih gradili v previsnih terasah
kanjonov in obvezni muzej. Ta muzej je že tretji. Seveda se stvari precej
ponavljajo, pa zato niso nič manj zanimive. Popoldne se z Mesa Verde spustimo
spet v dolino. Mesa, kot rečejo Španci mizi, pomeni mizasto goro. Takih je tu
na kupe, saj so vse nastale tako, da so reke okrog njih odnašale material in
napravile ozke kanjone ali široke doline. Tu in tam so ostali večji ali manjši
mizasti platoji ali samo bolj ali manj vitki stebri. Mesa Verde je torej po naše
Zelena (mizasta) gora.
Spet se vozimo po puščavi
ali morda stepi. Nekje ob poti nas k postanku zvabi dokaj zanikeren prizor, ki
spominja na bolšji trg in karavansko postajo obenem. Spominja na znane
predmestne prizore z balkanskega juga. Znajdemo se med cenenimi, provizorično
postavljenimi lopami, kamioni in kamiončki. Povsod se nekaj prodaja. Morda je
celo poceni, na daleč vidim, da je roba precej slabša od tiste na tržaškem
Ponte rosso in me ne zanima. Sceno povsem obvladujejo Indijanci in Mehičani,
saj jih ne znam ločiti. Otrokom je zanikrna scena malo bolj zanimiva. Kupijo
nekaj jedi, ki naj bi bile tudi indijanskomehiške. Pojemo jih bolj na silo in v
glavnem niti ne moremo uganiti, kaj jemo.
Ko se zapeljemo čez reko
San Juan, otroci ukažejo zapeljati k vodi. Ana, Liza in Jaka poskačejo v blatno
reko, ostali se na obrežju branimo komarjev in mušic. Očitno že dolgo niso
imeli gostiteljev, saj se v tej puščobi najbrž malokdaj ustavi živa duša.
Vseeno tu pojemo lubenico preden jo mahnemo dalje. V kraju Mexican Hat tankamo.
V trgovini kupim hladilno škatlo iz stiropora in vrečo ledu. Hladilnik v avtu
ne dela, ker naj bi bilo nekaj narobe z vtičnico in se je nikomur ne ljubi
popravljati, zato pa se nam maslo topi in tudi druga roba, ki je ne porabimo
sproti težko prenaša toploto. Zdaj šele vidim, da je v hladilnikih z napisom
Eis, ki stojijo pred vsako črpalko in trgovino, led in ne sladoled.
Peljali bi naprej, kljub
temu, da se je že znočilo, pa se odločimo, da tu počakamo jutra, saj smo prišli
v predel, ki je znan pod imenom Monument Valley. Zapeljemo s ceste in prenočimo
v puščavi.
27.7. Nedelja. Jaka je spal
na strehi, Ana na tleh pod milim nebom. Jakata je najbrž zeblo, ker že ob zori
vstane in nas hoče še speče odpeljati naprej. Vendar avto ne vžge. Vse je
mrtvo. Kako, saj je bilo vse izključeno in ni razloga, da bi se baterija
spraznila. Zgleda, da ni dobro puščati ključa v ključavnici, ker se baterija
prazni. Po nekaj nebogljenih poskusih odnehamo z oživljanjem. Miha gre na cesto
in kmalu ustavi Indijanca, ki obljubi, da bo prišel na pomoč s prijateljem.
Miha pravi, da je to storil iz previdnosti, ker ni čisto zaupal nanavadnemu
štoparju sredi puščave. Indijanec, ime mu je Paul, se čez kake pol ure res vrne
s prijateljem. 'manitok' pravi, ko stopita iz avta. Kaj, vprašam. Ta spet
ponavlja 'manitok' in si mislim, da omenja boga Manituja. Končno le razumem, da
hoče povedati, da 'denar vse pove' ali po naše 'cena ne laže'. Od daleč vidi,
da je avto stara kripa. Malo se skušam braniti, da je avto sicer star, baterija
pa nova. Izvlečeta kabel in ga priključita. Stari daje ukaze, mi ubogamo. Avto
takoj vžge. Koliko smo dolžni? vprašamo vsi zadovoljni, da je avto spet živ.
Deset dolarjev, reče. Dal bi mu, kolikor bi zahteval, deset se mi zdi malo in
mu dam dvajset. Da bi še malo popravil skopuški vtis, ga vprašam, če bi požirek
žganega. V avtu je bila med drugo šaro še steklenica metzcala. To naj bi bilo
agavino žganje. Značilno zanj je to, da dajo v vsako steklenico še belega črva,
dolgega kakih pet centimetrov. Podoben je velikemu lesnemu črvu. Ne vem, zakaj
ga dajejo v šnops, v trgovinah sem se prepričal, da plava na dnu vsake
steklenice metzcala. Sam sem enkrat ali dvakrat malo potegnil iz steklenice, po
okusu je bil podoben konjakom in drugim žganicam.
Paulu ni bilo treba dvakrat
reči. Rekel bi, da je že bil malo pod paro, čeprav je bilo rano jutro. Zato sem
sklepal, da je celo noč lumpal in ga je Miha ustavil, ko se je vračal k
počitku. Njegov mlajši spremljevalec se je za pijačo zahvalil, rekel je da ne
pije več. Paulu sem natočil v skodelico, saj štamprlov nismo imeli. Po tem,
kako je kar držal nastavljeno skodelico, sem sklepal, da še ni dovolj in sem mu
natočil skoraj do roba. Spil je na dušek in malo zahrzal. Miha je hodil okrog s
fotoaparatom in nas slikal. Paul je rekel, naj ga slika z mano. Miha se je
pripravil, ko je Paul rekel, da se ne more slikati s prazno skodelico v rokah.
Spet jo je zvrnil, takoj, ko je Miha pritisnil. Potem se je še malo razgovoril,
nekajkrat nam je zaželel božjega blagoslova. Nekaj je spraševal, od kod smo.
Videl sem, da mu nima smisla praviti, saj je najbrž vedel samo za svojo
okolico. Vseeno sem mu dal knjižico Discover Slovenia. Malo jo je prelistal in
jo začel z velikim zanimanjem ogledovati. Potem nam je še povedal, da je vdovec.
Spomladi je ženo povozil tovornjak. Raznežil se je, zdi se mi, da se mu je tudi
zaradi metzcala jezik še malo bolj zapletal in ga je bilo še težje razumeti.
Natočil si je še enega, potem pa ga je tovariš pregovoril, da je sedel v avto
in ga odpeljal.
Spet smo na cesti. Mimo
vozijo kolesarji s spremstvom. Videvali smo jih že sinoči. Očitno gre za večjo
kolesarsko prireditev. Otroci vejo povedati, da je po tej poti tekel tudi naš
Mravlje. Spet se vozimo ure in ure. Dolina spomenikov (Monument Valley) se mi
ne zdi tako zelo slikovita, da je bilo vredno počakati na nov dan, da si jo
spotjo lahko ogledujemo. Širši in ožji ostanki erozije, ki štrlijo navpično v
zrak so sicer zanimivi in slikoviti, pa saj smo jih videli v skoraj vsakem
kavbojskem filmu, največ pa v risanki
Road Runner. Puščava je res zelo različne mineralne sestave, vsaj po
barvi se razlikuje, zato ji ponekod upravičeno rečejo Painted Desert.
Popoldne pridemo do Grand
Canyona. Že nekaj ur se vozimo ob velikih kanjonih, ta pa je res velik. Tudi to
smo že tolikokrat videli, zdaj, ko stojimo na njegovem robu, pa je stvar
drugačna. Vsi čutimo mogočnost prizora. Tako je z večino svetovnih čudes. Šele
takrat, ko prideš z njimi v neposreden
stik, začutiš njihovo dušo. Veliki kanjon jo ima.
Najprej gremo na razgledni
stolp. Zgrajen je bil med obema vojnama po načrtih arhitektke Mary Colter
James. Rekel bi, da se je zgledovala po Gaudiju, Hundertwasser pa po njej. Prav
nič ni videti, da je bil stolp zgrajen pred desetletji. Arhitektura, oprema in
detajli so usklajena kombinacija, ki posrečeno združuje značaj in elemente
indijanskih zgradb z duhom dvajsetega stoletja.
Med vožnjo ob kanjonu se še
nekajkrat ustavimo. Razgled se nam vsakič zdi še malo drugačen in se ga kar ne
naveličamo. Vsakič imam velike težave, ko skušam otrokom dopovedati, naj nikar
ne rinejo prek zaščitnih ograj in se ne nagibajo nad prepadi. Ana hoče na vsak
način narediti izlet do dna, kjer je komaj videti potoček, ki je izdolbel
kanjon. Nesrečna je zaradi našega nerazumevanja.
Vsaj tri ure vozi Irena,
nato spet jaz. Proti večeru pridemo do Hooverjeve zapornice. Tudi to je velika
reč. Na obeh bregovih se ustavimo zaradi ogleda in otroci spet plezajo povsod
tam, kjer bi bila vsaka neprevidnost lahko usodna. Kot bi nalašč preskušali Irenine
in moje živce.
Od zapornice vodi pot še
čez en gorski greben. Ko se pot prevesi v dolino, kmalu zagledamo razsvetljeno
morje. Prizor spominja na velikanski požar. Kar verjeti ne morem, da so to luči
velikega mesta. Ko se že utopimo v tem morju svetlobe, vozimo v gostem prometu
še vsaj pol ure, da pridemo kolikor toliko v središče mesta. Razmeroma brez
težav parkiramo, ko je motor že precej segret; kazalec je že na rdečem.
Podamo se v osrčje Las
Vegasa. Najprej se protestno izgubi Ana, ki še vedno obžaluje, da jo nismo
počakali, da bi šla na dno kanjona. Po skupinah si ogledujemo igralnice.
Mladini je vstop prepovedan in nekajkrat se res zgodi, da pazniki odženejo Ivo
in Evo. Tudi Naceta in Ceneta sumničavo gledajo. Kaj za to? Če te nekje
preženejo, greš poskusit drugam. Brez konca je ogromnih igralnic. Dogovorimo
se, da se pri avtu dobimo ob enih zjutraj. Dogajanje v igralnici si bolj
ogledujemo in bolj malo igramo. Nekaj pa je v Las Vegasu vseeno treba
zapraviti. To počnemo največ pri igralnih avtomatih (slot machine). Ti pridno
požirajo žetone, včasih pa le šklepetajoče izbruhnejo prgišče žetonov. Te nosiš
s seboj v plastičnih skledicah. Irena je eno vzela za spomin, igrala pa ni. Vsi
drugi smo vsaj nekaj zapravili, vendar je bil končni saldo pozitiven. Vsi
skupaj naj bi priigrali vsaj 20 dolarjev. Skoraj vsakdo ima tudi kakšno napeto
štorijo.
Ob enih po polnoči se nas
nekaj zbere pri avtu. Jaka odločno pove, da do jutra ne gremo nikamor. Preveč
je tistega, kar je vredno ogleda. Irena se je igralnic že malo nasitila, zato
se odloči, da nas bo počakala v avtu, mi pa naj kar gremo kamor nas je volja.
Grem tudi jaz, čeprav se mi zdi, da sem videl dovolj. Kmalu ugotovim, da sem v
zmoti. Kak blok od tam, kjer smo se zadrževali do sedaj, se šele zares začne.
Že prej mi ni šlo v glavo, da lahko izkupiček od igralnic poganja tako
razkošje, zdaj pa pridem v okolje, kjer je vse skupaj prignano še za stopnjo
više. Vseh hotelov si ni mogoče ogledati. Večina igralnic je istočasno hotel.
To včasih ugotoviš po tem, da med igralnimi mizami in avtomati opaziš hotelsko
recepcijo in druge zunanje znake hotela. Najprej pridemo do Otoka zakladov
(Treasure Island). Pročelje je urejeno kot velikanska kulisa, ki do osupljivih
podrobnosti pričara vtis prikazuje prizor gusarskega zaliva v Karibskem morju.
'Morje' valovi in pljuska, ob obali so privezane gusarske ladje, da o vsem
ostalem ne govorim. Vse je tako bogato, da nisem prepričan, če smemo vstopiti.
Otroci vstopijo, sam se s kolesom zapeljem še kako miljo naprej in po drugi strani
ceste nazaj. Povsod sami hoteli-igralnice. MGM, Excalibur, Cesar's Pallace in
kajvemkajševse. Vsak skuša privabiti z nečim neprekosljivim. Vse deluje. Na
hitro si od znotraj ogledam samo nekatere od njih. Nobena igralnica ni
pretirano zasedena. Skoraj v vsaki je program; večji ali manjši orkester s
pevko, pevcem ali zborom. Ponekod tudi plešejo. Med nastopajočimi ne najdem
meni znanih imen, čeprav ogromni reklamni panoji vabijo na razne showe.
Okrog štirih zjutraj se nas
večina zbere pri avtu. Po Stripu zapeljem še enkrat gor in dol, končno smo vsi
v avtu. Malo se še lovimo, ne najdemo takoj izhoda iz mesta in pri tem vidimo
tudi nekaj ozadja te bleščeče mašinerije. Peljem morda kako uro, vsi smo
utrujeni, tudi avto spet močno kašlja in cuka, zato ustavim na parkirišču
velikega hotela - igralnice in za nekaj ur zaspimo.
28.7. Ponedeljek. Z Mihatom
sva prva pokonci, čeprav sva zadnja legla. Natankava in dolijeva olje in vodo.
Ana kar na črpalki opere spalno vrečo, ki je polita z mlekom. Vsi so 'mrtvi'.
V hotel grem po vrček kave.
To je postala vsakdanja praksa. Zgodnje jutro je, pa ko vstopim v hotel, se
spet znajdem v istem nočnem vzdušju, kot smo ga doživljali sinoči v Las Vegasu.
Zdaj mi je jasno. Dnevna luč v hotele-igralnice ne posije nikoli. Tam med
dnevom in nočjo ni razlike. Igralne mize so zasedene, avtomati se sučejo in
zvončkljajo. Prizor me preseneti. Saj ti ljudje niso vstali navsezgodaj zjutraj
in takoj sedli k 'delu'. Tu so gotovo še od sinoči.
Avtomata za kavo ne najdem.
Grem k enemu od šankov. Natakar mi postreže s kavo in pove, da je zastonj.
Nekaj še doda, pa ga ne razumem, vprašati pa tudi nočem, da ne bi videl, kako
slabo znam angleško.
Peljemo naprej proti zahodu
in dremuckamo. Okrog nas puščava in zanikrno rastje, največ je juk, ne vem kje
se skrivajo orjaški kaktusi. Ustavimo se na zapori. Sanitarna inšpektorica
pove, da morajo vsa vozila razkužiti pred nalezljivo boleznijo, mislim, da je
šlo za kakšno govejo slinavko ali parkljevko. Naš avto pregleda tudi od spodaj.
Morda se za to odloči, ker je gotovo eno najbolj neuglednih vozil, kar se jih
vali po ameriških cestah. Pregled je opravljen in smemo naprej. Nekje bi radi
ustavili in zajtrkovali, pa je povsod tako pusto, da peljemo naprej. S ceste
zavijemo, ker nas zvabi opuščeni rudnik srebra. Ne daleč od ceste pridemo do
napisa, ki nam zaželi dobrodošlico v Calico City. Na parkirišču razporeja
vozila možakar v kavbojskem oblačilu in obveznim revolverjem. Ko 'razjahamo' in
se napotimo v 'mesto duhov', reče Nacetu, da s kolesom ne sme v mesto. Ko mu
razloži, da težko hodi, je takoj drugega mnenja. Žal mu je, da nima pri roki
nobenega konja ali vsaj mule, da bi bilo Nacetu še udobneje.
Opuščeni kompleks rudnika
in rudniškega naselja je kar spodobno urejen muzej. Na zunaj to sicer ni
videti. Vse je urejeno tako, kot da so stvari ostale take kot so jih pustili
pred kakimi sto leti. V resnici gre za pravi muzej na prostem. Ogledaš si lahko
rudniške rove, vozi rudniški vlak, v barakarskem naselju so vsi glavni objekti,
od gostiln in barov, raznih delavnic, trgovin, brivnice, vse do aresta.
Prirejen je tudi za nezahtevne turiste, ki jih muzeji dolgočasijo. Zanje je
poleg bolj ali manj pristnih prikazov zgodovine na voljo še cel kup kiča. Točno
opoldne pred šerifovo pisarno uprizorijo 'zgodovinski' skeč. Ta je videti
neskončno banalen. Šerif mora umiriti razgrajača. Pogovarjata se v najbolj
butalskem duhu. Dogajanje zaplete bebasta deklina, šerifova hči. Vse skupaj
traja kake četrt ure. Ko malo bolje premislim, mi je jasno, da je žanr in raven
tega teatra ravno pravšnja. Vedno sem tudi cenil pogum vsakega naroda, ki se
zna norčevati iz svojih slabosti. Prav s tem smešenjem pokaže, da se jih zaveda
in zna z njimi živeti. Ni se mu treba skrivati za kulisami napihnjenih
narodovih svetinj.
Ireno trebuh ne boli več.
Kljub vročini avto spet kar lepo vleče. Ne znam si razložiti, kaj ga občasno
prime, da začne krehati in cukati. Ali mu dajem preslabo hrano? Tankamo vedno
najcenejši bencin. Dva ali tri dni sem mu nalival boljšega, pa ni bilo nobene
spremembe. Zdaj, skratka, je videti zdrav kot dren. Kljub vročini je morala na
višini. Vsak dan sproti pa naše načrte prilagajamo trenutni situaciji. Sinoči
smo še mislili, da bomo ponoči krenili iz Las Vegasa in bomo v dopoldanskih
urah v Los Angelesu. Zdaj pa je ura ena popoldne, ko zapuščamo Calico City.
Vožnja do Los Angelesa se
vleče. Pridemo v gosti mestni promet. Štejemo odcepe in križanja in celo
večnost traja, da pridemo tja, kjer se nam zdi, da bi lahko bilo mestno
središče. Spet vidimo, da v tako velikem mestu, bolje rečeno grozdu mest, ne
vemo, kam bi sploh šli. Vleče nas v Hollywood, Beverly Hills. Krožimo po teh
predelih, tu in tam nas kak objekt ali
napis potrjuje v prepričanju, da smo 'sredi' Hollywooda. Sunset Boulevard se mi
ne zdi niti malo podoben mojim nedoločnim predstavam o njegovem izgledu.
Vidimo, da na slepo ne bomo našli tistega, kar bi bilo morda najbolj vredno
videti. Peljemo se sicer mimo Akademije, Warner Bros Studia, na Bel Airu se
otroci ozirajo, če ne bi kje uzrli Willa.
Zapeljemo se k morju. To
nam je kar dobro uspelo. Santa Monica. Na teh cestah se je torej s svojim
Porschejem raztreščil James Dean.
Zapeljemo na mestno plažo.
Končno! Tu smo! Prišli smo do Pacifika ali Tihega oceana. Ta ni tu prav nič
tih. Na peščeno plažo, ki ji ne vidiš konca, se nenehno valijo veliki valovi.
Otroci takoj pohitijo v vodo. Jaz grem najprej k telefonu. Pokličem Zorana in
Čičina in jima povem, da smo živi in zdravi prišli na drugo stran. Javim se
tudi svojim rodoslovnim kontaktom. Zdaj, ko sem tu, se lahko že malo bolj
natančno dogovarjamo za morebitno srečanje. Po mostovžu se sprehodim do konca
in nazaj. Vse polno je prijetnih trgovinic, gostiln, nekateri poskušajo ujeti
kako ribo, še več je tistih, ki to početje opazujejo.
Zdaj grem še jaz v vodo. V
valovih se plavati skoraj ne da. Zato pa je toliko bolj zabavno metanje v
valove. Otroci kmalu pogruntajo, kako je treba prestreči val in ga izkoristiti,
da te z veliko hitrostjo ponese na peščeno obalo. Isto uspeva tudi meni. Kar
malo razburljiv je občutek, ko okoli tebe vrejo vrtinci in čutiš hitrost, s
katero te val ponese in odloži, ko se izčrpa. V vodi smo vsaj dve uri. Kopalcev
je na plaži še precej, vendar jih v vodi ni veliko. Če pa že grejo v vodo, ne
ostanejo dolgo. Vse skupaj kontrolira obalna straža. Opazovalni stolpi,
terenska vozila in čuvaji pričajo o njihovi prisotnosti. Ko nam je kopanja
dovolj, se stuširamo in preoblečemo. Parkirali smo ob sprehajalni poti.
Uporabljajo jo sprehajalci, veliko je tudi biciklistov, kotalkarjev in
rolkarjev.
Nekdo od otrok, mislim da
Ana, predlaga, da gremo na tretjo avenijo. V tistem koncu ni prometa in je
živahno večerno dogajanje. Dvakrat, trikrat se sprehodimo gor in dol, se
razkropimo in spet srečujemo. Vedno znova nas vase vsrkajo različne trgovine.
Otroci si nepotešljivo ogledujejo trgovine s CD-ji; vsakič jih tudi nekaj
kupijo. Zdaj jih imamo gotovo že trideset. Tudi v drugih trgovinah včasih kaj
kupimo. Irena še vedno išče ameriško zastavo. Pozno je že, vseeno se napotimo
še proti Disneylandu. Ko že krenemo, Ana ugotovi, da je to razmeroma daleč in
se nocoj ni vredno voziti tja. Obrnemo proti severu, saj nameravamo zjutraj
prispeti v San Francisco.
29.7. Torek. Na sever vodi
več poti. Mislim, da nismo izbrali najbolj prave. Jaka vozi prvi del poti, jaz
drugi. Vozimo pretežno po deželnih cestah. Nekje v hribih se začne daniti. Čez
Passo Robles se spet obrnemo proti morju. Po cesti, ki je po ovinkih in
enoličnosti podobna jadranski magistrali se vozimo nekaj ur. Tudi ta del poti
smo velikokrat videli v filmih. Ni čudno, filmska proizvodnja vedno rabi kakšne
strmine, po katerih se v morje zruši avtomobil s hudobnim voznikom. Nas so
prepadi pustili pri miru. Zapeljemo na tisti del obalne poti, ki je znan pod
imenom 17 Mile Drive. Treba je plačati vstopnino. Dajo nam načrt, na njem so
označene vse zanimivosti in znamenitosti tega parka. Ta del je pretežno pozidan
z bogatejšimi hišami. Malo dlje se ustavimo pri Ptičji skali. To je pravi
naravni živalski vrt. Saj lahko tu v naravi opazuješ živali na kopnem, v morju
in v zraku. Vse so tudi opisane na ploščah. Lahko jih opazuješ s prostim očesom
ali z daljnogledom, lahko jih krmiš; kar je prepovedano, pa vsi delajo. Naučimo
se uporabljati daljnogled tako, da četrtinko samo vstaviš in je ne spustiš v
režo. Tako si lahko dodobra ogledamo na stotine tjuljnov in morskih krav, ki
jim tu rečejo sea lions. Ti se kobacajo na skalnati otok, dremajo in se
prerivajo in ves čas lajajo. Tu so še vidre, različni ptiči, svizci pa se ti
motajo okrog nog in beračijo za dobrotami.
Od tod se zapeljemo v Santa
Cruz. Tu se ustavimo, ker mi je tako svetoval Ečim. Vozimo se po mestu in kar
nič ne pritegne naše pozornosti. Vseeno parkiramo, razkropimo se. Ko se spet
zberemo, smo vsi rahlo razočarani. Obredemo še eno ali dve trgovini z robo, ki
jo prodaja Salvation Army (nekaj takega kot Rdeči križ). Roba je res poceni,
nekatere stvari bi bile morda celo prav posrečene. Najbrž zaradi splošnega
vtisa ne kupimo nič. Tudi do obale ne najdemo. Zgubimo potrpljenje, saj bi bili
radi čimprej v San Franciscu. V Salinasu telefoniram Ečimu in se mu najavim.
Pove mi, kako naj peljem do njega. Vozimo še debeli dve uri. Promet je spet
gost. Po manjših tavanjih najdemo Orindo in Ečimov dom. Parkiramo na njihovem
vrtu pred hišo. Ečim, Pavla in Pavle nas ogledujejo, zmajujejo z glavo in
končno verjamejo. Videti so kar nekako ponosni, da nas poznajo.
Ečim razpiha žerjavico in
speče cel kup mesa. To so piščančja bedra in pleskavice, ki se jim tu reče
hamburger. Za začetek tudi tu pomakamo mlince v nekakšno pikantno omako, ki bi
lahko bila podobna ajvarju, rečejo ji salsa. Razkažejo nam prostorno hišo in še
prostornejši vrt. Saj imajo cel gozd, ki se zadaj dviguje v hrib. V bregu je
kotiček z razgledom, tam so si postavili klopci in mizico. Pri večerji se nam
pridruži še Nenad Čičinšajn. Po večerji grejo starejši štirje z Nenadom v mesto
in prespijo pri njem.
30.7. Sreda. Po desetih
dneh klatenja spet enkrat dostojno zajtrkujemo. Po zajtrku pride pome John
Movius, predsednik Združenja vzhodnoevropskih rodoslovnih društev. Pripeljal se
je iz 100 milj oddaljenega Sacramenta. Zame je pripravil celodnevni program.
Najprej me je odpeljal na univerzo Stanford. Tam sva obiskala Gordona
McDaniela, ki je v tamkajšnji knjižnici knjižničar na oddelku za slovanske
jezike. Na kratko mi je razkazal mesto. Povabil me je na južino v restavracijo
Scomo's na Fishermen Warf. Iz mesta sva se peljala čez Golden Gate Bridge. V
neki trgovini je še nekaj nakupil, meni je podaril dve buteljki vina za
poskušnjo, za otroke pa čokolado Ghirardeli.
Nato je peljal domov v Davis. Še prej mi je na kratko razkazal
Sacramento, novi in stari del. Spotjo mi je kazal ogromne obdelane površine.
Povedal je, da so tu kmetijske šole in inštituti. Srečevala sva tovornjake z
eno ali dvema prikolicama, ki so bili s kupom naloženi s pradižnikom. Skoraj na
vsakem ovinku so ležali kupi rdečih plodov, ki so popadali s teh tovornjakov.
Spet ne bi verjel, če ne bi videl.
Pri njem doma sedeva k
računalniku. Primerjava zanimivosti z njihovega in našega področja dela.
Izročim mu Telefonski imenik Telekoma Slovenija na cederomu in naš časopis
Drevesa. Imenika je zares vesel. V 'svojo' federacijo včlani mene in Slovensko
rodoslovno društvo. Vpiše me tudi med rodoslovne raziskovalce.
Proti večeru me odpelje
spet nazaj v mesto. Odloži med pred restavracijo, kamor nas je Nenad povabil na
večerjo. John se je res potrudil. Posvetil mi je cel dan in prevozil kakih 400
milj.
Nenadova gostilna je
zasedena, gremo v drugo. Tudi tu je treba kar nekaj časa čakati, da najdejo
prostora za trinajst ljudi.
Po večerji Ečim odpelje
Ireno, Naceta, Ivo in Evo v Orindo, ostali gremo še na krajši potep po tem koncu mesta. V neki krčmi spijemo še
dve rundi in poslušamo muziciranje kakih desetih godcev, ki igrajo irsko ljudsko
glasbo. Čas je, da se poslovim tudi jaz, ker lovim zadnji vlak za Orindo. Do
postaje s taksijem, z BART-om (Bay Area Rapid Transportation) do Orinde, kjer
pride pome Ečim. Dolgo ga ni, zaradi prehitre vožnje ga je ustavil policaj.
31.7. Četrtek. Ko zjutraj
vstanem, je Ečim že pridno pri delu. Prav resno sedi za računalnikom. Spet dolg
zajtrk. Z odhodom se precej obiramo. Šele okrog poldneva se poslovimo od
Ečimovićev. Srečno pot! in tako dalje.
V mestu smo ob enih.
Najprej obiščemo Nenadovo zaročenko Alicijo v njeni pisarni. Spet smo na obali.
Parkirišča kar ne najdemo. Dogovorjeni smo pri Igorju Leonardiju, po mestnih
vzpetinah pa se z avtom raje ne bi vozil. Nekatere ulice so tako strme, da se
ne zanesem nase in na avto. Ravno prav se zamudimo, da moramo do Leonardija s
taksijem. Pelje nas neki Perzijec, ki je bil z očetom že dvakrat v Sloveniji.
Oče mu je, ko je bil še otrok prinesel iz Slovenije igračo. Med zadnjo
balkansko vojno je bil v Bosni z mirovno misijo. Presenetljivo dobro pozna
značaj različnih balkanskih narodov.
Igorja ni doma. Čakamo ga
pred hišo in počasi iz raznih koncev kapljamo
skupaj. Pride tudi Igor.
Povabi nas v stanovanje, ki je tudi snemalni studio. Ponudi nam krofe in kavo.
Teh krofov imajo vseh vrst. Rečejo jim doughnuts. Ireno in mene Igor odpelje do
parkiranega avta, nato naju vodi do Parka. Dogovoriva se, da me bo vodil po
položni poti. Vseeno na poti do parka prevozimo kar precej klancev. Pri tem pa
vidim, da vožnja po teh strmih ulicah ni tako nevarna kot sem si mislil. Avto v
klancu pred semaforjem stoji kar sam. Nič ni treba ročne zavore pri
speljavanju. Samo plin dodaš, pa gre spet naprej. Samo v največjih klancih je
treba pomagati z zavoro, da ne bi drsel nazaj. Dobimo se pred Golden Gate
parkom. Nihče ne ve, kaj bi. Spet se malo razgubimo po okolici. Z Ireno greva
na silo malo v park, pa ne daleč. Končno se odpeljemo skozi park. Tam gremo že
v mraku še enkrat do morja, ki ves čas buči in penaste valove razliva po
peščeni obali.
Miha in Liza se že nekaj
dni odločata, ali gresta z nami nazaj, ali pa bosta ostala v San Franciscu. Z
odločitvijo odlašata vse do odhoda. Ostaneta pri Nenadu. Preden zapustimo
mesto, z odbijačem še zataknem betonsko korito in ga malo nalomim. Trda tema
je, ko se zapeljemo čez Golden Gate in damo slovo Pacifiku.
Današnjega dne nismo dobro
izkoristili. Od San Francisca nismo imeli takorekoč nič. Dopoldne pri Ečimu,
popoldne pri Aliciji, Igorju in na parkirišču pri parku. Zame je škoda dneva in
sem malo nejevoljen.
Peljem do Sacramenta, Jaka
naprej do Auburna, kjer ustavi in počivamo.
1.8. Petek. Jaka krene, ko
še vsi spimo. Spet vozimo v hrib. Pot ni strma, gre pa ves čas navzgor. Čez
nekaj časa ga zamenjam za volanom. Drugi vsi spijo, čeprav je okolica zelo
slikovita in je veliko zanimivih prizorov. Zdramijo se šele, ko jih opozorim na
Reno. Vsi oživijo. Zapeljem v mesto. Vozimo po mestnih ulicah in ne vemo, kaj
kdo hoče. Iva in Eva izstopita, ker morata za sošolko kupiti uro!? Nekje vseeno
parkiram, malo se sprehodimo. Irena bi rada pisala Renu (Renatu) iz Rena, pa na
hitro ne najdemo razglednic. Reno iz Rena ni dobil pošte.
Počivamo ob umetnem jezeru
nad zapornico Rye Patch. Voda mi ni nič kaj 'apetitlih', Ana gre plavat. Ostali
jemo, peremo, lenarimo.
Od tod vozi Irena. Cesta je
skoraj prazna. Ko se stemni, prevzamem jaz. Ustavljamo se skoraj izključno na
črpalkah. Vozimo se ob Slanem jezeru. Ano na lepem zagrabi in ukaže ustaviti. V
trdi temi hodimo po posušenem blatu. Irena ves čas robanti, nihče ne ve, zakaj,
tudi sama ne.
Pred mestom zavijemo proti
campingu, pa ga ne najdemo. Dolgo vozimo ob jezeru po neki zgubljeni poti,
preden spet pridemo na normalne ceste. Vsi smo malo slabe volje, ne da bi
pravzaprav vedeli zakaj.
Ker campinga nismo našli,
malo vozimo po širokih mestnih ulicah. Naveličam se iskati primeren kraj za
prenočevanja in ustavim kar ob robu mestne ulice. Zdi se mi, da moram nekje
najti vsaj požirek piva. Ana gre z mano. Obhodiva nekaj blokov. Nikjer nič, ali
zaprto. Pred lokalom Lazy Moon še sedi družbica. Vprašava, če bi še kaj dali.
Lastnik najbrž opazi, da nisva domačina in naju počasti s pivom.
2. 8. Sobota. Zjutraj si
najprej zaželim tuša. Na bencinski črpalki me napoti v predmestje, kjer imajo
svojo postojanko tovornjakarji. Tudi ta izkušnja je prav zanimiva, saj dobim
bežen vtis o tem, kako zase poskrbijo tovornjakarji.
Spet se vrnemo v mesto.
Zapeljem do Capitola. Z Jakatom greva potem do templja, da bo vedel, kje bi me
lahko našli. Jaz grem v knjižnico, ostali po svoje. Opoldne pride Irena. Z
vodiči si ogledamo tempeljski kompleks. Po vsem, kar vidimo, je očitno, da
mormonom denarja ne manjka. Tudi organizacija jim ne dela težav. Vodiči -
misijonarji so diskretno vsiljivi. Eni od njih se pustim zapeljati v pogovor.
Ni mi kos. Počasi se me naveliča. Ko zve, da sem iz Slovenije, mi predstavi še
kolegico iz Hrvaške.
Vrnem se v knjižnico,
udeležim se enega od predavanj, poskušam njihove raziskovalne pripomočke in
podobno. Popoldne se sestanem s Tomom Edlundom, ki dela v Rodoslovni družbi kot
poznavalec vzhodne Evrope. Dogovoriva se, da mu bom pošiljal bilten Drevesa.
Ostali so bili medtem pri
slanem jezeru. Nič se jim ni dopadlo, smrdelo je, bilo je tudi neznansko veliko
muh.
Zvečer smo v parku pojedli
lubenico. Videl sem, da prav tu poteka svetovno tekmovanje v plezanju na
drevesa. Iz parka nas je pregnal paznik. Odpeljali smo se k avtobusni postaji.
3.8. Nedelja. Ob treh
zjutraj pričakamo Lizo, ki se je Iz San Francisca pripeljala z avtobusom. Jaka
je takoj pognal in vozil do jutra. Nato jaz, pa Irena, pa spet Jaka do
Denverja. Avto ni danes ves čas nič cukal in krehal. Pred Denverjem se najprej
ustavimo v obcestnem zabavišču. Otroci se vozijo z gokartom. Ko grem na
blagajno po žetone, me šef spomni, da sem brez srajce. Vrnem se oblečen. Že
prej sem na več mestih opazil napis No shirt, no shoes, no service.
V Denverju smo parkirali
pred knjižnico, ki je morda največja, kar sem jih videl. Tako je vsaj videti od
zunaj. Notri ne gremo, ker je danes nedelja.
V parku smo z množico
drugih posedli po trati in poslušali menda najboljšo pripovedovalko pravljic.
Sprehodili smo se po mestu,
ki naredi zelo dober vtis. Spomnimo se neskončne televizijske serije Dinastija.
Čeprav se v nekaterih mestih ne zadržimo dosti več kot nekaj ur, se mi zdi, da
čutim različne sloge vsakega od njih. Preseneča me tudi, da imajo mestni promet
v vsakem mestu malo drugače urejen. Pred odhodom spet pojemo obvezno lubenico.
Zadnje dni nič ne kuhamo, ker nam pušča plin.
Zvečer in ponoči izmenoma
vozimo.
4.8. Ponedeljek. Proti
jutru, ko se je že začelo daniti, se me je začel lotevati spanec. Odločim se,
da zapeljem na počivališče. V tem sem zakinkal in se zbudil na travnatem pasu
na notranjem delu avtoceste, med obema pasovoma. Na neravni trati nas je malo
premetavalo, morali smo prevoziti tudi plitvejši jarek, ker je Ireno, ki je
sedela zraven mene vrglo skoraj do stropa. Brez ustavljanja sem zapeljal na
počivališče. Za menoj je ustavil nekdo, ki je vse skupaj videl. Prišel je k
avtu in vprašal, če je vse v redu. Zgleda, da je, sem odgovoril, on pa: Res ste
imeli srečo.
Prav je imel. Kaj bi bilo,
če bi se to zgodilo kje drugod. Npr. ob strmi pacifiški obali. Najslabše jo je
spet odnesla Irena. Ko je avto poskakoval, se je podrgnila ob ostanek ročaja na
naslanjaču. Bolela so jo rebra. Avto sem pregledal tudi od zunaj. Gume cele,
vse drugo je tudi videti celo. Izpod odbijača odstranim nekaj šopov ruše. Res
smo jo poceni odnesli. Angeli varuhi zaslužijo vsaj pohvalo.
Ko smo si opomogli, smo
nadaljevali vožnjo. Peljali smo skozi Topeko. Od tam po vzporedni podeželski
cesti do jezera Clinton. Šli smo se skopat v jezero. Tudi to jezero je umetno.
Trije ali štirje se spet ne zmenijo za omejitev plavanja. Odplavajo precej
daleč do vrhov potopljenega drevja. Spet si izdatno privoščimo tuširanje, avto
temeljito pospravimo, operemo, pomijemo posodo.
Dosti počitka, gremo
naprej. Pripeljemo se v Kansas City. Malo tavamo po mestu, ki se nam nič ne
dopade. Nace ima na kolesu prazno gumo. V mestu je ne najdemo. Beraču dam par
dolarjev, ker vztrajno moli glavo skozi okno camperja. Potem ga skozi okno opazujem
in se zabavam, ta je spet eden od iznajdljivejših. Mimoidočim pokaže listek, na
katerem ima nekaj zapisano in jih prosi, da mu preberejo. Potem jih najbrž
prosi za nekaj drobiža. Vedno ga dobi. Zapeljemo se iz mesta in s težavo
najdemo trgovino, kjer kupim zračnico. Ostali se medtem zakadijo v Wall Mart in
spet nakupijo nekaj robe. Nadaljujemo vožnjo proti Saint Louisu in prespimo
kakih 50 milj pred mestom.
5. 8. Torek. Na parkirišču
smo zajtrkovali špagete. Telefoniral sem Čičinu in Zoranu. Tukaj prvič telefoniram
na avtomatu, ki sprejme mojo VISA kreditno kartico.
Odpeljemo se proti mestu.
Ko se bližamo mestu vidimo pristajati letala. Ampak koliko? Brez konca so se
vrstili v enakomernih presledkih. Kot jagode na nevidnem roženkrancu.
Parkiramo nekje v središču.
Z Ano greva v turistično pisarno. Ta je v veliki kongresni dvorani. V
turistični pisarni naju sprejme Fern, ki je že zelo v letih. Z Ano sva sama,
zato ima za naju veliko časa. Vse bi nama rada povedala. Opremi naju z nasveti in
prospekti. Škoda, da niso bili tudi drugi z nama, pravi Ana, ker je doživetje
res simpatično.
Ubogali smo Fern in si šli
najprej ogledat staro sodno dvorano, ki je istočasno eden od mestnih muzejev.
Od tam smo šli v pivovarno
Budweiser. Spet je bilo nekaj različnih mnenj, ali bi šli na ogled. Končno le
gremo vsi in nikomur ni žal. Ogled traja vsaj eno uro, konča se z obvezno
degustacijo; odrasli pivo, otroci sodo. Vsi pridno poskušamo, še Irena ugotavlja,
katera sorta je boljša.
V Forest Parku gremo v
živalski vrt. Ta je menda prav znamenit, rekel bi, da je sloves upravičen. Spet
je najbolj navdušena Irena. Nekateri smo bili najprej v galeriji. Tudi tu je
kaj videti. V enem delu je gostovala razstava iz zbirke Ermitage.
Zvečer gremo v odprto
gledališče (Muny) gledat musical Hello, Dolly. Seveda gremo na zadnje vrste,
kjer je brezplačno. Vidimo in slišimo pa verjetno ravno tako dobro kot tisti
pred nami. Predstava se začne s himno. Prodajalca sladkarij, dva zamorčka izvajata
vzporedno predstavo, zanimivo je gledati tudi ljudi okrog nas. Med njimi je kar
nekaj čudakov. Irenin sosed, paznik v zaporu, pove, da je slovanskega izvora.
Ireni da program in sploh bi se ves čas pogovarjal. Otroke musical začne
dolgočasiti. Šli bi kam drugam. Neka ženska, ki se z Ireno zaplete v kratek
pogovor, bi nas vse povabila na svoj dom, da bi se stuširali in najedli.
Zahvali se, in gremo proti Sulardu, kjer naj bi bilo večerno življenje v
lokalih z različno muziko. Tako nam je povedal že Fern in neka mladina v
gledališču. Ko pridemo tja, je, začuda, že skoraj povsod vsega konec ali pa
ravno zaključujejo. Računali smo, da bomo slišali zamorsko muziko, kreolsko,
jazz, dixieland in še kaj, pa smo se ušteli. Zapeljali smo se še do
(slavo)loka. Ta Arch je res imeniten. To še posebej čutiš, če stojiš ob njem.
Tam smo se spet razkropili in se potem iskali in čakali, malo skrbeli, nekatere
so preganjali pazniki. Zapeljali smo se do zakotnega parkirišča in tam zaspali.
6.8. Sreda. Cene, ki je
spal na strehi, je ponoči prišel v avto, ker ga je zunaj zeblo. Tudi ostalim je
bilo malo hladno. Zjutraj zapeljemo do štacune in pralnice. Vsi smo nejevoljni,
ker čepimo v avtu in nimamo kaj početi. Koliko časa zgubljamo s pospravljanjem
in raznimi pripravami. Lahko bi se bolje organizirali.
Končno se odpeljemo proti
Science Centru. Veliko je zanimivega za vsakogar. Spet preveč za brzinski
ogled. Povrh vsega pa moti množica otročajev, ki ne ve, kaj z eksponati in se
po njih obešajo, tolčejo, telovadijo in s tem onemogočajo, da bi si jih drugi
lahko v miru ogledovali. Očitno jih vzgojiteljice iz vrtcev in učitelji(ce) iz
šol pripeljejo sem samo zato, da je zanje za nekaj ur poskrbljeno.
Od tu peljemo v galerijo še
tiste, ki so bili včeraj v živalskem vrtu. Nič se ne dolgočasijo.
Peljemo se še do hiše Scota
Joplina. Zamudimo. Kustosa sta sicer še tam, pa zaradi nas nista pripravljena
delati izjem. Gremo za Jakatom, ki je šel že prej sam na 'ulico slavnih'. Tam
se spet po nepotrebnem motovilimo z avtom in ne vemo, kje bi parkirali. Pri
parkiranju nekoliko oplazim neki avto, zato raje hitro odpeljem. Ko parkiram
nekaj blokov stran, se pripodijo tri marice. Prepričan sem, da so me dobili
zaradi praske. Strah je spet odveč.
Na obeh pločnikih 'ulice
slavnih' so vložene bronaste plošče s kratkim življenjepisom slavnih meščanov.
Nekaj jih poznamo tudi mi. Sprehodimo se gor in dol. Spet so najbolj zanimive
trgovine s ploščami in cunjami. Ana nas vleče tudi v kino. Biljeter nima nič
proti, ko mu reče, da bomo samo malo pokukali.
Od tu se namenoma odpeljemo
po nekih stranskih poteh in spet pošteno zaglavimo. Po ozkih in slabih ulicah
vozimo vsaj četrt ure, dokler ne moremo drugam kot nazaj.
Ogledati si želimo še
železniško postajo. Ta je resnično presenečenje. Zgradba je mogočna že od
zunaj. Videti je kot kamnita graščina. V sprednjem delu je hotel. Ker smo se
razkropili, sem si najprej sam ogledoval razkošno avlo in recepcijo. Za hotelom
je veliko pokrito sejmišče, zelo lepo urejeno in polno boljših trgovin.
Marisikje bi se bilo vredno zadržati, pa kaj, ko smo rekli, da gremo samo
skozi. Ko se dobimo, gremo še enkrat na tista mesta, kjer je kdo videl kaj
takega, kar bi morali videti tudi ostali. Na prehodu smo si lahko ogledali
pravo predstavo, ki jo znajo narediti s prikazom izdelovanja čokolade. Seveda
so vsi 'nastopajoči' zamorci. Ne vem, ali je firma Fodger's med boljšimi, za
moj okus ameriške čokolade prekašajo evropske.
Mudi se nam naprej. Ko
vozim iz mesta in se še vrtim po mestnih ulicah, zaslišim od nekod petje. To
gotovo prihaja iz cerkve. Ustavim, pohitimo v cerkev in pademo v pravo zamorsko
predstavo. Ta je bila ena najboljših na vsem potovanju. Ne vem katere vere je
bil obred. Bila je neka katoliška ločina. Slik in kipov v cerkvi ni bilo, razen
nekaj angelskih glavic po stenah. Tudi obreda ni bilo. Vse skupaj je bila ena
sama dolga pridiga s petjem. Verniki so bili skoraj izključno zamorci,
pridigarja pa belca. V pridigo sta vpletala petje, ob tem pa so verniki pred
oltarjem ali kar v klopeh ploskali in plesali. Vsebina pridige mi ni ostala v
spominu. Vse skupaj je trajalo za naše pojme zelo dolgo. Ne dosti manj kot dve
uri, pa se je maša začela že pred našim prihodom. Po prvem vtisu se nam je
sicer zdelo že malo enolično, vseeno nas je vzdušje toliko pritegnilo, da smo
hoteli videti vse. Pa kakih posebnih sprememb ni bilo. Ko je prvi pridigar že
nekajkrat končal, je nastopil drugi. Po slogu in sposobnostih za show sta bila
dokaj izenačena. Oba je ves čas spremljal zamorski orglavec. Morda je bil ta še
najboljši. Igranje je odlično prilagajal pridigi. Če je govoril mirno, je rahlo
poigraval, kadar je pridigar grmel, pa je sekal hreščeče akorde. Oba pridigarja
sta bila odlična igralca, pevca in govornika. Ne po vsebini, ta je bila
dolgočasna, zdi se mi, da se je celo začela ponavljati, odlična sta bila v
nastopu. Verniki so bili zamaknjeni že, ko smo prišli in so ostali zamaknjeni
do konca. Občasno so skočili pokonci in poskakovali, ploskali, prepevali,
dvigali roke, kimali in odkimavali, pritrjevali z glasnimi 'yeah'. Bili so kot
otroci na dobri predstavi. Pridigar je šel eni ali dvema babnicama toliko do
srca, da sta se onesvestili. Približal se je tudi Ireni, ki se je v zadregi
samo vljudno nasmihala.
Proti koncu so vsem
razdelili kuverte. Pridigar je vsaj deset minut naravnost govoril, zakaj je
treba darovati in kaj je s tistimi, ki ne darujejo. Ne vem koliko uspeha je
imel pri drugih. Jaz sem se hotel zmazati z dvema ali tremi dolarji za celo
družino, saj smo se kar dobro zabavali, pustiti na klopi in oditi, pa ni šlo
tako enostavno. Odhajajoči verniki so se začeli objemati in si želeti vsega
dobrega. Prišli so tudi do nas. Povsem nenarejeno in neprisiljeno so tudi mene
nekatere zamorkle objele in v nekakšni blaženosti izrekle 'God bless you', jaz
pa skoraj enako iskreno in prepričljivo 'God bless you too, sister'. Nace je
težko zadrževal smeh. Zdaj gre zares, je rekel, zdaj se ne boš izmazal. Ko so
vsi po vrsti oddajali kuverte z darom pridigarju, so začele babnice vleči k
oltarju tudi nas. Upiranje ni zaleglo, še Nace me je začel porivati proti
oltarju. Med zadnjimi je pridigar še nama stisnil roko in naju blagoslovil, na
Nacetu pa hotel narediti kar 'instant' čudež, saj ga je strmo pogledal in
dvakrat ali trikrat zategnjeno rekel 'heel!' - 'ozdravi'. Nace ni pokazal, kako
je to nanj delovalo. Pred odhodom nas je ena od vernic še spraševala, če bomo
jutri spet prišli. Seveda, sem odgovoril, vsak dan!
Ko smo prišli do avta, je
bila cesta zaprta. Parkirali smo v naselju, ki je bilo okrog in okrog ograjeno
z železno ograjo, zdaj so bila železna vrata v naselje zaklenjena. V križišču
spet marica, in spet se za nas ne zmeni. Mimoidoča mi je povedala, kje se pride
ven; tako nam ni bilo treba še enkrat prespati v Saint Louisu.
Namenjeni smo v Macomb. To
mesto želimo videti zato, ker so me, ko sem bil v Loki župan, proglasili za
častnega meščana, Loki pa izročili ključ mesta. Nekoliko sem se tudi najavil
Jane Rockwell, njo in moža Deana smo pred leti imeli v gosteh v Loki in pri nas
doma.
Odločimo se, da ne bomo šli
po avtocesti. Raje bomo vozili po deželi ob Missisipiju in tako odnesli malo
več od krajev, kjer je živel Mark Twain in njegova Tom in Huck. Usmerja me Ana,
ki se je v vseh situacijah izkazala kot najboljši kopilot. Vedno je na karti
odlično sledila terenu, naj bo na podeželju ali v mestu. Tokrat me je na nekem
odcepu usmerila narobe. Ceste so bile itak ozke in ovinkaste, še megla je bila
tu in tam. Irena je bila vožnje sita in je hotela, da ustavimo za počitek. Po
nekaj urah vožnje v kraju Brussels vprašamo dva ponočnjaka, kje smo. Spoznamo,
da smo zašli in ne kaže nam drugega, kot da prenočimo.
7.8. Četrtek. Zjutraj sede
za volan Jaka. Nerad se odpovem Macombu. Vendar se mi zdi, da si ne moremo
privoščiti še enega dneva. Do New Yorka je še daleč, en dan rabimo še za to, da
avto odpeljemo v Boston. Slabe volje sem in se ne brigam za pot. Jaka se spotjo
pozanima za smer. Po uri vožnje ali dveh vidim, da smo spet tam, kjer smo
vozili že sinoči. Namesto, da bi šli proti jugu in s trajektom čez Missisippi,
gremo spet po isti poti nazaj. Če bi to vedel, bi morda vseeno popravil
sinočnjo napako in se peljal vsaj skozi Macomb, če se že ne bi ustavljali pri
znancih. Zdaj je bilo prepozno, bili smo že spet blizu Saint Louisa, pa še tega
smo menda obvozili, namesto, da bi se na severu usmerili proti vzhodu. Ta
nepotrebna vožnja je bila daleč najdaljša od vseh.
Vsi smo tudi krmežljavi,
marskidaj se sploh ne preoblečemo. Včasih zaspimo oblečeni in drugi dan v isti
obleki nadaljujemo vožnjo. V kraju Pocahontas se ustavimo zaradi njegovega
imena, ne vem zakaj se ustavimo v Vandalii. Menda zato, ker je bilo to nekaj
časa glavno mesto Illinoisa. Ne eno, ne drugo mesto ni vredno ustavljanja. Avto
je spet začel pogosteje krehati in cukati, na vseh koncih je slišati kakšno
udarjanje, ječanje, stvari popuščajo in odpadajo, vrata se vse slabše zapirajo.
Zadnji odbijač se je že toliko razmajal, da ga imamo privezanega. Rezervno
kolo, ki je bilo pritrjeno nad odbijačem sem že pred nekaj dnevi premestil na
streho, ko sem na srečo opazil, da bo vsak hip odpadel.
Šoferjev se nas hitro
loteva otopelost in se pogosto menjavamo. Pokrajina je že dolgo spet enolična,
podobno kot na začetku poti, ko smo se vozili proti zahodu. Med vožnjo v
glavnem poležavamo. Včasih poskusimo otroke nagovoriti, da bi čas izkoristili
za učenje. Trije s popravnimi izpiti so s seboj vzeli cel kup knjig. Pa ne gre
in ne gre. Nekateri pišejo vsaj dnevnik. Irena si je za ta namen našla poličko
pri zadnjem oknu. Sede na straniščno školjko in uraduje v svoji pisarni. Zbira
račune, sešteva in knjiži.
Do Indianopolisa vozi
Irena, nato do dirkališča Jaka. Ogledamo si muzej, vanj se pretihotapimo brez
vstopnic. Nace in Cene gresta še na ogled dirkalne proge.
Naprej vozim jaz skozi
Ohio. Ko pridemo v West Virginio ali morda že v Pensylvanio, hočem prenočiti v
kempu. Kar nekaj časa že vozim z glavne poti, ko pade druga komanda. Prevzame
Jaka in vozi do jutra.
8.8. Petek. Zjutraj se spet
znajdemo v okolici nekega jezera. Najprej nakupimo, kar rabimo za zajtrk, nato
skušamo priti do jezera. Ugotovimo, da se v tem jezeru ne smemo kopati. Je
preveč čisto in ga rabijo za pitno vodo. Zapeljemo se naprej do jezera Spruce
Run. Pred tem prehitimo dolgo kolono mladih ljudi, ki so šli na nekakšen shod.
Ob vstopu v camp in kopališče nam rangerka zabiča, da se smemo kopati šele po
deseti uri, ko pridejo čuvaji plaže. Obljubimo ji, čeprav se nam prepoved zdi
prav smešna. Privoščimo si kopanje in tuširanje, nahranimo se, in pospravimo,
kot smo že vajeni.
Odpeljemo se proti New
Yorku, ki je zdaj že prav blizu. Ana predlaga, da ne pademo naravnost v mesto.
Rezerve imamo dovolj, zakaj se ne bi malo potepali po okolici. V predmestjih se
precej zadržujemo. Malo spet pasemo radovednost po cenenih trgovinah. V mesto
bi se za spremembo peljali s trajektom. Ta naj bi bil celo zastonj. Pridemo do
pristanišča na Staten Islandu in ugotovimo, da trajekt ni zastonj. To nas še ne
bi preveč motilo, če ga ne bi morali čakati več kot eno uro. Gremo pa že raje
spet čez mostove. Odpeljemo se čez Veranzanov in nato še manhattanski most. Zlasti na slednjem so veliki zastoji.
Premikamo se počasi, pogosto nekaj minut stojimo. Motor se precej segreje.
Končno zapeljemo na mestne ulice v
China Town. Tu avto na lepem crkne. Na srečo ga kar dobro parkiram ob parku.
Situacija je dokaj sumljiva. Odločim se, da bom najprej počakal, da se motor
ohladi. Družina se za eno uro razkropi, jaz pri avtu razmišljam, kaj bi
ukrenil, pa se ničesar ne domislim. Ko se vrnejo, avto vžge in se odpeljemo
proti Šalamunovemu stanovanju. Kmalu avto spet crkne. Sem sredi prometa. Takoj
spet vžge, nekaj časa pelje in spet crkne. Tako ne bo šlo daleč si mislim, saj
lahko povzročim še kakšno nesrečo. Na Houston Street mi Nace pokaže bencinsko
črpalko, kjer je tudi servis. Zapeljem tja. Števec kaže 79414 milje. Ko smo ga
kupili je imel prevoženih 70505 milj. Prevozili smo torej skoraj 9000 milj, to
je okrog 14500 kilometrov. Računal sem, da bom še pravočasen, da obiščem
newyorško rodoslovno družbo. Zdaj na to ni več misliti.
Šef servisa, zamorc, me
vpraša, kdaj sem imel avto na servisu. Kaj pa vem, nekakšen servis je bil menda
narejen pred enim mesecem. Torej mora avto najprej na servis, pravi. Prej se ne
splača iskati druge napake. Vem, da zaradi servisa ne bo avto nič boljši,
vseeno se vdam. Plačam 130 dolarjev, avto vžge, za vogalom spet crkne. Uspem ga
pripeljati nazaj na servis in šef pravi, da naj ostane kar tam, kjer je,
zjutraj bomo prvi na vrsti. Temu ne ugovarjam, saj smo tako na Manhattnu in ne
vem, kje bi iskal parkirišče za čez noč. Še sam jo za ostalimi mahnem do
Šalamunov. Tam sta Tomaž in David. Nazdravimo za uspešen zaključek potovanja.
Večina nas gre spat v avto, Nace in Cene z Davidom v Štrukljevo stanovanje.
9.8. Sobota. Danes imam
rojstni dan. Star sem 56 let. Zbudim se okrog sedmih. Obhodim nekaj blokov,
preden v neki zanikrni štacuni najdem stranišče. Mehanik res pride okrog osmih
in se kmalu loti dela. Zamenja neki 'module' v električni napeljavi. Zapeljeva
se na testno vožnjo. Vse je videti v redu. Plačam še 110 dolarjev in se
odpeljem. Nekaj blokov naprej, prav pred Štrukljevim stanovanjem avto spet
crkne, še preden sem ga uspel parkirati. Postavljen je na pol na cesto, kar nič
ne moti policaja, ki se pripelje mimo. Vse bolj se mi zdi, da se nas policaji
naravnost izogibajo, saj nas nikoli nihče ni hotel opaziti, meni pa se je ves
čas zdelo, da jih s svojo pojavo kar kličemo. Dvakrat ali trikrat ga poskusim
vžgati, kmalu ga zapustijo še zadnji znaki življenja. Grem spet na črpalko, saj
ta ni daleč. Mehanik, Portoričan, pride, nekaj poskuša in pravi, da ga na cesti
ne more popravljati. Pripeljem naj ga v delavnico. Torej bi moral najeti vlečno
službo, da bi v delavnici spet eksperimentirali z menjavanjem delov? Koliko
stane vlečna službe, koliko bodo stala popravila, kdo mi jamči, da bo avto spet
vozen. Če bi ga dostavil do Bostona, bi mi Michael zanj verjetno odštel
tisočaka. Ta tisočak in Boston postaneta nenadoma strašno daleč. Dopoldne
mineva, v soboto delajo samo do enih, pravi mehanik. Tudi domači mi ne dajo
spodbude, da bi se še ukvarjal z oživljanjem avta. Pozanimam se, če ga lahko
odšlepam na odpad. Ja, seveda, tam bi zanj morda dobil kakih 300 dolarjev.
Vendar bi moral imeti dokazilo o lastništvu, ti papirji pa še niso prišli do
Zorana in od Zorana do New Yorka. Celo šef servisa je kazal dokaj resno
zanimanje, da bi ga kupil celo za več kot 1000 dolarjev. Vendar ne brez
papirjev. Po tem sem se prepričal, da je taka kripa v New Yorku vredna več kot
kje na podeželju. Kličem tudi Michaela v Plainville (Boston). Ga ni več, je že
šel in ga ne bo do ponedeljka! Počasi usahne vsako upanje, da bi z avtom še kaj
pametnega ukrenil. Vdam se.
Popoldne greva z Ireno v
Washington Square Park. Tu je vedno živahno. Najdeva tudi nekaj otrok. Skupaj
pasemo zijala. Največ gledalcev ima skupina akrobatov, ki smo jo zdaj videli že
vsaj petkrat. Svoje showe zganjajo tudi drugi posamezniki ali skupine. Posrečen
je zamorc, ki se je maskiral v nekakšnega razcapanega Santo. Bubble man, drugi
zamorc, ki neumorno spušča milne mehurčke, mi zrecitira svojo pesem Eternal
Love. Mislim, da je bolj kot dolarja vesel, da sem ga poslušal in se z njim
pogovarjal. Pesem pa sploh ni bila slaba.
Od tod ni daleč do
Greenwich Willagea. Tam smo verjetno obhodili vse bolj živahne ulice in precej
zbrusili podplate. Ob nekem križišču je bilo ograjeno košarkarsko igrišče. Nace
in Cene sta bila takoj pri ograji. Gledal sem tudi jaz. Igrali so dokaj dobro,
bolj zanimivo pa je bilo opazovati igralce, saj je imel vsak od njih lasten
značaj.
Od tam jo kar peš mahnemo
proti 'domu'. Spotjo gremo odigrat biljard v precej veliko biljardnico na
Houston Streetu, nato gremo še na pastrami k slavnemu Katzu. Nacetu in Cenetu
se dopade zašpehana restavracija, tudi šunka se jima dopade, je pa tudi po
njunem mnenju veliko predraga.
Ko jo že v mraku ubiramo po
široki Houston ulici, se pripelje neskončna kolona motoristov. Vozili so
strnjeno v spremstvu vozil na čelu in na repu kolone. Vozili so na drugi strani
široke dvojne ceste in jih nismo utegnili iti pogledat od blizu.
10.8. Nedelja. Zadnjič smo
prespali v camperju, nekaj otrok pa v Štrukljevem stanovanju. Zbudi me dogajanje
na ulici. Okrog nas je vsaj pet težkih gasilskih avtomobilov in nekaj manjših.
Previdno opazujem skozi okno, nočem izdati, da je avto obljuden in previdno
kukam skozi špranje. Gasilci v popolni opremi si dokaj ležerno ogledujejo blok,
v katerem spi tudi nekaj naših otrok. Očitno so jih poklicali zaradi požara. O
požaru pa ni kakih vidnih znakov. Čez kake pol ure začnejo vozila počasi
odhajati, še malo, pa je ulica spet prazna.
Ko se spet malo uredimo,
camper dokončno izpraznimo, prtljaga je pripravljena. Zdaj je imamo veliko več
kot ob prihodu, čeprav smo marsikaj s težkim srcem odvrgli.
Napotimo se k slovenski
maši v isto cerkev kot pred štirimi tedni. Cerkev je prazna, v župnišču nam
kuharica pove, da imajo danes Slovenci srečanje nekje izven mesta. Portir v
Štrukljevem bloku očitno ve za naše težave z avtom. Svetuje nam, da ga prestavimo
na nasprotno stran ceste, ker je režim parkiranja na drugi strani v nekaj
naslednjih dneh ugodnejši in je manj šans, da dobimo 'ticket' = kazen. Raje mu
ne razlagam, da nekaj dni v tej situaciji ne pomeni nič, saj nihče ne ve, kdaj
bo avto mogoče odpeljati. Vseeno ga ubogamo in avto porinemo z ene strani ceste
na drugo. Svetuje mi še, naj pod brisalec zataknem listek s sporočilom ' motor
ne dela'. Naredim tudi to, obenem pa Davidu za Mihata pustim sporočilo z
navodili. Če bodo vsi poskusi reševanja neuspešni, naj sname registrsko
tablico. Tako bi avto prepustili komunali in se morda izognili še kakšnim
stroškom za odvoz.
Še enkrat gremo proti
Broadwayu in okoliškim ulicam. Vodi Ana, ki si je tam veliko stvari že prej
ogledala. Še zadnjič se nekoliko nehote razkropimo. Odpeljem se do Central
Parka. Tam najdem nekaj otrok. Z Lizo greva telefonirat. Kar naenkrat nama spet
zmanjkuje časa. Z nobenim javnim prevoznim sredstvom ne bova pravočasno pri
Štruklju, kjer smo dogovorjeni za odhod. Sedeva v taksi. Šofer me zares
zastraši z novico, da je bila ravnokar na peti aveniji grda prometna nesreča,
kjer je avto zbil skupino mladeničev. Gotovo so bili tujci, še reče. Čas in kraj
se povsem ujema. Žrtve bi lahko bili Nace, Cene, David, Jaka.
Prtljago zvlečemo do
postaje podzemne železnice, enkrat prestopimo in že smo spet na 'A' vlaku, ki
pelje na letališče. Na končni postaji srečamo istega policaja, ki nam je pred
petimi tedni v prvih urah pomagal z nasveti. Zdaj smo že izkušeni. Ko oddajamo
prtljago, vidim, da imamo premalo kovčkov in borš. Še enkrat izstopim iz
letališke zgradbe na pločnik in poberem odvržen kovček, ki sem ga spotjo opazil
pred košem za smeti. Otroke je malo sram. Ko vidijo, da je Guccijev, pa sem že
skoraj deležen pohvale. Nekoliko negotovi smo glede kolesa. Ali ga bodo
sprejeli kot prtljago? Tudi to gre brez večjih problemov in ko se znajdemo v
letaliških prostorih, nam pridejo nasproti stevardese in stevardi in najbrž že
na daleč vidijo, da smo tisti, ki jih čakajo. Smo zadnji potniki. Vkrcamo se v
letalo, ki je tokrat skoraj prazno.
11. 8. Ponedeljek. Zbudimo
se nad Atlantikom in pristanemo v Milanu na letališču Malpesa. Tu se stvar malo
zaplete. Proti Trstu naj bi poleteli z drugega letališča. Tja nas prepeljejo z
avtobusom. Tam spet čakamo vsaj dve uri. Zapleti so tudi s prtljago. Zadosten
razlog, da mora Jaka po Ireninem navodilu intervenirati. Jakata dolgo ni, zato
grem za njim. Najdem ga na koncu dolge vrste tistih, ki imajo enake probleme.
Dolgčas preganjam tudi s tem, da pokličem Anče Skerlovo, ki živi v Milanu, pa
je ni doma.
Vse že kaže, da nas bodo še
enkrat odpeljali nazaj na Malpeso, ko vseeno pokličejo k izhodu. Vkrcamo se v
prav majhen avion na dva propelerja za kakih trideset oseb. Z njim poletimo
proti Trstu. Spet malo gledamo Benetke in pristanemo na letališču Ronchi. Tu
zaman čakamo na prtljago, dobimo samo Nacetov bicikl. Pričaka nas Klančar z
Belkotovim kombijem in nas zapelje do doma.
Takoj se privadimo na dom.
Ana se s Klančarjem takoj odpelje v Ljubljano, iz Silbe pa telefonira Gračo.
Kot da bi bili ves čas doma.
Epilog
Prtljaga pride za nami na
brniško letališče šele v petek zjutraj.
Glavno je, da se je naše
potovanje srečno končalo, saj je bilo možnosti za večje in manjše težave
precej. Vseh se morda še zavedali nismo. Na splošno pa sem prepričan, da smo se
kar dobro odrezali. Pridobili smo si nemalo izkušenj, ki jih bodo prav prišle
zlasti otrokom v marsikateri priložnosti. Vnaprejšnjih načrtov nismo skrbno
pripravili, saj se nam je zdelo, da nam naše načrte lahko vsak hip kaj
prekriža. Naš neuraden cilj je bil prepotovati celino od ene strani do druge in
seveda nazaj. To nam je uspelo, podrobnejših načrtov pa nismo imeli in smo se ravnali
po instinktu in se prilagajali trenutnim danostim. Če to upoštevamo, smo čas in
možnosti najbrž zelo dobro izkoristili. Izkazalo se je, da otroci znajo hitro
najti tisto, kar jih zanima in smo si znali opažanja medsebojno posredovati.
Isto lahko ugotovim tudi zase, saj sem skoraj brez priprav uspel vzpostaviti
zanimive in koristne stike s področja rodoslovja in si na kraju samem ogledati
vsaj najbolj znamenite rodoslovne ustanove. Prepričan sem, da tako temeljitega
spoznavanja z ameriškim rodoslovjem do zdaj ni bil deležen še nihče od rojakov.
Povsem negotova je še nekaj
tednov ostala usoda našega camperja. Avto je ostal, kjer smo ga pustili. Miha
je z Ano Šalamun ostal v Ameriki in Mehiki še do konca avgusta. On in Zoran sta
po svojih močeh spremljala stanje. Zadevo je spretno rešil nekdanji lastnik,
Michael Maider. Prišel je v New York, menda je imel samo nekaj minut opraviti z
avtom, da ga je vžgal in odpeljal. Slutil sem, da napaka ne more biti resna, da
pa jo bo odpravil tako mimogrede, pa si nisem mislil.
Zdaj, ko to pišem (nov.
1997), je avto še moj in še ne vem ali in komu ga bom prodal. Zdi se mi, da bi
bilo največ vredno, če bi primerno spravljen počakal nove sezone. Morda bi ga
znali ponovno uporabiti sami ali pa bi se našel nekdo, ki bi se upal podati v
podobno tveganje kot smo se mi. Cena okrog 2500 dolarjev bi morala biti večini
več kot zanimiva.
Na potovanju smo
uporabljali štriri fotoaparate. Dva od njih nista povsem dobro delovala, zato
je precej teh slik neuporabnih. Vsaj nekaj pa je takih, ki nam bodo bolj trajno
ohranile spomine na naše dogodivščine.
Skoraj vsi smo si sproti
delali bolj ali manj natančne zapiske. Dogovorjeni smo, da jih bodo vsi
prepisali in jih bomo združili v celoto. Upam, da se bo to res zgodilo.
Naš izlet ni mogel biti
poceni. Potovali smo v času, ko so letalske karte najdražje in ni mogoče
koristiti nobenih popustov. S prenočevanjem nismo imeli stroškov, če izvzamemo
nekaj pristojbin za campiranje. Hranili smo se poceni, nekaj smo porabili za nakupe.
Irena je izračunala, da smo porabili okrog 25.000 DEM, kar znese 2500 DEM na
enega. To pa spet ni pretirano, če upoštevamo, da je naš izlet trajal celih pet
tednov.
Prepričan sem tudi, da je
bil naš izlet podvig, kakršnega še ni izpeljala nobena slovenska družina. Rekel
bi celo, da tudi Amerika še ni doživela veliko podobnih.
Irena si je zaslužila vpis
v slovensko knjigo rekordov.