Zgodovino kraja lahko sledimo v 11. in 12. stoletje. Da je bilo mogoče v 13. stoletju v tem kraju kupiti dobro robo, nam dokazuje potujoči pevec Neidhart von Reuental, ki navdušeno hvali tam izdelane gosli. Najstarejši zapis kraja Waidhofen je ohranjen na darilni listini, s katero papež Urban III. samostanu Seitenstetten izroča posest in pravice.

Kljub požarom, turški nevarnosti in verskim vojnam, se je v Waidhofnu razvila tudi drobna kovaška obrt. V letu 1735 so se mojstri združili v Kosarsko zadrugo. Letno so izdelali po 360.000 kos in 200.000 srpov. Pogone sta gnali reki Schwarzbach in Ybbs, po katerih je bilo občasno možno tudi splavariti. Šele v 19. stoletju je začelo železarstvo propadati. Na več načinov so ga poskušali ohraniti, pa to ni uspelo niti s priključitvijo na železnico.

Koncem 13. stoletja začne ob utrdbi na naravno zavarovanem koncu konglomeratnega pomola ob sotočju Ybbsa in Schwarzenbacha nastajati grajski in mestni kompleks freisinških škofov. Mestno jedro je bilo zavarovano s

trikotnim obzidjem s tremi vrati in trinajstimi stolpi. Vse to je bilo do leta 1803 posest freisinške škofije. Tudi mesto se je takrat imenovalo Bayrisch-Waidhofen (Bavarski), da se je razlikovalo od tistega na Tayi, ki se je imenoval Bömischen Waidhofen (Češki).

Srednjeveški grad je bil do leta 1803 last freisinških škofov. Od leta 1949 je državna last, vmesni čas pa je bil last družine Rothschild. Župna cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Lamberta je bila sredi 17. stoletja barokizirana, leta 1880 pa novogotsko preurejena. Poznogotska špitalska cerkev z dvema ladjama je znamenita še po gotskem portalu, vitrajih, klesani prižnici in zgodnjebaročnem oltarju. Kapucinska cerkev na Grabnu hrani dragoceno gotsko Mater božjo. Marijino znamenje na Zgornjem trgu je leta 1665 nadomestilo dotedanji sramotilni steber.

Temu gospodarskemu zagonu sledi povečana trgovina z živili za širno železarsko območje. Waidhofen postane znano mesto s tedenskimi sejmi. Še danes so vsak torek in petek na Zgornjem trgu sejmi. Obiskovalec lahko ob torkih na nekdanjem svinjskem trgu zakolje "srečnega pujska"

Z vlakom pa so začeli kraj obiskovati izletniki, ki so se posebej dobro počutili v vsestransko ohranjenem starem mestu, pozidanem od 13. do 19. stoletja. Pri tem je ostalo še danes. Nihče ne more prezreti srednjeveškega vzdušja starega mesta, dobrot lokalne kulinarike, bidermajerske zamaknjenosti predmestja Zell in slikovite estetike kraja z okolico. V starodavnem mestu danes vrvita mladost in sodobnost; trdna usmeritev in samozavest.