Čarovnica Kirka

Peter Hawlina

 

Včasih začnem komu pripovedovati, da je na otoku Silba v antiki domovala čarovnica Kirka. Nekateri radovedno prisluhnejo, verjame pa nihče. Večina se prizanesljivo nasmehne.

Zakaj sam tako zelo verjamem, da je bil Kirkin otok ravno Silba?

Najprej se moramo vprašati, ali sploh verjamemo v mitološke osebe in zgodbe. Verjamemo razlagalcem zgodovine? Verjamemo Hesiodu, Homerju, antičnim dramatikom in drugim pričevalcem prazgodovine? Verjamemo v biblijo? Verjamemo v kameno, bronasto, železno dobo? Verjamemo v večni obstoj pomorskih in kopenskih poti kot so jantarjeve in svilene? Večina nas vse to bolj ali manj dobesedno sprejema.

Za obstoj človeka imamo vsaj za nekaj tisočletij materialne dokaze, ne le bolj ali manj v mitologijo zavit zgodovinski spomin. Imamo ostaline neponovljivih stvaritev egiptovske, mezopotamske, feničanske, grške, rimske in drugih kultur. Te so nam najbližje, zato tu ne omenjam tistih iz severne in zahodne Evrope starega veka in še manj vseh tistih z drugih celin.

Če se skušamo vživeti v mitološke zgodbe in jih umeščati v današnji čas in prostor, se velikokrat znajdemo v težavah in kar ne moremo verjeti, da je bil npr. pred tisoč leti Oglej pomembno pristanišče na severnem Jadranu in cerkveno središče za obsežno ozemlje. Si lahko danes predstavljamo, da je bilo upravno središče za 'Praslovence' na Krnskem gradu? Si lahko na enak način predstavljamo, da je bil Nin prestolno mesto prvih hrvaških kraljev?

Veliko lažje bi v te zgodovinske razlage verjeli, če bi v teh krajih stale vsaj razvaline mogočnih gradov in drugih zgradb. Vsaj kaj takega kot je Forum Romanum v Rimu ali Akropola v Atenah, da ne govorim o piramidah na Giza platoju ali grobnic in templjev v Dolini kraljev.

O pristnosti Troje, katero je lociral in prvi luščil iz ruševin Schliemann, danes strokovnjaki ne dvomijo. Po ostalinah pa si je vseeno težko predstavljati mogočno mesto z najbolj utrjenim obzidjem tistega časa, katerega deset let ni mogla zavzeti združena grška armada z zavezniki. Vse dokler Grki niso uspeli z zvijačo, kot vedno v usodnih krizah.

Toliko težje bomo iskali ostanke nekoč tako mogočnih prestolnic številnih antičnih kraljev in še veliko težje bi iskali bivališča znanih osebnosti, ki niso bili vladarji.

Dokaj razširjeno je zmotno prepričanje, da so ljudje nekoč živeli v jamah in votlinah. V jame in votline so se zatekali v izrednih razmerah. Jam in votlin je namreč veliko premalo. Ljudje so prebivali v domovih iz najbolj pripravnega gradiva. Ti domovi so bili prostorsko in gradbeno mnogo skromnejši od današnjih. Prostornina in arhitektura je bila odvisna od razpoložljivega gradiva. Množice so si lahko privoščile komaj kaj več kot streho nad glavo in zavetje pred najhujšim mrazom.

Ta kratki uvod naj bi služil temu, da bi prilagodili svoja pričakovanja, kakršna bi morda imel tisti dvomljivec, ki bi zahteval konkreten dokaz o Kirkinem domovanju na Silbi. Takega bi najprej vprašal, če ve za ostanek njenega doma kje drugod. Nič drugega ne vemo kot to, da naj bi Kirka domovala nekje v Sredozemlju. Jadran je sicer tudi del Sredozemlja, vendar se za otok Aia verjame, da naj bi bil nekje pod današnjo Italijo, nekje v Tirenskem morju. Tam otokov ni veliko. Veliko otokov je v Kikladih in Sporadih ter v Jadranskem morju.

 

Kdo je bila Kirka?

 

Po mitološkem izročilu naj bi bila hči Heliosa (sončnega boga) in nimfe Perseis. Njen brat Aetes je bil kralj v bajeslovno bogati Kolhidi, sestra Pasifaja je bila poročena na kretskem dvoru z Minosom. Kolhida je bila dežela na skrajnem robu plovno dosegljivega sveta na vzhodni obali Črnega morja. Za svoje domovanje si je izbrala otok Aja. Kirka je bila dobra poznavalka učinkov zelišč in vešča magije. Najbolj znana je po tem, da je znala moške spreminjati v leve, pse in prašiče. Omenjena je v mitu o Argonavtih, kjer sprejme nečakinjo Medejo in njenega zaročenca Jazona na begu pred Aetesom, ki ju preganja zaradi zaplembe zlatega runa. Druga znana omemba je v Odiseji. V tej epizodi ji uspe Odisejeve tovariše začarati v prašiče. Samo eden od njih je dogajanje opazoval iz varne oddaljenosti in o tem poročal Odiseju. Ta se je odločil, da jih bo rešil. Na poti do njenega doma mu v podobi dečka pride naproti Hermes. Svetuje mu, da pred uživanjem hrane in pijače pri Kirki prežveči ponujeno zel. Kirka tudi Odiseja gostoljubno sprejme in pogosti. Ne uspe pa ji spremeniti ga v prašiča. Odisej jo prisili, da vrne človeško podobo vsem njegovim tovarišem. Z Odisejem naj bi imela vsaj enega, morda celo tri sinove.

Omenil sem, da sta se k njej zatekla tudi Jazon in Medeja. Če osvežimo njuno zgodbo, je treba začeti s Friksom in Helo. Bila sta brat in sestra, dvojčka, iz zakona Atamasa in Nefele. Ko je Atamas Nefele nagnal, ker ga je prevzela Ino, je slednja tudi skovala spletko zoper oba pastorka, zlasti Friksa. Da bi se ju znebila, je najprej skrivaj naročila žitničarjem, da so spražili žitno seme. Ker setev ni vzkalila, so prestrašeni poljedelci zahtevali razlago v svetišču. Ino je podkupila tudi tempeljske vidce, da so za jalovo setev okrivili Friksa, katerega je treba žrtvovati Zeusu. Ko je to zvedela Nefele, je prosila Zeusa, da njuna otroka reši. Ta jo je uslišal. Ponju je poslal ovna z zlatim runom, ki je bil sposoben letenja in govora. Povabil je Friksa in Helo, da ga zajašeta in se z njima dvignil in poletel od Jolkosa proti Kolhidi. Zabičal jima je tudi, naj se trdno držita in se ne nagibata. Hela ni ubogala, omahnila je in padla v morje, ki se po njej imenuje Helespont. Friks je varno pristal v Kolhidi, kjer je gostoljubno sprejet na dvoru kralja Aetesa. Ovna v templju žrtvujejo, njegovo zlato runo pa obesijo na sveti hrast v tempeljskem vrtu boga Aresa.

V mestu ali kraljestvu Jolkos je prestol prevzel Pelias, čeprav je po dednem pravu pripadal Jazonu. Ko je ta zahteval svojo pravico, je kralj izrazil pripravljenost za predajo prestola pod pogojem, da Jazon iz Kolhide prinese zlato runo. Jazon je pristal. Zbral je cvet takratnih junakov in na posebej za to ekspedicijo zgrajeni ladji Argo odplul proti Kolhidi. Na poti marsikaj doživijo in se v glavnem brez velikih izgub rešijo v vseh nevarnostih. Ko pridejo v Kolhido, jih na dvoru sprejmejo in kralj Aetes obljubi, da bo Jazon dobil zlato runo, če bo izpolnil nekatere naloge. Vse naloge reši s pomočjo Medeje, Aetesove hčere. Tudi Medeja je, kot njena teta Kirka vešča čarovništva. Zaljubi se v Jazona in ko ji ta obljubi, da se bi z njo poročil, se odloči, da mu zaupa vse skrivnosti in s tem izda očeta, družino in domovino. Jazonu in Medeji uspe z zlatim runom pobegniti in nemudoma se Aetes požene za njimi s svojim brodovjem. Medeja zna s svojimi triki ovirati zasledovalce in Jazonu svetuje, naj namesto skozi Bospor in Dardanele zapluje raje proti toku reke Donave, saj bodo s tem zamotili zasledovalce. Argonavti plujejo po Donavi navzgor, se nato usmerijo po Savi in Ljubljanici do Vrhnike (vsa krajevna imena so današnja). Od tu ladjo Argo po valjih vlečejo preko kopnega in spet pridejo do morja v Tržaškem ali Kvarnerskem zalivu. Tu so spet opaženi. Njihovo navzočnost javijo Aetesu, ki jih še vedno išče. Tik preden jih preganjalci ujamejo, se Medeja odloči za zadnji poskus rešitve. Svojega brata Absirta, katerega je vzela s seboj za talca, začne vpričo zasledujočega Aetesa sekati na kosce in metati v morje. Zgroženi kralj ukaže pobrati sinove ostanke in tako preganjalci še enkrat zaostanejo. Bežeči Argonavti pristanejo na otoku, kjer ima oblast Medejina teta Kirka. Ta jima da zatočišče in ju očisti krvavega dejanja. Zaradi Kirkinega azila mora Aetes opusti preganjanje. Jazon in Medeja z zlatim runom prispeta v Jolkos. Zgodba se s tem ne konča, temveč dobi še več dramatičnih in tragičnih obratov.

To sta dve najbolj znani omembi Kirke. V obeh je precej simbolike in prispodob. Prispodoba je vsekakor spreminjanje moškega v leva, psa ali prašiča. Gre očitno za erotično simboliko potence, poslušnosti, zvestobe in razuzdanosti. Težko je razložiti časovno umestitev Kirke, saj se njena navzočnost pojavlja v dveh ali celo treh generacijah. Če je Kirka ob nudenju zatočišča Medeji in Jazonu še tako mlada Medejina teta, je vseeno težko verjeti, da je ob obisku Odiseja še vedno erotično privlačna, saj Odisej pripada generaciji potomcev Argonavtov. Takih generacijskih preskokov je v mitologiji več in bi si jih lahko razlagali tudi kot ponavljanje družbenih pojavov. Pojav spreminjanja moškega v prašiča, psa ali leva se samo simbolično pripisuje paradigmatični Kirki, je pa večen, torej tudi sodoben pojav.

Če se po teh razlagah vrnemo na določanje kraja bivanja čarovnice Kirke, bi najprej pogledali na zemljevid in si zamislili pot Argonavtov. Iz Jolkosa so skozi Bospor in Dardanele pripluli do vzhodnega roba Črnega morja. Od tam so se vračali po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po kopnem spet do severnega Jadrana. Od tu vodi morska pot proti jugovzhodu mimo Silbe v Jonsko morje do Jolkosa. Pri Osorju se po žrtvovanju Absirta begunci zatečejo na otok, kjer domuje Kirka. Arhipelag Cres Lošinj se je nekoč po Absirtu imenoval Absirtides.

Če vemo, da begunci pred preganjalci z žrtvovanjem Absirta ne pridobijo velike prednosti, potem mora biti Kirkin otok nekje blizu Cresa in Lošinja in nikakor nekje daleč v Tirenskem morju.

Je Silba ustrezna tudi Odisejevim prigodam? Zamislimo si spet, da Odisej deset let potuje od Troje proti domači Itaki. Pozejdon mu zagrozi, da dóma ne bo dosegel nikoli. Z zaščito Odiseju naklonjenih bogov se ta grožnja ne uresniči. Vseh deset let križari po Sredozemlju. Ustavlja se na mnogih obalah in otokih. To so sami eksotični otoki, daleč od grškega sveta. Saj vseh deset let nihče od Grkov ni videl Odiseja in njegovih tovarišev. Odisejev sin Telemah obiskuje očetove bojne tovariše in poizveduje po očetu. Po Troji ga nihče ni več videl! Plul je torej lahko tako daleč, kjer ga nihče več ni iskal. Med kraji na kopnem in otokih, kjer doživlja vse dobro in hudo, so lahko tudi majhne razdalje. Zato je Silba najbolj pripravna za umeščanje Kirkinega dóma, Olib za nimfo Kalipso, Grebeni za Kiklope in Polifema, Premuda za Eola,  boga vetrov.

Če že mora imeti bog vetrov svoj otok, je Premuda po svoji legi eden od zelo primernih. Nimfa Kalipso bi sicer lahko zadrževala Odiseja celi dve leti tudi kje drugod, vendar bi v dveh letih morala biti Odisej in njegova ladja (v začetku ladjevje) opažena. Neopažena je ladja lahko ostala samo, če je bila izvlečena in dobro zakrita. Izvleči ladjo na plitvino in jo skriti v goščavi je mogoče marsikje, prav zlahka pa na več mestih na Olibu.

Daleč naokoli ima samo Silba naravno pristanišče, varno v vseh vetrovih. To je Porat Sv. Ante. Povsem varen zaliv ima še eno edinstveno lastnost. Na severnem, najbolj varnem delu zaliva je položno prodnato obrežje. Vedeti moramo, da je bilo v antiki malo pristanišč, kjer so ladje pristajale ob obali. Zidana pristanišča s privezi so bila redkost. Tudi sidranje s kamnitimi sidri ni bilo dovolj varno. Zato so za pristajanje raje iskali položno obalo in potegnili ladjo toliko k bregu, da je varno legla na dno. Tako še danes pristajajo marsikje po svetu in v Poratu so za to idealne možnosti.

Zakaj bi se Odisej s Polifemom srečal na Grebenih? Več krajev ob morju ima Odisejeve ali Polifemove votline. Samo na Grebenih pa je taka, ki ustreza Homerjevemu opisu. Odisej namreč pristane ob skalnatem otoku, kjer ga premami čreda drobnice. Zasledujejo jih v votlino, v katero se zatečejo. Tam jih zasači velikan Polifem, zasloni vhod s skalo in grozi, da bo vse požrl. Odisej ga z vinom, ki ga je dobil na Kirkinem otoku, opijani in spečega oslepi. S tovariši se uspe pod ovni obešen izvleči iz votline in se, ko so spet vkrcani na ladji, posmehujejo oslepljenemu velikanu. Ta za njimi zaluča kamen, ki za las zgreši ladjo. Val, ki ga naredi kamen, skoraj prevrne ladjo. Polifem celo kliče na pomoč Kiklope na sosednjem otoku. Tudi to je možno samo na Grebenih.

Najti je torej treba prostor pred votlino, dovolj daleč in dovolj visoko, da je od tam moč vreči kamen v morje. Na Grebenu je to mogoče. Srednje močan človek lahko izpred votline na Grebenu zaluča lažji kamen, ki z višine kakih 15-20 metrov čofne v morje nekaj metrov od obale. Polifem je bil velikan in je lahko zalučal nekaj kilogramov težak kamen.

V votlini na Grebenu so najdena kamenodobna strgala in rezila in tudi bakrenodobna lončevina. Na Silbi je bil najden kamenodobni pestnjak. Na Vele stenah, ki so tik nad Poratom je bila najdena bakrenodobna lončevina. Na Silbi so najdeni tudi dokazi preprostega fužinarstva. Na severovzhodni obali je bila poleg bobovca najdena tudi žlindra, kar dokazuje, da so znali v vetrnih pečeh taliti železno rudo.

V zalivu Pocukmarak so pod morsko gladino ostanki preprostega antičnega pristanišča. Tam sta v plitvem obrežju najdena tudi potopljena sarkofaga. Splošno znano pa je, da je mimo Silbe večno vodila glavna pomorska plovna pot.

Naštel sem nekatere argumente, ki se mi ponujajo ob povezovanju mitologije z razporeditvijo otokov okrog oprijemališča kot je Absirtides in ob povezovanju z ozemeljskimi danostmi ter arheološkimi ostalinami. In če komu te razlage niso dovolj prepričljive, naj mi postreže z bolj prepričljivimi kje drugod. Predvsem pa bodo dobri poznavalci Silbe morali priznati, da tu še vedno delujejo čarobne sile, saj mi še nihče ni vedel povedati prepričljivega razloga, zakaj mu je Silba všeč in zakaj se vedno znova vrača na ta kraj. Moč Kirkine čarovnije je večna!

 

Opombe:

Za opombe lahko postrežem s citiranjem mnogih interpretacij antične mitologije. Dandanes je dovolj izredno bogatih objav mogoče najti kar na spletu in ni več treba posegati po Homerju in drugih avtorjih. Imena krajev so se v zgodovini spreminjala. Za Ljubljano imamo vsaj še Emona, Luwigana, Laibach, Lubiana. Nihče ne ve, kako se je ta kraj imenoval pred naselitvijo Rimljanov, torej pred Emono. Nikoli ne bomo vedeli, kako se je imenoval v času Argonavtov. Arhipelag Cres-Lošinj je bil nekoč znan kot Absirtides. Silba je bila v 10. stoletju omenjena v opisu bizantinskega cesarja Konstanina VII. V originalu je beseda Selbo zapisana kot Σελβω. Prevajalec zapiše Selbo in prevede Željva. Do zdaj smo večinoma brali, da naj bi beseda Silba nastalo iz latinskega silva-gozd. Prav bi mi prišlo odločno mnenje jezikoslovcev-onomastikov, ki bi prvo omembo poskušali razložiti po izvoru. Italijanska oblika imena otoka je, kolikor vem, Selve.

Konstantina lahko razumemo, da je otok v njegovem času nenaseljen: Takole piše v hrvaškem prevodu: Ima pod oblašću Dalmacije do Beneventa na gusto i vrlo mnogo otoka, tako da se brodovima nije nigda bojat valova. Izmedju tih otoka ima grad Vekla, zatim dalje otok Arbe, zatim otok Opsara, zatim otok Lumbrikaton; ovi su sve do danas naseljeni. Ostali nijesu naseljeni, imaju puste gradove, a imena su im: Kerknata, Iž, Selvo (Željva), Skarda, Olib, Skardica zapadno Paga, Premuda, Mulat, Sestrun i drugi vrlo mnogi, kojim se imena ne znaju. Ostali pak gradovi, koji su na kopnu temata, a vladaju njima prije rečeni Sloveni, nijesu naseljeni i stoje pusti; nitko ne nastava u njima.

Če Silba v desetem stoletju ni bila naseljena, bi si to lahko razložili, da je staro prebivalstvo pobegnilo ob prihodu Hrvatov na Balkan. Podobno je znano, da naj bi bil Olib nenaseljen in so ga pred petsto leti naselili begunci pred Turki iz Cetinske krajine. Tudi če je bila Silba v desetem stoletju nenaseljena, je vseeno lahko že imela hrvaško ime Želva. Podobno so se spreminjala imena drugih krajev in rek. Črno morje je bilo Pont, Donava Istros… Vrhnika Nauportus itd. Za našo razlago je najbolj pomembno ime Absirtides (tudi Apsirtides).

Na kratko: kot vire za različne interpretacije se predvsem sklicujem na Wikipedijo in druge spletne vire. Od publikacij pa na Homerja, Fucića, predvsem pa na Pierre Grimal: The Dictionary of Classical Mythology.