Če k temu dodamo še njeno loško gospostvo, kot naše največje sklenjeno, s površino okoli 500 km2 lahko zatrdimo, da je eden najpomembnejših delov naše zgodovinske zavesti.

Prve vesti o freisinški dolenjski posesti segajo v 11. stoletje. Nanašajo se na ozemlje, ki teži k potoku Radulja. Njenega natančnega obsega ni mogoče določiti. Gotovo je segalo tudi ob Krki navzgor in mogoče današnje Novo mesto leži na nekdanji njihovi posesti. Segala je tudi onstran Krke v širše območje, ki sta ga obvladovala gradova Prežek (Preisseg) in Gracarjev Turn (Feistenberg).

Slednja sta večini Slovencev dobro znana, saj je v prvem rad popival naš največji pesnik dr. France Prešern z lastnikom Andrejem Smoletom, v drugem pa se je pri prijatelju Rudežu zadrževal pisatelj Janez Trdina pri svojih popotovanjih po Gorjancih. Prav posest obeh gradov navezuje na misel, da so freisinški škofje sodelovali pri premiku meje Kranjske na Gorjanci in Kolpo. Na levi strani Krke je bila njihova posest verjetno sklenjena, na desni pa bolj razdrobljena. Vsekakor pa dolenjska freisinška posest ni primerljiva s škofjeloško ne po obsegu, ne po pomenu, predvsem pa ne po organizaciji .

Klevevž je 1693. leta znova prišel v cerkvene roke. Kupil ga je cistercijanski samostan v Stični, ki pa ga je bil zaradi prezadolženosti prisiljen 1718. leta prodati cisterci v Kostanjevici. Po jožefinskih reformah je bil nato ostali del verskega zaklada prodan. Njegov lastnik je bila tudi družina Jombart, ki je pred revolucijo prebežala iz Francije. Zadnji lastniki Ulmi so se pred partizani, ki so grad 1942. požgali, še pravočasno umaknili. Ker je bil grajen iz slabše obstojnega kamna in zaradi povojnega odnosa do kulturnih spomenikov, danes tudi ruševin praktično ni več.

V začetku 14. stoletja so freisinški škofje, ki niso imeli sreče s svojimi dolenjskimi upravniki, imeli tri upravna središča na Dolenjskem: Klevevž na levi strani Krke , ob njej trg Gutenwert v katerem je bil tudi grad, in Prežek pod Gorjanci. Glavni prihodki so bili od žit in mitnice pri trgu. Ko so Habsburžani 1335 dobili oblast nad Kranjsko so na podlagi svoje deželnoknežje časti segli tudi po cerkveni posesti kot vrhovni odvetniki in jo dajali drugim v zakup. Škofje so posest dobili polagoma nazaj, vendar so jo bili zaradi denarnih težav prisiljeni dajati v zakup, kar je peljalo v nova odtujevanja. K temu so pripomogli še spori v škofiji sredi 15. stoletja. Ker so bili stroški s posestjo pogosto večji od dohodkov, pogosto so segali po njej sosednji fevdalci, v 15. stoletju pa so jo začeli ogrožati še turški vpadi (Gutenwert 1473!) in nato še ogrski, okoli 1483 naj bi se ga polastil ogrski kralj Matija Korvin (kralj Matjaž), po posesti škofov na Dolenjskem pa je segal tudi skopi in nenasitni cesar Friderik III, je postajala vse manj pomembna predvsem pa nedonosna. Posestne pravice so se tako razrahljale, da se je koncem 16. stoletja v imenjskih knjigah celo izgubilo ime lastnika. V 17. stoletju je freisinški finančnik Jurij Puecher skušal sanirati tudi dolenjsko posest škofov. Zaradi nereda in nepreglednosti, k njej so še največ prispevali zakupniki in oskrbniki klevevške posesti, je 1622. leta z dovoljenjem papeža in deželnega gospoda grad Klevež s pripadajočo posestjo prodal. Nekatere druge graščine z obrobja freisinške dolenjske posesti, n. pr. Vrhovo (Freihof) so priznavale lastništvo škofov še v 18. stoletju.