| Veliko
Mlačevo, kjer je bila v davnini posest freisinške škofije, leži le dobra 2 km
jugovzhodno od občinskega središča Grosuplje. V zgodovinskih virih se omenja
največkrat v povezavi z gradom Boštanj in cerkvijo sv. Martina, v novejšem času pa so
v krajevno skupnost Mlačevo ujete vasi Lobček, Malo in Veliko Mlačevo ter Zagradec. Številne arheološke najdbe iz prazgodovinskega obdobja na Boštanju in v bližnji okolici kažejo na zgodnjo poselitev. V rimskem času je Grosupeljsko kotlino prečkala glavna cesta od Ogleja prek Emone do Siscie, pred tem obdobjem pa je tu pot vodila tudi proti Baltiku. Leta 1465 je kralj Friderik IV. zahteval za obrambo proti Turkom od freisinškega škofa 32 dobro oboroženih konjenikov in dva voza, stiški opat pa 12 konjenikov in en voz. Leta 1469 je med desettisočglavo turško vojsko ena skupina prodrla celo do Ljubljane. Njihov plenilski pohod je šel skozi Grosupeljsko kotlino. Po letu 1475 je bila šmarska župnija zaradi močnejše obrambe pred Turki vključena pod posest belih menihov. Med stiškim samostanom in čušperskimi gospodi se je večkrat vnel tudi prepir zaradi meja in uporabe posesti. |
Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske pravi, da je Jakob Lamberg leta 1549 zgradil grad na utrdbi 'in Gratez', ki ga je poimenoval Beli kamen (Waissenstain). Ker je pri tem naletel na nasprotovanje opata Neffa, je moral zamenjati dve kmetiji, od katerih je ena ležala pod boštanjskim gradom. Takrat naj bi se preselili tudi prebivalci Gratza na sedanji prostor vasi Zagradec pri Grosupljem. Grad so nato kupili grofje Blagaji. Iz te družine je najbolj znan Rihard Blagaj, odkritelj rože blagajane. O lastnini freisinške škofije Valvasor ne poroča. |
Dr. Pavle
Blaznik v knjigi Srednjeveški urbarji za Slovenijo Urbarji freisinške škofije govori o
posesti na Vel. Mlačevem kot o ozemeljsko nepovezanem predelu klevevškega gospodstva. O
letnici podelitve lastništva nimamo podatka, verjetno pa se je to zgodilo v 11. stoletju.
Nekdanje posestvo bi najverjetneje našli na območju gradu Boštanj ali cerkve sv.
Martina. V 12. stoletju je meja cerkvene uprave potekala med prafarama Škocjan pri Turjaku, ki je spadala v gorenjskonotranjski arhidiakonat, in Šmarje, ki je bila del dolenjskega. Leta 1136 je bil ustanovljen cistercijanski samostan v Stični. Leta 1277 je Hartvik samostanu daroval eno kmetijo na Mlačevem (Zemlassen) in v naslednjem letu še dve. Leta 1365 je bila velika posestna zamenjava ob ustanovitvi Novega mesta. Rudolf IV. je v šmarski fari, kamor je spadala tudi soseska sv. Martina, dal samostanu 2/3 desetin od skupno 81 kmetij.
|
 S prometnimi in drugimi sodobnimi povezavami se v občini Grosuplje odpirajo nove razvojne možnosti za prihajajoče tisočletje. Prepričani smo, da lahko kraji soseske sv. Martina veliko prispevajo k prepoznavnosti občine, saj tukajšnja kulturnozgodovinska dediščina presega občinske meje. Ključ do uravnoteženega gospodarstva občine pa skriva bližnje kraško Radensko polje, ki naj bi bilo razglašeno za krajinski park. |
Spomin na prvo svetovno vojno med prebivalci sicer precej bledi, zato pa so še vedno živi spomini na drugo svetovno vojno. Poleg mnogih trpkih človeških usod so imela veliko škodo naselja v okolici, najbolj žalostno podobo pa še vedno kaže nekoč najlepši grad daleč naokoli. Jože Miklič |
V 17.
stoletju so prihajali laški priseljenci, med njimi rodbina Lazarini, ki je najprej bivala
na sosednjem Čušperku. Z izumrtjem rodbine Blagajev so prevzeli še grad Boštanj.
|
Povezave:
Sponzor: 
