Spisal Ivan Veider.
Igra v petih
dejanjih iz škofjeloške zgodovine iz 1. pol. 15. stoletja.
*****
OSEBE:
KONRAD pl.
Hebenstreit, freisinški ŠKOF
HINKO, njegov nečak
KONDI, Hinkov sin,
najprej otrok, potem odrasel
KORBINJAN, Hinkov
prijatelj
MARKO, škofov sluga
STRGULC, krošnjar
PLANINA, meščan
LEVI, Jud
RUBEN, Jud
PETER, stražnik
PAVEL, stražnik
HILDEGARDA, grofica*
CRNGROBŠKI ROMARJI
*****
Prvo dejanje se godi v zanemarjeni judovski
sobici na spodnjem trgu, drugo dejanje v delovni sobi škofa Konrada na loškem
gradu, tretje pet let kasneje na hodniku loškega gradu, četrto na trgu pred
starološko cerkvijo in peto dvajset let kasneje v gozdu pred crngrobško
cerkvijo.
***
Prvi prizor
Zanemarjena židovska izbica v Škofji Loki, miza, par stolov,
pogrezalnica v tleh, na steni tabla X zapovedi.
LEVI: Sedi za mizo in šteje denar. Cvancik,
drajsik, fimfcik, zipcik, nojncik, hundert. – O, hvala ti, Jehova, spet en
stotak več. Strese denar v vrečico in jo pritisne na srce. Oh,
moji ljubi srebrniki, moji otročiči, kako sem se trudil za vas noč in dan. Dene vrečico k ustom in jo poljubi, nato jo
varno položi v skrinjico. No, vi ste že varno spravljeni. Se zasmeje. Pa še drugi čakate, da vas
položim spat, še drugi moji otročiči. Začne
znova šteti drugi kupček na mizi. Cen, drajsik, fimfcik, zibcik, nojncik. –
Spet hundert. Cvaj hundert. Drugi stotak. O, Jehova, kako ljubiš svojega
služabnika! Spet stresa denar v novo
vrečico. O, saj bi bilo še mnogo več takih novih vrečic, ki bi jih zaslužil
v tej zapufani Loki, če ne bi bilo tega škofa Konrada. Fuj, tajfel! Toliko
lepih poslov mi je preprečil! Spet
pritiska vrečico k ustom in jo poljublja. Vedno me je preganjal, češ da
Ločane odiram. Spravlja denar v
skrinjico. Tako, le spančkajte, otročički moji! Tudi zdaj bi mi trda
predla, če bi škof vedel, da sem se znova prihulil v Loko, čeprav me je pregnal
iz nje. Zver! Pravi, da odiram. Kaka laž! Saj vsakemu le pomagam iz denarne
zadrege. Obresti mi pa prostovoljno plačujejo. Nikogar ne silim. O, če bi lahko
škofa odstranil! Kaj bi dal za to! Hundert, cvaj hundert, pa še več. O, potem
bi šla kupčija kar na debelo! Slišijo se
koraki. Majn Got, nekdo prihaja! Kaj, če so škofovi biriči? Nervozen vstane. Kaj, če so zvedeli, da
sem spet v Loki? Hiti proti vratom.
Pa sem vendar zaklenil duri!? Poskuša.
Hvala Jehovi, zaklenjena so. Zunaj se
čuje ropot. Hitro, denar spravit! Pograbi
nervozno skrinjico, odpre pogrezalnico, spusti skrinjico v globine in zapre
pogrezalnico. Zdaj pa le pridi, vrag, kdor koli si že! Gre k vratom.
LEVI, HINKO
HINKO:
Trka. Za božjo voljo, boter Levi,
odpri že no vendar!
LEVI:
Sladko. Takoj, takoj, gnediger her.
Že odpiram, milostni gospod. Odpre duri.
HINKO: Vstopi. Pa si zabarikadiran kot mesto
pred Turki! Seveda za svoje cekinčke se bojiš, Levi, kajne?
LEVI: Priliznjeno. Nikakor ne, gnediger her.
Saj nimam denarja, suh sem, popolnoma suh. Niti beliča nimam pri hiši.
HINKO: Se zasmeje. Niti beliča ne? Česa se pa potem bojiš?
LEVI: Hitro: Vašega milostnega gospoda strica,
škofa Konrada. Ste pozabili, gnediger her, da me je spodil iz Loke in da mi je
pod smrtno kaznijo prepovedal, da bi se vrnil? Se usedeta.
HINKO: Se smeje. Pa si se le vrnil. Kajne,
loški cekini ti diše?
LEVI: Ne, ne,
milostljivi. Pomagat, pomagat sem prišel revnim meščanom iz zadrege v teh hudih
časih.
HINKO: Med smehom. Pomagat!? Kako jim boš pa
pomagal, Levi, če pa nimaš beliča pri hiši, kot si dejal?
LEVI: Res, sam
nimam nič. Jehova mi je priča. Če pa rabim, mi posodijo dobri prijatelji.
HINKO: Ki so prav
tako revni kakor ti, Levi, kajne?
LEVI: Da, revni,
revni. Toda zato pa imajo dobro srce za one, ki so v zadregi, in jim s tem
malim, kar imajo, priskočijo na pomoč.
HINKO: Smeje. Priskočijo na pomoč! Zmotil si se
v besedi, mojster Levi. Da, priskočijo, da ga oderejo do kosti, kot si ti mene
že tolikokrat.
LEVI: Kaj pravite,
gnediger her Hinko? Jaz, da bi vas odiral? Jaz? Takega dobrega milostnega
gospoda? Nikdar! Jehova mi je priča!
HINKO: Pusti
svojega Jehova pri miru! Saj je dosti velik revež pri tebi. Pomeniva se rajši
kaj bolj pametnega, boter Levi.
LEVI: Kima z glavo. Na uslugo, na uslugo,
gnediger her!
HINKO: Denarja mi
je spet zmanjkalo, Levi.
LEVI: Denarja? Mi
je zelo žal, milostni gospod.
HINKO: Posodil mi
ga boš spet.
LEVI: Zavzeto. Posodil! O, Jehova, kje naj ga
pa vzamem?
HINKO: Ne hlini se,
Levi! Saj sediš na denarju.
LEVI! Ne ne! Vam
sem ga že preveč posodil. Ajn hundert, fimf hundert ziben hundert, tauzend.
HINKO: Ogorčeno. Kaj praviš, en tisoč? Oderuh!
Kaj mi nisi dal vsega skupaj le petsto?
LEVI: Mirno, mirno,
milostni gospod! Pozabili ste na obresti. Čisto majhne pravične obresti.
HINKO: Jezno. Kaj, čisto majhne obresti,
pravične obresti? Če zahtevaš v enem letu podvojeno vsoto? Oderuh nesramni! Kar
stricu škofu bi te izročil!
LEVI: Prestrašeno. Ne ne, gnediger her. Ne
veste, da potem pridejo na dan vsi vaši dolgovi? In kar je glavno, kje boste pa
za naprej dobivali denar na posodo?
HINKO: Pomirljivo. Ne boj se, boter Levi. Nisem
mislil zares. Toda denar mi boš vendar še posodil. Saj bo kmalu konec leta.
Tedaj dobim od škofa svojo letno plačo, pa ti vse povrnem, kot sem ti lani.
LEVI: Dobro, dobro,
gospod Hinko. Pa vam bom dal, ker ste dober gospod. Samo pri škofu mi molčite,
prosim!
HINKO: Bodi brez
skrbi, Levi. Torej mi boš posodil sto goldinarjev?
LEVI: Sto
goldinarjev? Veliko bo, žlahtni gospod. Pa naj bo. Napišiva pobotnico. Gre
iskat papir in pisalo.
HINKO: Dobro,
napiši! Vstane in hodi po sobi.
LEVI: Piše. Tako, gnediger her, podpišite,
prosim!
HINKO: Bere in vzkipi. Kaj, že spet me misliš
oslepariti? Dal mi boš sto goldinarjev, pišeš pa dvesto! Oderuh nesramni!
LEVI: Prihuljeno. Mirno, mirno, gnediger her.
Ne morem drugače. Zaslužek, mali zaslužek, drugače ne morem živeti. Ne morem
drugače, ne morem. Blagovolite drugod iskati denarja!
HINKO: Za božjo
voljo, taka goljufija! Toda, kje naj drugod dobim denar? Nihče nima nič v tej
beraški Loki. Še škof vedno toži, da nima denarja. Odločno. Pa denar moram imeti, moram!
LEVI: Torej
podpišite, gospod, podpišite!
HINKO: Jezno. Naj bo. Kamor je šla krava, naj
gre še tele! Se usede in podpiše.
LEVI: Vesel. Dobro, dobro, žlahtni gospod. Še
danes vam prinesem denar v grad. Samo povejte mi, kdaj škofa ne bo doma.
HINKO: Prinesi ga
popoldne. Toda pazi, da te nihče ne vidi, ali da te vsaj ne spozna! Slaba ti bo
predla, če škof zve, da si spet v Loki.
LEVI: Nič ne
skrbite, gnediger her. Levi se zna skriti in se zna neopažen priplaziti, kamor
hoče.
HINKO: Odhaja. Drži
torej, boter Levi. Danes popoldne, proti večeru.
LEVI: Ga spremlja. Dobro, dobro, gnediger her.
Se klanja. Na svidenje, na svidenje,
milostni gospod! Hinko odide.
LEVI sam
LEVI: Si vesel mane roke in hodi po sobi.
Dober zaslužek, imeniten zaslužek! O, Jehova, hvala ti, hvala ti. Kar tebi bom
dal nekaj od tega imenitnega zaslužka. Pa saj ti nič ne potrebuješ. Zadosti si
bogat gori v nebesih. Zato bom raje kar sam vse spravil, jaz, tvoj zvesti in
dobri služabnik Levi. Spet odpira skrivne
duri v tleh in hoče dvigniti denar, zaslišijo se koraki. O, Jehova, spet
nekdo prihaja. Nikdar nisi varen, ti moj ljubi, dragi zaklad. Spet zapre odprtino. Kdo neki bo spet?
Da bi bil le spet tak zaslužek, kot je bil zdaj! Gre proti vratom.
LEVI, PLANINA
LEVI: Pri vratih. Kdo je?
PLANINA: Boječe prihaja. Jaz sem, jaz, gospod
Levi.
LEVI: Strogo. Dobro, dobro. Denar si prinesel
nazaj, kajne?
PLANINA: Boječe. Oprostite, dobri gospod. Nisem
mogel …
LEVI: Ga jezno prekine. Kaj nisem mogel?
Moraš, moraš, sem ti zadnjič dejal. Denar sem, in sicer vsega!
PLANINA: Jokaje. Ne morem, blagi gospod. Žena mi
je bolna, poslopje mi je pogorelo in …
LEVI: Ga neusmiljeno prekine. In, in? Me nič
ne briga, kaj še sledi. Denar sem, ali pa te poženem z doma. In sicer takoj,
takoj pravim.
PLANINA: Obupan poklekne pred Levija. Prosim vas,
potrpite, potrpite, vsaj nekaj tednov! Bom ja kje dobil naposodo, da vam vrnem.
Potrpite, prosim!
LEVI: Jezno. Rekel sem. Do jutri mi boš vse
vrnil, ali pa pojdeš na cesto. Zadosti dolgo sem ti prizanašal.
PLANINA: Vstane, ogorčen. Ne boš tako, nesramni
Jud! Tudi jaz vem, kje te lahko primem. Spomni se našega dobrega milostnega
škofa Konrada. Gotovo si mu že šel pravit, da si spet v Loki!?
LEVI: Prestrašeno. No, pa naj bo. Počakam še
nekaj tednov. Tedaj pa nič več ne, da veš. Zdaj pa pojdi, nesnaga grda.
PLANINA: Odhaja. Grem, grem. Toda pazi, da se
nesnaga grda ne zvali nate, Levi. Odide.
LEVI sam
LEVI: Prestrašen hodi po sobi. O, Jehova! O,
Jehova! Reši me, saj sem tvoj zvesti služabnik! Če me rešiš iz škofovih rok, ti
pa vseeno dam del svojega dobička. Škoda ga sicer bo, toda škofova pest je
trda. Kaj naj storim, kako naj se rešim, če me mrcina škofu naznani?! Potem pa
adijo moj zaslužek tu v Loki. Adijo pa tudi svet. Konrad ne pozna šale. Se prime za glavo. Kaj naj storim, kaj
naj storim? Slišijo se koraki. Majn
Got, že spet eden. Pa ja niso že škofovi biriči?
Šesti prizor
RUBEN: Trka. No, no, bratec Levi! Si zaspal,
ali pa so te že angeli odnesli v Abrahamovo naročje? Odpri, odpri no že vendar!
LEVI: Si oddahne. No, moj brat Ruben je, tega
se mi pa ni treba bati. Hiti proti
vratom. Takoj, takoj, bratec ljubeznivi! Odpre.
RUBEN: Vstopi, se objameta. Mir s teboj, brat!
Kako ti gre?
LEVI: Mir s teboj,
Ruben! Kako, tako nenadoma iz Celja? Ampak ravno prav si prišel, brat. V veliki
zadregi sem. Se usedeta.
RUBEN: Radovedno. Res? V zadregi? Kakšni?
LEVI: Poslušaj me,
Ruben. Ti veš, da me je škof Konrad pregnal iz Loke in mi pod smrtno kaznijo
prepovedal spet priti sem.
RUBEN: In ti si ga
seveda ubogal, kot vidim!
LEVI: Saj veš,
zaslužek, zaslužek je pa le dober v Loki.
RUBEN Verjamem,
bratec. Toda škof Konrad, kajne, ta te skrbi.
LEVI Da, to je
tisto, kar me plaši. Pravkar je bil tu loški meščan, ki mi je dolžan veliko
vsoto. Ko sem ga terjal, mi je pretil s škofom.
RUBEN: Sem ga
srečal doli pred hišo. Stiskal je pesti in žugal proti tvojemu oknu.
LEVI: No vidiš,
Ruben, da mi res preti nevarnost. Pomagaj mi, brat. – Toda, še enkrat, kaj te
je privedlo iz daljnega Celja?
RUBEN Takoj ti
povem, Levi. Videl boš, da te prav moj prihod lahko reši nadležnega in
nevarnega škofa.
LEVI: Začudeno.
Kaj praviš? Govori, govori!
RUBEN: Skrivnostno. Je varno?
LEVI: Pomirljivo. Ne boj se. Moja čumnata je
pravcati skrivni brlog.
RUBEN: Prav. Kar ti
bom povedal, je zelo važno. Če naju kdo sliši, sva lahko ob življenje.
LEVI: Ne boj se.
Živa duša ne bo nič slišala.
RUBEN: Se primakne k njemu. Dobro. Poslušaj me
torej!
LEVI: Poslušam z
napetimi ušesi.
RUBEN: Začne skrivnostno. Škofa bo treba
umoriti.
LEVI: Zavzeto. Kaj?
RUBEN: Da, umoriti.
Poslušaj. Ti veš, kako je celjski grof Herman sovražen škofu Konradu.
LEVI: Vem. Zato sta
se sprla, ker škof drži s cesarjem proti celjskemu grofu.
RUBEN: Res je tako.
Zato pa je grof Herman sklenil škofa umoriti, da se znebi svojega sovražnika
pri cesarju.
LEVI: No, ta namera
za grofa ni nič novega. Koliko neljubih oseb je že spravil pod zemljo! Toda,
kako?
RUBEN: S tvojo
pomočjo, Levi.
LEVI: Prestrašen. Z mojo pomočjo? Kako?
RUBEN: Zelo
preprosto. Ti si najameš morilca.
LEVI: Pa zakaj
ravno jaz?
RUBEN: Pravzaprav
je grof najel mene. Zato sem prišel v Loko. Pa brez tvoje pomoči, Levi, ne
opravim ničesar.
LEVI: Stvar bo
nevarna!
RUBEN: Ne bo
nevarna, če jo prav zastavimo.
LEVI: Kako torej
misliš? In kaj bo s plačilom?
RUBEN: Bogato bo.
Poglej in beri. Potegne iz žepa list.
LEVI: Bere. Za izkazano uslugo dobita brata
Ruben in Levi Goldstein tisoč zlatnikov pod pogojem, da bo podjetje uspelo. V
Celju, na dan sv. Mihaela, 1412. Herman, grof celjski.
RUBEN: No, kaj
praviš na to, bratec ljubeznivi?
LEVI: Navdušeno. Tisoč zlatnikov! Majn Got!
Vse storim za tako vsoto. Toda kako, da je skopi grof toliko obljubil?!
RUBEN: Ne čudi se.
Herman je velik lisjak. Dve muhi bi rad ubil z enim udarcem.
LEVI: Radovedno. Kaj misliš s tem?
RUBEN: Herman se
hoče polastiti posestva freisinških škofov. Posebno še Loke.
LEVI: Začudeno. In kako bo to dosegel?
RUBEN: Zelo
preprosto. Svojega sina Hermana bo postavil za škofa, ko bo Konrad umorjen.
LEVI: Še bolj začuden. Sin vendar ne bo hotel
biti škof, če bo oče prejšnjega škofa umoril.
RUBEN: Se zasmeje. Saj ne bo vedel. Mladi
Herman je dober mladenič. Toda bolehen. Posebno noge ga vedno bolijo. Nikdar ga
ne bo v Loko. Še sanjalo se mu ne bo, kako je prišel do časti freisinškega
škofa. Oče bo pa že gledal, da bo imel korist od škofovih posestev.
LEVI: No, to bi pa
šlo. Papež bo celjskemu grofu gotovo ustregel in mu sina potrdil za škofa. Saj
mu je predaleč, da bi zvedel za umor. Grof bo pa že znal prikriti vso zadevo.
RUBEN: Gotovo. Toda
zdaj poslušaj, kaj moraš ti storiti.
LEVI: Važno. Poslušam.
RUBEN: Ali imaš
zanesljivega človeka, ki bi ga lahko pregovoril, da škofa umori?
LEVI: Premišljuje. Samo za enega vem, ki bi
bil pripraven za to: škofov mladi nečak Hinko.
RUBEN: Zavzet. Škofov nečak?
LEVI: Da. Edino on.
Lahkomiseln je, meni je dolžan že veliko vsoto. In kar je glavno: škofa
sovraži, ker mu ne da denarja, da bi ga zapravljal.
RUBEN: Vesel. To je pa dobra misel. Samo, če si
prepričan, da ne spodleti.
LEVI: Ne boj se,
brat! Kar meni prepusti vso zadevo, pa bo prav. Kako se že veselim, da bom
rešen strahu pred škofom!
RUBEN: Novi škof te
ne bo več preganjal, saj ga nikdar ne bo v Loko!
LEVI: Navdušeno. Smrt tiranskemu škofu! Tisoč
zlatnikov nagrade! Potem pa še svoboden posel v Loki! To bo nekaj! Vstane. Ne uideš mi več, Konrade! Še vas
bom molzel, vi, zapufani Ločani!
Konec prvega dejanja.
Drugo dejanje
Škofova delovna soba v loškem gradu. Na steni grb
freisinških škofov (dva zamorčka). Na pisalni mizi križ, pred Marijino podobo
klečalnik.
Prvi prizor
ŠKOF KONRAD sam
ŠKOF KONRAD: Napravljen v talar z rdečim pasom, na glavi
rdečo kapico, okrog vratu verižico s križem, sedi za mizo in piše. Ne vem,
zakaj sem tako vznemirjen danes. Kakor da bi mi pretila nesreča. Piše. Že ponoči sem imel tako čudne
sanje: zdelo se mi je, kot da me hoče kdo umoriti. Spet piše. In te Domine confido! Pogleda na križ. Da, vate, Gospod, zaupam, pa naj se zgodi karkoli.
Res, sovražnikov mi ne manjka: celjski grof Herman me ne more videti. Pa mu
vendar nisem storil nobene krivice. Da držim s cesarjem, je vendar moja stroga
dolžnost. Piše. Potem pa ti Judje, ki
so odirali ubogo loško ljudstvo, kako me šele ti sovražijo, ker sem jih pregnal
iz mesta! Piše. Pa saj so tebe tudi
sovražili, moj Gospod! Pogleda na križ.
Zaradi pravice so te sovražili. Odloži
pero. Da, umorili so te zaradi pravice, pa si jim vsem odpustil. Tako jim
odpuščam tudi jaz! Pozvoni in piše.
ŠKOF, SLUGA
SLUGA: Pride in se pokloni. Na uslugo,
prevzvišeni!
ŠKOF KONRAD: Kje je
moj nečak Hinko? Govoril bi rad z njim.
SLUGA: Pred dobro uro
je odšel v mesto. Dejal je, da bo v eni uri nazaj. Gotovo bo vsak čas doma.
ŠKOF KONRAD: Dobro.
Ko pride, ga takoj pošlji k meni.
SLUGA: Kakor
želite, prevzvišeni. Hoče oditi.
ŠKOF KONRAD:
Počakaj, Marko, še nekaj.
SLUGA: Poslušam,
prevzvišeni.
ŠKOF KONRAD:
Pripravi konja, da bova pojezdila v Crngrob Marijo počastit. – No, zdaj pa le
poglej, če je Hinko že prišel.
SLUGA Takoj, takoj,
prevzvišeni. Se pokloni in gre.
Tretji prizor
ŠKOF KONRAD: Piše. Moram vendar končati ta nujni spis.
Pa mi kar ne gre od rok. Zato bom za danes nehal. K Mariji v Crngrob pojaham,
da se mi umiri srce, bičano od težkih slutenj. Piše. Oh, ta moj nečak Hinko. Koliko preglavic mi dela. Prav tak je
kot njegov oče. Če bi ga imel kam dati, bi ga kar odslovil. Toda sirota nima
nikogar na svetu razen mene. Kako škoda, da si ti, moja predraga sestra Ana,
tako zgodaj umrla in pustila siroto samo. Samo, pravim, saj se njegov oče ni
brigal za drugo, kot za pijačo, dokler ni vsega zapravil in umrl. Kako naj bo
potem otrok dober? Trkanje.
ŠKOF, SLUGA, HINKO
SLUGA: Nastopi. Gospod Hinko je tu, prevzvišeni.
ŠKOF KONRAD: Prav.
Kar vstopi naj! Ti pa naju pusti sama, Marko.
SLUGA: Kakor
želite, prevzvišeni. Grem, pripravit konja. Se
prikloni in gre.
HINKO: Vstopi s povešeno glavo. Klicali ste me,
gospod stric. Kakšna je vaša želja?
ŠKOF KONRAD: Moja
želja, Hinko? Moja želja je ta, da bi se ti poboljšal!
HINKO: Kljubovalno. Kaj pa ne delam prav, če
smem vedeti?
ŠKOF KONRAD:
Veseljačiš in denar zapravljaš.
HINKO: Kako naj ga
zapravljam, če mi ga ne daste!?
ŠKOF KONRAD: Ne
taji! Vem, da delaš dolgove, kjer koli moreš.
HINKO: Jezno. Saj jih bom sam plačal!
ŠKOF KONRAD: Kaj pa
sramota, ki mi jo delaš? Kaj pa ta?
HINKO: Drzno. Ne da bi vedel ...
ŠKOF KONRAD: Saj
ravno to je žalostno, da si tako lahkomiseln, da se niti ne zavedaš, kaj delaš!
O, Hinko, kaj bi rekla tvoja mati? Hinko
molči. Vidiš, ne moreš odgovoriti! Ponavljam, kaj bi rekla tvoja mati?
ŠKOF KONRAD: Žalostno. Da, mrtva, in to je
tvoja nesreča!
ŠKOF KONRAD: Razburjeno. Kaj? Še preveč ti ga dajem
za zapravljanje! Če nisi zadovoljen, pa pojdi, če imaš kam iti.
HINKO: Zagrenjeno. No, pa me zapodite po svetu
beračit!
ŠKOF KONRAD: Resno. O, Hinko, če bi bil ti drugačen.
Lahko bi postal moj oskrbnik, imeniten gospod, loški glavar in sodnik. Toda,
kaj naj počnem s takim oskrbnikom, ki še svojega denarja ne more trpeti pri
sebi.
HINKO: Vem, dobre
službe dajete raje tujcem. Mene pa pustite praznih rok.
ŠKOF KONRAD: Nevoljno.
Ne govori tako, Hinko. Ali nimaš tudi ti dobre službe in plače? Le opravljaj jo
bolj vestno kot do sedaj.
HINKO: Kaj je ne
opravljam dosti dobro?
ŠKOF KONRAD: Takoj
boš to lahko dokazal. Povem ti tole: v par dneh odidem v Rim, da tam poleg
dušnopastriskih opravil odrajtam v Vatikanu takso za nastavitev za freisinškega
škofa. Saj veš, da še ni dolgo, kar sem se odrekel krški škofiji in prevzel
freisinško. Zato še nisem imel prilike, da bi plačal predpisano takso. Glej, da
bo šlo delo v Loki v redu naprej, dokler se ne vrnem iz Rima. Potem se bo že
videlo, kaj bo iz tebe.
HINKO: Malomarno. Bom skušal.
ŠKOF KONRAD: Takoj
lahko začneš! Glej, dokončaj ta spis, ki sem ga že sam začel. Jaz pojaham
nekoliko v Crngrob in me do večera ne bo nazaj.
HINKO: Vesel. Dobro, dobro, bom že napravil.
ŠKOF KONRAD: Odhaja proti vratom. Le v redu opravi.
Sedaj pa zbogom!
HINKO: Ga
spremlja do vrat. Zbogom.
Peti prizor
HINKO sam
HINKO. Stopa po sobi. Vendar je odšel! Sem se
že bal, da bo zasačil Juda, ki mi prinaša denar. – Ah, ta škof! Kako mi je
zoprn. Kar ne morem ga, čeprav mi sicer hoče dobro. Se usede. Poglejmo, kaj obravnava ta spis. Ga pregleduje. Ti Železnikarji, že spet se nekaj puntajo! Škof jim
je premil, zato pa si upajo. Škof je sicer dober, pa jaz ga vendar miže ne
maram. Že moj oče mi je vcepil mržnjo do njega. Zmeraj je zabavljal čez škofa,
ker mu ni dajal dosti denarja. Res, oče je bil prav tak, kot sem sedaj jaz. O,
če bi imel dosti denarja, mar mi je potem škof in njegove večne pridige. Piše. Trkanje. Najbrž bo že Jud z
denarjem. Malo prezgodaj je še. Lahko ga kdo opazi! Gre proti vratom.
Šesti prizor
KORBINJAN: Med vrati. Prijatelj, si sam?
HINKO: Sam, sam.
Korbinjan, le hitro pridi notri.
KORBINJAN: Vstopi. Pozdravljen, prijatelj, kako ti
gre?
HINKO: Mu da roko. Sedi, prosim. Sedeta. Mizerabel, kot vidiš. Te puste
dopise naj rešujem v teh mračnih prostorih. Zunaj pa je pomlad in veselje!
KORBINJAN: Resno. Prijatelj!! Vse ob svojem času:
najprej delo, potem zabava.
HINKO: Da, ti to
preneseš, jaz pa ne. Jaz pa pravim: najprej zabava, potem pa spet zabava in
spet zabava!
KORBINJAN: Resno. Hinko, Hinko, kaj bo s teboj!?
Kako srečen bi bil lahko, če bi se premagal. Škofov oskrbnik in prvi mož v Loki
za škofom! Potem se škofov žitničar Fajhtinger tudi ne bi več branil dati ti
svojo hčer, plemenito Ano Marijo, za ženo.
HINKO: Zamahne malomarno z roko. Ah, pusti to!
Naj jo pa sam ima, če mi je noče dati.
KORBINJAN: Ni tako,
Hinko. Ona bi bila prava zate. V svoji modrosti bi te čisto gotovo pripeljala
na pravo pot.
HINKO: Vem, da bi
me. Tudi ti veš, kako rad bi jo vzel za ženo, toda, če mi je stari ne da, ne
morem pomagati.
KORBINJAN: Lahko
pomagaš, samo če hočeš! Postani moder in resen fant. Pusti lahkomiselno
druščino in ne daj se izmozgavati Judom, ki so spet v Loki, kot se govori.
HINKO: Nevoljno. Ah, Korbinjan, kakšen pridigar
si ti! Prizanesi mi, dragi prijatelj, s pridigami, saj mi jih že škof zadosti
natrosi. Jaz se bom držal pravila: Uživaj mladost, dokler jo imaš!
KORBINJAN: Ne bom
več tiščal vate, Hinko. Rad te imam in ti želim dobro. Sicer pa ti nisem prišel
pridigat, le beseda je tako nanesla. Povabit sem te prišel, da greš jutri z
menoj v Ljubljano gledat viteške igre, če te veseli.
HINKO: Navdušen. Seveda grem s teboj. Saj sem
že sam nameraval iti. Zdaj grem še rajši. Kdaj odjezdiva?
KORBINJAN: Jutri
zarana, že ob štirih. Vstane.
Oprosti, Hinko, iti moram. Čaka me še dosti dela.
HINKO: Kako si
priden! Boš pa še zame naredil, ker se meni ne ljubi. Torej jutri ob štirih se
dobiva na kamnitem mostu pred mestom. Spremlja
Korbinjana do vrat. Na svidenje, prijatelj!
KORBINJAN: Na
svidenje. Odide.
Sedmi prizor
HINKO sam
HINKO: Se usede za mizo in piše. Moram vendar
končati dopis. Blagor Korbinjanu, da je tako priden! Meni pač ni dano, da bi ga
posnemal. Odloži pero. O, škof je
pozabil ključ od blagajne! Tega ni še nikdar storil. Poglejmo, koliko je notri.
Odklene predal in se zavzame. Ooo,
cel zavitek cekinov! Vzame zavitek ven.
Bere zapisano na zavitku. Škofijska nastavitvena taksa: pet tisoč
zlatnikov. Vstane. Hudiča! Pet tisoč
zlatnikov! Če bi bili moji! Kako bolj bi jih potreboval kot papež v Rimu, ki so
mu, žal, namenjeni. Oh, ko bi bili moji! Tedaj me Judje ne bi imeli več v
krempljih! – Kar zadavil bi človek tega sitnega in skopega škofa, če bi bili
zlatniki potem moji. – Čujejo se koraki. Zdaj se gotovo oglasi oderuh
Levi. Pusti zlatnike na mizi in gre k
vratom.
HINKO, LEVI
LEVI: zunaj. Gnediger her, milostni gospod!
HINKO: Le noter,
stari skopuh! Nič se ti ni treba bati. Sam sem.
LEVI: Vstopi prihuljeno. Ni nevarnosti, gospod? Gleda krog sebe.
HINKO: Če ti
pravim, da ni nevarnosti! Verjemi mi! Si prinesel denar? Sem z njim!
LEVI: Prinesel,
prinesel. Zagleda denar na mizi, stegne
roko proti njemu. Kaj pa je to, milostni gospod?
HINKO: Ga zgrabi za roko. Pusti, to je škofov denar!
LEVI: Bere na zavitku. Kaj, pet tisoč
zlatnikov ima škof? Čemu pa mu bodo?
HINKO: V Rim jih
ponese kot nastavitveno takso. Toda, sedi, Levi.
LEVI: V Rim? Kaka
škoda! Mar naj bi denar ostal doma! Kar vi ga vzemite, gospod Hinko.
HINKO: Vzdihne. Oh, če bi ga mogel!
LEVI: Zapeljivo. Kako, da ne bi mogli? Vzemite
ga, pa bo!
LEVI: Saj škof ne
bo večno živel.
HINKO: Pa tudi umrl
ne takoj.
LEVI: Morda pa?!
Ali ne pravi vaše Sveto pismo, da ne vemo ne ure, ne dneva?
HINKO: O, da bi
hotel škof res umreti! Pa bi bil denar moj.
LEVI: Tiho. Saj se da pomagati.
HINKO: Zavzet. Kaj misliš reči, Levi?
LEVI: Nič. Le to
sem hotel reči, da je pač vseeno, ali škof umre malo prej ali pozneje. Saj je
za nebesa vedno pripravljen.
HINKO: Kaj mi to
pomaga?
LEVI: Pomaga,
pomaga, milostni gospod. Le poslušajte me.
HINKO: Poslušam.
LEVI: Kajne,
gnediger her, vi bi radi postali škofov oskrbnik in loški glavar?
HINKO: Pobožna želja!
LEVI: Pod škofom
Konradom pač, toda pod drugim škofom bi se dalo doseči.
HINKO: Se zasmeje. Pod drugim še manj, boter.
Kaj ne veš, da mi je samo škof Konrad stric, ne pa bodoči škof.
LEVI: Ne smejte se,
žlahtni gospod. Raje poslušajte dalje.
HINKO: Smeje. No, pa mi pripoveduj dalje svojo
štorjo. Le predolga naj ne bo, da ne pride škof prej domov, preden jo bo konec.
LEVI: Vi veste,
kako vašega strica sovraži celjski grof Herman. Napravil je zaroto zoper njega.
Namesto Konrada bo postavil za škofa svojega bolnega sina Hermana. In če bi bil
ta škof, bi se za vas, se ve – z mojo pomočjo –, dalo marsikaj narediti, na
primer, da bi postali loški glavar in škofov oskrbnik. Tedaj se tudi meni in
mojim tovarišem ne bi bilo treba več bati.
HINKO: No, to bi se
pa morda res dalo napraviti. Kaj pa škof Konrad?
LEVI: Hitro. I, kaj? Umoriti ga bo treba!
HINKO: Začudeno. Kaj? Umoriti?! Kaj si ob
pamet, Levi!?
LEVI: Kaj pa je to
posebnega za celjskega grofa. Konrad ne bo prvi, pa tudi ne zadnji.
HINKO: Pa kdo ga bo
umoril? Morda ti, Levi?
LEVI: Ti ga boš!
HINKO: Plane spet pokonci. Kaj, jaz?! Ti si
zmešan!
LEVI: Ga potlači nazaj na stol. Mirno, gospod
Hinko! Saj to vendar ni nič čudnega. Sto in stokrat se je že kaj takega
zgodilo. Pomislite na plačilo: pet tisoč zlatov je vaših, nihče ne ve zanje,
postali boste loški glavar, to vam garantiram jaz. Celjski grof bo to rad
storil za vašo uslugo. In pomislite še, da kot glavar dobite tudi žitničarjevo
hčer Ano Marijo za ženo.
HINKO: Si maši ušesa. Nehaj, nehaj, Levi, če
ne, me res napraviš za morilca!
LEVI: Priliznjeno. Kdo pravi, da boste morilec
vi, Hinko? Vi boste le slepo orodje v roki celjskega grofa. On je odgovoren, ne
vi. Pomislite: Konrad mora pasti, tako se je Herman zaklel; če ne bo padel z
vašo, bo pa z drugo pomočjo. Zanj ni rešitve. Pomislite tudi, kako vas škof
vedno zapostavlja.
HINKO: Plane pokonci in divja po sobi. Kaj naj storim?
LEVI: Stopi k njemu. Pomirite se, žlahtni
gospod. Nihče ne bo sumil vas. Za to bomo že poskrbeli.
HINKO: Kako?
LEVI: Usedite se in
poslušajte. Vi ga umorite nocoj.
HINKO: Že nocoj?
LEVI: Da, že nocoj,
drugače škof uide v Rim. Potem pa storite tako, kakor bi se škof sam umoril.
HINKO: Kdo bo pa to
verjel? Vsi vedo, da je škof dober.
LEVI: Ne skrbite za
to. Mi bomo že raznesli po mestu take govorice, da jim bodo ljudje nasedli. Kaj
ne veste, da ljudje o drugem verjamejo raje slabo kot dobro? Le brez skrbi
bodite, Hinko.
HINKO: Plane pokonci. Da, prav imaš, Levi. Jaz,
prav jaz ga bom. Še nocoj ga zabodem in mu dam nož v roke, da bodo mislili, da
se je sam.
LEVI: Vesel.
Tako je prav, žlahtni gospod! Mislite na plačilo!
HINKO: Da, plačilo
bo veliko, čeprav bo Kajnovo. Še nocoj bo ta nož krvav! Dvigne nož. Nato pa sledi bogastvo, prostost, sreča in čast!
Deveti prizor*
HINKO sam, prostor prazen, nedoločen. Močna rdeča svetloba.
HINKO: Hodi
zmerno po prostoru. Vidi se, da je v obupni stiski. Vsa ta kri! Ta stričev
pogled. V njem ne strah, ne očitek, le začudenje in – vprašanje: Zakaj!? In
vdanost. Kot da mi je hvaležen za to dejanje. – Hvaležen? Morilcu hvaležen? –
Levi, in tisti zlatniki in tisti nož! Kakšno prekletstvo. Morilec sem, morilec
zaradi denarja! Kaj mi bo zdaj denar? Nočem ga, pa tudi Jud Levi ga ne bo
dobil. Ta hudičev skušnjavec! ... Jaz pa morilec, morilec, morilec! Moj ljubi Bog,
kaj sem storil? Moj ljubi Bog! Se sključen zaustavi in nemo zre v prostor.
Brezno, Gibsovo brezno! Končati to kajnovsko bedo! V brezno ... en sam hip in
končane bodo neznosne muke. Rešen boš! Se opoteče nekaj korakov. Zasliši se
oddaljeno zvonjenje. Hinko ga sliši in se zgrudi na kolena. Mamica! Zakaj
si me pustila samega?! Če bi ti živela, ne bi postal morilec! ... Naj bom še
samomorilec?! Ti tega ne bi hotela. Pomolči. Toda, kaj naj storim? Naj
grem v mesto in se javno spovem svojega greha? Ne morem. Ne morem. Ne morem! Odtava.
Deseti prizor
HINKO, HILDEGARDA
Soba na Starem
gradu. Skromna miza, na njej odloženi deli grobih oblek, vidi se, da je soba
nekakšna šivalnica. Ob mizi dva groba lesena stola. Na enem sedi sicer še
mlada, a od bolezni upadla grofica Hildegarda.
HILDEGARDA: V
roki drži šivanje, a ne šiva. Vidi se, da zbrano moli. S strani se zasliši
trkanje na vrata. Hildegarda stopi proti vratom, in ko jih odpre, stopi z njo v
prostor skrušeni Hinko. Hinko! Gospod Hinko! Ga sočutno objame in popelje
k stolom. Sediva, sediva, gospod Hinko. Sedeta. Vidim, kako hudo vas je
zadela stričeva smrt.
HINKO: Skrušen
molčI, potem ga strese krčevito ihtenje. Pade na kolena in nasloni svojo glavo
na grofičina kolena.
HILDEGARDA: Moj
sin, tebe muči nekaj hujšega kot stričeva smrt. Govori Hinko. Misli si, da
klečiš pred svojo materjo Ano. Saj zdaj gotovo gleda na naju od tam zgoraj. Kaj
je torej, Hinko?
HINKO: Kakor
ranjena zver zakriči. Jaz sem ga!
HILDEGARDA: Zaprepadena.
Kaj si?
HINKO: Zabodel
škofa!
HILDEGARDA: Se v
hipu obvlada. Sočutno objame Hinka. Otrok moj nesrečni! Ti otrok nesrečni!
HINKO: Obupan.
Kaj naj storim?
HILDEGARDA: Nikar
ne obupaj. Bog je neskončno usmiljen.
HINKO: Morilec sem!
HILDEGARDA: Ga
dvigne in posadi na stol. Vstani in pomiri se. Povej mi, kot bi govoril
svoji materi Ani. Kaj se je resnično zgodilo? Razodeni se in olajšaj svojo
dušo, nesrečni otrok. Veš, da te imam materinsko rada.
HINKO: Pripoveduje
v presledkih. Jud Levi ... stric mi je dajal premalo denarja, jaz pa mlad
... pri Judu sem se zadolžil ... stric ni smel vedeti. Potem ... sva z Judom v
stričevi sobi ... pet tisoč zlatnikov ...
Jud skušnjavec me nagovarja. Bojim se. Celjski grof Herman ... Levi ...
njegov brat. Grof Herman plačal tisoč zlatnikov, če strica škofa spravita s
sveta. In potem Jud Levi mene dolžnika nagovori, naj škofa jaz ... da bom bogat
in brez skrbi ... oni bodo pa raztrobili, da se je škof sam ... tako sva ga
pričakala zvečer, preden je legel ... Jud ga je držal, jaz pa z nožem ... v
prsi ... plane v jok ... in vsa tista kri!
HINKO: Nisem. Nisem
mogel. Blagajno sem skril, da ga ne bi Jud.
HILDEGARDA: Ubogi
otrok. Ti si nesrečna žrtev drugih, resničnih morilcev. Premisliti morava zdaj,
moj nesrečni Hinko, kaj naj storiva.
HINKO: Povedal bom!
Glavar in mesto naj zvesta!
HILDEGARDA: Nikakor
ne smeš še povedat, da si ti strica umoril.
HINKO: Pa saj sem
ga!
HILDEGARDA: Pravi
morilec je celjski grof Herman. Ta pa je zdaj še premočan, da bi mu kdo prišel
blizu.
HINKO: Kaj bo z menoj!?
HILDEGARDA: Moj
ubogi otrok. Čaka te še dolga in huda pokora. Toda prišel bo čas, ko boš
priznal svoj greh in boš zanj prejel odvezo. Tudi mučeniški škof bo takrat
dobil svoje zadoščenje.
HINKO: Pa jaz?
HILDEGARDA: Za
sedaj molči, molči, trpi in moli. Na koncu boš videl, da se bo dobro izteklo.
HINKO: Toda zdaj
veste tudi vi. Breme sem vam naložil na dušo.
HILDEGARDA: Ne bom
ga dolgo nosila. Slaba sem. Midve s tvojo materjo Ano bova skupaj zate v
nebesih prosili, moj ubogi, ubogi Hinko.
Konec drugega dejanja
Godi se pet let kasneje. Na hodniku škofovega gradu v Loki.
Mesečna noč. K zidu je prislonjena klop. Zunaj vihar.
Prvi prizor
Stražnika PETER in PAVEL, oba s sulico v roki
PETER: Ne vem,
zakaj, kar groza me je v tej temni noči na tem mračnem hodniku.
PAVEL: Rad ti
verjamem. Samo, da ti ne veš, zakaj te je groza. Saj si komaj nekaj tednov na
našem gradu. Jaz sem pa že osivel v tej svoji službi.
PETER: Ti torej
veš, zakaj je danes tako čudno v tem gradu?
PAVEL: Vem. Če
želiš, ti povem, bo vsaj čas hitreje tekel. Samo, glej, da te potem ne bo še
bolj strah.
PETER: Nič. Kar
povej!
PAVEL: Dobro. Pa se
usediva tu na klop. Saj sede prav tako lahko straživa kot stoje. Se usedeta.
PETER: No?
PAVEL: Se oddahne in odkašlja. Gotovo še ne veš,
kakšna obletnica je danes.
PAVEL: Prav nocoj
preteče pet let, kar se je naš prejšnji škof Konrad prav v tej sobi, pokaže
na vrata, sam umoril.
PETER: Se začudi. Kaj, sam da se je umoril?
PAVEL: Da, tako
vsaj smo morali vsi verjeti. Ah, kako žalostno je bilo tisti dan, ko smo ga kot
samomorilca skrivaj pokopali gori na grajskem vrtu. Boš že še videl tam v kotu
samoten grob, prerasel s travo, in črn križ stoji ob njem.
PETER: Potem je
moral biti pa škof zares slab človek.
PAVEL: Kaj še!
Najboljši človek, da si boljšega misliti ne moreš. Dostojanstven in vendar
preprost. Skrben gospodar, pa vendar izredno darežljiv. Pobožen pa tako kot
otrok. Kadar je bil v Loki, je vsak dan pojezdil na božjo pot v Crngrob.
PETER: Ja, kako pa
to, da se je potem sam umoril?
PAVEL: Če se je.
PETER: Začuden. A se morda ni?
PAVEL: Skrivnostno. Govori tiho! Stene imajo
ušesa, pravi pregovor.
PETER: Se zasmeje. No, zdaj si se pa ti začel
bati namesto mene.
PAVEL: Resno. Poslušaj me naprej, toda govoriva
tišje.
PETER: Le govori,
ne bom te več motil.
PAVEL: Jaz sumim
zločin, hud zločin, ki se je zgodil nad ubogim škofom.
PETER: Se začudi. Res? Kaj takega domnevaš?
PAVEL: Ne samo jaz,
tudi mnogi drugi. A nihče si ne upa o tem govoriti.
PETER: Tišje. Zakaj ne?
PAVEL: Tišje. Zato, ker je zraven sam naš
gospodar, sedanji loški glavar Hinko.
PETER: Zavzet. Kaj, je to mogoče? Saj je vendar
gospod Hinko tako dober mož. In on da bi bil kaj takega zmožen?
PAVEL: Vse kaže
tako. Res je dober, a nekaj mu teži dušo, česar ne more zatajiti. Jaz mislim,
da je bil zapeljan od drugih. Nekaj se šušlja o celjskem grofu Hermanu, da je
on naročil umor.
PETER: Zavzet. Kaj praviš? Ta je vendar oče
našega sedanjega škofa Hermana.
PAVEL: Prav to
govori proti njemu. Škof Herman je sicer dober mož, toda bolan. Zato še nikdar
ni bil v Loki. In on čisto gotovo ne ve za očetov zločin.
PETER: Res čudna je
ta zadeva. Torej bi bil škof Konrad po krivici pokopan na vrtu kot samomorilec.
Stvar bi se morala razčistiti in dati mrtvecu zadoščenje.
PAVEL: Prav praviš,
Peter. Veš, govori se tudi, da umorjeni škof tudi sam to zahteva.
PETER: Začudeno. Kaj praviš, Pavel?
PAVEL: To pravim,
da škof Konrad sam zahteva zadoščenje. Govori se, da se njegov duh večkrat
prikazuje v gradu. Pravijo, da se glavarju Hinku prikazuje menda vsako noč. V
dnevih obletnice smrti pa da se prikaže tudi drugim. In prav nocoj je
obletnica, kot sem že z začetka omenil.
PETER: Prestrašeno. Nehaj, nehaj, mene je
strah!
PAVEL: Ne vem, tudi
mene se loteva groza. Vstaneta.
Drugi prizor
Prejšnja, ŠKOF KONRAD
PETER in PAVEL: Prestrašeno. Moj Bog, duh prihaja.
ŠKOF KONRAD: Pride nalahno v popolnem škofovskem ornatu.
PAVEL: Moliva. Poklekneta in sklonita glavi.
ŠKOF KONRAD: Počasi in dostojanstveno koraka čez oder in
nazaj.
Tretji prizor
PETER: Ko oba vstaneta. Kar trd sem od groze.
PAVEL: Tudi meni se
ne godi boljše. Škoda, da nisva škofa ogovorila. Samo, kdo bi si ga upal?! Kaj
bi nama neki odgovoril?
PETER: Kaj še, da
bi ga še ogovorila! Saj sem še tako komaj živ od strahu. Najraje bi kar
pobegnil od tod. Pa služba je služba.
PAVEL: Tiho. Spet
nekdo gre. Pa zdaj ni duh, korake čujem.
PETER: Kaj še ni
dosti strahu?
PAVEL: Gleda proti vhodu. Ne boj se, saj je
samo naš glavar. Spet ves zbegan hodi ponoči okoli. Tudi on se zaveda, kakšna
obletnica je danes.
PAVEL: Nikakor ne!
Ne bi bilo prav.
Četrti prizor
Stražnika PETER in PAVEL, HINKO
HINKO: Ves prepaden. No, fanta, pa skrbno
stražita grad.
PAVEL: Ni težko
stražiti, milostni gospod, če ni blizu sovražnika.
HINKO: Že dobro,
fanta. Tu sem vama prinesel požirek okrepčila. Da jima steklenico.
PETER in PAVEL:
Hvala, milostni gospod. Kako ste dobri.
HINKO: Pustita to.
Vem, da sta že trudna. Zato pa kar pojdita v svojo sobo in si odpočijta. Bom pa
jaz sam popazil, da bo vse v redu v gradu.
PAVEL: Milostni
gospod, oprostite, to se pa za naju ne spodobi, da bi spala, vi bi pa sami
stražili.
PETER: Zares,
milostni gospod, to se za naju ne spodobi.
HINKO: Nič zato,
saj ne bo nihče vedel. Le pojdita spat, kot sem rekel. Jaz spati itak ne morem.
Zato sem raje na tem hladnem hodniku kot v zatohli spalnici. Ubogajta in
pojdita!
PAVEL: Če milostni
gospod tako ukazujejo, se seveda ne smeva braniti. – Torej pojdiva, Peter, in
ubogajva milostnega gospoda. Odhajata.
HINKO: Zakliče za njima. Lahko noč, fanta!
Dobro spita!
HINKO sam
HINKO: Se usede na klop. Torej, danes je peta
obletnica prežalostnega dogodka. Ko me takrat prekleti Jud ne bi zapeljal! Vzdihne. Kaj mi pomaga čast, kaj denar,
če pa vest ni mirna? Ah, ti nočni strahovi, da bi le teh ne bilo. Nasloni glavo na roki in utihne. Kaj mi
je pomagala družinska sreča, ko pa je tako hitro minila? To je bila božja
kazen, da mi je moja Ana Marija tako hitro umrla in mi pustila siroto, mojega
dečka. Ah, ta moj fantek. Moje edino na svetu. Ne vem, zakaj, kar nekaj mi je
reklo, da mu moram dati ime umorjenega škofa. Preneha. Da, umorjeni škof, to je moja večna pokora, ki mi ne pusti
spati ponoči. Bal sem se, da se mi bo zopet nocoj prikazal, zato nisem hotel v
posteljo. Tu bom prebil to žalostno noč. Plane
pokonci. Moj Bog, že prihaja!
HINKO, ŠKOF KONRAD
HINKO: Pade na kolena in si zakrije oči.
Usmiljenje, usmiljenje! Zakaj me spet preganjate?
ŠKOF KONRAD: Z zamolklim glasom. Moj Hinko. Dobro ti
hočem!
ŠKOF KONRAD: Kako
bi mogel imeti mir nespokorjeni morilec?
HINKO: Kaj ne delam
zadosti pokore: ta večni nemir?
ŠKOF KONRAD:
Premalo!
HINKO: Kaj ni to
pokora, da sem v večnem strahu pred tem, kar še lahko pride nadme?
ŠKOF KONRAD:
Premalo!
HINKO: Kaj pa še
hočete? Ali ni zadosti velika pokora, da mi je tako hitro umrla ljubljena žena?
ŠKOF KONRAD:
Premalo. Še premalo!
HINKO: Moj Bog, kaj
hočete še od mene?
ŠKOF KONRAD: Javno
priznaj svoj zločin!
HINKO: Zaječi. Kako? S tem ne uničim le samega
sebe, temveč tudi svojega otroka, ki je nedolžen.
ŠKOF KONRAD: Kaj
praviš? Uničim? Kaj je vse na svetu v primeri z večnostjo! Si pozabil, kaj uči
Gospod? Bolje je, da greš z enim očesom, ali hrom, ali kruljav v življenje,
kakor vse ude imeti in biti vržen v večni ogenj.
HINKO: Toda ...
ŠKOF KONRAD: Nič
toda. To so besede večne Resnice. – Sebe in sina uničiš, če se ne spokoriš na
zemlji!
HINKO: Saj se
pokorim, pa še kako!
ŠKOF KONRAD: Ni
zadosti. Ne pozabi, koliko trpi Sveta Cerkev na ugledu zaradi tvojega zločina.
Škof, pa naj bi se sam umoril? Kakšno pohujšanje!
HINKO: Saj so že
pozabili.
ŠKOF KONRAD: Motiš
se, Hinko. Dokler moje truplo ne bo vzdignjeno iz neblagoslovljene zemlje in
položeno v blagoslovljeno, toliko časa pohujšanje ne bo prenehalo. Toda to se
ne more zgoditi, dokler se ti javno ne spoveš svojega zločina.
HINKO: Zdihuje. Ne morem, ne morem, ne morem …
ŠKOF KONRAD: Mu požuga. Moraš, moraš, moraš!
Resnično, resnično ti povem, ne boš imel miru ne ti, ne tvoj otrok, dokler se
to ne zgodi.
HINKO: Plane po
konci. Naj bo! Storil bom. Prisegam!
ŠKOF KONRAD: Stopi k njemu in ga objame. Tako je
prav, moj sin. – Vedi, da se bo vse dobro izteklo, čeprav bo pot do sprave in
miru še težka. Bog s teboj, moj nesrečni Hinko! Ga blagoslovi in izgine.
Sedmi prizor
HINKO sam
HINKO: Se onemogel zgrudi na klop. Moj Bog, moj
Bog, kaj me čaka! Sramota, revščina, smrt. Pa ko bi samo mene! Toda moj otrok,
moj Kondi, moj zlati angelček! Joka.
HINKO, KONDI
KONDI: Deček štirih let, za kulisami. Očka,
očka!?
HINKO: Plane pokonci. Jezus, otrok! Mu hiti
naproti. Tu sem, tu sem, sinko. Le pridi sem k očku!
KONDI: Priteče v
nočni obleki. Očka, mene je strah, zelo strah.
HINKO: Ga vzame v naročje. Nič naj te ne bo
strah, Kondi. Glej, saj si pri očku. Nihče ti ne more nič hudega storiti, če si
pri meni. Pa kako, da si ušel iz postelje?
KONDI: Mamica je bila
pri meni in je jokala, zelo jokala. Rekla mi je, naj vstanem in grem k tebi.
HINKO: Se zavzame. Le sanjalo se ti je, Kondi.
Kaj ne veš, da je mamica gori v nebesih pri ljubem Bogu?
KONDI: Vem, pa jo
je Bogec k meni poslal.
HINKO: Gotovo si
molil zanjo, preden si zaspančkal.
KONDI: Sem, pa tudi
za očka sem molil.
HINKO: Si že
priden, moj sinček. Zdaj boš šel pa k meni spat, in te ne bo več strah.
KONDI: Ne bo me
strah. Toda mamica je rekla, da moram vedno prej zapeti angelčkovo pesmico,
preden zaspim.
HINKO: Dobro, pa jo
zapoj.
KONDI: Poje. Angelček moj, pridi nocoj!
Jaz
bom lepo zaspal,
ti boš pri
meni stal,
hudega me
varoval.
Konec tretjega dejanja.
Trg pred starološko cerkvijo, v ozadju cerkev. Na trgu je
postavljen sramotilni oder. Sliši se zvonček.
MARKO: Čudne reči
so prišle na dan v naši Loki.
PLANINA: Res, zelo
čudne. Kdo si bi bil kaj takega mislil.
MARKO: Zame pa to
ni nič novega. zdavnaj sem že to pričakoval.
PLANINA: Kaj,
pričakoval si? Kako pa si mogel to vedeti?
MARKO: To veš, da
sem bil sluga pri našem pokojnem škofu Konradu. Dobro sem poznal plemenitega
gospoda in nikdar nisem verjel kleveti o samomoru.
PLANINA: Zakaj pa
tega nisi povedal?
MARKO: Videl nisem.
Kako naj torej nastopim zoper visoke gospode?! Sam bi padel notri.
PLANINA: Pa, da je
naš glavar, gospod Hinko, česa takega zmožen? To mi ne gre v glavo.
MARKO: To ni tako
čudno. Hinko je bil takrat mladenič, neizkušen in popolnoma pod vplivom
nesramnega Juda Levija. Ta je vsega kriv.
PLANINA: Jezen. Da, ta satan. Tudi mene je imel v
pesteh. A znal sem se mu v pravem času izviti. In koliko drugih Ločanov je
ugonobil, oderuh židovski!
MARKO: Pa je tudi
zanj prišla ura maščevanja! Zapoje zvonček.
Slišiš navček? Leviju zvoni, ki ga prav zdaj peljejo na Gavžnik, da ga obesijo.
Vsak čas ga bodo peljali tu mimo. Ločani so tako hudi nanj, da bi ga kar
raztrgali. Zato ga peljejo na Gavžnik zdaj, ko so vsi ljudje tu v prifarški
cerkvi, kjer pokopavajo umorjenega škofa.
PLANINA: Gotovo si
bil včeraj zraven, ko so njegovo truplo dvignili iz groba na grajskem vrtu.
Pravijo, da je bilo nestrohnjeno.
MARKO: Zraven sem
bil in vse videl. Ko so odprli krsto je zadišalo po kadilu. In truplo je bilo
res nestrohnjeno. Prav iste plemenite poteze je kazal obraz kot v življenju.
PLANINA: Res, škof
Konrad je bil svetnik!
MARKO: Tudi jaz sem
tvojega mnenja, Planina. Glej, stražnika peljeta Levija na vislice!
Drugi prizor
Prejšnja, stražnika
PETER in PAVEL, LEVI
Stražnika PETER in
PAVEL vodita Levija zvezanega čez trg:
PLANINA: Leviju.
Oho, moj prijateljček, kam pa tako hitro?
LEVI: Fuj, tajfel,
še tebe je treba tukaj!
PLANINA: Se
spomniš, Jud, kako si me pred petimi leti zmerjal z nesnago grdo? Takrat sem ti
rekel, da pazi, da se nesnaga grda ne povrne nate. In danes se je to res
zgodilo.
LEVI: Jezen. Pusti me pri miru, pes krščanski!
Ga odpeljejo.
PLANINA: Marku. Nič se ni spokoril, zakrknjeni
Jud.
MARKO: O, Jud se ne
bo nikdar spreobrnil, tudi pod vislicami ne! Še takrat bo mislil le na svoj
denar, ne na dušo.
PLANINA: Bom šel
vendarle za njim, da vidim, kako se bo stegnil na Gavžniku, ta nagravžni Jud.
MARKO: Jaz bom
poskusil priti v cerkev, če se bo še dalo. Rad bi bil pri pogrebu svojega
gospoda. Odideta.
Tretji prizor
KORBINJAN, STRGULC
KORBINJAN: Kaže na sramotilni oder. Glej, Strgulc,
tu na tem stebru bodo v kratkem zasramovali našega glavarja Hinka.
STRGULC: Res, smili
se mi nesrečni Hinko. Tako dobrega srca je, pa se je tako spozabil, da je
umoril škofa.
KORBINJAN: Ne
pozabi, kako mlad in neizkušen je še bil takrat. Vsega so zmešali nesramni
Judje, najeti od celjskega grofa.
STRGULC: To je res,
zato pa pravim, kako se mi gospod Hinko smili. Da je res dober, priča to, da se
je sam javil sodniji kot škofov morilec. Nihče mu ne bi storil nič žalega, če
se sam ne bi izdal. To kaže, kako zelo se kesa svojega zločina.
KORBINJAN: Kako bo
revež prestal to grozno zaničevanje in sramotenje?! Ko se bodo ljudje vsuli iz
cerkve, bo moral privezan stati pri sramotilnem stebru. Kaj bodo ljudje vse
počeli z njim!
STRGULC: Sočutno. Pa to ne bo njegova edina
kazen.
KORBINJAN: Seveda
ne. Doli pri krvavem znamenju ga bodo obglavili. Tako zahtevajo postave.
STRGULC: Moj Bog,
to se pa ne sme zgoditi!
KORBINJAN: Tudi jaz
menim tako. Napravil sem načrt, da ga rešimo. In ti, Strgulc, bi imel pri tem
glavno delo.
STRGULC: Z veseljem
to storim za gospoda Hinka, ki mi je že toliko dobrega storil. Kaj bo moje
delo?
KORBINJAN:
Poslušaj, Strgulc! Vsak čas bosta stražnika privedla Hinka semkaj na trg in ga
privezala k prangerju, ti boš pa prinesel svojo bisago in boš tukaj prodajal
ljudem pijačo. Danes jo bodo radi kupovali, ker je huda vročina.
STRGULC: No, to ne
bo težko. In naprej?
KORBINJAN: No,
naprej bo pa že malo težje delo. Napojit boš moral stražnika, da bosta zaspala.
Takrat pa jaz odvedem Hinka. Vse je že pripravljeno in dogovorjeno. Hitro bo
zbežal v Italijo. V Rimu bo dobil pri papežu odvezo. Nato bo ostal tam, dokler
njegov sinček, ki ga bo vzel s seboj v Rim, ne doštudira.
STRGULC: Dober
načrt. Samo da bi se posrečil!
KORBINJAN: Saj se
bo, samo, da ga srečno rešimo prangerja.
STRGULC: To skrb pa
le meni prepustite, gospod Korbinjan. Ne bo mi spodletelo, boste videli.
KORBINJAN: Mu da roko. Zanesem se nate, prijatelj.
Umakniva se! Vsak čas bo straža s Hinkom tukaj. Bolje bo, če naju ne vidijo
skupaj. Pojdiva pripravit pijačo!
STRGULC: Le
pojdiva! Za stražnika pripravim tako močno žganje, da ga bosta imela takoj
dosti.
KORBINJAN: Prav,
prav. Zdaj pa le brž v kraj, da naju ne vidijo. Odideta.
Stražnika PETER in
PAVEL, HINKO
Stražnika PETER in
PAVEL pripeljeta Hinka vklenjenega s
povešeno glavo.
PETER: No, le
poglej: tu, ob tem prangerju se začenja tvoja kazen Postavita Hinka na sramotni oder in ga privezujeta
PAVEL: In dolile
pri krvavem znamenju se bo končala.
PETER: No, dobro si
privezan. Ne boš ušel. Se vstopita na
vsako stran odra po eden. Na vrat mu obesita tablico z napisom: Škofov morilec.
Ga stražita.
Peti prizor
Prejšnji, STRGULC
STRGULC: Nastopi z bisago okoli vratu. V bisagi več
steklenic in kozarčkov. Ou, danes bo pa imeniten zaslužek. Vročina pa taka,
da je kaj! No, pa jaz sem prav zadovoljen. Bom vsaj več prodal. Se vstopi pred Hinka. No, kaj pa ti
tukaj počneš? Aha, ob prangerju stojiš in tablica pove, zakaj. Prav ti je!
Vsakemu zasluženo plačilo! Ha, ha, ha.
Šesti prizor
Prejšnji, PLANINA
PLANINA: Nastopi. Salamenska vročina. Si briše obraz.
STRGULC Kod ste pa
hodili, mojster Planina? Saj se potite, kot bi pravkar pridrli z Lubnika. Dajte
ga no en štamperlček! Najboljšega, najpristnejšega. Mu ga naliva.
PLANINA:
Le daj mi ga, saj sem ga potreben! Nisem sicer bil na Lubniku, na Gavžniku pa. Pije.
STRGULC:
Kaj ste šli vislice pomerit, če so vam dosti visoke! Ha, ha, ha. Meni pa nič ne
diši okoli Gavžnika hoditi. Vislice so nalezljive. Ha, ha, ha. Mu spet natoči. Le še enega, mojster
Planina!
PLANINA:
No, jaz se vislic zaenkrat še ne bojim. Le Juda Levija sem šel gledat, kako se
je stegnil na njih. Pije.
STRGULC: Ha, ha, ha. Ta jih je pa zaslužil kot hudič pekla.
Ne bo več odiral poštenih Ločanov!
PLANINA:
No, koliko sem sedaj dolžan, stric Strgulc?
STRGULC:
Ha, kaj bi to! Prvi odjemalec ste bili danes. Pa naj bo danes zastonj, da bo
pri drugih več sreče!
PLANINA:
No, pa Bog lonaj, Strgulc! Bo pa prihodnjič več skupaj.
STRGULC:
Ja, ja ob novem letu, mojster Planina. Ha, ha, ha. Planina odide. Zasliši se zvonjenje iz cerkve in petje Miserere.
Sedmi prizor
KORBINJAN nastopi
KORBINJAN: Hoj,
striček Strgulček, kaj pa vi tukaj?
STRGULC: Ta
kratkega prodajam, gospod Korbinjan. Pa ga potegnite parkrat, da se ne boste
prehladili, ha, ha, ha. Je dober, prav dober. Cesar bi ga pil, če bi ga imel,
pa škof tudi.
KORBINJAN: No, pa
mi ga nalijte, če je res tako dober. Ga
mu nalije:
STRGULC: Pokusite,
pokusite.
KORBINJAN: Pije. Pa je res dober! Tiho. Pohiti, pogreb bo kmalu končan,
tedaj bi bilo prepozno. Glasno. Res
dobro pijačo imate.
STRGULC: No, vam
nisem rekel, gospod? Tiho. Ne bojte
se. Kar tamle za hišo se skrijte.
KORBINJAN: Tu imate
plačilo, Strgulc. Želim, da bi veliko prodali te izvrstne pijače. Odhaja.
STRGULC: Hvala,
hvala, gospod Korbinjan. Vse v redu. Gre
k Hinku. Tudi ti bi ga rad pokusil, ko te tare žeja. Pa ti ga ne dam. Ne
zaslužiš ga, grdoba. ha, ha, ha! Le pari se tu na soncu ves dan, saj si
zaslužil! Naj se ti le cedijo sline po pijači, grdavž. Nalašč ga bom ves dan tu
prodajal, da boš sline požiral. Stražnikoma.
Vidva se mi pa smilita, reveža. V taki vročini bosta cel dan tukaj stala. No,
cuknita ga, no, vsak en kozarček! Ne bo vama škodoval, ljubčka!
PETER: Ne smeva, na
straži sva.
STRGULC: Ou, kdo
vaju pa zdaj vidi, ha, ha, ha!
PAVEL: Pa denarja
nimava.
STRGULC: Kdo vaju
je pa vprašal zanj?! Zastonj ga vama dam, zato ker sta fejst fanta. Naliva.
Stražnika PETER in
PAVEL: No, pa daj!
STRGULC: Le hitro
pijta, dokler ljudi ni iz cerkve. Pijeta,
Strgulc jima še naliva. Tako, prijateljčka, zdaj sta se pa že okrepčala.
Saj sta ga zaslužila in ga še bosta čez dan. Ha, ha, ha! Zvonenje in prepevanje Miserere v cerkvi, stražnika sklanjata glave in
se naslanjata na sulice in polagoma zadremljeta, Strgulc ju opazuje in se
posmehuje. Je dober šnopsek, kajne, bratca?
Osmi prizor
Prejšnji, KORBINJAN
STRGULC: Kliče za kulise. Gospod Korbinjan,
hitro, hitro!
KORBINJAN: Nastopi. Zdaj pa brž, v božjem imenu! Stopi pred Hinka. Hinko, prijatelj,
pogum, takoj boš rešen.
HINKO: Kje je
Kondi, moj sin?
KORBINJAN: Odvezuje in odreže vrv. Ne boj se,
Hinko, takoj bo tukaj. No, sedaj si prost, hvala Bogu. Zdaj pa le hitro proč,
proč!
HINKO: Stopi z odra. Kje je otrok? Brez njega
ne grem nikamor!
Deveti prizor
Prejšnji, KONDI
KONDI: Priteče in se oklene Hinka. Očka, očka.
HINKO: Ga vzame v naročje. Zdaj si pri meni,
sinko, in nikdar več se ne bova ločila.
KORBINJAN in
STRGULC: Ga silita k odhodu. Hitro,
hitro, da ne bo prepozno! Primeta Hinka
za ramena in ga odvedeta.
KORBINJAN: Brž,
brž! Tam za vogalom že čakajo konji in spremstvo. Ne zamudimo niti trenutka!
STRGULC Hitro,
hitro! Ljudje so se že vsuli iz cerkve. Odidejo.
Konec četrtega
dejanja.
Godi se dvajset let kasneje.
V gozdu pred Crngrobško cerkvijo. V kotu puščavniška koliba.
Prvi prizor
PRVI ROMAR: Drugemu. Bova že pri ta zadnjih danes,
oče.
DRUGI ROMAR: Saj
res. Gotovo je cerkev že polna. Z vseh krajev prihajajo romarji že celo jutro.
PRVI ROMAR: Kdo pa
danes ne bi šel počastit Marijo, na njen največji praznik vnebovzetja.
DRUGI ROMAR: Pa še,
ko je tako lep dan! Le stopiva notri. Mislim, da se še prerineva v cerkev. Odideta v cerkev.
TRETJI ROMAR: Kje
pa je danes crngrobški puščavnik? Najbrž bo že v cerkvi.
ČETRTI ROMAR:
Pravijo, da je zbolel.
TRETJI ROMAR: Se začudi. A res? To bo pa škoda. Teh
par let, kar je tukaj, se je vsem priljubil. Koliko žalostnih je že potolažil,
grešnike spreobrnil in celo bolnike čudežno ozdravil.
ČETRTI ROMAR: Saj
ni čudno, ker tako sveto in spokorno živi. Samo moli in posti se ob kruhu in
vodi.
TRETJI ROMAR: Bog
ve, od kod je prišel, in kdo je?
ČETRTI ROMAR:
Pravijo, da je imenitnega rodu. Nihče drugi ne bo vedel, kdo je, kot crgrobški
mladi vikar, ki je z njim prišel v Crngrob, da oskrbuje romarje.
TRETJI ROMAR: Da,
dober gospod je ta vikar. Tudi zanj nič ne vemo, od kod je. Pravijo, da je
prišel iz Rima skupaj s puščavnikom. Silno sta prijatelja. Najbrž sta
sorodnika.
ČETRTI ROMAR:
Govori se celo, da sta oče in sin. Naš novi škof Nikodem ju pač pozna. In
veliko dobroto je napravil Ločanom in vsem crngrobškim romarjem, da ju je
semkaj pripeljal.
TRETJI ROMAR:
Zagovorila sva se, prijatelj. V cerkev morava, če ne, bova ostala zunaj.
ČETRTI ROMAR: Saj
res, le hitro! Gresta v cerkev.
Tretji prizor
KONDI kot duhovnik privede HINKA kot puščavnika z brado pred kolibo in ga
posadi na klopico.
KONDI: Se usede poleg očeta in ga podpira.
Tako, oče. Tu boš na svežem zraku. Boljše bo kot v soparni kolibi.
HINKO: Govori počasi in trudno. Preveč se
trudiš zame, sin. Nisem vreden tolike ljubezni.
KONDI: Ne govori
tako, oče. Saj veš, da si mi ti prvi za Bogom in edino, kar imam še na svetu.
HINKO: Moj sin.
Dobro čutim, da mi bijejo zadnje ure na svetu. Se me boš spominjal vsak dan pri
sveti daritvi?
KONDI: Kaj lahko
dvomiš o tem, oče? Od prve sv. maše, v Rimu na grobu svetih apostolov, pa do
danes in do moje zadnje sv. maše, boš vsake najbolj deležen ti, moj oče.
HINKO: Ga hvaležno pogleda. Hvala sin! To je
moje edino upanje, da mi bo po tvojih molitvah Bog odpustil moj greh, Kondi.
KONDI: Ne
vznemirjaj se, oče. Si pozabil, da ti je sam sv. oče v Rimu zagotovil
odpuščanje?
HINKO: Odpuščanje
že, toda pokora, pokora za greh, te še ni.
KONDI: Verjemi, ljubi
oče. Tudi pokore si že dosti napravil na zemlji. Le zaupaj v Marijo, ki si ji
tako zvesto služil, posebno tu pri njenem čudodelnem svetišču.
HINKO: Prav imaš,
moj sin. Ne bom obupaval. Crngrobška Marija je moje upanje, zato pa sem želel
iz Rima, da bi tu v Crngrobu delal pokoro in tu pred crngrobško Marijo zatisnil
svoje oči.
KONDI: Glej, oče,
Marija ti je te želje izpolnila, ona te ne bo pozabila tudi ne ob zadnji uri. Začne pritrkavati. Oče, v cerkev moram,
da ne bodo ljudje čakali name. Ti boš pa kar tu pri sv. maši. Vstane.
HINKO: Le pojdi in
moli zame, sin! Kondi odide.
HINKO sam
HINKO: Gleda za
sinom. O Bog, kakšno tolažbo si mi podelil po mojem sinu. Zdaj vidim, da si
mi odpustil moj greh. Vzame rožni venec v
roko. Tako. Sedaj se bo začela maša. Proč posvetne misli! Začne moliti.
ŠKOF KONRAD: Se prikaže. Hinko, moj sin!
HINKO: Se hoče dvigniti, a omahne nazaj. Vi?
Kaj hočete spet od mene?
ŠKOF KONRAD: Se skloni nad njim. Ne boj se, Hinko.
Nisem te prišel begat, le tolažit sem te prišel. Glej, tvoj greh je izbrisan in
tudi tvoja pokora je dopolnjena.
HINKO: Deo gratias
– Hvala Bogu!
ŠKOF KONRAD: Še
več. Nebeška Gospa me je poslala, da te prav danes ne njeno vnebovzetje
pospremim k njej v nebesa.
HINKO: Kaj pa moj
sin Kondi?
ŠKOF KONRAD: Ne
skrbi zanj. On je in ostane Marijin otrok. Hiteti morava. Še pred koncem sv.
maše, ki jo daruje sedaj tvoj sin, morava priti pred nebeški tron Marijin.
HINKO: Božja volja
se zgodi!
ŠKOF KONRAD: Fiat
voluntas Dei.
HINKO: Oče, v tvoje
roke izročim svojo dušo. Omahne in umre.
ŠKOF KONRAD:
Spravna velika daritev je končana. Se
skloni nad Hinkom, ga poljubi in izgine.
Iz cerkve se začuje pesem romarjev:
Za Bogom častimo
Marijo najprej.
Iz srca zdihnimo h
Kraljici vselej,
ki milo od sveta je vzela
slovo,
od angelov vzeta, nešena
v nebo.
*****
Pretipkala in uredila: Tanja Jenko
A.
D. 2006
Dramaturška in jezikovna obdelava:
Ludvik Kaluža