Kolpa je v kraške stene vrezala globoko strugo, posebej pod Kuželjsko steno. Izpod triasnih in jurskih skladov dolomitov so pogledali na dan glinasti skrilavci in peščenjaki. Ob potoku Nežica so se nabrali skladi lehnjaka in oblikovali slikovite slapove. Lahki kamen so rezali in uporabljali za okvire oken in vrat.

Na območju nove občine se kolpska dolina razširi. Na ravnicah in položnejših pobočjih z bolj milim podnebjem so Slovenci vsaj od 12. in 13. stoletja naprej urejali sadovnjake in redke njive, postavili so čebelnjake. Na skopih pašnikih se do danes pase živina. Ob tem so se ukvarjali s prodajo lesa, tovorništvom in s krošnjarjenjem. Na vodnatih potokih, ki tečejo v Kolpo, so postavili mline, ki jih ob koncu 20. stoletja prerašča mah.

V novi državi Sloveniji je zacvetelo obmejno sodelovanje. Slovenija pa se je zavedla svoje južne meje in prijetne reke, primerne za čolnarjenje in počitnikovanje, pokrajine brez tovarniških dimnikov, nad katero kraljujejo ruševine utrjenega gradu na razgledni konici osamelca.

Redko je premočnim osvajalcem uspelo osvojiti grad. Turki so uspeli le z zvijačo, ko so leta 1578 prišli preoblečeni kot begunci s Hrvaške in oplenili grad. Med zdesetkane Kostelce so se naselili uskoki. V revnem okolju so zdržali posamezniki, ki so se stopili z avtohtonimi prebivalci. Od Slovencev so prevzeli dialekt in ga oplemenitili z redkimi posebnostmi. Kostelci so ohranili svojo nošo in pesmi. Uklonili se niso nikomur. Svojo jezo so stresli na Francoze, ko so na prelomu 19. stol. okupirali naše kraje. Neljube vojake so leta 1809 pometali v Kolpo. Francozi so se kruto maščevali. Ves trg in z njim grad so zažgali. Grad si za tem ni opomogel. Prehajal je iz rok v roke. Lastniki so stanovali v Spodnji graščini in po prvi svetovni vojni celo poslovenili svoj priimek. Graščino je zajela vojna vihra in ogenj med drugo svetovno vojno. Ohranjen je ostal svetni del gradu, cerkvica sv. Treh kraljev. Njena posebnost je zvončnica s kar tremi linami in glasniški kamen pred njo. Povezanost z okoljem izpričujejo okorne linije zidov in skromna oprema, ki sega do kopije Rafaela in kipa Žalostne Matere Božje, prenesene iz uničene cerkve.

Voda je oblikovala številne podzemske jame. Domačini radi popeljejo radovedne v Vražjo in Kobilno jamo.

Arheologi in stare podobe dokazujejo, da gre za značilen obodni grad - Gornji grad, ki je imel na vrhu osamelca visok, domnevno romanski stolp s petimi ali šestimi nadstropji in okoli njega obzidja in bivalne stolpe. Posebnost in izjemnost za naše kraje je bil Spodnji grad, sistem utrdb, ki so ščitile ne le grajske in njihovo služinčad temveč tudi vaščane in kasneje tržane. Podobne utrdbe so znane samo vzdolž južne meje. Prebivalci so se v nemirnih stoletjih gospodarjem oddolžili kot dobri stražarji meje na Kolpi