|
Sekularizacija v letih 1802/03 je prekinila duhovno oblast in cerkev
razlastila premoženja, ki je prešlo na Bavarsko. Nekdanja knezoškofijska prestolnica in
rezidenca je postala razmeroma nepomembno podeželsko mesto v novi kraljevini Bavarski.
Škofijski sedež je bil leta 1821 prenešen v München z novim imenom Nadškofija
München in Freising. Žrtev sekularizacije sta poleg samostanskih cerkva sv. Andreja in
sv. Vida postala tudi izven knezoškofijskega ozemlja ležeči duhovni središči: Tehnični napredek in industrializacija sta se v Freisingu razvijala
zelo počasi. Leta 1858 je prišla železnica, 1875 je bila ustanovljena tovarna
pivovarskih naprav Steinecker, 1899 tovarna motorjev Schlüter. Z obema markantnima
stolpoma predstavlja danes že ustavljena tovarna industrijski spomenik iz drugega
desetletja 20. stoletja.
S prek 40.000
prebivalci in skoraj 90 kv. kilometrov površine stoji Freising pred nalogo, da si na
temeljih velike in bogate tradicije poišče pot v prihodnost z vsemi zahtevami modernega
časa, ki se je medtem približal v podobi novega münchenškega letališča, zgrajenega
leta 1992 nedaleč od mesta. |
samostana Neustift in benediktinski samostan
Weichenstepan. Samostanska cerkev v Neustiftu je ohranjena in predstavlja še danes
dragulj bavarskega rokokoja (Johann Baptist Zimmermann, Ignaz Günther). Samostansko
poslopje je bilo najprej preurejeno v vojašnico, kar je Freising prineslo sloves
garnizijskega mesta, danes je v njem urad deželnega sveta. V Weichenstephanu je nastalo
državno posestvo in kmetijska šola. Iz tega so vzklila današnja svetovno znana šolska
in raziskovalna središča z oddelki tehnične univerze in münhenške univerze
Ludwig-Maximilian s strokovno visoko šolo, državno pivovarno in mlekarno. Za Freising so pomemben gospodarski dejavnik še druga večja
podjetja kot npr. firma Sellier OHG, naslednik knezoškofijske dvorne tiskarne), tovarna
prtov Carl Feller (1906), Texas Instruments Deutschland GmBH, in tovarna polprevodnikov
(1966). |
|
Še v 18. stoletju so v Freisingu delovala številna rokodelstva in
obrti. Organizirani so bili v 22 cehov, od ranocelnikov do tesarjev. Potrebe, ki jih je
narekovalo vzdrževanje škofijskega dvora so prebivalcem dajale dobre pogoje za nastanek
obrti. Poleg drugih, so se razvile tudi redke obrtne zvrsti: zlatarji, izdelovalci
glasbil, pušk in daljnogledov. To tradicijo so v 19. stoletju nadaljevali predvsem
pivovarji in gostilničarji v osemnajstih pivovarnah. Danes sta ostali le še dve veliki
pivovarni: bavarska državna, ki se je razvila iz samostanske pivovarne Weichenstepan in
dvorna pivovarna grofov von Moysche, ki je naslednica knezoškofijske dvorne pivovarne na
Dombergu.
Freising se v 19.
in 20. stoletju ni razvil v industrijsko mesto. Bolj kot to je postal mesto šol in uprave
s sedeži javnih ustanov. Močan kulturni poudarek dajejo predvsem celotni Domberg, zlasti
Marijina stolnica kot sokatedrala münhenške Frauenkirche, škofijski muzej,
izobraževalno središče münchenško-freisinške nadškofije (Kardinal-Döpfner-Haus je
nadomestila leta 1968 premeščeni duhovniški seminar s katoliško univerzo), muzej
zgodovinskega društva, stolnična knjižnica in Asamovo gledališče.
|