Čarovnica Kirka
Peter Hawlina
Včasih začnem komu
pripovedovati, da je na otoku Silba v antiki domovala čarovnica Kirka. Nekateri
radovedno prisluhnejo, verjame pa nihče. Večina se prizanesljivo nasmehne.
Zakaj sam tako zelo verjamem,
da je bil Kirkin otok ravno Silba?
Najprej se moramo vprašati,
ali sploh verjamemo v mitološke osebe in zgodbe. Verjamemo razlagalcem
zgodovine? Verjamemo Hesiodu, Homerju, antičnim dramatikom in drugim
pričevalcem prazgodovine? Verjamemo v biblijo? Verjamemo v kameno, bronasto,
železno dobo? Verjamemo v večni obstoj pomorskih in kopenskih poti kot so
jantarjeve in svilene? Večina nas vse to bolj ali manj dobesedno sprejema.
Za obstoj človeka imamo vsaj
za nekaj tisočletij materialne dokaze, ne le bolj ali manj v mitologijo zavit
zgodovinski spomin. Imamo ostaline neponovljivih stvaritev egiptovske, mezopotamske,
feničanske, grške, rimske in drugih kultur. Te so nam najbližje, zato tu ne
omenjam tistih iz severne in zahodne Evrope starega veka in še manj vseh tistih
z drugih celin.
Če se skušamo vživeti v
mitološke zgodbe in jih umeščati v današnji čas in prostor, se velikokrat
znajdemo v težavah in kar ne moremo verjeti, da je bil npr. pred tisoč leti
Oglej pomembno pristanišče na severnem Jadranu in cerkveno središče za obsežno
ozemlje. Si lahko danes predstavljamo, da je bilo upravno središče za 'Praslovence'
na Krnskem gradu? Si lahko na enak način predstavljamo, da je bil Nin prestolno
mesto prvih hrvaških kraljev?
Veliko lažje bi v te
zgodovinske razlage verjeli, če bi v teh krajih stale vsaj razvaline mogočnih
gradov in drugih zgradb. Vsaj kaj takega kot je Forum Romanum v Rimu ali
Akropola v Atenah, da ne govorim o piramidah na Giza platoju ali grobnic in
templjev v Dolini kraljev.
O pristnosti Troje, katero je
lociral in prvi luščil iz ruševin Schliemann, danes strokovnjaki ne dvomijo. Po
ostalinah pa si je vseeno težko predstavljati mogočno mesto z najbolj utrjenim
obzidjem tistega časa, katerega deset let ni mogla zavzeti združena grška
armada z zavezniki. Vse dokler Grki niso uspeli z zvijačo, kot vedno v usodnih
krizah.
Toliko težje bomo iskali
ostanke nekoč tako mogočnih prestolnic številnih antičnih kraljev in še veliko
težje bi iskali bivališča znanih osebnosti, ki niso bili vladarji.
Dokaj razširjeno je zmotno
prepričanje, da so ljudje nekoč živeli v jamah in votlinah. V jame in votline
so se zatekali v izrednih razmerah. Jam in votlin je namreč veliko premalo.
Ljudje so prebivali v domovih iz najbolj pripravnega gradiva. Ti domovi so bili
prostorsko in gradbeno mnogo skromnejši od današnjih. Prostornina in
arhitektura je bila odvisna od razpoložljivega gradiva. Množice so si lahko
privoščile komaj kaj več kot streho nad glavo in zavetje pred najhujšim mrazom.
Ta kratki uvod naj bi služil
temu, da bi prilagodili svoja pričakovanja, kakršna bi morda imel tisti
dvomljivec, ki bi zahteval konkreten dokaz o Kirkinem domovanju na Silbi.
Takega bi najprej vprašal, če ve za ostanek njenega doma kje drugod. Nič
drugega ne vemo kot to, da naj bi Kirka domovala nekje v Sredozemlju. Jadran je
sicer tudi del Sredozemlja, vendar se za otok Aia verjame, da naj bi bil nekje pod
današnjo Italijo, nekje v Tirenskem morju. Tam otokov ni veliko. Veliko otokov
je v Kikladih in Sporadih ter v Jadranskem morju.
Kdo je bila Kirka?
Po mitološkem izročilu naj bi
bila hči Heliosa (sončnega boga) in nimfe Perseis. Njen brat Aetes je bil kralj
v bajeslovno bogati Kolhidi, sestra Pasifaja je bila poročena na kretskem dvoru
z Minosom. Kolhida je bila dežela na skrajnem robu plovno dosegljivega sveta na
vzhodni obali Črnega morja. Za svoje domovanje si je izbrala otok Aja. Kirka je
bila dobra poznavalka učinkov zelišč in vešča magije. Najbolj znana je po tem,
da je znala moške spreminjati v leve, pse in prašiče. Omenjena je v mitu o
Argonavtih, kjer sprejme nečakinjo Medejo in njenega zaročenca Jazona na begu
pred Aetesom, ki ju preganja zaradi zaplembe zlatega runa. Druga znana omemba
je v Odiseji. V tej epizodi ji uspe Odisejeve tovariše začarati v prašiče. Samo
eden od njih je dogajanje opazoval iz varne oddaljenosti in o tem poročal
Odiseju. Ta se je odločil, da jih bo rešil. Na poti do njenega doma mu v podobi
dečka pride naproti Hermes. Svetuje mu, da pred uživanjem hrane in pijače pri
Kirki prežveči ponujeno zel. Kirka tudi Odiseja gostoljubno sprejme in pogosti.
Ne uspe pa ji spremeniti ga v prašiča. Odisej jo prisili, da vrne človeško
podobo vsem njegovim tovarišem. Z Odisejem naj bi imela vsaj enega, morda celo
tri sinove.
Omenil sem, da sta se k njej
zatekla tudi Jazon in Medeja. Če osvežimo njuno zgodbo, je treba začeti s
Friksom in Helo. Bila sta brat in sestra, dvojčka, iz zakona Atamasa in Nefele.
Ko je Atamas Nefele nagnal, ker ga je prevzela Ino, je slednja tudi skovala spletko
zoper oba pastorka, zlasti Friksa. Da bi se ju znebila, je najprej skrivaj
naročila žitničarjem, da so spražili žitno seme. Ker setev ni vzkalila, so
prestrašeni poljedelci zahtevali razlago v svetišču. Ino je podkupila tudi
tempeljske vidce, da so za jalovo setev okrivili Friksa, katerega je treba
žrtvovati Zeusu. Ko je to zvedela Nefele, je prosila Zeusa, da njuna otroka
reši. Ta jo je uslišal. Ponju je poslal ovna z zlatim runom, ki je bil sposoben
letenja in govora. Povabil je Friksa in Helo, da ga zajašeta in se z njima
dvignil in poletel od Jolkosa proti Kolhidi. Zabičal jima je tudi, naj se trdno
držita in se ne nagibata. Hela ni ubogala, omahnila je in padla v morje, ki se
po njej imenuje Helespont. Friks je varno pristal v Kolhidi, kjer je gostoljubno
sprejet na dvoru kralja Aetesa. Ovna v templju žrtvujejo, njegovo zlato runo pa
obesijo na sveti hrast v tempeljskem vrtu boga Aresa.
V mestu ali kraljestvu Jolkos
je prestol prevzel Pelias, čeprav je po dednem pravu pripadal Jazonu. Ko je ta
zahteval svojo pravico, je kralj izrazil pripravljenost za predajo prestola pod
pogojem, da Jazon iz Kolhide prinese zlato runo. Jazon je pristal. Zbral je
cvet takratnih junakov in na posebej za to ekspedicijo zgrajeni ladji Argo
odplul proti Kolhidi. Na poti marsikaj doživijo in se v glavnem brez velikih
izgub rešijo v vseh nevarnostih. Ko pridejo v Kolhido, jih na dvoru sprejmejo
in kralj Aetes obljubi, da bo Jazon dobil zlato runo, če bo izpolnil nekatere
naloge. Vse naloge reši s pomočjo Medeje, Aetesove hčere. Tudi Medeja je, kot
njena teta Kirka vešča čarovništva. Zaljubi se v Jazona in ko ji ta obljubi, da
se bi z njo poročil, se odloči, da mu zaupa vse skrivnosti in s tem izda očeta,
družino in domovino. Jazonu in Medeji uspe z zlatim runom pobegniti in nemudoma
se Aetes požene za njimi s svojim brodovjem. Medeja zna s svojimi triki ovirati
zasledovalce in Jazonu svetuje, naj namesto skozi Bospor in Dardanele zapluje
raje proti toku reke Donave, saj bodo s tem zamotili zasledovalce. Argonavti
plujejo po Donavi navzgor, se nato usmerijo po Savi in Ljubljanici do Vrhnike
(vsa krajevna imena so današnja). Od tu ladjo Argo po valjih vlečejo preko
kopnega in spet pridejo do morja v Tržaškem ali Kvarnerskem zalivu. Tu so spet
opaženi. Njihovo navzočnost javijo Aetesu, ki jih še vedno išče. Tik preden jih
preganjalci ujamejo, se Medeja odloči za zadnji poskus rešitve. Svojega brata
Absirta, katerega je vzela s seboj za talca, začne vpričo zasledujočega Aetesa
sekati na kosce in metati v morje. Zgroženi kralj ukaže pobrati sinove ostanke
in tako preganjalci še enkrat zaostanejo. Bežeči Argonavti pristanejo na otoku,
kjer ima oblast Medejina teta Kirka. Ta jima da zatočišče in ju očisti krvavega
dejanja. Zaradi Kirkinega azila mora Aetes opusti preganjanje. Jazon in Medeja z
zlatim runom prispeta v Jolkos. Zgodba se s tem ne konča, temveč dobi še več
dramatičnih in tragičnih obratov.
To sta dve najbolj znani
omembi Kirke. V obeh je precej simbolike in prispodob. Prispodoba je vsekakor
spreminjanje moškega v leva, psa ali prašiča. Gre očitno za erotično simboliko
potence, poslušnosti, zvestobe in razuzdanosti. Težko je razložiti časovno
umestitev Kirke, saj se njena navzočnost pojavlja v dveh ali celo treh
generacijah. Če je Kirka ob nudenju zatočišča Medeji in Jazonu še tako mlada Medejina
teta, je vseeno težko verjeti, da je ob obisku Odiseja še vedno erotično
privlačna, saj Odisej pripada generaciji potomcev Argonavtov. Takih
generacijskih preskokov je v mitologiji več in bi si jih lahko razlagali tudi
kot ponavljanje družbenih pojavov. Pojav spreminjanja moškega v prašiča, psa
ali leva se samo simbolično pripisuje paradigmatični Kirki, je pa večen, torej
tudi sodoben pojav.
Če se po teh razlagah vrnemo
na določanje kraja bivanja čarovnice Kirke, bi najprej pogledali na zemljevid in
si zamislili pot Argonavtov. Iz Jolkosa so skozi Bospor in Dardanele pripluli
do vzhodnega roba Črnega morja. Od tam so se vračali po Donavi, Savi in
Ljubljanici ter po kopnem spet do severnega Jadrana. Od tu vodi morska pot
proti jugovzhodu mimo Silbe v Jonsko morje do Jolkosa. Pri Osorju se po
žrtvovanju Absirta begunci zatečejo na otok, kjer domuje Kirka. Arhipelag Cres
Lošinj se je nekoč po Absirtu imenoval Absirtides.
Če vemo, da begunci pred
preganjalci z žrtvovanjem Absirta ne pridobijo velike prednosti, potem mora
biti Kirkin otok nekje blizu Cresa in Lošinja in nikakor nekje daleč v
Tirenskem morju.
Je Silba ustrezna tudi
Odisejevim prigodam? Zamislimo si spet, da Odisej deset let potuje od Troje
proti domači Itaki. Pozejdon mu zagrozi, da dóma ne bo dosegel nikoli. Z zaščito
Odiseju naklonjenih bogov se ta grožnja ne uresniči. Vseh deset let križari po
Sredozemlju. Ustavlja se na mnogih obalah in otokih. To so sami eksotični
otoki, daleč od grškega sveta. Saj vseh deset let nihče od Grkov ni videl
Odiseja in njegovih tovarišev. Odisejev sin Telemah obiskuje očetove bojne
tovariše in poizveduje po očetu. Po Troji ga nihče ni več videl! Plul je torej
lahko tako daleč, kjer ga nihče več ni iskal. Med kraji na kopnem in otokih,
kjer doživlja vse dobro in hudo, so lahko tudi majhne razdalje. Zato je Silba najbolj
pripravna za umeščanje Kirkinega dóma, Olib za nimfo Kalipso, Grebeni za
Kiklope in Polifema, Premuda za Eola,
boga vetrov.
Če že mora imeti bog vetrov
svoj otok, je Premuda po svoji legi eden od zelo primernih. Nimfa Kalipso bi
sicer lahko zadrževala Odiseja celi dve leti tudi kje drugod, vendar bi v dveh
letih morala biti Odisej in njegova ladja (v začetku ladjevje) opažena. Neopažena
je ladja lahko ostala samo, če je bila izvlečena in dobro zakrita. Izvleči
ladjo na plitvino in jo skriti v goščavi je mogoče marsikje, prav zlahka pa na
več mestih na Olibu.
Daleč naokoli ima
Zakaj bi se Odisej s
Polifemom srečal na Grebenih? Več krajev ob morju ima Odisejeve ali Polifemove votline.
Samo na Grebenih pa je taka, ki ustreza Homerjevemu opisu. Odisej namreč pristane
ob skalnatem otoku, kjer ga premami čreda drobnice. Zasledujejo jih v votlino,
v katero se zatečejo. Tam jih zasači velikan Polifem, zasloni vhod s skalo in
grozi, da bo vse požrl. Odisej ga z vinom, ki ga je dobil na Kirkinem otoku, opijani
in spečega oslepi. S tovariši se uspe pod ovni obešen izvleči iz votline in se,
ko so spet vkrcani na ladji, posmehujejo oslepljenemu velikanu. Ta za njimi
zaluča kamen, ki za las zgreši ladjo. Val, ki ga naredi kamen, skoraj prevrne
ladjo. Polifem celo kliče na pomoč Kiklope na sosednjem otoku. Tudi to je možno
samo na Grebenih.
Najti je torej treba prostor
pred votlino, dovolj daleč in dovolj visoko, da je od tam moč vreči kamen v
morje. Na Grebenu je to mogoče. Srednje močan človek lahko izpred votline na
Grebenu zaluča lažji kamen, ki z višine kakih 15-
V votlini na Grebenu so
najdena kamenodobna strgala in rezila in tudi bakrenodobna lončevina. Na Silbi
je bil najden kamenodobni pestnjak. Na Vele stenah, ki so tik nad Poratom je
bila najdena bakrenodobna lončevina. Na Silbi so najdeni tudi dokazi
preprostega fužinarstva. Na severovzhodni obali je bila poleg bobovca najdena
tudi žlindra, kar dokazuje, da so znali v vetrnih pečeh taliti železno rudo.
V zalivu Pocukmarak so pod
morsko gladino ostanki preprostega antičnega pristanišča. Tam sta v plitvem
obrežju najdena tudi potopljena sarkofaga. Splošno znano pa je, da je mimo
Silbe večno vodila glavna pomorska plovna pot.
Naštel sem nekatere
argumente, ki se mi ponujajo ob povezovanju mitologije z razporeditvijo otokov
okrog oprijemališča kot je Absirtides in ob povezovanju z ozemeljskimi danostmi
ter arheološkimi ostalinami. In če komu te razlage niso dovolj prepričljive,
naj mi postreže z bolj prepričljivimi kje drugod. Predvsem pa bodo dobri
poznavalci Silbe morali priznati, da tu še vedno delujejo čarobne sile, saj mi
še nihče ni vedel povedati prepričljivega razloga, zakaj mu je Silba všeč in
zakaj se vedno znova vrača na ta kraj. Moč Kirkine čarovnije je večna!
Opombe:
Za opombe lahko postrežem s
citiranjem mnogih interpretacij antične mitologije. Dandanes je dovolj izredno
bogatih objav mogoče najti kar na spletu in ni več treba posegati po Homerju in
drugih avtorjih. Imena krajev so se v zgodovini spreminjala. Za Ljubljano imamo
vsaj še Emona, Luwigana, Laibach, Lubiana. Nihče ne ve, kako se je ta kraj
imenoval pred naselitvijo Rimljanov, torej pred Emono. Nikoli ne bomo vedeli,
kako se je imenoval v času Argonavtov. Arhipelag Cres-Lošinj je bil nekoč znan
kot Absirtides. Silba je bila v 10. stoletju omenjena v opisu bizantinskega
cesarja Konstanina VII. V originalu je beseda Selbo zapisana kot
Σελβω. Prevajalec zapiše Selbo in prevede Željva. Do
zdaj smo večinoma brali, da naj bi beseda Silba nastalo iz latinskega
silva-gozd. Prav bi mi prišlo odločno mnenje jezikoslovcev-onomastikov, ki bi
prvo omembo poskušali razložiti po izvoru. Italijanska oblika imena otoka je,
kolikor vem, Selve.
Konstantina lahko razumemo,
da je otok v njegovem času nenaseljen: Takole piše v hrvaškem prevodu: Ima pod oblašću Dalmacije do Beneventa na
gusto i vrlo mnogo otoka, tako da se brodovima nije nigda bojat valova. Izmedju
tih otoka ima grad Vekla, zatim dalje otok Arbe, zatim otok Opsara, zatim otok
Lumbrikaton; ovi su sve do danas naseljeni. Ostali nijesu naseljeni, imaju
puste gradove, a imena su im: Kerknata, Iž, Selvo (Željva), Skarda, Olib, Skardica
zapadno Paga, Premuda, Mulat, Sestrun i drugi vrlo mnogi, kojim se imena ne
znaju. Ostali pak gradovi, koji su na kopnu temata, a vladaju njima prije
rečeni Sloveni, nijesu naseljeni i stoje pusti; nitko ne nastava u njima.
Če Silba v desetem stoletju ni
bila naseljena, bi si to lahko razložili, da je staro prebivalstvo pobegnilo ob
prihodu Hrvatov na Balkan. Podobno je znano, da naj bi bil Olib nenaseljen in
so ga pred petsto leti naselili begunci pred Turki iz Cetinske krajine. Tudi če
je bila Silba v desetem stoletju nenaseljena, je vseeno lahko že imela hrvaško
ime Želva. Podobno so se spreminjala imena drugih krajev in rek. Črno morje je
bilo Pont, Donava Istros… Vrhnika Nauportus itd. Za našo razlago je najbolj
pomembno ime Absirtides (tudi Apsirtides).
Na kratko: kot vire za
različne interpretacije se predvsem sklicujem na Wikipedijo in druge spletne
vire. Od publikacij pa na Homerja, Fucića, predvsem pa na Pierre Grimal: The
Dictionary of Classical Mythology.