| Zgodovina
kraja je zgoščena v zgodovini graščine. V njej so prebivali in se zabavali vsakovrstni
plemiči, papež pred svojo izvolitvijo, škofje, veliki umetniki, katerih imena je najti
v vsakem leksikonu, diplomati iz Pariza, St. Petersburga in Dunaja, strogi upravitelji,
slavne princese in znane metrese. |
| Začetki gradu segajo
v deveto stoletje. Izpričano je namreč, da sta se med leti 800 in 810 tu srečala dva
škofa in sklenila pogodbo. To sta bila nadpastir Atto in njegov redovni brat Erachar.
Škofi so bili takrat mogočni in vplivni, še zlasti Atto, ki je bil zaupnik Karla
Velikega in papeža Leona III. ki ga je spremljal na potovanju čez Alpe do Rima. Za
Božič leta 800 je papežu asistiral pri prvem srednjeveškem cesarskem kronanju v cerkvi
sv. Petra v Rimu. |
Omenjeno pogodbo bi prav tako
lahko sklenila tudi v škofovskem dvorcu v Freisingu. Ker se je to zgodilo v Ismaningu v
prisotnosti dvanajstih prič, nas navaja na sklep, da je gosposka tu imela svoj sedež. |
| Grad je prebivališče oskrbnika,
ki je navadno nekronani kralj ter strah in trepet podložnikov. Takih se je do leta 1803
zvrstilo okrog 25. Njihova glavna naloga je bila izterjava dajatev in davščin od kmetov,
mlinarjev in ribičev. To se pogosto izvaja z neusmiljeno strogostjo. Podložniki morajo
opravljati tudi tlako. Kadar so škofje s spremstvom prišli na lov, so morali prebivalci
sodelovati z baklami in psi in nemalokrat biti priča uničenju svojih polj. Poleg tega so
morali vzdrževati grad in hleve, delati na polju, vzdrževati sadovnjake, tovoriti vino
iz južnih krajev in pripravljati kurjavo. |
Medtem se oskrbniki zabavajo.
Potujejo na proslave v Freising ali pa imenitnike iz okolice vabijo na svoj grad. Kmetje
nimajo pravic, nobena pritožba ne zaleže. Posebej jih prizadene tridesetletna vojna. V
pohodih kralja Gustava Adolfa so kraji izčrpani, izropani in požgani. Prizaneseno je
samo graščini. |
| V baročnem času postane grad še
bolj izrazito prizorišče plemiškega podeželskega bivališča. Novi gospodar je
24-letni škof Johann Theodor. V 35 letih svojega gospodovanja tu preživi 25 poletij s
svojimi ministri, godbeniki, metresami in zamorci. Zanj delajo največji takratni mojstri
in umetniki baroka in rokokoja. Johann Theodor si zna narediti življenje prijetno. Dan se
začne s svečano mašo z glasbo. Po zajtrku, če je lepo vreme, se odjaha na lov, opoldne
je obed, pri katerem služabniki na mizo nosijo delikatese s cele Evrope. Čas do večera
krajšajo komorni koncerti, kartanje, pomerjanje oblek in odmori ob kavi. Zvečer se je v
razsvetljenem gradu plesalo, igralo in ljubilo. |
O pustolovščinah Johana
Theodora bi menda lahko pisali pustolovske romane. Znano je, da mu je v letu, ko je bil
izvoljen za freisinškega škofa, njegova priležnica rodila hči Karolino. Ta hči je
kasneje rodila sina, kateremu je bil sam oče in ded. Izbiral pa ni samo med plemkinjami.
Posegal je po hčerah svojih višjih in nižjih služabnikov. Imel naj bi okrog 40 otrok
in brez števila vnukov. Mnogi med njimi so dosegli visoke položaje. |
|
Po prvi omembi kraja v
začetku 9. stoletja, se kraj nenehno ponovno omenja. V teh omembah gre za nakup in
prodajo, menjavo in podeljevanje posestev, mlinov in drugega premoženja. Vse več tega
premoženja sčasoma preide v posest freisinške nadškofije. Ta ima leta 1272 že sodne
pravice. Nekaj let kasneje so škofovski tudi mlini, kar je važno tudi zato, ker je prek
tega mogoče vplivati na višino cen in način trgovanja. Iz listine iz leta 1305 je
razvidno, da spada v škofovsko posest 17 kmetij, dva mlina, gostilna, pravica ribarjenja
in seveda cerkev sv. Janeza. Leta 1319 kupi škofija od cesarja Ludvika Bavarskega celo
grofijo, ki se s tem razvije v upravno središče področja med Freisingom in Daglfingom. 
Grad je bil tudi v kasnejših dobah prizorišče
znamenitih dogodkov in bivališče slavnih osebnosti. Danes je last občine. V njem se
odloča o usodi sodobnega Ismaninga in njegovih prebivalcev. Nad vsem pa bdi in skrbi
ismaninška Mati božja z Jezusom z zlato kroglo v roki. |
