Novejša zgodovina Silbe
Peter Hawlina
Leta 1971 je prof. Petar Starešina izdal knjigo Pomorstvo Silbe. To je najbolj temeljita strokovna obdelava Silbe. Posebej skrbno je predstavljeno obdobje pomorstva in z njim povezane dejavnosti. Silbensko pomorstvo je zatonilo sredi 19. stoletja. Nekako tu se tudi konča omenjeni zgodovinski opis.
Kolikor vem, se kasnejšega obdobja na podoben način ni lotil še nihče. Nič čudnega ni, da je bil neverjeten razcvet pomorstva na majhnem otoku za zgodovinarja poseben izziv. Po drastičnem zmanjšanju števila prebivalcev zaradi usahle prevozniške dejavnosti in po opustitvi poljedelstva, zlasti vinogradništva po peronospori koncem 19. stoletja, je nastopilo obdobje skromnega preživetja približno desetine preostalega prebivalstva.
V dvajsetem stoletju se je začel razvijati turizem. Najprej v obalnih turističnih središčih, za tem na otokih. Kaj je prve turiste privabilo na Silbo? Ne vem, če kdo ve odgovor na to vprašanje. Turistične kapacitete v razvitejših krajih, npr. Lošinju še niso bile izkoriščene. Premožnejši dopustniki so verjetno na Silbo prišli bolj iz radovednosti in zaradi zaostalosti kraja, ne zaradi razvite turistične ponudbe. Turisti so sicer na Silbo prihajali že pred II. svetovno vojno, družina Mavro je celo zgradila manjši hotel nad zalivom Sotorišće. Po vojni je bil na Žaliću zgrajen še vojaški hotel, ki je bil po nekaj letih prepuščen za civilno uporabo. Pred vojno je na otoku delovala sirarna, ki je proizvajala izvrsten ovčji sir ter manjša tovarna ribjih konzerv. Po vojni še nekaj let životarila predilnica volne.
Turizem se je začel močneje razvijati v petdesetih letih 19. stoletja. Vse več domačinov je gostom oddajalo proste sobe. Turisti so bili pretežno Jugoslovani, od tujcev pa Avstrijci, Nemci in Italijani. V šestdesetih letih je otok dobil elektriko. Že v petdesetih letih so turisti začeli kupovati in za počitniške namene obnavljati zapuščene hiše. Te so bile v petdesetih letih zelo poceni, po nekaj letih pa so cene začele strmo naraščati in so že v osemdesetih letih presegle cene v primerljivih lokacijah.
Tole zapisujem zato, da bi k pisanju privabil še druge. Zavedam se, da turisti ne moremo pisati kronike ali zgodovine otoka, ki ga obiskujemo v poletnih tednih. Res pa je tudi, da smo ravno turisti vsaj fotografsko otok dokumentirali izdatnejše od domačinov. Saj smo turisti v poletnih mesecih vsaj desetkrat številčnejši od domačinov.
Fotografsko gradivo se v zadnjih letih izdatno nabira že tudi na spletu. Silba ima kar nekaj spletnih strani. Na žalost so slabo vzdrževane. Ravno galerija fotografij na strani http://www.silba.net/silba-photo/ je s svojim natečajem privabila k objavi številne mojstre. Med njimi lepo izstopa mladi Martin Koželj. Vredno pa bi bilo zbrati še čim večje število starejših posnetkov. Današnja tehnologija omogoča ceneno in kvalitetno reprodukcijo. To je področje, kjer bi lahko marsikaj prispevali tudi občasni obiskovalci Silbe. Kaj mislite?
Za motivacijo je bila poleti 2007 v kafiču Mik dvojna fotografska razstava. Okrog 100 črno-belih posnetkov z naslovom Nostalgija je bilo namenjenih obujanju spomina na zadnjih nekaj desetletij. Kolaž 630 barvnih portretov je prikazoval počitniške znance iz zadnjih dveh let. Za ogled se bo verjetno treba predstaviti kot [email protected] in geslom 'status'
Poleg slikovnega gradiva pa bi na spletu lahko začeli nabirati tudi pisne prispevke. Nekateri ste že brali moje silbenske pisarije. Prva iz te serije je bila Silba bo dobra, dokler bo slaba. Sledile so Silbenska gradnja, Križarka Niobe in Silbenska stranišča. O Silbi so pisali tudi tujci. Že vsaj trideset let je od takrat, ko sem prebral knjigo Erich Kuby: Wir entdecken eine Insel in kasneje Peter Sabel: Die Insel Silba, F. K. Kurzweil: Erzählungen von der Insel Silba, Herta Zerna: Adam an der Adria. Od literarnih del o sosednjem Olibu sem prebral Friedrun Pleterski: Ein Haus in Dalmatien. Veste še za druge objave o Silbi? Znane so nekatere znanstvene tematske raziskave in objave, tu pričakujem predvsem raznovrstne poljudne prispevke. Za vzorec ponujam tole:
Kaj je na Silbo
privabilo družino Hawlina?
To je bilo priporočilo očetove sestre, tete Marije in njenega moža, strica Antona Röger. Ta dva sta bila na Silbi leta 1956. Kaj pa je njiju privabilo na Silbo? Jaz sem si iz pripovedovanja zapomnil tole: Leta 1956 je stric Tone Röger v Ljubljani na cesti srečal svojega znanca, patra Vrtovca. Ta mu je predstavil Iva Lovrina, takrat zadarskega semeniščnika, ki je bil na počitnicah v Sloveniji. Ko je stric Tone slišal, da je Ivo doma s Silbe, ga je to posebej zanimalo, saj se je isto poletje odpravljal na počitniško potovanje ob Jadranski obali. Vprašal ga je, če se na Silbi lahko prespi in dobil odgovor, da lahko kar pri njih doma. Prostora imajo dovolj.
Teta je na potovanju pisala dnevnik. Takrat sta bila stara
štirideset let. Potovanje sta začela v petek, 10. 8. 1956 ob 9.30 v Kopru z
ladjo Vladimir Nazor (mislim, da je bil to parnik). O Silbi
piše takole: Iz Lošinja smo proti Silbi odpluli že v mraku. Po enourni vožnji se je prikazala
nizka, temna silhueta brez razsvetljave. Po tem smo sklepali, da tam najbrž ni
električne napeljave. Presenečeni smo bili vsled
tega, ko smo ob pristajanju zagledali razsvetljeno hotelsko verando.
Pristali smo v luki Žalić po 20. uri. Na pomolu je bila le petrolejka, velika
rdeča laterna. Pomol je širok le dobre
Na vratih njihove hiše
nas je pozdravila drobna ženica, po videzu bi ji prisodila blizu 60 let, pa jih
ima v resnici le 45. Sprejela naju je prijazno, vendar nekoliko zadržano. Videlo
se je, da ni vajena obiskov. Z večerjo naju seveda niso čakali, ker hrana tudi
ni bila predvidena. Vendar so nama ponudili svoj ovčji sir in domače vino, da
sva si z bevando do dna poplaknila žejo.
Nato so naju spravili
v podstrešno sobo, v kateri sta sicer spala hčerka s svojim možem. Pod je bil
lesen, skoro snežno bel, oprava čedna in ne prestara,
vse zelo čisto. Posebnost tal je bila ta, da so bila tla najine sobe obenem
tudi strop spodnjih prostorov, brez vsakega opaženja. Tako sva zjutraj skozi
špranjo lahko opazovala spalno sobo mladega dona oz. kuhinjo.
Lovrinovi so postajali vse bolj prijazni. Midva jim
tudi nisva delala nadlege, ker sva zjutraj odšla in se šele z mrakom vrnila.
Tako je bilo sožitje prav prijetno. Z gospo Lovrinovo
sva se morala prepirati zaradi cen, ker ji je Tone vedno preveč ponudil. To se
nama na nadaljevanju poti ni več primerilo.
Kosilo sva si uredila
v zadružnem hotelu za ceno 250.- din na osebo, dočim
stane celotni penzion tam 600.- din. Na Silbi je na
drugi strani proti kopnem še manjši privatni hotel za isto ceno, vendar zgleda,
z nekoliko skrbnejšo postrežbo.
Dopoldne sva se kopala
na vzhodni obali, ne toliko zaradi žgočega sonca, pred katerim sva se skrivala
pod tamariskami, temveč zaradi svežega jutranjega razpoloženja in jasne
svetlobe, v kateri so se skoro vse dni odražali
vrhovi Velebita.
Hotel, kjer sva
kosila, je bil 15 minut oddaljen na zahodni strani otoka. Po kosilu sva se
umaknila v borov gozdiček nad bližnjim zalivčkom, kjer sva utrujena od sonca in
lenarjenja sladko zaspala.
Ko sva se zbudila,
naju je spet zamikala voda v prekrasnih barvah prelivajoča ob vedno niže
tonečem soncu, dokler se ni velika, sploščena krogla potopila v morje.
Tako sva prišla domov
že v mraku. Gospa Lovrinova nama je pripravila
večerjo, večinoma ribe. Spočetka se je branila kuhati nama večerjo iz strahu,
da ne bi mogla nabaviti jedil. Privolila je šele, ko sva ji zagotovila, da sva
pripravljena na vsakršno tveganje.
Težava s prehrano je
namreč na Silbi res očitna. Baje je na vsem otoku le
300 domačinov in poleti 800 do 900 gostov. Edino preskrbovalno središče je ne
preveč založena kmetijska zadruga. Zato pa je treba čakati tudi po eno uro ali
še več, da kaj dobiš. Meso ali ribe se dobi le slučajno ali pod roko.
Odpočila sva se tu,
lepo nama je bilo, le prehitro so minili ti dnevi. Odpotovala sva v četrtek
zjutraj. Slovo je bilo iskreno z zagotovilom, da naju bodo vedno radi sprejeli
V četrtek, 16. 8. sva
se zbudila zjutraj ob 5h, da sva pravočasno vse spravila v kovček. Vse je bilo
na mestu, manjkal je samo roženi glavnik, ki je bil sinoči pozabljen na plaži.
Odhitela sem na plažo, vendar ga nisem našla. Tone je medtem kupil karte in
čakal na vest o tem, v katerem pristanišču bo parnik pristal. Na Silbi se namreč povzpnejo na cerkveni stolp, odkoder je
mogoče videti, po kateri strani otoka se bliža parnik.
Pristal je na vzhodni
obali in Tone s prtljago je bil v pristanišču, ko sem jaz najprej dirjala na Žalić in le še pravočasno ujela ladjo.
Prvo pristanišče je
bilo Olib. To mesto baje še ni pripravljeno na
sprejem tujcev. Tod so imeli včeraj proščenje in sta
bila tam tudi don Lovrin in njegova mama.
Pripovedovala sta, kako lepo je bilo pri službi božji in da so tam domačini
mnogo bolj pošteni in 'vredni' kot na Silbi, ker ne
prihajajo toliko v stik s tujci.
Teta in stric sta pot nadaljevala mimo Ista in Molata do Zadra. Od tam v Šibenik, Split in Dubrovnik, kjer sta si ogledala festivalske predstave.
Isto leto smo bili mi Hawlinovi z atom in mamo v Novalji. Starša sta se po počitnicah s stricem in teto pogovarjala vsak o svojih počitniških vtisih. Teta in stric sta jima priporočila Silbo. Ata se je pisno pozanimal in dobil odgovor, da lahko pridemo.
Leta 1957 smo torej prvič prišli na Silbo. Nastanili smo se v dveh sobah pri gospe Lovrinovi. Pri njej smo se tudi hranili. Ne spomnim se namreč, da bi kdaj jedli v restavraciji. Vsem je bila Silba takoj všeč. In takoj smo si začeli ogledovati številne zapuščene hiše. Teh je bilo več kot naseljenih in cene so bile nizke. Ko smo si ogledovali veliko hišo brez strehe zraven občine, je prišla mimo 76 let stara Nade Skarpa in rekla. To ni za vas, pojdite z mano. Pokazala nam je hišo na Pijaci in dala naslov lastnika Rodića iz Zagreba. Ata mu je pisal in prišlo je do dogovora. Že naslednje leto smo začeli z gradbenimi deli. Stanovali smo še pri Lovrin, čez dan pa z zidarji delali. Sodelovali smo tudi otroci. Leta 1959 smo že stanovali v lastni hiši na Pijaci. Z nami so prihajali sorodniki in prijatelji.
Virtualni forum obiskovalcev Silbe
V dopustniških dnevih in
tednih imamo več časa za druženje s sorodniki in prijatelji. Sklepajo se nova
znanstva in utrjujejo stara. Večina teh stikov se obnavlja ob naslednjem
dopustu s tistimi, ki se radi vsako leto vračajo prav na Silbo
in se imajo za zveste obiskovalce tega otoka.
S sodobno tehnologijo pa je
mogoče na več načinov obujati spomine na poletne dni. Število tistih, ki so
pripravljeni občasno žrtvovati kako minuto svojega časa za obisk kake spletne
strani, se bliža okrogli številki 300. Toliko je namreč tistih, ki so svoj
elektronski naslov posredovali na spisek s skupnim imenom Silbani
in občasno pogledajo, kaj je novega na vozlišču http://www.hawlina.com/teksti/bibliografija_silbe.htm