Peter Hawlina                                                               Lipica, 8.5.1995

Lipica 7

64220 Škofja Loka

Slovenija

Tel.: 064 631030

      061 1322122

 

 

 

 

 

Za konkurz NEP-a

Yu 11300 Smederevo

 

 

 

Spoštovani,

 

 

Povsem po naklučju mi je prišel v roke vaš razpis. Najprej sem pomislil, da gre za potegavščino, potem spet, da je stvar resna, naposled se s tem nisem več ukvarjal. Ker pa imam o tej tematiki svoje prepričanje in sem ga že nekajkrat izrekel ali zapisal, vam pošiljam dve svoji razmišljanji na to temo.

 

Prvo nosi naslov Obvarujmo naš planet. Napisal sem ga pred dvema tednoma, ko je spis s tem naslovom morala za šolo pripraviti moja trinajstletna hči Eva in ga je menda oddala pod svojim imenom. Drugi je star že več kot tri leta in ga prilagam, ker po mojem mnenju spada v kontekst razpisane teme.

 

Tako, kot pišem, tudi zares mislim. Upam, da vam moje pisanje ne bo vzelo veselja do dela. Vesel bom, če mi boste polemično odgovorili, še bolj pa bom vesel, če bom zvedel, da se je na razpis s podobnim razmišljanjem odzval še kak 'miselni sorodnik'. Rad bi ga spoznal. Mislim, da nas ni veliko.

 

Z geslom: Zaplešimo veselo! vas vse skupaj prav lepo pozdravljam.


Obvarujmo naš planet.

 

Naša zemlja je menda stara nekaj milijard let in ima zelo pestro zgodovino. Če naj bi o tem planetu napisali nekaj v smislu naslova, bi morali vnaprej povedati, da je človek tako nebogljen, da zemlje ne more niti obvarovati, niti uničiti.

 

Človek se je v primerjavi z njeno nekajmilijardletno starostjo pojavil zanemarljivo pozno, saj počne na njej svoje špase komaj kakšen milijon let. V tem času jo je sicer na vso moč poskušal skruniti v njeni naravni podobi, vendar pa je vse njegovo početje komaj omembe vredno v primerjavi s tistim, kar zemlja počne sama od sebe in kar z zemljo počno sile sonca, lune in ostalega vesolja, ne meneč se za človeka.

 

Naj se človek še tako napenja, naj izumlja še tako nepotrebne posege na samem sebi in na svojem okolju, nikoli se to početje ne bo moglo primerjati s tistim, česar je zemlja zmožna in kar ves čas počne, enkrat bolj, drugič manj opazno. Kadarkoli ta malo močneje zakreha, so posledice neprimerno večje od vseh človekovih prdcev.

 

Tako to je. Tako je vedno bilo. Tako vedno bo.

 

Odkar so na zemlji ljudje, pa so med ljudmi tudi dušebrižniki. Dušebrižniki, ki so spoznali, da jim je najbolj fletno, če imajo opravka z zmedeno in prestrašeno množico. To so spoznali in to počnejo. Ljudi strašijo. Strašijo jih na najrazličnejše načine. Ko so dovolj prestrašeni in zmedeni, so nemočni, ubogljivo prinašajo darove na oltar dušebrižnikov, ki nenasitno goltajo na strahu zrasle pridelke.

 

Človeštvo se od svojega nastanka naprej menda ves čas razvija. Prav dosti se sicer ni razvilo. Nekaj je dobilo, z vsako pridobitvijo pa tudi nekaj izgubilo. S tem razvojem pa so se razvijala tudi sredstva dušebrižnikov za strašenje vsega ostalega prebivalstva. V zadnjih desetletjih ne strašijo več toliko z vesoljnim potopom in koncem sveta, ne s kugo, kobilicami, ne z vojno in lakoto. Malo še, vendar je človeštvo zvečine že toliko osveščeno, da ga z merljivimi in dokazljivimi strahovi ni več mogoče učinkovito strašiti. Zato si je treba izmisliti kaj drugega. In so si izmislili. Izmislili so si smeti, toplo gredo, ozonske luknje, klimatske anomalije, razna žarčenja, največkrat taka, ki jih instrumenti ne morejo zaznati in še kaj drugega, domišljija ne pozna meja. S tem strašenjem uspevajo učinkovito obračati pozornost od resničnih problemov, ki bi zvečine sicer bili rešljivi, treba bi bilo le malo resneje zavihati rokave in se lotiti dela. Vendar je laže množicam neprestano metati pesek v oči, slepa množica ne opazi, kako jo pijavke sesajo.

 

Načinov je mnogo, eden od njih je tudi vabilo, da napišemo spis z naslovom Obvarujmo naš planet. Varovati bi se morali dušebrižnikov, a kaj ko je to še bolj nemogoče, kot varovati naš planet.


 Zeleni so nevarni odpadek!

 

Spoznanje, da nesposoben stremuh lahko uspeva samo v neumni množici ni novo. Neumno pa je treba množico šele narediti. Naključna in neobdelana množica tem namenom ne ustreza. Zatorej je osnovni motto Zelenih: podaljšajmo si eksistenco in poskusimo, če se še da, preplašiti in poneumiti zadostno število tistih, ki jim ni do tega, da bi o stvareh oblikovali lastno mnenje in jim je zato toliko laže vsiliti našega, če ga bomo le dovolj vztrajno ponujali.

 

Nič kaj lahko ni normalnega, zdravega človeka prepričati, da fajn punca ni fajn punca, da ga čevlji tiščijo, ko so mu v resnici prav udobni, da je bolezen boljša od zdravja, neumnost od pameti, vojna od miru, sovraštvo od ljubezni, .....

 

Nekoliko laže bo vsiliti mnenje v tistih zadevah, ki niso tako razločno spoznavne na prvi pogled in še veliko laže je to početi na tistih področjih, kjer je dejansko stanje bolj ali manj težko ugotavljati, poročilo o stanju pa zares razumljivo samo majhnemu številu strokovnjakov.

 

Prav to področje pa je tisto, kjer Zeleni lahko s svojo setvijo strahu pričakujejo najbogatejšo žetev neumnosti in sovraštva. Tako Zeleni iz navidezne skrbi za zdravo okolje proti vsakršni poluciji generirajo ravno najhujšo in najbolj škodljivo polucijo: strah, neumnost in sovraštvo.

 

V miselnost množice s tem vcepljajo paranojo, preganjavico, ki hromi vse poskuse svobodnega razmišljanja in s tem tudi odvzema možnosti in upanje za izhod iz mračnjaštva.

 

Človeštvo je v tisočletjih svojega obstoja oblikovalo spoznanje o tem kaj je dobro in kaj slabo, koristno ali škodljivo, zdravo ali nezdravo, dobro delo ali greh. Na tem področju Zeleni ne morejo pričakovati uspeha.

 

Muslimanu ni treba dopovedovati, da sta alkohol in slanina škodljiva, Evropejcu pa boš prav to težko vzel. Marsikdo bo pripravljen verjeti, da je škodljivo sonce, mleko, meso, paradižnik, sladkor, bel kruh, maščobe, sol in druge začimbe in marsikdo se bo pripravljen vsemu temu odpovedati. Tudi bo večina verjela, da je zdravju škodljiv kofein, nikotin, tein, alkohol, če navedem najbolj pogosto uporabljane 'prepovedane' slasti, malo pa je tistih, ki bodo to škodljivost priznali s tem, da se ji odpovejo. Pogoste so široko zastavljene akcije oz. kampanje predvsem proti uživanju alkohola in nikotina. Njihov uspeh je zanemarljiv.

 

Povsem drugače pa je na nekaterih področjih, ki spadajo v sfero nedokazljivih učinkov, še bolj pa v sfero nerazumljivih. Znamo ocenjevati, meriti in se pogovarjati o pojavih in jih opisovati v merskih enotah kot so meter, kilogram, stopinja, ura, ....  malo je tistih, ki se znajo pogovarjati o watih, kilobajtih, hercih, BRT, .... in še manj je tistih, ki res vedo kaj je becquerel, milisivert, rentgen, curie, geiger, če naštejem večino tistih, ki se uporabljajo za prikazovanje učinkov radioaktivnih snovi. Najhuje pa je na tistem področju, kjer sploh ni nobenih merskih enot, kjer se pojava in njegovih učinkov ne da meriti z merili in instrumenti.

 

Prav na teh področjih pa so Zeleni pravi velemojstri, tu so 'doma'. Če je ravno treba bodo na pomoč poklicali še peščico zasanjanih bojevnikov za neko izgubljeno kranjsko predalpsko idilo v slogu Gasparijevih ljudskih motivov. Ti se na stara leta zbirajo v nekakšnih društvih za varstvo okolja in od tam s patetičnimi in dolgočasnimi govorancami skušajo najti tisto pomembnost, ki je na drugih področjih svojega udejstvovanja niso dosegli.

 

Zeleni in ekologi vedo brez študija veliko bolje vse tisto, kar še strokovnjakom ni ravno lahko docela raziskati. In tako potem neutrudno dopovedujejo vsem okrog sebe, koliko nevarnosti preži s te strani na nemočne prebivalce našega planeta. Nikoli pri tem ne povejo, da je širjenje tega zastraševanja osnovni interes velikega kapitala in interes oblastnikov.

 

Ob svojem nastanku so Zeleni napravili vtis koristnih svarilcev družbe pred nespoštovanjem zakonov, predpisov, standardov. Bolj prav bi torej bilo, da bi se borili za varstvo zakonitosti, za pravno državo, za prevlado resnične stroke pred njeno podrejenostjo brezobzirni politiki. Verjetno so spoznali, da tej nalogi niso kos in namesto, da bi se na tem spoznanju česa naučili, so se odločili, da bodo igrali na karto nevednega in počeznega prikazovanja nevarnosti. S tem so šele strokovnjakom odvzeli njihove pristojnosti. Strokovnim meritvam ne verjame nihče več, vsi moramo verjeti spoznanjem Zelenih.

 

Zdaj nas ne zanimajo več stvarni podatki, analize, merjenja, statistike, ... , sicer jih še vedno zahtevamo, izvajati se morajo na čim dražje načine, le ugotovitev, meritev ne upoštevamo. Tudi nas ne zanima, koliko ljudi umre, zboli, postane invalidnih zaradi prometa, načina prehrane, načina življenja, načina dela. Ne, raje se zaziramo v neotipljiva in nedokazljiva prikazovanja različnih izmišljenih ali močno pretiranih nevarnosti. Manj storimo za odpravljanje znanih resnih nevarnosti kot za brskanje po novih, neznanih in neobstoječih.

 

Razlaga za to absurdno hinavščino leži v zavedanju nemoči. Ker mislimo, da smo nemočni pred odpravljanjem velikih nadleg in nadlog, se z veliko propagandnega hrušča in trušča lotevamo majhnih ali pa energijo in sredstva trošimo v boju proti prikaznim.

 

Še ena logična razlaga se ponuja za aktivnosti Zelenih: To je iskanje nesorazmerno visokih zaslužkov na področju ekološko pogojenih dejavnosti. Te so predelava, reciklaža, sortiranje, shranjevanje, uničevanje, odstranjevanje in siceršnja skrb za odpadke. Posel mora postati dovolj donosen, da bo v pravem trenutku lahko nastopil tisti, ki se bo okoristil z do zadostne mere prestrašeno in poneumljeno množico, taka bo lahek plen in voljni plačnik računa za svojo neumnost. Zeleni bi zlahka ukinjali dejavnosti, izganjali industrijo, zapirali rudnike in energetske objekte. Brž so pripravljeni rušiti, ne meneč se za posledice, zgradili pa še niso ničesar in tudi nikoli ne bodo. Kurnika ne zna skup zbiti, tempelj pa zna porušiti. Tistim redkim previdnim posameznikom, ki si upajo postaviti vprašanje: Kdo pa bo to plačal? ali: S čim pa bomo nadomestili izpadli proizvod? in podobno, pa odgovarjajo v vzvišenem tonu z nebuloznimi izjavami o naši turistični perspektivi. Nočejo slišati tistih strokovnjakov, ki vedo, da je turizem samo dopolnilna dejavnost, ki nikoli ne bo prehranila niti 5 odstotkov prebivalstva. Pozabljajo pa tudi na to, da bi se kot Zeleni morali zavedati izrednega polucijskega učinka turizma, pa so še drugi negativni učinki te dejavnosti. Tu samo toliko o turizmu, ki je glavni šlager Zelenih pri ponudbi nadomestne dejavnosti.

 

Strah in sovraštvo sta najbolj uporabna atributa pri pridobivanju oblasti. Strah in sovraštvo sta dejstvi, ti dejstvi spretni politiki in demagogi izkoriščajo v svoj prid. Kampanje na volitvah gradijo prav na strahu. Raven politike in način pridobivanja glasov močno pada in se ne ozira na človeško komponento. Bolj kot pojavov samih, bi se morali bati reakcij na pojave.

 

Ko takole na koncu še enkrat razmislim o svojem odnosu do Zelenih, spoznam, da je pravzaprav nemogoče, da bi držala uvodna trditev: Zeleni se zavedajo svoje neumnosti in za svoj obstoj rabijo poneumljeno množico. Bolj logičen sklep je: Nesposobna oblast je tista, ki v resnici rabi prestrašeno, razdvojeno, sovražno razpoloženo prebivalstvo. Zeleni so samo tisti, ki so za ta namen najbolj pripravni in uporabni. Ni nemogoče, da se svoje vloge niti ne zavedajo.

 

(Zapisal leta 1992)

Peter Hawlina

Lipica 7, 4220 Škofja loka

Tel.: 064 631030